Jedro

Zneska vnaprej plačane najemnine ni mogoče opredeliti kot škodo, ker je ta predmet povračilnega zahtevka zoper tožnikovega sopogodbenika drugega toženca (peti odstavek 132. člena ZOR). Ta znesek niti v razmerju do prvega toženca ne predstavlja škode, ker ima tožnik pravnomočno prisojeno terjatev in mu škoda še ni nastala. Ker pa tožnik uveljavlja prav to in ker ta znesek glede na obrazloženo ni škoda, manjka eden od nujnih elementov odškodninskega delikta in zato prvi toženec glede tega zneska ni odškodninsko odgovoren.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženca nerazdelno plačati tožniku znesek 2.882.700 SIT z zamudnimi obrestmi od 2.4.1993 dalje ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 551.925,70 SIT z zamudnimi obrestmi od 23.2.2000 dalje, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za ničnost najemne pogodbe z dne 31.3.1993. Ugotovilo je, da je tožnik sklenil z drugim tožencem najemno pogodbo za gostinski lokal za dobo 20 let in mu vnaprej plačal najemnino v znesku 45.000 DEM, pri čemer je kot pooblaščenec drugega toženca nastopal prvi toženec. Toženca sta tožniku zagotavljala, da je podana namembnost poslovnega prostora za picerijo in mu zamolčala, da je bila odločba, na katero sta se sklicevala, že prej razveljavljena. Glede na to tožnik poslovnega prostora ni mogel uporabljati za namen, zaradi katerega je sklenil pogodbo. Zato je utemeljeno razdrl pogodbo in je upravičen do vrnitve plačanega zneska najemnine. Ugotovilo pa je, da pogodba ni nična.

Proti sodbi se je pritožil prvi toženec. Sodišče druge stopnje je njegovi pritožbi ugodilo in spremenilo sodbo prve stopnje, tako da je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper tega toženca. Ugotovilo je, da prvi toženec ni pasivno legitimiran, ker ni bil najemodajalec, temveč le njegov pooblaščenec. Zato nima obveznosti v zvezi z razdrto pogodbo. Za vrnitev najemnine kot odškodnine pa ni podlage.

Tožeča stranka vlaga revizijo proti tej sodbi. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da razveljavi sodbo sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na prvega toženca in vrne zadevo v novo sojenje. Poudarja, da je tožnik sklenil najemno pogodbo z namenom, da bo opravljal gostinsko dejavnost. Toženca pa sta vedela, da je dovoljenje za izvajanje te dejavnosti razveljavljeno, a sta to tožniku zamolčala. S tem sta tožnika spravila v zmoto. Storila sta kaznivo dejanje goljufije in pridobila protipravno korist 45.000 DEM. Gre za nemoralno ravnanje, ki ima po 103. členu ZOR za posledico ničnost. Poleg povračilnega je podan tudi odškodninski temelj za zahtevek za plačilo 45.000 DEM. Ravnanje tožencev je bilo nedopustno. Podana je vzročna zveza med ravnanjem tožencev in tožnikovo škodo. Prvi toženec je tožniku odškodninsko odgovoren.

Revizija je bila vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti najemne pogodbe z dne 31.3.1993 je bil zavrnjen s sodbo prve stopnje. Zoper to odločitev se tožeča stranka ni pritožila. Zato sodišče druge stopnje ni odločalo o tem delu sodbe prve stopnje. Revizija pa je mogoča pod določenimi pogoji samo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (367. člen ZPP). Ker vprašanje ničnosti najemne pogodbe ni bilo predmet sojenja sodišča druge stopnje in se pritožbena sodba na ta del prvostopenjskega izreka ne nanaša, revizijski preizkus v tej smeri ni mogoč. Zato revizijsko sodišče ne more obravnavati tega vprašanja.

Predmet revizijske presoje je lahko samo pasivna legitimacija prvega toženca. O tem vprašanju je bilo na drugi stopnji pravilno odločeno. Prvi toženec ni bil pogodbena stranka v najemni pogodbi z dne 31.3.1993 in zato ni odgovoren za vračilo vnaprej plačane najemnine. Po razdrtju pogodbe (578. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) ima tožnik povračilni zahtevek za vrnitev plačanega zneska samo od sopogodbenika (132. člen ZOR), to pa je drugi toženec. Zoper oba toženca bi imel tudi odškodninski zahtevek, če bi bili podani vsi elementi civilnega delikta. Tožnik sicer zatrjuje protipravno ravnanje tožencev, krivdo, škodo in vzročno zvezo, vendar zneska vnaprej plačane najemnine ni mogoče opredeliti kot škodo, ker je ta predmet povračilnega zahtevka zoper tožnikovega sopogodbenika drugega toženca (peti odstavek 132. člena ZOR). Ta znesek niti v razmerju do prvega toženca ne predstavlja škode, ker ima tožnik pravnomočno prisojeno terjatev in mu škoda še ni nastala. Ker pa tožnik uveljavlja prav to in ker ta znesek glede na obrazloženo ni škoda, manjka eden od nujnih elementov odškodninskega delikta in zato prvi toženec glede tega zneska ni odškodninsko odgovoren. Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (378. člen ZPP).