Jedro

Za škodo, ki jo je tožnik utrpel, ko se mu je pri delu na višini odpel karabin varnostnega pasu, tožena stranka odgovarja objektivno, ker opisano delo predstavlja delo s povečano nevarnostjo. Ker pa tožnik pri uporabi pasu ni bil dovolj skrben in ni preveril, ali je pas popolnoma zaprt, je delno prispeval k nastanku škode in nosi 20 % odgovornosti, 80 % odgovornosti pa nosi tožena stranka.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne, pritožbi tožnika se delno ugodi tako, da se delež njegove odgovornosti zniža na 20 %.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožnikovi stroški pritožbe pa so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da sta tožnik in tožena stranka za škodni dogodek dne 24. 4. 2003 odgovorna vsak v višini 50 %.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožnik se pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da razsodi, da je tožena stranka v celoti odgovorna za škodni dogodek. Podan je pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava in sicer določil 135. do 140. člena OZ, ki opredeljujejo krivdno odgovornost in 153. člen OZ, ki opredeljuje krivdno odgovornost imetnika nevarne stvari oziroma tistega, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka krivdno odgovorna za škodo, ker ni izpolnila obveznosti in dolžnosti v skladu z ZVZD in po Pravilniku o osebni varovalni opremi. S to ugotovitvijo se tožnik strinja. Po stališču tožnika je tudi pravilno ugotovilo, da ni ravnala v skladu s 3. odstavkom 10. člena Pravilnika o osebni varovalni opremi. Sodišče je ugotovilo, da tožnik ni opravil preizkusa praktične in teoretične usposobljenosti glede uporabe varnostnega pasu tako, da ni bil usposobljen za uporabo varnostnega pasu. Ne strinja pa se s stališčem sodišča, ko nalaga soodgovornost za škodo in škodni dogodek 24. 4. 2003. Ob dejstvu, da sodišče toženi stranki očita malomarnost pri izpolnjevanju dolžnosti, je soodgovornost tožnika izključena, krivda za škodni dogodek pa izključno na toženi stranki. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določilo 153. člena OZ. Glede na navedeno določbo morata imetnik in nosilec nevarne dejavnosti dokazati, da je oškodovanec prispeval k nastanku škode, tega pa toženi stranki ni uspelo dokazati. Dejstvo, da je tožnik štiri leta uporabljal varnostni pas, še ne dokazuje, da ga je napačno uporabil in s tem prispeval k nastanku škode. Nihče dogodka ni videl, priče zaslišane v postopku pa so zgolj domnevale o vzroku za nastanek nezgode. Nihče ni videl dolžnika, da bi pas napačno uporabil. Zato se šteje, da je prispevek tožnika nedokazan. Tožena stranka bi morala preveriti, ali je tožnik pravilno in namensko uporabil varnostni pas, česar pa ni storila. Ponavlja svojo trditev, da je pas uporabil tako, kot je to prikazal na glavni obravnavi. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje iz pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in toženi stranki prisodi vse stroške postopka. Navaja, da je tožnik padel na tla in ko je ležal na tleh, je bila varovalna matica na desnem karabinu varnostnega pasu odprta. Vse priče so izpovedale, da se varovalna matica pri karabinu v nobenem primeru ne more sama odpreti, ko je enkrat zapeta. Varnostni pas je bil brezhiben, kar pomeni, da ni bil vzrok nesreči. Ne drži očitek sodišča, da je podana krivdna odgovornost toženke, ker tožnika ni dovolj usposobila za pravilno uporabo varnostnega pasu. Nobena kršitev, ki jo opisuje sodišče, ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Varnostni pas je bil brezhiben, tožnik je bil seznanjen z uporabo. Tudi na dan škodnega dogodka ga je pravilno uporabil. Vzrok za nesrečo je iskati izključno v sferi tožnika. Strinja se, da je delo na višini, delo s povečano nevarnostjo. Storila je vse, da do škodnega dogodka ne bi prišlo. Pravna podlaga tožbenega zahtevka je objektivna odgovornost, zato je prepričana, da je v celoti dokazala, da je do škode prišlo izključno zaradi nepravilne uporabe varnostnega pasu s strani tožnika. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Tožnik ni opravil preizkusa praktične in teoretične usposobljenosti uporabe varnostnega pasu, zato je trditev tožene stranke, da je znal pas uporabljati, neutemeljena. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadaljnji).

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval odškodnino za nesrečo pri delu.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da se je tožnik dne 24. 4. 2003 poškodoval, ko je po nalogu predpostavljenega barval drog javne razsvetljave na železniški postaji ..., ko se mu je na višini cca. šestih metrov odpel karabin varnostnega pasu in je padel v globino. Ugotovilo je, da je imel tožnik ustrezno varovalno opremo (varnostni pas in varovalno vrv) ter zdravniško spričevalo za delo na višini, za varnostni pas pa je bilo ugotovljeno, da je bil brezhiben. Ugotovilo pa je tudi, da tožnik ni opravil nobenega preizkusa teoretične usposobljenosti uporabe varnostnega pasu in to tudi ni bilo predmet preverjanja usposobljenosti pri rednem periodičnem preizkusu iz varstva pri delu. To je potrdila tudi priča D.M.. Opravljena je bila sicer demonstracija varnostnega pasu v učilnici, ne pa na višini. Postavilo se je na stališče, da tožena stranka kot delodajalec ni izpolnila obveznosti, določene v Zakonu o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS št. 56/99 in nadaljnji) in Pravilniku o osebni varovalni opremi, ki jo delavci uporabljajo pri delu (Ur. l. RS št. 89/99), kar pomeni, da tožnik ni bil popolno teoretično in praktično usposobljen. To je vplivalo, da tožnik ni zadosti skrbno uporabljal varnostni pas in je s tem podana vzročna zveza med opustitvijo tožene stranke in napako tožnika. Ker je tožena stranka ravnala malomarno, je tudi krivdno odgovorna za škodo. Ker pa je tožnik s svojim ravnanjem soprispeval k nastanku škode zaradi napačne uporabe varnostnega pasu, je ocenilo, da je prispeval k nastanku škode do polovice.

Pravna podlaga za odločanje v tem individualnem sporu je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in nadaljnji), ki določa, da mora delodajalec delavcu, če mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom škoda, le-to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Splošno načelo odškodninske odgovornosti določa Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji). Po določbi 2. odstavka 131. člena OZ se je za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. 149. člen OZ določa, da se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. 152. člen OZ pa določa, da je imetnik prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti, oziroma je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je delo, pri katerem se je tožnik poškodoval, delo s povečano nevarnostjo, ne strinja pa se, da je tožnik do ½ odgovoren za nastalo škodo.

Pritožba tožnika neutemeljeno uveljavlja, da nihče ni videl, da bi napačno uporabil varnostni pas, zato ne drži trditev tožene stranke, da ga je uporabil napačno. Kot izhaja iz izvedenega dokaznega postopka je tožnik varnostni pas uporabljal že štiri leta vedno na način, kot mu je bila predstavljena uporaba s strani tožene stranke. Glede na ugotovitev, da je bil pas v času nesreče brezhiben, je ob pomanjkanju drugih ugotovitev za vzrok, mogoče zaključiti, da tožnik pri uporabi pasu ni bil dovolj skrben (pri pripenjanju) in ni preveril, ali je pas popolnoma zaprt. Kajti do nesreče je prišlo šele pri sestopanju z vrha droga na nižji nivo in ne takoj ob začetku uporabe. Po oceni pritožbenega sodišča odgovornost tožene stranke sega do višine 80 %, 20 % odgovornosti pa nosi tožnik, saj za tako razmerje pritožbeno sodišče ocenjuje, da še najbolj odseva dejansko stanje zadeve. V tem obsegu je tako pritožba tožnika delno utemeljena.

Tožena stranka ni izkazala, da je vzrok za škodni dogodek iskati izključno v nepravilni uporabi varnostnega pasu. Odgovornost tožene stranke je primarno objektivna, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, saj je delo na višini tudi po mnenju pritožbenega sodišča nevarna dejavnost. Imetnika se oprosti odgovornosti za škodo, če je oškodovanec deloma kriv za škodo, kar se razlaga, da je oškodovanec deloma prispeval k nastanku škode. Delodajalec, ki ne stori potrebnih ukrepov za varstvo življenja in zdravja delavcev, je odgovoren za škodo, ki zaradi tega nastane. Oškodovani delavec pa trpi delno škodo samo, če je posledico povzročil zavestno ali zaradi velike malomarnosti. Delavčeva navadna malomarnost ne izključuje odškodninske odgovornosti delodajalca ter tudi ni razlog za deljeno odškodninsko odgovornost. V konkretnem primeru toženi stranki sicer ni mogoče očitati, da ni storila potrebnih ukrepov. Tožniku je zagotovila varnostni pas, delovno obleko in čevlje, ni pa ravnala pravilno, ker tožnik ni bil v celoti poučen o pravilni uporabi varnostnega pasu. Dejstvo, da je pred nesrečo že štiri leta uporabljal varnostni pas, še ne pomeni, da je bil poučen o pravilni uporabi glede na določbo 12. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (Ur. l. RS, št. 89/99), ki določa, da mora delodajalec delavce usposobiti za pravilno in varno uporabo delovne opreme s teoretičnim in praktičnim usposabljanjem ter seznanjenjem z nevarnostmi, ki se pojavijo pri uporabi takšne opreme. Kot izhaja iz izvedenih dokazov, je bila uporaba varnostnega pasu demonstrirana v učilnici, ne na višini, s posebnim preizkusom pa ta demonstracija ni bila preverjena. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je za nesrečo pri delu podana v celoti odgovornost tožnika.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela, tožnikovi stroški pritožbe pa so nadaljnji stroški postopka