Jedro

KZ določa vse bistvene znake kaznivega dejanja, le vsebina enega izmed njegovih zakonskih znakov je določena v drugem predpisu, v konkretnem primeru v ZDDV oz. ZDDV-1. Obtožencu očitana dejanja so torej v izreku izpodbijane sodbe konkretno opisana in s tem, ko sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnjuje vsebino posameznih določb blanketnih predpisov navedenih v izreku sodbe ni zagrešilo nobene kršitve. Izrek sodbe namreč skupaj z obrazložitvijo tvori celoto. Po mnenju pritožbenega sodišča zakonski znak razpolaganje vključuje tudi zakonski znak pridobitve, saj obtožena pravna oseba ni mogla razpolagati s sredstvi, ne da bi jih predhodno pridobila na način opisan v točki A4 izreka izpodbijane sodbe. Zakonski znak "razpolaga s protipravno pridobljeno premoženjsko koristjo" si je namreč treba razlagati kot pravico na pravno veljaven način razpolagati s sredstvi na transakcijskem računu obtožene pravne osebe pri čemer ni nujen prenos sredstev ali kakšna druga oblika razpolaganja z njimi v zvezi s poslovanjem družbe.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obtoženega D. R. in zastopnika obtožene pravne osebe E. d.o.o. se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtožena sta dolžna kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso, ki jima jo bo v skladu z Zakonom o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obtoženi D. R. kriv nadaljevanega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ ter kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ, obtožena pravna oseba pa odgovorna kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ v zvezi s tretjo točko 4. člena ZOPOKD. Na podlagi 50. in 51. člena KZ je obtoženemu D. R. izreklo pogojno obsodbo v kateri mu je za kaznivo dejanje opisano pod točko A1, A2 in A3 na podlagi prvega in drugega odstavka 240. člena KZ določilo kazen deset mesecev zapora, za kaznivo dejanje opisano pod točko A4 na podlagi tretjega odstavka 254. člena KZ določilo kazen eno leto in štiri mesece zapora ter mu na podlagi 47. člena KZ določilo enotno kazen dve leti zapora, ki ne bo izrečena, če obtoženi v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja ter mu izreklo denarno kazen v višini 100 dnevnih zneskov po 14,00 EUR v skupnem znesku 1.400,00 EUR, ki se izvrši in jo je obtoženec dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Odločilo je še, da je obtoženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, o čemer bo izdan poseben sklep in sodno takso po 6. točki drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bo odmerjena s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe. Obtoženi pravni osebi je na podlagi 17. člena ZOPOKD izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je na podlagi 12. in 13. člena ZOPOKD določilo denarno kazen v znesku 20.000,00 EUR, ki ne bo izrečena, če pravna oseba v času treh let ne bo odgovorna za nova kazniva dejanja. Sklenilo je še, da je na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP in 35. člena ZOPOKD obtožena pravna oseba dolžna plačati stroške postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in stroške postavljenega zastopnika, o čemer bo izdan poseben sklep.

2. Zoper sodbo sta pritožbo vložila zagovornik obtoženega in zastopnik obtožene pravne osebe. Zagovornik obtoženega predlaga, da se napadena sodba spremeni tako, da se obtoženi oprosti kaznivih dejanj, podrejeno razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov. Zastopnik obtožene pravne osebe predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, sodbo spremeni in odloči, da obdolžena pravna oseba ni odgovorna za očitano dejanje po obtožbi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Pritožbo vlaga zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe zagovornika obtoženega D. R.:

4. Zagovornik izreku sodbe očita, da je nerazumljiv in nasprotuje sam sebi, s čimer naj bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 371. člena ZKP in sicer zaradi tega, ker je bil očitek obtožbe, s strani sodišča povzet v sodbi, da je D. R. "kot davčni zavezanec", kar pa ni bil, pač pa je bila družba E. d.o.o..

5. Očitek ni utemeljen. V navednicah povzet del opisa obtožencu očitanega kaznivega dejanja iz točke A4 izreka izpodbijane sodbe je iztrgan iz konteksta, saj je v uvodu izreka o krivdi obtoženega navedeno, da je obtoženi kriv dejanj opisanih v točkah od A1 do 4 kot direktor družbe E. d.o.o. in je torej jasno, da se lastnost davčnega zavezanca pripisuje družbi, to je obtoženi pravni osebi E. d.o.o. in ne obtožencu kot fizični osebi. Takšen je tudi očitek v obtožbi okrožnega državnega tožilstva. Zato očitek o nerazumljivosti sodbe in zgrešeni pasivni legitimaciji celotne obtožbe ni utemeljen.

6. Prav tako ni utemeljen očitek o nesklepčnosti obtožbe in posledično sodbe, ker se izrek sodbe sklicuje na blanketno normo 5. in 76. člena ZDDV-1, 87., 88. člen in prvi odstavek 89. člena ZDDV-1, 63. člen ZDDV-1, češ da to povzroča popolno nerazumljivost, saj da bi blanketne norme morale biti vnesene v sam opis kaznivega dejanja. Pritožnik meni, da obtožba, kakor tudi sodba, sploh ne konkretizirata očitane protipravnosti obdolženčevega ravnanja, to je vsebine kršitve, ki naj bi jo utelešala 49. člen ZDDV in 63. člen ZDDV-1. 7. S takšnim stališčem zagovornika obtoženega se pritožbeno sodišče ne strinja. KZ določa vse bistvene znake kaznivega dejanja, le vsebina enega izmed njegovih zakonskih znakov je določena v drugem predpisu, v konkretnem primeru v ZDDV oz. ZDDV-1. Opis kaznivega dejanja v točki A4 izreka izpodbijane sodbe vsebuje vse znake kaznivega dejanja, jasno je tudi opredeljeno dolžnostno ravnanje, ki bi bilo v tem, da bi ob uveljavljanju pravice do odbitka vstopnega DDV predložil prave račune in odbitka vstopnega DDV ne bi uveljavljal na podlagi lažnih računov. Obtožencu očitana dejanja so torej v izreku izpodbijane sodbe konkretno opisana in s tem, ko sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnjuje vsebino posameznih določb blanketnih predpisov navedenih v izreku sodbe ni zagrešilo nobene kršitve. Izrek sodbe namreč skupaj z obrazložitvijo tvori celoto. Prav tako ni podana nikakršna kršitev, če je sodišče v obrazložitvi sodbe povzemalo še določbi dveh členov navedenih predpisov, ki v izreku obtožbe nista omenjena. S tem namreč, ko se v izreku sodbe očita lažnost listin, obrazložitev pa le to pojasnjuje, sodba nima očitanih pomanjkljivosti, kot meni pritožnik.

8. Neutemeljena je tudi pritožba, kolikor zagovornik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Obtožencu se očita naklepno ravnanje, sodišče prve stopnje pa je takšen zaključek tudi ustrezno obrazložilo v točkah od 89 do 96 obrazložitve, in k temu, kar je navedlo ni kaj dodati. Zato pritožbeno sodišče zgolj povzema bistvene poudarke. Obtoženi je bil kot direktor družbe odgovoren za zakonito poslovanje le-te in dolžan poskrbeti za to, da se ves promet, ki ga družba ustvarja z gospodarsko dejavnostjo, torej tudi promet, ki ga je sam opravil pri nabavi in prodaji tovornih vozil na območju skupnosti resnično in pošteno prikazuje v poslovnih knjigah, dolžan je bil sestaviti davčni obračun tako, da bi ta bil izdelan na podlagi resničnih in verodostojnih poslovnih listin in predložen davčnemu uradu zaradi obračuna davčne obveznosti iz naslova DDV, vendar tako ni ravnal, pač pa je z namenom, da bi se družba deloma izognila plačilu davkov pravnih oseb, s predložitvijo lažnih podatkov o stroških in drugih okoliščinah, ki vplivajo na ugotovitev davkov preslepil davčni organ. Na opisan način je namreč s predložitvijo obrazca za obračun davka na dodatno vrednost za obdobje od 1. decembra 2006 do 31. decembra 2006 uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV in dosegel, da je družba plačala manj DDV, kot bi ga sicer morala in sicer za znesek, ki je naveden v točki A4 izreka izpodbijane sodbe. Kot je navedlo sodišče prve stopnje v 96. točki obrazložitve, je bil obtoženi kot zakoniti zastopnik družbe dolžan predložiti davčni obračun in čeprav ga ni sam podpisal, je bil tak obračun narejen po njegovem navodilu in v njegovem imenu vsakokrat oddan davčnemu uradu K.. V družbi ni bilo nikogar drugega, ki bi izvrševal naloge ali pooblastila direktorja družbe, sam pa tudi ni nikogar ovadil zaradi tega, ker bi brez njegovega soglasja podpisoval listine v njegovem imenu. Ker so se davčni obračuni v družbi pripravili in taki posredovali davčnemu uradu po navodilu obtoženega, je tudi po presoji pritožbenega sodišča dokazano, da je namenoma dal Davčnemu uradu K. lažne podatke o stroških in drugih okoliščinah, ki vplivajo na ugotovitev obveznosti plačila davkov, da bi se s tem družba E. izognila plačilu DDV v višini 85.992,32 EUR. Zagovornik se sicer ne strinja z dokazno oceno, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo glede družb P. in K., vendar je sodišče prve stopnje tudi v tem delu dokazno oceno prepričljivo in razumno obrazložilo in je zagovornik s svojimi navedbami ni omajal. Sodišče prve stopnje je namreč dokazno oceno sprejelo v skladu z določbo 17. člena in 355. člena ZKP, kar pomeni, da je vestno pretehtalo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, tudi v povezavi s presojo obtoženčevega zagovora (v točkah od 66 do 72) ter prepričljivo zaključilo, da njegovemu zagovoru ne gre verjeti ter da je bil edini namen poslovanja z vključitvijo družb P. in K. zmanjšati stroške vhodne cene na račun vhodnega davka, ki bi ga moral prejemnik blaga iz skupnosti plačati po samoobdavčitvi z DDV, s čimer se je družba E. izognila plačilu vstopnega davka. Ker k razlogom sodbe tudi v tem delu pritožbeno sodišče nima pripomb in jih v celoti sprejema, izpostavlja zgolj naslednje. Že iz načina, kako so potekali posli (točka 15 obrazložitve) je jasno, da ni bil P. M. tisti, ki je iskal vozila v tujini in se dogovarjal glede cene, kot se je zagovarjal obtoženi, pač pa je z dobavitelji vozil v skupnosti kontaktiral obtoženi, večinoma sam v celoti tudi plačal vozilo po ceni, ki jo je postavil dobavitelj in sam vozilo pripeljal v Slovenijo za svojega kupca. Zato ni videti drugega logičnega motiva za sklepanje poslov preko P. in K. kot ta, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, to je izogibanje plačilu davka. Prepričljivo se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi glede dokazov obtoženca, ki naj bi pritrjevali njegovemu zagovoru. Kot je ugotovilo, so bile listine sestavljene le za potrebe kazenskega postopka, saj iz odločbe o davčnem inšpeciranju izhaja, da ne družba E. in ne P. niti K. niso predložile listin, ki bi dokazovale s strani obtoženca zatrjevano vlogo družb. Nasprotno, iz dokumentacije med E. in dobaviteljem je namreč razvidno, da je bil P. vpeljan v verigo računov na predlog E. (gl. obrazložitev v točki 68).

9. Nasprotno od mnenja zagovornika obtoženega pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni spregledalo, da je problem nastal, ko P. in K. nista plačala davka. Res je, da do tega postopka verjetno ne bi prišlo, če bi navedeni družbi izpolnjevali svoje davčne obveznosti. Vendar je pritožnik spregledal, da je bilo v dokaznem postopku zanesljivo ugotovljeno, da sta bili navedeni družbi v poslovanje družbe E. vključeni prav z namenom, da se družba E. izogne samoobdavčitvi. Kdo je bil dejanski uvoznik pa ni nepomembno, kot meni zagovornik, pač pa nasprotno, dokazuje pravi namen takšnega poslovanja. Dejstvo, ki ga zagovornik izpostavlja, da je družba E. že v letu 2008 poravnala vse davčne obveznosti, ki se ji očitajo v tem postopku, ne vpliva na obstoj kaznivega dejanja, pač pa zgolj na odločitev o kazenski sankciji. Obstoj listin, ki naj bi dokazovale neobstoječe poslovne dogodke zato ne morejo izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje o protipravnosti obtoženčevega ravnanja, glede na to, da je bila sestava le-teh namenjena izključno izogniti se plačilu DDV, ki bi ga sicer moral plačati v proračun RS. Pravilno knjiženje listin v družbi E. v tem pogledu ne dokazuje ničesar zato tudi postavitev izvedenca, da bi se to ugotovilo, ni bila potrebna. Lažljivost listin je obstajala od samega začetka torej od nastanka listin neodvisno od tega, kdaj je prišlo do tega, da družbi P. in K. nista odvajala obračunov DDV. Namen listinskega poslovanja z navedenima družbama je bil torej od vsega začetka podan, to je, da se družba E. izogne plačilu vstopnega DDV in na tak način pridobi protipravno premoženjsko korist. 10. Neutemeljen je tudi očitek zastaranja za dejanja, katerih storitev se očita do dne 11. aprila 2007. Res je sicer, da je bila v navedeni zadevi obtožba vložena 11. aprila 2012, vendar so bila pred tem po odredbi sodišča opravljena preiskovalna dejanja v letih 2009 in 2010 (Kpd 746/09; I Kpd 11596/09 z dne 15. december 2009 Okrožnega sodišča v Kopru in I Kpd 11596/09 z dne 21. januarja 2010). Nanašajo se na odredbo o hišni preiskavi pri P. M. ter zavarovanje vsebine na GSM aparatu ter računalniku. Glede na obrazložitev odredbe je razvidno, da je med osumljenci tudi obtoženi R.. Nujna preiskovalna dejanja so bila zaključena 2. februarja 2010, ko je bil spis z dopisom vrnjen Okrožnemu državnemu tožilstvu v Novi Gorici - listovna št. 172 IV. zvezka I K 18979/2012. Očitek o nastopu relativnega zastaranja kazenskega pregona v tej zadevi torej ni utemeljen.

11. Neutemeljen je tudi ugovor konsumpcije. Ne gre za enako zadevo kot v sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 747/98 z dne 7.10.1998 (na katero se sklicuje zagovornik), prav tako ni utemeljen ugovor realnega steka v zvezi s katerim se zagovornik sklicuje na komentar kazenskega zakonika. Res je namen sestave lažne listine njena uporaba, vendar se v obravnavani zadevi obtožencu ne očita, da je lažne listine sam ponaredil, pač pa, da je listine z lažno vsebino potrdil in jih uporabil kot resnične. Sicer pa gre v obravnavani zadevi za več izvršitvenih dejanj, ki glede opis vsako samo zase izpolnjuje znake kaznivega dejanja, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. "Istost" tako ni podana kot meni obtoženčev zagovornik in ne gre za "ne bis in idem" torej odločanje o isti stvari. Glede na odločitev sodišča prve stopnje se mu zato tudi ni bilo treba še posebej opredeljevati do zmotnega očitka obtoženčevega zagovornika in zato tudi v ničemer ni bila kršena njegova pravica do učinkovitega varstva njegovih pravic.

Glede pritožbe zastopnika obtožene pravne osebe:

12. Pritožnik se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje glede očitka razpolaganja pravne osebe s protipravno premoženjsko koristjo. Opozarja na spremembo ZOPOKD po storitvi kaznivega dejanja, saj je bil v času storitve očitanega kaznivega dejanja podan temelj odgovornosti pravne osebe za kaznivo dejanje le v kolikor je pravna oseba razpolagala s protipravno pridobljeno premoženjsko koristjo, po spremembi pa se je bistveno razširil krog dejanj, ki pomenijo temelj odgovornosti pravne osebe, saj zadošča že pridobitev protipravne premoženjske koristi, ne glede na to, ali pravna oseba z njo razpolaga ali ne, ter tudi pridobitev predmetov, ne glede na to, ali je pravna oseba te predmete uporabljala ali ne. Zastopnik navaja, da se sodišče do teh očitkov, na katere je opozoril v končni besedi, v sodbi sploh ni opredelilo, pač pa zgolj v enem stavku, točka 99, zadnji stavek na strani 67 sodbe, zapisalo: "ker iz tega prometa družba ni obračunala in oddvojila dolžnega DDV, je 20.607.200,00 SIT oz. 85.992,32 EUR ostalo v sredstvih družbe, torej na TRR družbe in jih je družba uporabila za nadaljnje poslovanje, torej je s tako pridobljeno koristjo razpolagala".

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje do vprašanja, kateri zakon je milejši, opredelilo v 95. točki obrazložitve in ob ugotovitvi, da z novelo KZ-1B kaznivo dejanje davčne zatajitve ni dekriminizirano, če korist presega 50.000,00 EUR ter da je za kaznivo dejanje predpisana kazen zapora v enaki višini, ocenilo, da novejši zakon za obtoženega ni milejši ter zato uporabilo zakon, ki je veljal v času izvršitve kaznivega dejanja. Res je, da iz sodbe izrecno ne izhaja, da bi se sodišče prve stopnje posebej ukvarjalo z vprašanjem zakonskega znaka razpolaganja oziroma pridobitve razen kolikor je, kot navaja v pritožbi že zastopnik obtožene pravne osebe, ugotovilo, da je družba sredstva uporabila za nadaljnje poslovanje in torej s tako pridobljeno koristjo razpolagala. Vendar s tem v škodo obtožene pravne osebe ni bila zagrešena nobena kršitev. Kot je zapisal že predlagatelj navedene spremembe zakona, je bilo glede temeljev odgovornosti pravne osebe potrebno določbo 4. člena uskladiti s spremembo 42. člena Kazenskega zakonika, ob tem pa je bila izboljšana tudi opredelitev odgovornosti pravne osebe v 3. točki tega člena, saj se opredeljuje kot pridobivanje protipravne premoženjske koristi iz kaznivih dejanj. Razlog za spremembo je bil torej v tem, ker temelj kazenske odgovornosti pravne osebe po 3. točki 4. člena Zakona ni bil ustrezno poimenovan, saj zgolj razpolaganje s protipravno premoženjsko koristjo ne odraža prave povezave s storitvijo kaznivega dejanja. Z obliko pridobivanja takšne koristi iz kaznivega dejanja se to povezuje z izvršitvenimi oblikami premoženjskih in gospodarskih kaznivih dejanj.

14. Obtoženi pravni osebi se očita, da je razpolagala s premoženjsko koristjo, ki je nastala zaradi tega, ker je družba plačala manj DDV, kot bi ga sicer morala. Že opis dejanja v točki A4 sodbe jasno pove, da je šlo za predhodno protipravno pridobljeno premoženjsko korist, razpolaganje z le-to pa je logična posledica, saj nihče drug kot pravna oseba, glede na to, da je šlo za sredstva, ki so ostala na njenem računu, ni mogel razpolagati. Glede na to, da zastopnik pritožnice ne trdi, da bi slednja prenehala obstajati, tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je ta sredstva družba uporabila za nadaljnje poslovanje ter na tak način razpolagala s pridobljeno koristjo logično izvira iz dejansko zapisanega in pritožbeno sodišče s tem v zvezi nima nikakršnih pomislekov. Gre za življenjsko logično sklepanje in podrobnejša obrazložitev ni potrebna. Zato tudi ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da družba ni opravila nobenega aktivnega ravnanja razpolage oziroma da to iz spisa ni razvidno in se zato tudi ni mogoče strinjati s pritožnikom, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, češ da očitano dejanje (opustitev plačila DURS-u ni razpolaganje s protipravno premoženjsko koristjo, ampak kvečjemu zgolj pridobitev, kar pa v kritičnem času še ni zadoščalo za temelj odgovornosti kaznivega dejanja. Po mnenju pritožbenega sodišča namreč zakonski znak razpolaganje vključuje tudi zakonski znak pridobitve, saj obtožena pravna oseba ni mogla razpolagati s sredstvi, ne da bi jih predhodno pridobila na način opisan v točki A4 izreka izpodbijane sodbe. Konkreten način razpolaganja, torej za katere konkretne namene so bila ta sredstva uporabljena, ni pomembno, zadostuje, da je bila odločitev o uporabi tako pridobljenih sredstev v sferi odločanja obtožene pravne osebe. Zakonski znak "razpolaga s protipravno pridobljeno premoženjsko koristjo" si je namreč treba razlagati kot pravico na pravno veljaven način razpolagati s sredstvi na transakcijskem računu obtožene pravne osebe pri čemer ni nujen prenos sredstev ali kakšna druga oblika razpolaganja z njimi v zvezi s poslovanjem družbe. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana, saj očitek razpolaganja ne zahteva še dodatne konkretizacije, čeprav je to sodišče prve stopnje z navedbo v obrazložitvi, da je pravna oseba znesek koristi porabila za nadaljnje poslovanje, storilo. S tem pa obtožbe ni prekoračilo niti obtoženi pravni osebi ni kršilo pravice do učinkovite obrambe.

15. Neutemeljen je tudi očitek, da ni pravilen izračun protipravne premoženjske koristi, saj da se pravni osebi ne očita povezave z dejanji pod točkami A1 do A3. Kot pojasnjuje pritožbeno navedbo zastopnik obtožene pravne osebe, naj bi sodišče prve stopnje za pravno osebo uporabilo širše obdobje, kot je podano zanjo pod obtožbo, saj je pri izračunu višine protipravne premoženjske koristi zajeto tudi obdobje meseca oktobra 2006, novembra 2006, januarja 2007, namesto le obdobja decembra 2006. 16. Razlaga, ki jo ponuja zastopnik obtožene pravne osebe, je napačna. Obtoženemu D. R. se namreč kot direktorju družbe E. d.o.o. v točki A4 izreka sodbe očita, da je s predložitvijo obrazca DDV-o za obračun davka na dodano vrednost za obdobje od 1.decembra 2006 do 31. decembra 2006 uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV med drugim tudi po v točki A1 sodbe navedenih lažnih računih družbe P. d.o.o. številka 094/06, 090/06, 093/06, 095/06, 103/06, 100/06, 101/06 in 102/06 v skupni višini 20.607.200,00 SIT oziroma 85.992,32 EUR in s tem dosegel, da je v navedeni višini E. d.o.o. plačal manj DDV, kot bi ga sicer moral, vse na škodo proračuna RS. Zastopnik obtožene pravne osebe ne trdi, da bi se kateri od navedenih lažnih računov nanašal na obdobje izven navedenega, kot tudi ne pove nič konkretnega , kakšen bi bil po njegovem mnenju pravi znesek. Zato tudi v tem delu pritožba ni utemeljena in jo je bilo treba zavrniti.

17. Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona, podana v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji, je sodišče druge stopnje preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tem delu. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje upoštevalo in pravilno ovrednotilo vse pomembne okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije in odmero kazni tako obtoženemu D. R. kot obtoženi pravni osebi E. d.o.o.. Obtožencu izrečena pogojna obsodba z določeno enotno kaznijo dve leti zapora in preizkusno dobo treh let ter izrečeno denarno kaznijo v višini 100 dnevnih zneskov po 14,00 EUR, v skupnem znesku 1.400,00 EUR ter obtoženi pravni osebi izrečena pogojna obsodba z določeno denarno kaznijo v znesku 20.000,00 EUR in preizkusno dobo treh let, sta primerni glede na težo storjenih kaznivih dejanj in krivdo obtoženca oziroma odgovornost pravne osebe.

18. Glede na vse povedano pritožbena izvajanja obtoženih niso utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbi na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti.

19. Ker obtoženca s pritožbo nista uspela, sta na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati stroške pritožbenega dela kazenskega postopka, to je sodno takso, ki jima bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerem je tekel postopek na prvi stopnji.