Jedro

Za obstoj delovnega razmerja ni pomemben časovni obseg dela, saj lahko delavec dela v skrajšanem delovnem času (ZDR spodnje meje delovnega časa ne določa). Tožnica je (honorarno) opravljala delo pri toženi stranki najmanj štirikrat na teden, pri čemer je kontinuirano opravljala naloge, ki po svoji vsebini sodijo v opis delovnega mesta napovedovalec. Ker so v njenem razmerju do tožene stranke podani tudi preostali elementi delovnega razmerja (tožnica je delo opravljala osebno, po navodilih in pod nadzorom nadrejenih, za plačilo, v organiziranem delovnem procesu delodajalca), je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za delo, za katero tožnica izpolnjuje pogoje, utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki od 10. 4. 2008 dalje z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja za nedoločen čas, zato jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji izstaviti v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto napovedovalec, v roku 8 dni (prvi odstavek 1. točke izreka), v presežku (glede poziva na delo in izstavitve pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto napovedovalec – voditelj) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek 1. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici: obračunati plačo, ki bi jo prejemala na delovnem mestu napovedovalec z mesečno osnovno plačo z indeksnim razmerjem 2,70 za obdobje od 10. 4. 2008 do 31. 7. 2008 ter od 1. 8. 2008 v višini ustrezno prevedenega plačnega razreda ter jo prijaviti v obvezna zavarovanja in zanjo plačati ustrezne davke in prispevke od 10. 4. 2008 dalje (prvi odstavek 2. točke izreka); izplačati razliko med neto plačo, ki bi jo prejemala na delovnem mestu napovedovalec in plačilom za delo, ki ga je prejemala za delo pri toženi stranki za čas od 10. 4. 2008 do 31. 3. 2009, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila, vse v roku 8 dni (prvi odstavek 3. točke izreka); obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2008 v višini 504,00 EUR bruto, regres za letni dopust za leto 2009 v znesku 672,00 EUR bruto in za leto 2010 v znesku 692,00 EUR bruto ter po odvodu davka izplačati ustrezne neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. za posamezno leto do plačila (prvi odstavek 4. točke izreka). V presežku je tožbene zahtevke iz navedenih naslovov zavrnilo (drugi odstavek 2. točke, drugi odstavek 3. točke in drugi odstavek 4. točke izreka). Prav tako je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za plačilo nagrade iz naslova poslovne uspešnosti, izplačane zaposlenim v letih 2008, 2009 in 2010 (5. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 825,00 EUR, v 8 dneh, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (6. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži v plačilo pritožbene stroške tožene stranke, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožnica ni opravljala nepretrganega dela pri toženi stranki, temveč le po potrebi, kar so izpovedale priče in tožnica. Izjemoma se je zgodilo, da je tožnica delala po štiri dni v tednu, cel teden ali dva tedna skupaj. Tožnica je delala v primerih bolniškega staleža, koriščenja letnega dopusta in drugih nepričakovanih odsotnosti, ki jih ni bilo mogoče pokriti z ostalimi redno zaposlenimi. Tožena stranka ne more skleniti pogodbe o zaposlitvi za vsak slučaj, če bi bilo potrebno nadomeščanje koga od zaposlenih. Razlogi o odločilnih dejstvih, tj. o obstoju vseh elementov delovnega razmerja, so med seboj v nasprotju, zato je podana kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Nesprejemljivo je stališče sodišča prve stopnje, da lahko delavec v skladu s prvim odstavkom 204. člena ZDR zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja po 30 dneh, odkar je zvedel za kršitev oziroma za nedoločen čas za nazaj. Tako tolmačenje je nepravilno, ker dejansko predstavlja obid zakona oziroma prekluzije iz drugega odstavka 204. člena ZDR. Upoštevajoč izpoved tožnice in ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v preteklosti tožnica že prosila za sklenitev pogodbe o zaposlitvi in je avtorske pogodbe podpisovala, ker je upala, da jo bo tožena stranka zaposlila, ter vsebino izpovedi priče P.J., da je delavka enkrat mimo razpisa prinesla prošnjo za zaposlitev priči, pa tožena stranka ni storila nič v tej smeri, bi moralo sodišče ugotoviti, da je bila tožnica tedaj že seznanjena s kršitvijo njenih pravic, pa takrat ni podala zahteve za kršitev in uveljavljala sodnega varstva, zaradi česar je tožba prepozna. Tožbo mi moralo sodišče zavreči ali pa zožiti časovni okvir obstoja delovnega razmerja na čas od podaje zahteve za odpravo kršitev dalje, nikakor pa delovnega razmerja ne bi smelo priznati za več let nazaj.

Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da tožnica izpolnjuje vse pogoje za zasedbo delovnega mesta napovedovalec od 10. 4. 2008 dalje, ko je pridobila certifikat o nacionalni poklicni kvalifikaciji. S tem tožnica izkazuje strokovno usposobljenost, ki pa ne more nadomestiti zahtevane 6. stopnje izobrazbe. Če sodišče ugotavlja izpolnjevanje pogojev na dan 10. 4. 2008, potem mora upoštevati pogoje, ki jih je bilo tega dne potrebno izpolnjevati za zasedbo delovnega mesta napovedovalec. Z izenačitvijo nacionalne poklicne kvalifikacije (strokovne usposobljenosti) s strokovno izobrazbo delavke je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Obenem je podana bistvena kršitev določb postopka, saj so nejasni razlogi sodbe o izpolnjevanju pogojev za zasedbo delovnega mesta napovedovalec.

Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je prezrlo nesporno dejstvo, da je tožena stranka tožnici v juliju 2010 posredovala ponudbo s pisno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto spiker, ki je bilo pri toženi stranki sistemizirano po prevedbi plač v javnem sektorju in za katerega tožnica izpolnjuje predpisane pogoje. Tožnica je ponudbo zavrnila in je vztrajala pri sklenitvi delovnega razmerja za delovno mesto napovedovalec voditelj. Volja tožnice za sklenitev delovnega razmerja zato ne bi smela biti zanemarljiva, saj prav tožnica ni imela volje za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto spiker. Ker elementi delovnega razmerja niso podani, tožnica pa tudi ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela napovedovalca, ni v delovnem razmerju pri toženi stranki od 10. 4. 2008 dalje in ni upravičena do vseh vtoževanih pravic iz delovnega razmerja. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje tudi tožena stranka v pritožbi, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Izpodbijana sodba namreč vsebuje razloge glede obstoja vseh elementov delovnega razmerja in izpolnjevanja pogojev za zasedbo delovnega mesta napovedovalec, ki niso nejasni in med seboj niso v nasprotju. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe lahko preizkusilo.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo. Delavec lahko v času trajanja delovnega razmerja po postopku, predpisanem v prvem in drugem odstavku 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), zahteva od delodajalca priznanje obstoja delovnega razmerja in izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi. Po četrtem odstavku 15. člena ZDR na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi namreč ne vpliva dejstvo, da stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki, po 16. členu ZDR pa se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. ZDR v prvem odstavku 204. člena ne določa roka, v katerem mora delavec podati pisno zahtevo za varstvo pravic pri delodajalcu, ki ne želi oziroma noče izpolniti svoje obveznosti. Tožnica je s pisno zahtevo uveljavljala obstoj delovnega razmerja od 10. 4. 2008 dalje. Ker tožena stranka o zahtevi ni odločila, je glede na drugi odstavek 204. člena ZDR tožnica pravočasno vložila tožbo in z njo zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja od navedenega datuma dalje, tj. od trenutka, ko so, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, bili podani vsi elementi delovnega razmerja in izpolnjeni pogoji za opravljanje dela v organiziranem delovnem procesu delodajalca. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče dopustnost uveljavljanja zahteve za varstvo pravic vezati na trenutek, ko je delavec zvedel za kršitev, oziroma priznati delovno razmerje le za čas od vložitve zahteve dalje.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da v obravnavanem pravnem razmerju med pravdnima strankama obstajajo elementi delovnega razmerja, zaradi česar se domneva njegov obstoj. Ugotovilo je, da je tožnica, ki je delala kot honorarna delavka, po vsebini opravljala enaka dela, kot redno zaposleni delavci. Delo je opravljala osebno, po navodilih in pod nadzorom neposredno nadrejenih v organiziranem delovnem procesu, ki se je odvijal po urniku dela (razpored in snemanje napovedovalcev za leti 2008 in 2009). Z dokazno oceno sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče strinja in sprejema razloge, ki jih je v utemeljitev teh svojih ugotovitev navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da tožnica dela ni opravljala nepretrgoma. V zvezi s tem pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da za obstoj delovnega razmerja ni pomemben časovni obseg dela. Delavec lahko dela v krajšem delovnem času, torej tudi le en dan v tednu, saj ZDR spodnje meje delovnega časa ne določa. Tožnica je izpovedala, da je delala najmanj štirikrat na teden, nepretrganost dela pa je dokazana s tem, ko je tožnica kontinuirano opravljala naloge, ki po svoji vsebini sodijo v opis delovnega mesta napovedovalec. Navedeno je potrdila tudi priča P.J. (vodja izvedbe radijskih programov), ki je sicer povedala, da honorarni sodelavci niso delali vsak dan, vendar se je v praksi tudi pri honorarnih sodelavcih morala zagotavljati kontinuiteta zaradi „kondicije“. Pri tožnici je šlo za ponavljajoče opravljanje delovnih nalog, ki se po vsebini opravljajo na delovnem mestu napovedovalke. Zato so pritožbene navedbe, da naj bi tožnica opravljala delo pri toženi stranki le po potrebi, neutemeljene. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je tožnica zgolj nadomeščala odsotne delavce v primeru bolezni ali koriščenja letnih dopustov redno zaposlenih delavcev. Tudi če bi šlo izključno za takšen način dela, ni ovir, da se ne bi opravljalo v obliki delovnega razmerja, saj se pogodba o zaposlitvi lahko sklene tudi v primeru, če gre za nadomeščanje začasno odsotnega delavca (52. člen ZDR).

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob navedenih ugotovitvah štelo, da so podani vsi elementi delovnega razmerja, ki so določeni v prvem odstavku 4. člena ZDR in ugodilo tožbenemu zahtevku za priznanje obstoja delovnega razmerja, za obdobje, ko je tožnica na podlagi avtorske pogodbe opravljala delo pri toženi stranki. Prvi odstavek 4. člena ZDR namreč delovno razmerje opredeljuje kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Podlago za ugoditev temu delu tožbenega zahtevka pa je sodišče prve stopnje imelo tudi v določbi drugega odstavka 11. člena ZDR, ki določa, da se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu z 4. členom ZDR v povezavi z 20. oziroma 52. členom ZDR. ZDR ne glede na formalno obliko razmerja vzpostavlja domnevo, da obstaja delovno razmerje, če obstojijo elementi delovnega razmerja. Avtonomija strank torej ni neomejena, kar potrjuje tudi sodna praksa (na primer v sodbah Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 266/2009 z dne 5. 9. 2011 in opr. št. VIII Ips 321/2009 z dne 6. 9. 2011). Glede volje delavca za sklenitev delovnega razmerja je odločilna le prostovoljna vključitev v organiziran delovni proces delodajalca. Če tožnica ni sprejela ponudbe pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „spiker“ v juliju 2010, to ne pomeni, da ni želela delovnega razmerja oziroma sklenitve ustrezne pogodbe o zaposlitvi, zahtevala je le pogodbo o zaposlitvi za drugo, višje vrednoteno delovno mesto, z veljavnostjo od 10. 4. 2008 dalje. Zato so pritožbene navedbe tožene stranke s tem v zvezi neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnica izpolnjuje pogoje za delovno razmerje na delovnem mestu „napovedovalec“. Iz opisa tega delovnega mesta v „stari“ sistemizaciji (prilogi B/11 in B/12) izhaja, da se je za to delovno mesto zahtevala 6. stopnja strokovne izobrazbe. Te tožnica na dan 10. 4. 2008 sicer ni imela, vendar pa je istega dne tožena stranka tožnici izdala certifikat o nacionalni poklicni kvalifikaciji. Priča P.J. je pojasnila, da je bilo v okviru prevedbe plač v javnem sektorju pri toženi stranki sistemizirano delovno mesto „spiker“ z namenom, da se na to delovno mesto zaposlijo tisti, ki nimajo ustrezne fakultetne izobrazbe. Ker nekateri napovedovalci niso imeli ustrezne izobrazbe, so ustanovili navedeno delovno mesto. Delovno mesto napovedovalec je bilo namreč prevedeno v delovno mesto „spiker“, za katerega se zahteva 6. stopnje izobrazbe ali nacionalna poklicna kvalifikacija. Tudi priča A.K. je povedala, da je Center za ... omogočil pridobitev certifikata o nacionalni poklicni kvalifikaciji za poklice, za katere sploh ni izobraževanja, med katere sodijo tudi napovedovalci. S tem so želeli sodelavcem, ki niso imeli ustrezne izobrazbe, priznati 6. stopnjo izobrazbe, ki se zahteva za delovno mesto „spiker“. Iz izpovedi P.J. in A.K. je torej mogoče sklepati, da so bili pri toženi stranki na delovnem mestu napovedovalec zaposleni tudi drugi delavci brez zahtevane izobrazbe v času od 10. 4. 2008 dalje, to je pred spremembo sistemizacije in določitvijo alternativnega pogoja – nacionalne poklicne kvalifikacije – poleg 6. stopnje izobrazbe za to delovno mesto. Zato ni utemeljenega razloga za drugačno obravnavo tožnice, saj je dokazano, da je delo na tem delovnem mestu dejansko opravljala ves čas od 10. 4. 2008 dalje (pa tudi v daljšem obdobju pred tem datumom). Pritožbeno sodišče zato soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da v tožničinem primeru certifikat o nacionalni poklicni kvalifikaciji nadomešča zahtevano šesto stopnjo izobrazbe. Navedeno pomeni, da je tožnica pogoje za sklenitev delovnega razmerja izpolnila že 10. 4. 2008 in ji je sodišče prve stopnje od tega dne utemeljeno priznalo delovno razmerje z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo. Pogoje za zasedbo tega delovnega mesta oziroma po prevedbi delovnega mesta „spiker“ pa je tožnica vsekakor izpolnjevala tudi po sprejemu nove sistemizacije (to je po uveljavitvi novega plačnega sistema po ZSPJS, to je od 1. 8. 2008 dalje). Zato so pritožbeni očitki s tem v zvezi neutemeljeni.

Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo razlogov, iz katerih se prvostopenjska sodba izpodbija in tudi ne razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe.

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. V obravnavani zadevi gre za spor o ugotovitvi obstoja delovnega razmerja, v katerem tožena stranka na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) nosi svoje stroške ne glede na izid spora. Poleg tega s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.