Jedro

Za nastanek delovnega razmerja in pogodbe o zaposlitvi tudi ni bistveno, da tožena stranka ne soglaša s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, saj vzpostavlja ZDR v 16. členu zakonsko domnevo o obstoju delovnega razmerja in s tem pogodbe o zaposlitvi, če so podani elementi delovnega razmerja, tudi v primeru spora o obstoju takšne pogodbe oziroma nesoglasja volj za sklenitev le-te. Hkrati pa ZDR v drugem odstavku 11. člena ob teh pogojih izrecno prepoveduje opravljanje dela na podlagi drugih pogodb civilnega prava.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica v delovnem razmerju za nedoločen čas od 10. 4. 2008 dalje. Tožbo je vložila pravočasno. Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove (nazaj) na delo in ji predloži v podpis pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto napovedovalec ter da ji obračuna plačo za to delovno mesto od 10. 4. 2008 do 31. 7. 2008, od 1. 8. 2008 pa za prevedeno delovno mesto. Tožnica je delo pri toženi stranki opravljala na podlagi sklenjenih pogodb o naročilu in izvedbi avtorskega dela, zadnja je bila sklenjena za obdobje od 13. 1. do 31. 3. 2009, dne 10. 4. 2008 pa je pridobila certifikat o nacionalni poklicni kvalifikaciji. Po presoji sodišča so podani vsi elementi delovnega razmerja, zato v skladu z določbami Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) obstaja delovno razmerje. Tožnica izpolnjuje tudi predpisane pogoje za opravljanje dela napovedovalca, to je dela, ki ga je dejansko opravljala. Tožbeni zahtevek za predložitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto napovedovalec-voditelj je sodišče zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zmotno tolmačilo prvi odstavek 204. člena ZDR z navedbo, da ta določba ne določa roka, v katerem mora delavec podati pisno zahtevo za varstvo pravic pri delodajalcu za odpravo kršitev oziroma izpolnitev obveznosti. Tako tolmačenje naj bi bilo v nasprotju z roki, ki jih sicer določata drugi in tretji odstavek istega člena, pa tudi v nasprotju z ustavnim načelom pravne države iz 2. člena Ustave in naj bi omogočalo obid ustavne prepovedi povratne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave. Sodišče bi moralo dopustnost uveljavljanja zahteve za varstvo pravic vezati na trenutek, ko je delavec izvedel za kršitev oziroma bi moralo obstoj delovnega razmerja priznati kvečjemu za čas od vložitve zahteve dalje. Sodišči tudi nista upoštevali, da je tožena stranka tožnici podala pisno ponudbo za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto spiker, ki jo je tožnica zavrnila. To kaže na to, da tožnica ni imela volje za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Sodišči sta zmotno uporabili določbo 2. člena Zakona o nacionalnih poklicnih kvalifikacijah (ZNPK), ker sta nacionalno poklicno kvalifikacijo (strokovno usposobljenost) izenačili s strokovno izobrazbo. Usposobljenost ne more nadomestiti izobrazbe, ki se zahteva za zasedbo delovnega mesta. Sodišči sta zmotno uporabili tudi določbe 16. člena v zvezi s 4. členom ZDR. Tožnica storitev za toženo stranko ni opravljala nepretrgoma, glede na naravo storitev pa jih ni mogla opravljati drugače kot po navodilih in pod nadzorom tožene stranke.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Revizija izrecno ni dovoljena zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo sodišče druge stopnje.

6. Tožnica je v času trajanja razmerja s toženo stranko na podlagi pogodbe o naročilu in izvedbi avtorskega dela zahtevala varstvo pravic v skladu s prvim odstavkom 204. člena ZDR. Tožena stranka zatrjevane kršitve ni odpravila v roku 8 dni, zato je tožnica v nadaljnjem roku 30 dni vložila tožbo, torej glede na določbo drugega odstavka 204. člena ZDR pravočasno.

7. Odločitev sodišča ne temelji na zmotni uporabi določbe 204. člena ZDR in je v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča (glej na primer sklep VIII Ips 123/2007 z dne 27. 9. 2007, sodbo in sklep VIII Ips 315/2007 z dne 23. 9. 2008 in sklep VIII Ips 233/2007 z dne 3. 11. 2009). Tožnica uveljavlja obstoj delovnega razmerja, ker naj bi v razmerju, ki sta ga stranki uredili z avtorsko pogodbo, obstajali elementi delovnega razmerja. V takem primeru pa se po 16. členu ZDR domneva, da obstoji delovno razmerje. Na podlagi prvega odstavka 1. člena ZDR se delovna razmerja sklepajo s pogodbo o zaposlitvi. Zato pomeni domneva o obstoju delovnega razmerja tudi domnevo, da obstoji pogodba o zaposlitvi in ne pogodba (avtorska ali kakšna druga), ki sta jo stranki sklenili (namenoma ali le zato, da bi prikrili dejansko razmerje). Dokler (delovno) razmerje še traja, delavec lahko na podlagi tretjega odstavka 15. člena in po postopku, predpisanem v prvem in drugem odstavku 204. člena ZDR, zahteva od delodajalca priznanje delovnega razmerja in izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi. Ko pa bi (delovno) razmerje že prenehalo, bi tožnica uveljavljala sodno varstvo v roku, določenem v tretjem odstavku 204. člena ZDR.

8. ZDR v 16. členu izhaja iz domneve, da obstaja delovno razmerje, če obstajajo elementi delovnega razmerja, ki so opredeljeni v prvem odstavku 4. člena ZDR. Med temi elementi praviloma ni odločilna volja za sklenitev delovnega ali drugega razmerja, temveč je v zvezi z voljo delavca odločilna le prostovoljna vključitev v organiziran delovni proces delodajalca (tako na primer že sklep VIII Ips 129/2006 z dne 18. 12. 2007). Za nastanek delovnega razmerja in pogodbe o zaposlitvi tudi ni bistveno, da tožena stranka ne soglaša s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, saj vzpostavlja ZDR v 16. členu zakonsko domnevo o obstoju delovnega razmerja in s tem pogodbe o zaposlitvi, če so podani elementi delovnega razmerja, tudi v primeru spora o obstoju takšne pogodbe oziroma nesoglasja volj za sklenitev le-te. Hkrati pa ZDR v drugem odstavku 11. člena ob teh pogojih izrecno prepoveduje opravljanje dela na podlagi drugih pogodb civilnega prava. Tako na primer že sodba VIII Ips 110/2011 z dne 14. 9. 2011).

9. Na odločitev ne more vplivati okoliščina, da tožnica ni sprejela ponudbe pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto spiker. Temeljni zahtevek tožnice je bila ugotovitev obstoja delovnega razmerja, torej ugotovitev, da ima neko že obstoječe razmerje med strankama vse elemente delovnega razmerja. Zato v tem delu ni mogoče govoriti o tem, da bi sodišče za nazaj in brez podlage priznavalo tožnici določene pravice. Sploh pa ne more iti za nasprotje s 155. členom Ustave, ki prepoveduje le povratno veljavo zakonov, drugih predpisov in splošnih aktov. Nenazadnje pa je sodišče zahtevek tožnice za predložitev pisne pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto napovedovalec-voditelj zavrnilo in toženi stranki naložilo predložitev pogodbe o zaposlitvi za delo, ki ga je tožnica dejansko opravljala: to pa je do 31. 7. 2008 delovno mesto napovedovalec, po 1. 8. 2008 pa ustrezno prevedeno delovno mesto. Kolikor je to delovno mesto spiker gre torej za tisto delovno mesto, ki ga je tožena stranka tožnici že sama ponudila.

10. Neutemeljena je revizija kolikor uveljavlja, da naj bi sodišče nacionalno poklicno kvalifikacijo izenačili s strokovno izobrazbo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (točka 10) bi tako zmotno stališče morda lahko izhajalo, toda bistvo odločitve je drugje. Tožena stranka sama je s prevedbo delovnega mesta napovedovalec v delovno mesto spiker pri slednjem kot alternativno strokovno izobrazbo določila tudi nacionalno poklicno kvalifikacijo. Za to delovno mesto tako tožnica po 1. 8. 2008 izpolnjuje predpisane pogoje strokovne izobrazbe. Za čas od 10. 4. 2008 do 31. 7. 2008 pa je sodišče štelo, da je tožnico potrebno obravnavati enako, kot druge delavce, ki so bili zaposleni na delovnem mestu napovedovalca brez ustrezne izobrazbe. Odločilna okoliščina za ugoditev zahtevku za to obdobje je torej enako obravnavanje tožnice v primerjavi z drugimi zaposlenimi in ne v izenačevanju poklicne kvalifikacije s formalno strokovno izobrazbo.

11. Delovno razmerje je po določbi prvega odstavka 4. člena ZDR razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Po navedbah v tožbi je tožnica delala pri toženi stranki že od leta 2001 dalje. Po navedbah tožene stranke same v odgovoru na pritožbo pa je tožnica honorarna sodelavka že od leta 2000. Delo je opravljala na podlagi avtorskih pogodb. Iz predloženih pogodb (priloge A3 do A7) je na podlagi več pogodb tožnica delo opravljala nepretrgano od 1. 1. 2007 do 31. 3. 2009. Kakšna je bila dnevna delovna obveznost, razporeditev delovnega časa oziroma delovni čas tožnice v tem obdobju, ne vpliva na ugotovitev, da je šlo za nepretrgano opravljanje dela v smislu določbe 4. člena ZDR.

12. Ker je glede na navedeno sodišče druge stopnje ob ugotovljenem dejanskem stanju materialno pravo pravilno uporabilo, revizijski razlog ni utemeljen in je zato revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).