Jedro

Po tretjem odstavku 54. člena ZGO-1 je treba v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja za dozidavo in nadzidavo navesti številko in datum gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega je bil objekt zgrajen, razen za objekte, zgrajene pred 31. 12. 1966. Ne iz te določbe, ne iz smiselno oziroma po vsebini enake določbe prostorskega akta, na katero se sklicujeta tako tožnik kot toženka, ne izhaja nobena tožnikova osebna korist, torej korist, ki bi bila kakorkoli vezana na lastništvo sosednje nepremičnine oziroma na kakšen drug tožnikov pravni položaj.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

III. Zahteva prizadete stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo investitorici A.A. (v tem postopku prizadeti stranki) izdala gradbeno dovoljenje za nadzidavo in dozidavo manj zahtevnega objekta na tam navedenih zemljiščih, pod tam navedenimi pogoji. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik v postopku izdaje tega gradbenega dovoljenja navajal ugovore v zvezi z dostopom do obravnavanega objekta ter priključki njegovega objekta na komunalno infrastrukturo, za katere je menil, da jih obravnavana gradnja omejuje oziroma onemogoča. Po mnenju toženke je dostop do obravnavane gradnje projektiran v skladu z določbami prostorskega akta, poleg tega pa tožnik ni predložil dokazov, da nameravana gradnja v čemerkoli posega v njegove pravice, zato njegovih ugovorov ni bilo mogoče upoštevati.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil, iz obrazložitve pa izhaja, da se pritožbene navedbe nanašajo na spremembo kategorizacije javne poti in ne na izdajo izpodbijane odločbe, zato niso mogle vplivati na odločitev o zadevi.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je „več kot očitno“, da je izpodbijana odločba „arbitrarna in nezakonita“. Meni, da je ta odločba posegla v njegove temeljne pravice iz 14. in 22. člena Ustave, saj ni utemeljena s pravnimi argumenti, tožnik pa je bil „povsem prikrajšan za pravico do vsebinsko polnega dialoga z upravnim organom“. Obrazlaga vsebino 22. člena Ustave RS in meni, da bi moral že drugostopenjski organ odločbo spoznati za nezakonito. Pri tem se sklicuje na 74. c člen Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in navaja, kateri pogoji morajo biti po tej zakonski določbi izpolnjeni za izdajo gradbenega dovoljenja.

Posebej navaja še, da prostorski akt na predmetnem območju dovoljuje nadzidavo in dozidavo le za objekte, ki so bili zgrajeni na podlagi gradbenega dovoljenja oziroma pred letom 1967. Obravnavani objekt je bil po letu 1967 bistveno spremenjen, tako da gre zdaj za povsem drug objekt, za katerega ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje. Gre torej za nelegalno gradnjo, kar pomeni, da v skladu s prostorskim aktom dozidava ali nadzidava ni dovoljena.

Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povračilo stroškov upravnega spora.

Toženka na tožbo ni odgovorila, prizadeta stranka pa v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik v upravnem postopku ni navajal, da je ugotovitev toženke, da je obravnavani objekt zgrajen pred letom 1967, zmotna. Taka tožbena trditev zato predstavlja nedopustno novoto, ki je sodišče ne sme upoštevati. Poleg tega tožnik ne navaja, v čem naj bi obravnavana gradnja posegla v njegov pravni interes, saj gre pri ugotavljanju, ali je obravnavani objekt morda nelegalna gradnja, za varstvo javne koristi, ki je tožnik ne more uveljavljati. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne in zahteva povračilo stroškov.

Tožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) se ima pravico udeleževati postopka poleg stranke tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek 43. člena ZUP). Pri koristi, ki jo v upravnem postopku lahko ščiti stranski udeleženec, gre torej lahko le za osebno, ne pa za splošno (javno) korist. Povedano drugače: stranski udeleženec je lahko samo tisti, ki varuje kakšno svojo pravno korist v upravni stvari, ki je predmet upravnega postopka, in samo v obsegu, kolikor jo v tem upravnem postopku sploh lahko varuje. Obstajati mora torej določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka. To razmerje vzpostavlja materialni predpis, iz katerega je razvidno tudi, ali ima oziroma kdo ima lahko kakšno pravno korist v upravni stvari, v kateri se odloča v upravnem postopku (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-165/09-34 z dne 3. 3. 2011).

Po tretjem odstavku 54. člena ZGO-1 je treba v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja za dozidavo in nadzidavo navesti številko in datum gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega je bil objekt zgrajen, razen za objekte, zgrajene pred 31. 12. 1966. Ne iz te določbe, ne iz smiselno oziroma po vsebini enake določbe prostorskega akta, na katero se sklicujeta tako tožnik kot toženka, ne izhaja nobena tožnikova osebna korist, torej korist, ki bi bila kakorkoli vezana na lastništvo sosednje nepremičnine oziroma na kakšen drug tožnikov pravni položaj. Upravni organ torej vprašanje, ali je bil objekt, ki se dozidava ali nadzidava, zgrajen legalno, obravnava v javnem interesu, tega pa tožnik – kot je bilo že obrazloženo – ne more zastopati. Sodišče pripominja še, da tožnik tudi sicer ne navaja, da bi mu obravnavana gradnja sama po sebi, še posebno vprašanje legalnosti osnovnega objekta, kakorkoli posegala v katerikoli njegov interes, bodisi dejanski, bodisi pravni.

Že iz navedenih razlogov tožbenih ugovorov ni bilo mogoče upoštevati. Poleg tega se sodišče strinja tudi z navedbami prizadete stranke, da tožnik teh ugovorov v postopku pred prvostopenjskim upravnim organom sploh ni uveljavljal, v pritožbi zoper izpodbijano odločbo pa zgolj pavšalno, z navedbo, da gre za nelegalno gradnjo. Razlogov za to ni navedel ne v pritožbi ne v tožbi, zato je že v upravnem postopku šlo za nova dejstva, ki jih pritožbeni organ ni mogel upoštevati kot pritožbene razloge (tretji odstavek 238. člena ZUP). Novih dejstev, navedenih šele v tožbi, tokrat okoliščin, na katerih sloni tožnikovo stališče o nelegalnosti osnovnega objekta, v skladu z zakonsko ureditvijo postopka v upravnih sporih ne more upoštevati niti sodišče (52. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožbene navedbe o kršitvi temeljnih ustavnih pravic so ostale povsem prazne, brez kakršne koli navedbe konkretnih okoliščin oziroma drugačne obrazložitve, zato se sodišče do njih ne more opredeliti po vsebini. Enako pavšalno je ostalo tudi tožnikovo sklicevanje na 74.c člen ZGO-1, ki se poleg tega nanaša izključno na izdajo gradbenega dovoljenja na nezahtevne objekte in zato v obravnavani zadevi, ki se je nanašala na izdajo gradbenega dovoljenja za manj zahtevni objekt, sploh ni predstavljal zakonske podlage za odločanje.

Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je tožba neutemeljena, zato jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Sodišče zahtevi prizadete stranke za povrnitev stroškov ni ugodilo, saj z odgovorom na tožbo oziroma navedbami v njem po presoji sodišča ni bistveno pripomogla k odločitvi (prvi odstavek 155. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).