Jedro

Ne gre za navidezni stek zaradi razmerja konsumpcije, saj kaznivo dejanje davčne zatajitve ni iste vrste kot ponarejanja ali uničenja poslovnih listin ali kvalificirana oblika tega kaznivega dejanja. Izvršitveni obliki obeh kaznivih dejanj sta različni. Zakonski znaki obeh kaznivih dejanj so različni, kaznivo dejanje zatajitve davčnih obveznosti je mogoče storiti tudi na drugačen način, ne le s predložitvijo ponarejenih poslovnih listin in pri kaznivem dejanju ponareditve poslovnih listin storilec ne zasleduje tega, da bi dosegel neko premoženjsko korist oziroma se izognil plačilu davčnih obveznosti, ki jih je dolžan plačati.

Če dopolnilna norma nadomešča del opisa dejanja kot življenjskega dogodka (če bi šlo za opis dejstev), mora biti v opisu dejanja jasno označena.

Vprašanje, ali je podano kaznivo dejanje in ali je opis dejanja jasen in so v njem opisana vsa odločilna dejstva se presoja po tem, ali so opisani znaki kaznivega dejanja, ki so navedeni v blanketni in dopolnilni normi.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 700,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 29. 10. 2014 obsojenega D. R. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 240. člena in kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po tretjem in prvem odstavku 254. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Pravno osebo E., d. o. o., pa je spoznalo za odgovorno kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po tretjem in prvem odstavku 254. člena KZ v zvezi s 3. in 4. točko Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD). Obsojenemu D. R. in pravni osebi je izreklo pogojni obsodbi, v katerih je obsojencu določilo kazni deset mesecev zapora in eno leto in štiri mesece zapora ter nato po določbah o steku določilo enotno kazen dve leti zapora s preizkusno dobo v trajanju treh let. Izreklo pa mu je denarno kazen v znesku 1.400,00 EUR, ki se izvrši, ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati denarno kazen v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. V okviru pogojne obsodbe je pravni osebi E., d. o. o., določilo denarno kazen v znesku 20.000,00 EUR s preizkusno dobo v trajanju treh let. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da sta obsojenec in pravna oseba dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 23. 4. 2015 pritožbi zagovornika obsojenega D. R. in zastopnika pravne osebe E., d. o. o., zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da sta obsojenec in pravna oseba kot stroške pritožbenega postopka dolžna plačati sodno takso, ki jima jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v skladu z Zakonom o sodnih taksah.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega D. R. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da postopek zoper obsojenca ustavi ter obtožbo zavrže, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka je v pisnem odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala, naj se zahteva zavrne kot neutemeljena, saj kršitve zakona, ki jih uveljavlja, niso podane.

4. O odgovoru državne tožilke se obsojenec in zagovornik nista izjavila.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

6. Kot kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP zagovornik navaja, da je pred pravnomočnostjo sodbe nastopilo tako imenovano relativno zastaranje kazenskega pregona za del dejanj ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ, opisanih pod točkami A1, A2 in A3 izreka sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da je bila obtožnica zoper obsojenca vložena dne 11. 4. 2012. Za kaznivo dejanje po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ je predpisana kazen zapora do dveh let. Za takšno kaznivo dejanje po določbi 4. točke prvega odstavka 111. člena KZ nastopi zastaranje kazenskega pregona v roku petih let od storitve kaznivega dejanja. Po oceni zagovornika je tako za vsa dejanja, za katera se očita, da so bila storjena pred 11. 4. 2007 nastopilo zastaranje kazenskega pregona. Ne strinja se z razlogi sodišča druge stopnje na enake pritožbene navedbe, da je prišlo do pretrganja zastaranja, ker so bila opravljena posamezna nujna preiskovalna dejanja pred vložitvijo obtožbe in poudarja, da so bila ta dejanja izvršena zoper drugega osumljenca, zoper katerega je tožilstvo zavrglo kazensko ovadbo, ne pa zoper obsojenega D. R..

7. Zoper obsojenega D. R. je bila vložena tako imenovana neposredna obtožnica na podlagi določbe šestega odstavka 170. člena ZKP dne 11. 4. 2012. V opisu dejanja je navedeno, da je obsojenec ali lažne poslovne listine uporabljal kot resnične (A1) ali omogočil sestavo knjige z lažno vsebino (A2) ali potrdil lažne poslovne listine in jih uporabil kot resnične (A3) v času od 16. 10. 2006 do 23. 11. 2007. Za presojo, ali je prišlo do zastaranja kazenskega pregona ni odločilno ali so bila opravljena posamezna preiskovalna dejanja, kar poudarja pritožbeno sodišče v točki 10 sodbe in kar napada kot napačno stališče zagovornik, ampak presoja, kdaj je bilo kaznivo dejanje ponarejanja ali uničenja poslovnih listin po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ dokončano. Ker gre za nadaljevano kaznivo dejanje, ki predstavlja navidezni realni stek, to je eno kaznivo dejanje (dejanje je kot nadaljevano pravno opredelila že državna tožilka, pri vložitvi obtožbe), je bilo dejanje storjeno - dokončano z zadnjim dejanjem, ki sodi v sestavo nadaljevanega kaznivega dejanja, to je v novembru leta 2007 (primerja tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 235/2007 z dne 3. 7. 2008; če gre za ponavljajočo se kaznivo dejavnost - ne glede na to, ali gre za enovito kaznivo dejanje, nadaljevano ali kolektivno kaznivo dejanje, ali dejanje z nedoločenim številom ponavljanj - velja, da je kaznivo dejanje storjeno, ko je storjeno zadnje dejanje, ki sodi v sestavo kaznivega dejanja). Kot navaja zagovornik, je bilo po določbi 4. točke prvega odstavka 111. člena KZ določeno, da kazenski pregon ni več dovoljen, če je preteklo več kot pet let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto (do petih let). V obravnavanem primeru ni nastopilo tako imenovano relativno zastaranje kazenskega pregona, saj je bilo kaznivo dejanje dokončano šele v novembru leta 2007, torej do vložitve neposredne obtožnice tako imenovani relativni petletni zastaralni rok, ki ga je predvidevala citirana določba KZ, še ni potekel. Zato ni podana kršitev po 3. točki 372. člena ZKP, ki določa, da je kazenski zakon prekršen med drugim tudi takrat, ko je kazenski pregon zastaran, kar smiselno z navedbami v zahtevi uveljavlja zagovornik.

8. Kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ je bilo pravno opredeljeno kot nadaljevano kaznivo dejanje. Zato za izpodbijanje pravnomočne sodbe niso relevantne zagovornikove navedbe, da gre pri dejanjih pod točkami A1, A2 in A3 za dejanja v realnem steku, to je za več dejanj, čeprav bi morala biti dejanja opredeljena kot eno dejanje, saj je nelogično in nesmiselno, da se obsojencu očita več zaporednih - sukcesivnih opravil, plačilo računa po sporni listini, predložitev istega računa vknjiženje in potrditev knjige računov, v kateri se zopet nahaja ista listina ter se tako obsojencu očita uporaba lažne listine v točki A1 sodbe, omogočanje sestave knjige v točki A2 sodbe in da je potrdil vsebino lažne listine po točki A3 sodbe. Zagovornik tudi meni, da bi sodišče moralo uporabiti načelo subsidiarnosti, da uporaba lažne listine izključuje idealni stek s sestavo lažne listine, saj gre za navidezen stek, torej za eno samo dejanje.

9. Z navedbami, zagovornik poskuša uveljaviti kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP, da je bil kazenski zakon prekršen na vprašanju, ali je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti. Ker je dejanje opredeljeno kot eno kaznivo dejanje, kot nadaljevano kaznivo dejanje, so neutemeljene zagovornikove navedbe, da gre za več kaznivih dejanj v steku, to je za tri kazniva dejanja in da je kazenski zakon napačno uporabljen. Z zagovornikom se tudi ni mogoče strinjati, da gre za uporabo ene in iste listine. Kaznivo dejanje ponareditve ali uničenje poslovnih listin je mogoče storiti z več alternativno predpisanimi načini storitvami kaznivega dejanja.

10. Obsojencu se očitajo tri različne izvršitvene oblike storitve tega kaznivega dejanja v zvezi z različnimi listinami. Tako se mu pri dejanju pod točko A1 očita uporaba lažne listine (računa), pri dejanju pod točko A2, da je omogočil sestavo listine (knjige prejetih računov) z lažno vsebino in pod točko A3, da je potrdil s svojim podpisom listine z lažno vsebino (obrazce DDV-O za obračun davka na dodano vrednost za posamična davčna obdobja) s svojim podpisom, vedoč, da so na obrazcih navedeni podatki lažni in takšno lažno poslovno listino tudi nato uporabil kot resnično. Vse te alternativno naštete in opisane oblike kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin, z različnimi poslovnimi listinami pa so pravno opredeljene kot eno kaznivo dejanje. Zato zagovornik neutemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena KZ in se neutemeljeno tudi zavzema za uporabo načela subsidiarnosti, kar povzema po Kazenskem zakoniku s komentarjem, pri komentarju k 240. členu KZ, da je zaradi načela subsidiarnosti podan, navidezen stek med prvim in drugim odstavkom tega kaznivega dejanja v primeru, če je storilec sam ponaredil poslovno listino in nato takšno ponarejeno poslovno listino uporabil kot pravo. O načelu subsidiarnosti je mogoče govoriti le takrat, kadar se za posamezno določbo o kaznivem dejanju predvideva, da se uporabi samo, če ne pride v poštev druga določba, tako da storilec s svojim ravnanjem izpolnjuje znake obeh zakonskih določb. To načelo se uporabi takrat, kadar je eno kaznivo dejanje samo predhodna faza drugega, kot na primer, ko gre za odnos med kaznivimi pripravljalnimi dejanji in dokončanim kaznivim dejanjem. Ko pa zagovornik meni, da bi bilo potrebno takšno načelo subsidiarnosti uporabiti tudi pri dejanju, ki je opisano pod točko A3, kjer sta opisani izvršitveni obliki potrditev lažne poslovne listine in nato uporaba te lažne poslovne listine, tudi če bi to dejanje bilo opisano kot samostojno kaznivo dejanje, je že iz načina in tehnike opisa kaznivega dejanja mogoče razbrati, da nista opisani posebej kot dve posebni dejanji dve izvršitveni obliki, to je potrditi in uporabiti kot pravo lažno poslovno listino, ampak da je opisano kot predhodna faza najprej, da je obsojenec potrdil lažno poslovno listino, nato pa jo je še uporabil kot pravo.

11. Kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP zagovornik zatrjuje še z navedbami, da ni podan stek med kaznivima dejanjema ponareditve ali uničenja poslovnih listin in zatajitve davčnih obveznosti zaradi odnosa konsumpcije saj so bila vsa ravnanja, ki so opisana kot kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin, usmerjena k finančnim učinkom ne pa sama sebi namen in tako postanejo sestavni del kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti, zato je stek navidezen, ne pa realen.

12. O odnosu konsumpcije govorimo takrat, ko je eno od kaznivih dejanj vsebovano, izrabljeno (konzumirano) v opisu drugega kaznivega dejanja. Pri presoji, ali gre za odnos konsumpcije se ne presoja opisov konkretnih življenjskih primerov, to je opisov dejanj v izreku sodbe, ampak je potrebno primerjati zakonska opisa kaznivih dejanj in abstracto (npr. sodba I Ips 84687/2010 z dne 23. 7. 2015 ali sodba I Ips 50014/2010 z dne 18. 10. 2012 in druge). Pri odnosu konsumpcije je tudi kriminalna količina enega, torej blažjega kaznivega dejanja, zajeta v kriminalni količini hujšega kaznivega dejanja (npr. huda telesna poškodba v umoru, ali je temeljno kaznivo dejanje zajeto v kvalificirani obliki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje tatvine v kaznivem dejanju velike tatvine). V obravnavani zadevi pa ne gre za navidezni stek zaradi razmerja konsumpcije, saj kaznivo dejanje davčne zatajitve ni iste vrste kot ponarejanja ali uničenja poslovnih listin ali kvalificirana oblika tega kaznivega dejanja. Izvršitveni obliki obeh kaznivih dejanj sta različni. Pri ponareditvi ali uničenju poslovnih listin gre za poslovno listino in za lažen podatek v njej in storilec ali vpiše lažne podatke ali ne vpiše kakšnega pomembnega podatka ali s svojim podpisom potrdi takšno listino ali knjigo z lažno vsebino ali omogoči sestavo takšne listine ali jo uporabi kot resnično ali uniči, skrije ali predrugači ali poškoduje ali kako drugače napravi nerabno. Pri kaznivem dejanju zatajitve davčnih obveznosti pa storilec ravna z namenom, da bi se sam ali kdo drug popolnoma izognil plačilu davčnih obveznosti tako, da da lažne podatke o dohodkih, stroških in drugih okoliščinah, ki vplivajo na ugotovitev davkov in drugih predpisanih obveznosti in na takšen način preslepi organ, pristojen za odmero in se izogne plačilu davčnih obveznosti ter pri tem doseže premoženjsko korist. Torej zakonski znaki obeh kaznivih dejanj so različni, kaznivo dejanje zatajitve davčnih obveznosti je mogoče storiti tudi na drugačen način ne le s predložitvijo ponarejenih poslovnih listin in pri kaznivem dejanju ponareditve poslovnih listin storilec ne zasleduje tega, da bi dosegel neko premoženjsko korist oziroma se izognil plačilu davčnih obveznosti, ki jih je dolžan plačati. V obravnavanem primeru, pri presoji ali gre za dve kaznivi dejanje in je obsojenec storil dve kaznivi dejanji v steku ali pa je stek le navidezen, je glede na navedbe v zahtevi, ko zagovornik navaja življenjska primera (opisa kaznivih dejanj v pravnomočni sodbi) in dejanja obsojenca na konkretni ravni ter se njegove navedbe ne nanašajo na primerjavo opisov enega kaznivega dejanja in drugega kaznivega dejanja na abstraktni ravni, zagovornik nakazuje na odnos inkluzije. Pri odnosu inkluzije je potrebno presoditi ravnanje obsojenca po opisu dejanj, na konkretni ravni in bi bila uporaba obeh opisov nesmiselna, če se ugotovi, da eno od dejanj predstavlja izrazito majhno kriminalno količino oziroma nekaj postranskega glede na drugo kaznivo dejanje, ali da tega, to je drugega kaznivega dejanja brez prvega sploh ne bi bilo mogoče izvršiti, pri čemer se tudi naklep za izvršitev enega kaznivega dejanja enači z drugim in bi bila tako pravzaprav uporaba dveh zakonskih predpisov (ko dejanji po abstraktni oceni nista zajeti eno v drugem) absurdna in neadekvatna glede na vse okoliščine obravnavanega primera. Presoditi je treba na konkretnem nivoju ali je eno ravnanje inkludirano v glavno kaznivo dejanje. Vendar tudi po metodi inkluzije, ni mogoče sklepati, da je kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin inkludirano v kaznivem dejanju zatajitve davčnih obveznosti. Zagovornik delov opisa kaznivih dejanj ne izpostavlja, ampak le na splošni ravni trdi, da ker so bila vsa dejanja pri ponareditvi listin usmerjena k temu, da naj bi se obsojenec izognil plačilu davčnih obveznosti, dejanje predstavlja le eno kaznivo dejanje in ne dveh. Že glede na obseg obeh kriminalnih količin, ki sta opisani in zajeti v obravnavanem življenjskem primeru, primerjava na konkretni ravni pokaže, da o odnosu inkluzije, ko bi bila ena kriminalna količina (kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin) tako zanemarljiva, da bi jo bilo mogoče zajeti v drugo kriminalno količino, ni mogoče govoriti. Kaznivo dejanje ponarejanja poslovnih listin je bilo izvrševano z različnimi poslovnimi listinami v daljšem obdobju z različnimi izvršitvenimi oblikami (uporaba enaindvajsetih lažnih računov, izdanih v času od 16. 10. 2007 do 26. 10. 2007, omogočanje sestave knjige z lažno vsebino z vknjižbo lažnih računov v knjigo sprejetih računov, zaradi česar je bila knjiga prejetih računov za obdobja april, maj in oktober 2007 lažna, potrditev lažne poslovne listine in uporaba le-te kot resnične, potrditev obrazcev za obračun davka na dodano vrednost - DDV-O v času od 23. 11. 2006 do 23. 11. 2007 s podpisi, čeprav so bili v obrazcih navedeni lažni podatki, in predložitev takšnih obračunov najkasneje v sedmih dneh po datumih podpisa kot resničnih Davčnemu uradu Koper zaradi obračuna davka na dodano vrednost), zato ni mogoče zaključiti, da je kriminalna količina listinskega kaznivega dejanja zanemarljiva in le spremljevalna okoliščina kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti. Po navedenem tudi kršitev kazenskega zakona, ki jo zatrjuje zagovornik, ni podana.

13. Neutemeljene pa so tudi zagovornikove navedbe, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker so opisi nerazumljivi in nasprotujejo samemu sebi pri dejanju pod točko A1, A2 in A3. Zagovornik navaja, da se v opisih dejanj pojavljajo „blanketne norme“, ki vsebinsko niso opredeljene, pri čemer sploh ni jasno, na kaj naj bi se nanašale. Pri dejanju, opisanem pod točko A1, sta navedena predpisa o DDV 33. člen Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV) in 81. člen Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1)(1). Vsebina navedenih členov obeh zakonov v opisu dejanje ni navedena, in tako ni jasno na kaj naj bi se oba citirana člena nanašala. Meni, da sodišče poskuša reševati opis dejanja v obrazložitvi s povzemanjem vsebine navedenih členov in očitno pride do nesmisla, saj navedena člena trdita ravno nasprotno, kot je navedeno v opisu dejanja. Namreč, določba 33. člena ZDDV navaja, da mora vsak zavezanec za promet blaga izdati račun, v opisu dejanja pa je navedeno, da je obsojenec lažne poslovne listine po 33. členu ZDDV uporabil kot prave. Določbi 33. člena ZDDV in 81. člena ZDDV-1, katerega vsebina je enaka kot določba 33. člena ZDDV, torej povesta nekaj popolnoma drugega, kot pa je navedeno v očitku v opisu dejanja. Zato je opis dejanja, ki se bere skupaj z dopolnilnimi (in ne banketnimi normami kot trdi zagovornik) popoln nesmisel. 14. Po določbi 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je izrek sodbe nerazumljiv, če se iz njega ne da ugotoviti, za kakšno kaznivo dejanje gre. Nerazumljivost se mora nanašati na odločilna dejstva, ki so zakonski znaki kaznivega dejanja ali na katerih temelji kazenska odgovornost obdolženca, torej na dejanski temelj sodbe (mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, komentar k 371. členu, stran 793). Blanketna kazensko pravna norma (v obravnavanem primeru zakonski opis kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ) sama v celoti ne določa zakonskega stanu kaznivega dejanja, ampak se glede posameznih znakov sklicuje na norme in drugih pravnih področij (dopolnilne norme). Blanketna kazensko pravna norma in dopolnilna norma iz drugega predpisa tvorita pravno celoto, ki jo sodišče uporabi glede na ugotovljeno dejansko stanje. Opis dejanja po mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki kaznivo dejanje konkretizirajo (primerjaj npr. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 94/2010 z dne 16. 12. 2010). Vprašanje, ali je podano kaznivo dejanje ali je opis kaznivega dejanja jasen in razumljiv, se presoja po tem, ali iz dejanja opisanega v obtožbi, izhajajo vsi znaki kaznivega dejanja, navedeni v obeh normah.

15. Ni tudi nujno, da bi bilo potrebno pravne norme zapisati v izrek pravnomočne sodbe (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 4/94 z dne 16. 2. 1994 in v točki 14 citirana sodba). To velja tako za blanketno kazenskopravno normo kot tudi za dopolnilno normo. Trditev, da dejanje ni kaznivo, če ni konkretizirana dopolnilna norma oziroma, da opis dejanja ni razumljiv, v obravnavanem primeru ne drži. Če bi dopolnilna norma nadomeščala del opisa dejanja kot življenjskega dogodka (če bi šlo za opis dejstev), bi morala biti v opisu dejanja jasno označena, kar pa za obravnavano zadevo ne velja. Vprašanje, ali je podano kaznivo dejanje in ali je opis dejanja jasen in so v njem opisana vsa odločilna dejstva se presoja po tem, ali so opisani znaki kaznivega dejanja, ki so navedeni v blanketni in dopolnilni normi. Blanketnost je v določbi 240. člena KZ izražena v tem, da ta določba sama ne našteva podrobneje raznih poslovnih knjig, listin in spisov ter drugih poslovnih listin, ki jih je potrebno voditi na podlagi zakona ali na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami ali so namenjene za odločitve v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo, temveč se glede tega sklicuje na druge predpise. Z zagovornikom se je sicer mogoče strinjati, da 33. člen ZDDV oziroma 81. člen ZDDV-1 ne opredeljuje računa kot poslovne listine. Navedeni določbi ZDDV in ZDDV-1 določata obveznost izdajanja računov. Citirana zakona urejata sistem in obveznost plačevanja davka na dodano vrednost, ne opredeljujeta pa tega, kaj je poslovna listina. Račun kot izvirna knjigovodska listina (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 95/2010 z dne 2. 12. 2010 točka 19) je podlaga za knjiženje poslovnega dogodka, ki se evidentira na podlagi knjigovodskih listin. Knjigovodske listine pa morajo po 21. Slovenskem računovodskem standardu poslovne dogodke izkazovati verodostojno in pošteno, saj so pomembne listine z vidika evidentiranja prihodkov v poslovne knjige in kontroliranja poslovnih dogodkov, ki jih izpričujejo (standard 21.15). V drugem odstavku v točki 21.12 pa je določeno, da je knjigovodska listina verodostojna, če se pri kontroliranju pokaže, da strokovno usposobljene osebe, ki niso sodelovale v poslovnih dogodkih, lahko na njeni podlagi popolnoma jasno in brez kakršnihkoli dvomov spoznajo naravo in obseg poslovnih dogodkov. Podlago za presojo, ali je listina takšna, da ustreza kriteriju verodostojne knjigovodske listine, predstavljajo določbe Slovenskih računovodskih standardov številka 21. Slovenski računovodski standardi, ki urejajo vsa tista vprašanja, za ureditev katerih bi bil - zaradi hitrega razvoja stroke računovodenja - zakon preveč okoren instrument pravnega urejanja, sicer pojma računa posebej ne opredelijo, ne opredeli ga niti zakon niti kakšen drug podzakonski akt (sodba I Ips 255/2010 z dne 17. 2. 2011), vendar gre za listino, ki jo kot knjigovodsko definira 21. računovodski standard. Račun je pisno sporočilo dolžnega zneska za kupljeno ali naročeno storitev. Račun je ime knjigovodske listine, ki izraža vsebino v njem izkazanem poslovnem dogodku, kar je tudi knjigovodska listina po 21. Slovenskem računovodskem standardu kot v posebni obliki sestavljen zapis o poslovnem dogodku, ki spreminja sredstva, obveznosti do njihovih virov, prihodke in dohodke (primerjaj tudi sklep Vrhovnega sodišča II Ips 74/2005 z dne 23. 11. 2006 in sodbo U 1979/2004 z dne 24. 10. 2006). Račun je torej izvirna knjigovodska listina, ki je podlaga za knjiženje poslovnega dogodka. Kaznivo dejanje ponareditve poslovne listine, se kot blanketna norma sklicuje na predpise (zakonske ali podzakonske), ki kot takšne poslovne listine opredeljujejo in so navedene v teh predpisih. Ni pa torej nujno, da bi se pravne norme vpisovale v izrek pravnomočne sodbe, kar velja tudi za dopolnilne norme. V konkretnem primeru je v opisu dejanja opisano izvršitveno ravnanje obsojenca, da je uporabil prejete račune od družbe P., d. o. o., in K., d. o. o., ki so se nanašali na prodajo novih in rabljenih vozil, njihovih rezervnih delov ter na posredovanje pri prodaji vozil in te račune uporabil kot prave, s tem, da jih je vključil v davčne obračune DDV, ki jih je posredoval Davčnemu uradu Koper. Opisano je, da je šlo za listine z neresnično vsebino, to je račune, ki so prikazovali, da so bile navedene storitve opravljene, čeprav nikoli niso bile opravljene, saj je vozila in rezervne dele brez posredovanja družb P., d. o. o., in K., d. o. o., kupila družba E., d. o. o. (katere direktor je bil obsojenec). Opisano je, za katere listine gre, da gre za listine z lažno vsebino, in da gre za listine, ki so pomembne za poslovni promet in za odločitve v zvezi s finančnim poslovanjem. Opisana je funkcija navedenih listin, katerih vsebina je bila lažna. Opisane so listine, ki so pomembne za obračun davka na dodano vrednost in opisano je, da je obsojenec te listine uporabil kot prave. V opisu dejanja so tako navedena vsa odločilna dejstva, s katerimi so konkretizirani abstraktni zakonski znaki v kazenskem zakoniku predpisanega kaznivega dejanja ponarejanja poslovnih listin. Okoliščina, da v opisu dejanja ni pravilno naveden dopolnilni predpis, ki je označen le s številko člena ZDDV oziroma ZDDV-1, ne pomeni, da je opis dejanja pod točko A1 nerazumljiv.

16. Nerazumljivost oziroma nesklepčnost opisa dejanja zagovornik zatrjuje tudi v zvezi z opisom ravnanja obsojenca pod A2, ki obsojencu očita, da je omogočil sestavo knjige z lažno vsebino, ki je pomembna za poslovni promet z drugimi pravnimi osebami in za odločitve v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo, s tem, da je v opisu dejanja naštete račune predložil računovodskemu servisu, ki je za njegovo družbo opravljala računovodske storitve in na tak način omogočil vknjižbo lažnih računov v knjigo prejetih računov. Dolžnost vodenja knjig pa izhaja iz 54. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) in 22. Slovenskega računovodskega standarda. Zaradi lažne vsebine računov, pa je bila tudi knjiga prejetih računov za obdobja april, maj in oktober 2007 lažna. Zagovornik trdi, da knjiga prejetih računov ni pomembna za poslovni promet niti ne za odločitve v zvezi z gospodarsko in finančno dejavnostjo v konkretnem primeru, saj je bil obsojeni D. R. lastnik in direktor družbe E., d. o. o. Posledica kaznivega dejanja je v tem, da je tretja oseba tako ali drugače zavedena oziroma zapeljana v tem primeru pa tretje osebe ni, in se ne more očitati obsojencu, da je samega sebe zavedel. 17. Zagovornik z navedenimi trditvami ne zatrjuje, da je opis dejanja v sodbi „nesklepčen“ oziroma nerazumljiv in da ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja. Zagovornik nasprotuje presoji, da gre za poslovno listino, in za njeno pravno pomembnost. S temi navedbami zagovornik ne zatrjuje kršitve zakona, ampak dejansko ostaja na ravni zatrjevanja, da dejstva, ki so navedena v opisu dejanja v sodbenem izreku ne pomenijo, da gre za poslovno listino, pomembno za poslovni promet oziroma nasprotuje ugotovitvi, da gre za poslovno listino, ki dosega standarde iz prvega in drugega odstavka 240. člena KZ. Obsojenec je bil spoznan za krivega, da je omogočil sestavo lažne poslovne knjige. Obveznost, da morajo znotraj gospodarske družbe voditi poslovne knjige, izhaja iz določbe 54. člena ZGD. Poslovne knjige pa določa 22. Slovenski računovodski standard, katerega določbe so tudi citirane v obrazložitvi sodbe v točki 77 na straneh 58 in 59 sodbe sodišča prve stopnje. Slovenski računovodski standard 22.1. določa, da so poslovne knjige, povezane knjige, kartoteke in podatkovne zbirke s knjiženimi poslovnimi dogodki, ki spreminjajo sredstva, obveznosti do njihovih virov, prihodke ali odhodke in so razvidni iz knjigovodskih listin. So knjigovodski razvidi, ki nastanejo s knjigovodskim urejanjem in obdelovanjem podatkov. Med poslovnimi knjigami so dnevnik, glavne knjige, temeljni knjigi kot glavni knjigovodski razvid, kot pomožne knjige, pa razčlenjevalni razvidi (Slovenski računovodski standard 22.3). Slovenski računovodski standard 22.13 pa določa, da morajo biti vpisi v poslovne knjige opravljeni na podlagi verodostojnih knjigovodskih listin, poslovne knjige pa morajo kazati finančni položaj podjetja in njegov poslovni izid. Gospodarsko in finančno dejavnost torej spremljajo v predpisu določene poslovne knjige, bilance stanja, izkazi poslovnega izda, letna in poslovna poročila (mag. Mitja Deisinger, Kazenski zakon s komentarjem, stran 501). Poslovne knjige so podlaga za sestavo letnega poročila. Ta poročila so pomembna za kontroliranje in dostopnost podatkov o premoženjskem stanju in poslovanju gospodarske družbe (člen 58 ZGD-1). Knjige pa so seveda pomembne tudi pri odmeri davkov in so pomembne za obdavčitev gospodarske družbe. Poslovna listina, torej knjiga računov, je tako pomembna kot dokaz pravnopomembnih dejstev, da se računi, ki so vpisani verodostojni, da so bile sprejete določene knjigovodske listine in konkretno pomembna za ugotavljanje davčnih obveznosti. Zato zatrjevanje zagovornika, ki pa ostaja le pri nasprotovanju, da gre za listino, ki je pomembna za poslovni promet ali za finančne odločitve, ne utemeljuje, da je opis dejanja nesklepčen. Zagovornik ne utemelji, da v opisu manjka zakonski znak kaznivega dejanja, in da zakonski znaki kaznivega dejanja in pravna pomembnost listine niso vpisani.

18. Za zagovornikove trditve, da v opisu dejanja ni opredeljena vsebina 54. člena ZGD še manj pa vsebina 22. računovodskega standarda pa velja enako, kot za njegove trditve o tem, da v opisu dejanja niso navedene dopolnilne norme pri dejanju obsojenca opisanem pod A1, da ni važno ali so v opis dejanja vneseni zakonski vpisi oziroma opisi iz računovodskega standarda, ampak da je pomembno, da so v opisu dejanja opisani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 240. člena KZ, torej, znaki, ki izhajajo iz blanketne kazenskopravne norme in dopolnilne norme, ki opredeljuje knjigo prejetih računov kot poslovno listino.

19. Nadalje zagovornik trdi, da je izrek sodbe skupaj z „blanketnimi normami“, pravilno dopolnilno normo pravi nesmisel. Svoje trditve ne obrazloži in je tudi ne argumentira s sklicevanjem na del obrazložitve sodbe, v katerem sodišče prve stopnje citira uvod v 22. slovenski računovodski standard, iz leta 2006, tako da bi jo Vrhovno sodišče sploh lahko preizkusilo. S trditvijo, da je obtožnica popolnoma neutemeljena, ker se sklicuje na „blanketne norme“ zagovornik tudi ne pojasni svoje trditve, da naj bi bil opis dejanja „nesklepčen“, tako da bi lahko Vrhovno sodišče to trditev preizkusilo.

20. Zagovornik še navaja, da je izključena protipravnost ravnanja, saj je bil obsojenec dolžan knjižiti obravnavane račune, kar utemeljuje s tem, da je izvedenka finančne stroke potrdila, da jih je bil E., d. o. o., dolžan vključiti v knjigo računov.

21. Obveznost knjiženja računov izhaja že iz narave delovanja družbe in obveznosti voditi poslovne knjige. Zakaj pa naj bi bila protipravnost obsojenčevega ravnanja izključena, ob dejanski ugotovitvi v sodbi in opisu dejanja, da so bili računi, ki so bili knjiženi lažni in je zato tudi knjiga prikazovala lažne podatke in je bila za določeno obdobje lažna, pa zagovornik ne pojasni.

22. Tudi v zvezi s sklopom ravnanj obsojenca, opisanih pod točko A3 zagovornik trdi, da je opis dejanja nerazumljiv, ker v opis dejanja ni vnesena vsebina predpisa, na katero se izrek sklicuje, to je vsebina 37. in 38. člena ZDDV in 87. ter 88. člena ZDDV-1. Trdi, da je obsojenec storil prav tisto, kar citirane določbe obeh zakonov v izreku sodbe določajo, obračunal je DDV na podlagi prejetih računov na predpisanih obrazcih.

23. Z vložnikom zahteve se je sicer mogoče strinjati, da citirane določbe DDV in DDV-1 določajo kako in na kakšen način davčni zavezanec obračunava DDV na podlagi zneskov na izdanih računih za opravljen promet blaga oziroma storitev v davčnem obdobju (točka 84 sodbe sodišča prve stopnje, v kateri je navedena vsebina 37. in 38. člena ZDDV in 87. ter 88. člena ZDDV-1). Zagovornik z navedbo, da je obsojenec naredil prav to, kar nalagajo navedeni členi obeh zakonov, da je obračunal DDV na podlagi prejetih računov na predpisanih obrazcih, ne obrazloži teze, da je izrek sodbe nerazumljiv, torej, da odločilna dejstva, ki so znaki kaznivega dejanja, niso razumljivo opisana in da se ne da ugotoviti za kakšno kaznivo dejanje gre. Tudi z navedbami, da bi morala biti vsebina navedenih predpisov zapisana že v izreku sodbe in da bi izrek, ki bi vseboval tudi povzetek zakonskih norm oziroma njihov predpis pomenil, da z opisom dejanja nekaj ni v redu in da je izrek popolnoma neberljiv, ne utemeljuje navedb, da je izrek sodbe nerazumljiv in da se ne da ugotoviti, katero kaznivo dejanje opisuje. Gre za zatrjevanje zagovornika, ki ga z ničemer ne podkrepi tako, da se njegovih navedb ne da preizkusiti.

24. Prav tako Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti zagovornikovih navedb „da skuša sodišče v obrazložitvi zadevo reševati z navajanjem vsebine predpisov in pride do še večjega nesmisla, razlog za to pa je zgrešeno pojmovanje goljufije, da gre za goli prepis davčne odločbe, vključno z njihovim (ni jasno čigavim) razumevanjem goljufije, čeprav je kazenskopravno popolnoma drugačno“, saj zagovornik ne utemeljuje kršitve procesnega zakona in ne utemeljuje teze o nerazumljivosti izreka, saj iz citiranih navedb ni mogoče izluščiti katero kršitev zakona uveljavlja, ampak je mogoče zaključiti, da se zagovornik ne strinja z razlogi sodbe, da je obsojenec izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja ponarejanja poslovnih listin.

25. Zagovornik meni, da pri dejanjih, opisanih pod točko A1 in A3 zajeta ista kriminalna količina in da so pod točko A1 in A3 v bistvu opisana ista obsojenčeva ravnanja. Pri obeh dejanjih se po oceni zagovornika obsojencu očita, da je davčnemu organu predložil obrazce, s tem, da se pod točko A1 navajajo številke računov, v točki A3 pa zneski. V točki A1 se obsojencu očita, da je lažne račune uporabil in jih predložil davčni upravi, medtem, ko se v točki A3 obsojencu očita, da je poleg uporabe in predložitve še lažno listino potrdil. Meni, da iz opisa dejanja pod točko A1 izhaja smiselno, da je obsojenec dejansko že listine potrdil tako, da bi, če bi tožilstvo uporabilo glagol potrditve pri dejanju pod točko A1, dobili identično dejanje kot je opisano pod točko A3, zato zagovornik navaja, da podaja ugovor ne bis in idem, ne dvakrat v isti stvari.

26. O načelu ne bis in idem govorimo takrat, kadar gre za večkratno sojenje za isto dejanje. Sodišče ne sme iste osebe, za isto kaznivo dejanje dvakrat kaznovati (ne bis in idem) oziroma znova meritorno odločiti o obtožbi zoper isto osebo za kaznivo dejanje, o katerem obstaja že pravnomočna sodna odločba (res iudicata). Gre za načelo iz 31. člena Ustave RS. Zagovornik pa po vsebini ne uveljavlja načela ne bis in idem torej ne dvakrat o isti stvari, saj ne gre za že razsojeno stvar. Pa tudi ne gre za opis istih ravnanj obsojenca pod točkama A1 in A3, kar skuša uveljaviti s svojimi navedbami. Kot je bilo že poudarjeno je kaznivo dejanje ponareditvi poslovnih listin mogoče storiti z različnimi v zakonu navedenimi alternativnimi izvršitvenimi oblikami. Obsojencu se očita, da je v točki A1, da je lažne poslovne listine, to je račune, uporabil kot prave, s tem da jih je vključil v obrazce DDV-O, ki jih je predložil davčnemu organu. Pod točko A3 pa se mu očita, v zvezi z drugo poslovno listino, to je obrazcem za obračun DDV-O, da je ta obrazec potrdil. Gre torej za dve različni izvršitveni obliki kaznivih dejanj in za dve različni listini. V opisu dejanja v sodbi ni dvakrat opisano eno in isto obsojenčevo ravnanje v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja poslovnih listin. Kot pa je bilo že poudarjeno v tej odločbi, je celotna kriminalna količina, ki se očita obsojencu, pravno opredeljena kot eno nadaljevano kaznivo dejanje in ne kot več dejanj v realnem steku.

27. Tudi v zvezi s kaznivim dejanjem zatajitve finančnih obveznosti, opisanim pod točko 4 izreka sodbe, zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da je opis dejanja v sodbi nerazumljiv in da nasprotuje sam sebi. V konkretnem delu opisa dejanja je obsojenec označen „kot davčni zavezanec“, čeprav sam davčni zavezanec nikoli ni bil, davčni zavezanec je družba E., d. o. o. V delu opisa dejanja je navedeno, da je očitana storitev kaznivega dejanja D. R. kot fizični osebi, kot direktorju družbe, med tem ko je iz nadaljnjega opisa dejanja razvidno, da je bila davčni zavezanec družba E., d. o. o. Da je družba E., d. o. o., davčni zavezanec je sodišče pojasnilo tudi v obrazložitvi sodbe. Nasprotuje obrazložitvi v sodbi višjega sodišča, da je v uvodnem delu opisa dejanja v izreku navedeno, da je bil obsojenec spozna za krivega da je ravnal kot direktor družbe E., d. o. o., in je zato jasno, da se lastnost davčnega zavezanca pripisuje družbi, to je pravni osebi E., d. o. o., in ne obsojencu kot fizični osebi. Po oceni zagovornika je stališče višjega sodišča napačno, saj je v opisu dejanja zapisano, da je davčni zavezanec fizična oseba, čeprav se je lastnost davčnega zavezanca ves čas postopka pripisovalo pravni osebi.

28. Zagovornik neutemeljeno uveljavlja, da je izrek sodbe nerazumljiv in da nasprotuje sam sebi. V uvodnem delu opisa dejanja je zapisano, da je obsojenec pri dejanjih pod točkami A1, A2, A3 in A4 ravnal „kot direktor družbe E., d. o. o.“. Opis dejanja pod točko 4 (kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti) v abstraktnem delu navaja, da je obsojenec torej v svojstvu direktorja družbe “dal z namenom, da bi se kdo drug deloma izognil plačilu davkov pravnih oseb lažne podatke“. Abstraktni del opisa dejanja navaja, da je obsojenec kot direktor družbe E., d. o. o., ravnal z namero, da bi se kdo drug (ne on sam, kot davčni zavezanec) izognil plačilu davkov pravnih oseb. V konkretnem delu opisa je res navedeno, da je obsojenec „kot davčni zavezanec“ Davčnemu uradu Koper kot pravega predložil obrazec DDV-O za obračun davka na dodano vrednost za obdobje od 1. 12. 2006 do 31. 12. 2006, v katerem je uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV, pa v točki A1 sodbe navedenih lažnih računih družbe P., d. o. o. (nato so našteti računi), v skupni višini 20.607.200,00 SIT oziroma 95.992,32 EUR in s tem dosegel, da je v navedeni višini E., d. o. o., (drugi, pravna oseba in ne obsojenec) plačal manj DDV, kot bi ga sicer moral, vse v škodo proračuna Republike Slovenije, kar je bil tudi njegov namen.

29. Dejanje pod točko 4 v sodbi jasno opisuje, da je obsojenec ravnal z namenom, da bi se kdo drug izognil plačilu davkov pravnih oseb. V opisu dejanja je jasno navedeno, da je davčni zavezanec pravna oseba in ne obsojenec. V konkretnem delu opisa dejanja je opisano, da je obsojenec ravnal z namenom, da se pravna oseba E., d. o. o., izogne plačilu davkov, to je plačila davka na dodano vrednost, ko je obsojenec (kot fizična oseba, ki zastopa pravno osebo, torej kot direktor družbe) predložil obrazec DDV-O za obračun davka in na takšen način uveljavil pravico do odbitka vstopnega davka, pri čemer je tako dosegel, da je pravna oseba E., d. o. o., plačala manj DDV kot bi ga sicer morala. Opis dejanja je jasen in logičen o odločilnem dejstvu, kdo je tisti, ki je bil zavezan za plačilo davka. Zato tudi napačna navedba „kot davčni zavezanec“ ne predstavlja odločilnega dejstva, ki bi delala opis dejanja nejasen in nerazumljiv ter sam s seboj v nasprotju. V opisu dejanja je določno opisano obsojenčevo izvršitveno ravnaje, ki se kaže v preslepitvi davčnega organa, s predložitvijo obrazca DDV-O za obračun davka na dodano vrednost kot pravega, čeprav so bili v njem navedeni lažni podatki in vanj vneseni lažni računi; da je obsojenec za pravno osebo uveljavljal pravice do odbitka vstopnega davka, na podlagi lažnih podatkov, zaradi česar je pravna oseba plačala manj davka na dodano vrednost, kot bi ga sicer morala. Opisano je, da je obsojenec kot storilec kaznivega dejanja davčne zatajitve, to je direktor družbe E., d. o. o., odgovorna oseba pri pravni osebi, ki je zanjo zavezana dajati podatke v zvezi z odmero davkov in drugih obveznosti, ravnal s predložitvijo lažnih podatkov o davčni obveznosti v korist pravne osebe.

30. Neutemeljen je tudi očitek višjemu sodišču, da je prišlo samo s seboj v nasprotje in da ni relevantno odgovorilo na pritožbene navedbe, ker višje sodišče trdi, da do pregona ne bi prišlo, če bi družbi K., d. o. o., in P., d. o. o., izpolnjevali svoje obveznosti do države, kar pomeni, da naj bi višje sodišče ocenilo, da je dejanje, ki najprej ni bilo kaznivo in ni predstavljalo znakov kaznivega dejanja, postalo kaznivo dejanje šele naknadno, po določenem obdobju, ko K., d. o. o., in P., d. o. o., nista plačala davka in se je obsojencu začelo očitati, da je posloval z lažnimi listinami.

31. Višje sodišče je na strani 5 v točki 9, ko je odgovarjalo na pritožbene navedbe v zvezi s pritožbenim razlogom zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zapisalo, da nasprotno od mnenja zagovornika ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni spregledalo, da je problem nastal, ko P., d. o. o., in K., d. o. o., nista plačala davka, ter da je res, da do postopka verjetno ne bi prišlo, če bi navedeni družbi izpolnjevali svoje davčne obveznosti. Vendar, višje sodišče tu ni zaključilo obrazložitve, kar poskuša prikazati zagovornik, ampak je nadaljevalo s sledečim tekstom: „vendar je pritožnik spregledal, da je bilo v dokaznem postopku zanesljivo ugotovljeno, da sta bili navedeni družbi v poslovanje družbe E. vključeni prav z namenom, da se družba E. izogne samoobdavčitvi ter, da kdo je bil dejanski uvoznik ni nepomembno, kot meni zagovornik, pač pa nasprotno, dokazuje pravi namen takšnega poslovanja“. Višje sodišče ni prišlo samo s seboj v nasprotje in sodba ni nejasna oziroma ni nasprotja pri presoji ali so podana odločilna dejstva, ki predstavljajo zakonske znake kaznivega dejanja, kar skuša prikazati zagovornik s selektivnim citiranjem obrazložitve.

32. Procesna kršitev ni bila storjena, ker je sodišče prve stopnje zastavilo izvedenki finančne stroke tudi vprašanje, ki ga zagovornik, ko je predlagal postavitev izvedenca finančne stroke na predobravnavnem naroku, ni navajal. Zagovornik navaja, da je obsojenec predlagal izvedenca izključno v cilju, da dokaže, da ni ravnal protipravno, da je pravilno knjižil. Sodišče je izvedenki v vprašanje o višini škode vključilo navedbe „pod pogojem, da se dejavnost ni opravila“ na katero je izvedenka odgovorila. Zagovornik meni, da je sodišče ravnalo pristransko in se je direktno vmešala v dokazni postopek, po oceni zagovornika v korist tožilstva, saj tožilstvo ni predlagalo vprašanja izvedenki v navedeni smeri.

33. Dolžnost sodišča je, da zadevo vsestransko razčisti, kar nalaga drugi odstavek 299. člena ZKP. Sodišče lahko tudi mimo predlogov strank po uradni dolžnosti odredi izvedbo dokaza ali pa pri odreditvi izvedenstva izvedencu zastavi vprašanja, ki jih nobena od strank ni predlagala ter v odredbi navede, katera dejstva naj se ugotovijo in presodijo s pomočjo izvedenca. Sodišče oziroma predsednik senata, ki odredi, da se izvajajo dokazi tudi brez predloga strank na podlagi zakonskih pooblastil, ki mu jih daje Zakon o kazenskem postopku, ne more storiti kršitve procesnega zakona z izvajanjem dokazov po uradni dolžnosti. Z zastavitvijo vprašanja izvedenki, ki ga obramba ni zastavila, ne prekorači meje nepristranskosti in ne ravna v korist tožilstva, kot zmotno trdi zagovornik.

34. Zagovornik ni utemeljil, da naj bi bila podana kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, kot posledica kršitve določbe 299. člena oziroma prvega odstavka 249. člena ZKP, kot je razumeti navedbe zagovornika v zahtevi.

35. Z ostalimi navedbami v zahtevi, v katerih zagovornik zatrjuje, da uporaba lažnih listin obsojencu ni dokazana, da se sodišče neutemeljeno sklicuje na odločbe davčne uprave, da sodišče nepravilno razlaga, da storitve nikoli niso bile opravljene, da obstajajo dejstva, ki dokazujejo nasprotno, da ni mogoče zatrjevati, da je bil posel z nakupom in dobavo vozil lažen, s trditvijo, da je sodišče s pričami dokazovalo, da je bil P., d. o. o., dejansko neke vrste navidezna oseba, da so obstajali veljavni računi, ki jih je tuji dobavitelj izstavil P., d. o. o., oziroma K., d. o. o., da je sodišče spregledalo, da je problem nastal, ko P., d. o. o., in K., d. o. o., nista plačala davka in se je davčna uprava enostavno obrnila na E., d. o. o., ter mu naložila poplačilo obveznosti, da če je kdo utajil davke sta bili to družbi P., d. o. o., in K., d. o. o., da bi očitek lažnosti poslovanja morda lahko potrdili tuji dobavitelji, vendar tega dokaza tožilstvo ni predlagalo, da bi v tem primeru objektivno gledano izvedenec težko ugotovil drugačno voljo, kot so jo imele same stranke in izhaja iz pogodbe, da se lažnost listin očita in zaključuje na podlagi domnevne oziroma dejstva, da družbi P., d. o. o., in K., d. o. o., nista plačali davka, da dejstvo, da računi niso bili lažni smiselno potrjuje tudi izvedenka, ki je izpovedala, da sama ni raziskovala ozadja računov in je potrdila, da so računi tehnično pravilno sestavljeni in knjiženi, da je očitek, da je šlo za lažne posle napačen, ne uveljavlja kršitve procesnega ali materialnega zakona, temveč trdi, da dejstva, ki so bila podlaga za uporabo kazenskega zakona, v sodbi niso pravilno ugotovljena. Enako velja za zagovornikove trditve, da naklep pri obsojencu ni podan, ker je obsojenec že v letu 2008 poravnal vse davčne obveznosti, kar je štiri leta pred vložitvijo obtožbe, da je dejstvo, da je obsojenec davčne obveznosti poravnal, pomembno pri presoji naklepa, in da ne more biti le ena od okoliščin pomembnih za izbiro kazenske sankcije ali odmero kazni, kot navaja višje sodišče v sodbi, da je davčna uprava naprtila družbi E., d. o. o., obveznosti družb P., d. o. o., in K., d. o. o., da ti dve družbi nista plačali dajatev, ne pa E., d. o. o., da obsojencu ni mogoče očitati naklepa za nekaj, za kar ni vedel in je zaradi ravnanja omenjenih družb naklep izključen, da se družbi E., d. o. o., neutemeljeno očita potrditev lažnih računov, da je naklep pri obsojencu izključen, ker njegovo ravnanje ni bilo protipravno, s poudarjanjem, da naklepa ni tudi zato, ker je tožilstvo ovadbo v zvezi z družbama P., d. o. o., in K., d. o. o., zavrglo, da se obsojencu očita objektivna odgovornost in da je šlo pravzaprav za dejansko zmoto. Zagovornik ne uveljavlja kršitev zakona, ki jih presoja Vrhovno sodišče z zahtevo za varstvo zakonitosti, ampak trdi, da odločilna dejstva v zvezi z obsojenčevo krivdo oziroma naklepom v pravnomočni sodbi niso pravilno ugotovljena. Tako uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati. Trditve, da je obsojenec tekom postopka dokazoval, da njegovo ravnanje ni bilo protipravno, da je poskušal z izvedencem v smislu ugotavljanja pravilnega knjiženja izpodbijati protipravnost očitka, da je izvedenka v svoji izpovedbi potrdila nekatere ključne ugovore in trditve, ki jih je postavila obramba in sicer, da sta odgovorna za neplačevanje davka družbi P., d. o. o., in K., d. o. o., in da je odgovornost na družbo E., d. o. o., prišla zgolj po subsidiarni poti in citiranje vprašanja državne tožilke izvedenki in odgovora, prav tako ne utemeljujejo kršitve zakona in teze, da sodišče ni ugotovilo protipravnosti ravnanja. Zagovornik ponovno uveljavlja razlog, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

36. Ker kršitve kazenskega zakona in kazenskega postopka, ki jih uveljavlja zagovornik, niso podane, in ker zagovornik uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

37. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški postopka predstavljajo sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi tarifnih številk 7113, 7119, 71113 in 7152 Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju trajanja in zahtevnosti te zadeve ter premoženjskih razmer obsojenca.

(1) ZDDV-1 se uporablja od 1. 1. 2007 dalje, do takrat pa se je uporabljal ZDDV.