Jedro

Delo na višini, ki ga je v času nezgode opravljal tožnik, predstavlja nevarno dejavnost, saj pri takem delu vedno obstaja možnost, da tudi iz nezakrivljenih razlogov pride do padca. To nevarnost lahko delodajalec z maksimalno skrbnostjo strokovnjaka in doslednim spoštovanjem predpisov, ki urejajo varnost in zdravje pri delu, sicer zmanjša, a kljub vsemu je ne more spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti. Če se poleg tega na njegovi strani ugotovi še krivdno ravnanje, pa se odgovornosti za nastalo škodo v celoti sploh ne more razbremeniti.

Tožnikova opustitev dolžne skrbnosti je pomembno prispevala k nastanku škode, zato sta tožnik in tožena stranka za škodni dogodek odgovorna vsak v višini 50 %.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in sodba sodišča druge stopnje delno tako spremeni, da se v celoti glasi: "Pritožbi se zavrneta in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.“ Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o pritožbenih in revizijskih stroških se pridrži za poznejšo sodbo.

Obrazložitev

1. Tožnik se je kot delavec tožene stranke dne 24. 4. 2003 poškodoval pri delu, ko je po nalogu predpostavljenega barval drog javne razsvetljave na železniški postaji in se mu je na višini cca. šestih metrov odpel karabin varnostnega pasu ter je padel v globino. Sodišče prve stopnje je o temelju tožbenega zahtevka razsodilo z vmesno sodbo, in sicer da sta tožnik in tožena stranka za škodni dogodek odgovorna vsak v višini petdeset odstotkov. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in razsodilo, da se delež njegove odgovornosti zniža na dvajset odstotkov, pritožbo tožene stranke pa je zavrnilo.

2. Zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je do padca prišlo zaradi tožnikove napačne in ne zadosti skrbne uporabe varnostnega pasu, saj je sodišče na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bil ta ob škodnem dogodku brezhiben. Tožnik je bil o pravilni uporabi varnostnega pasu tako teoretično kot tudi praktično poučen, isti varnostni pas pa je uporabljal že štiri leta pred nesrečo, v povprečju štirikrat do petkrat na mesec, zato ni bilo nobene potrebe po tem, da bi ga o tem še dodatno poučevali. Tožnik je varnostni pas znal uporabljati, zato je vzrok za škodni dogodek iskati izključno v tožnikovi nepravilni uporabi. V vzročni zvezi s škodnim dogodkom tudi ne more biti dejstvo, da je bil praktični prikaz pripenjanja in uporabe varnostnega pasu izveden v učilnici, ne pa na višini. Pravna podlaga tožbenega zahtevka je objektivna odgovornost, tožena stranka pa v nobenem primeru ni mogla pričakovati, da bo tožnik karabin varnostnega pasu odpel in tega tudi ni mogla preprečiti, zato za škodni dogodek ni odgovorna. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, tožniku pa naloži povrnitev njenih pravdnih stroškov.

3. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki je nanjo odgovoril. 4. Tožnik je v odgovoru na revizijo prerekal revizijske navedbe in predlagal, da revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik kot delavec tožene stranke dne 24. 4. 2003 poškodoval pri delu, ko je po nalogu predpostavljenega barval drog javne razsvetljave na železniški postaji in se mu je na višini cca. šestih metrov odpel karabin varnostnega pasu ter je padel v globino. Ocenilo je, da delo, pri katerem se je tožnik poškodoval, predstavlja nevarno dejavnost, zato je na strani tožene stranke podana objektivna odgovornost za tožnikovo nezgodo in nastalo škodo. Poleg objektivne odgovornosti je ugotovilo tudi krivdno odgovornost tožene stranke, in sicer zaradi malomarnega izpolnjevanja obveznosti po 5. členu, 5. alineji prvega odstavka 15. člena, prvem in tretjem odstavku 24. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD – Ur. l. RS, št. 56/99 in nadaljnji) ter 10. členu Pravilnika o osebni varovalni opremi, ki jo delavci uporabljajo pri delu (v nadaljevanju: Pravilnik – Ur. l. RS, št. 89/99). Tožena stranka ni storila vsega potrebnega za popolno teoretično in praktično usposobljenost tožnika - demonstracija uporabe varnostnega pasu je bila sicer opravljena, vendar v učilnici, ne pa na višini; poleg tega pa usposobljenost tožnika tudi ni bila preverjena s posebnim izpitom. Sodišče je poleg objektivne in krivdne odgovornosti na strani tožene stranke zaradi napačne ali ne zadosti skrbne uporabe varnostnega pasu ugotovilo tudi tožnikov soprispevek k nastanku škode. Pri tem je upoštevalo ugotovitve, da je imel tožnik ob nezgodi ustrezno varovalno opremo (varnostni pas, ki ga je uporabljal v času nezgode, je bil brezhiben), tovrstno delo na višini pa je tožnik opravljal že najmanj štiri leta pred nezgodo in v tem času z uporabo varnostnega pasu ni imel težav. Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta za škodni dogodek tožnik in tožena stranka odškodninsko odgovorna vsak v višini 50 odstotkov.

8. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, ni pa se strinjalo s pravno presojo, da je tožnik do petdeset odstotkov odgovoren za nastalo škodo. Po oceni pritožbenega sodišča odgovornost tožene stranke sega do višine osemdeset odstotkov, tožnik pa nosi dvajset odstotni delež odgovornosti, saj tako razmerje še najbolj odseva dejansko stanje zadeve. Strinjalo se je stališčem sodišča prve stopnje, da je odškodninska odgovornost tožene stranke primarno objektivna, poleg tega pa tožena stranka tudi ni izvedla vseh potrebnih ukrepov za varstvo življenja in zdravja delavcev (tožnik ni bil v celoti poučen o pravilni uporabi varnostnega pasu), ter tudi z zaključkom, da tožnik pri uporabi varnostnega pasu ni bil dovolj skrben.

9. Materialnopravno izhodišče sodišč druge in prve stopnje za odločitev o odgovornosti tožene stranke na eni strani in tožnika kot oškodovanca na drugi strani je pravilno. Ker je tožnik opravljal delo na taki višini, da le-to predstavlja nevarno dejavnost, kot je opredeljena v 149. členu Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/01), je za nastalo škodo odgovoren tisti, ki se z njo ukvarja in ima od nje korist, torej tožena stranka, in to ne glede na krivdo. Tudi slednja v reviziji soglaša z izhodiščem, da je pri odločitvi o temelju tožbenega zahtevka potrebno upoštevati pravila o objektivni odgovornosti povzročitelja škode, vendar pri tem zatrjuje, da je njena odškodninska odgovornost izključena, ker tožnikove nepravilne uporabe varnostnega pasu ni mogla pričakovati niti preprečiti. Po presoji revizijskega sodišča takšnemu stališču tožene stranke ni mogoče slediti, saj ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage za popolno oprostitev odgovornosti tožene stranke.

10. Kot je bilo že ugotovljeno, delo na višini, ki ga je v času nezgode opravljal tožnik, predstavlja nevarno dejavnost, saj pri takem delu vedno obstaja možnost, da tudi iz nezakrivljenih razlogov pride do padca. To nevarnost lahko delodajalec z maksimalno skrbnostjo strokovnjaka in doslednim spoštovanjem predpisov, ki urejajo varnost in zdravje pri delu, sicer zmanjša, a kljub vsemu je ne more spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti. Če pa se poleg tega na njegovi strani ugotovi še krivdno ravnanje, pa se odgovornosti za nastalo škodo v celoti sploh ne more razbremeniti. Kot pravilno ugotavljata že sodišči druge in prve stopnje, tudi v obravnavanem primeru predpostavka za oprostitveni razlog iz drugega odstavka 153. člena OZ (ravnanje oškodovanca, ki ga ni bilo mogoče pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti) ni izpolnjena. Iz dejanskih ugotovitev namreč izhaja, da tožena stranka ni storila vsega, kar bi bila kot posebej skrben strokovnjak morala storiti. Za nekatere zaščitne ukrepe je sicer poskrbela, vendar pa, kot ugotavljata sodišči druge in prve stopnje, iz malomarnosti ni storila vsega potrebnega, da bi tožnika popolno teoretično in praktično usposobila za pravilno uporabo osebne varovalne opreme, to je varnostnega pasu. Ni dovolj, da je imel tožnik varnostni pas na razpolago, tožene stranka bi morala poskrbeti tudi za to, da bi ga pravilno uporabljal. Tožena stranka nikoli ni preverila, ali tožnik varnostni pas zna pravilno uporabljati, ugotovitev, da ga je uporabljal že najmanj štiri leta pred nezgodo, pa ne pomeni, da ga je uporabljal tudi pravilno. Pri tem revizijsko sodišče še poudarja, da je potrebno oprostitvene razloge obravnavati kot izjeme. Dejanje oškodovanca mora biti nepričakovano in neprepričljivo. Merilo za presojo je objektivno in abstraktno, izhodišče za presojo pa je posebej skrben strokovnjak. Glede na krivdno ravnanje tožene stranke ni mogoče šteti, da je bila tožnikova napačna uporaba varnostnega pasu zanjo nepričakovana. Zaradi ugotovljenega ravnanja tožnika se tožena stranka odgovornosti zato ne more v celoti razbremeniti. Njena objektivna odgovornost ostane, čeprav zmanjšana zaradi prispevka tožnika samega (tretji odstavek 153. člena OZ).

11. ZVZD tudi delavcem nalaga skrb za varovanje lastnega življenja in zdravja. Ker tožnik dela ni opravljal s tolikšno pazljivostjo, da bi s tem varoval svoje življenje in zdravje, njegovo ravnanje predstavlja kršitev drugega odstavka 9. člena ZVZD. Iz dejanskih ugotovitev namreč izhaja, da je tožnik delo opravljal s premajhno pazljivostjo oziroma z nezadostno skrbnostjo ali celo napačno. Tožnik je delo na višini opravljal že najmanj štiri leta pred nezgodo na način, ki mu ga je predstavila tožena stranka in v tem času z uporabo varnostnega pasu ni imel težav. Sodišče je tudi ugotovilo, da je bil varnostni pas, to je karabina in varnostne zaponke, nepoškodovan (tožnik na morebitne pomanjkljivosti ali poškodbe pred uporabo ni opozarjal) in je praktično nemogoče, da bi se sam odpel. Glede na način, na katerega se je po opisu tožnika nesreča zgodila (ko se je pri sestopanju nagnil nazaj), je sprejemljiv (dejanski) zaključek sodišča, da se je pas odpel zato, ker tožnik pri njegovem pripenjanju ni bil dovolj skrben in ni preveril, če je popolnoma zaprt. Upoštevaje ugotovljeno odgovornost tožene stranke je po presoji revizijskega sodišča vendar tudi tožnikova opustitev dolžne skrbnosti pomembno prispevala k nastanku škode. Zato ni materialnopravno pravilna porazdelitev odgovornosti v sodbi sodišča druge stopnje, ampak narekuje pravilna uporaba materialnega prava takšno razmejitev odgovornosti, kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje.

12. Revizijsko sodišče še poudarja, da ni mogoče pritrditi pravnemu stališču, ki ga je v obrazložitvi izpodbijane sodbe zavzelo sodišče druge stopnje, in sicer da navadna malomarnost oškodovanega delavca ne izključuje odškodninske odgovornosti delodajalca in tudi ni razlog za deljeno odškodninsko odgovornost. V obravnavanem primeru gre namreč za nezgodo pri delu, torej za vprašanje odgovornosti delodajalca za škodo, ki je pri delu nastala njegovemu delavcu. To ureja 184. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/02), ki določa, da odgovarja delodajalec oškodovanemu delavcu po splošnih pravilih civilnega prava. To pomeni, da je potrebno uporabiti tudi pravilo o delni oprostitvi odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena OZ), po katerem je pomembna vsaka oblika oziroma stopnja krivde oškodovanca. Slednja namreč ne vpliva na obseg deljene odgovornosti, razen v nekaterih primerih, ko zakon določa drugače (npr. pri zmanjšanju odškodnine po 170. členu OZ). Pomembno je predvsem, ali in koliko je konkretno oškodovančevo ravnanje prispevalo k nastanku škode.

13. Sodišče prve stopnje je tožnikovo ravnanje natančno obravnavalo in ga ocenilo kot nasprotno določbam ZVZD, ob upoštevanju vseh okoliščin primera pa je glede temelja tožbenega zahtevka odločilo, da sta tožnik in tožena stranka odškodninsko odgovorna vsak v višini petdesetih odstotkov. Revizijsko sodišče sodišču prve stopnje pritrjuje in je v skladu z gornjimi zaključki v tolikšnem obsegu ugodilo reviziji in izpodbijano sodbo, ker je šlo le za kršitev materialnega prava, spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te odločbe (prvi odstavek 380. člena ZPP), medtem ko je v ostalem revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

14. Ker je bilo z vmesno sodbo odločeno samo o temelju tožbenega zahtevka in se bo postopek glede višine odškodnine nadaljeval pred sodiščem prve stopnje, je revizijsko sodišče na podlagi določbe 164. člena ZPP odločilo, da se odločitev o pritožbenih in revizijskih stroških pridrži za poznejšo sodbo.