Jedro

Vodenje gradbenega dnevnika oziroma tako imenovane "šihtne" knjige ter izstavljanje začasnih situacij za (takšno) pogodbo o delu, ni pravno odločilnega pomena in zato na odločitev ne more vplivati.

Odločilno je le, da je tožnik obveznosti iz dogovorjene pogodbe o delu izpolnil, medtem ko toženka svoje obveznosti delno ni izpolnila.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

V tem sporu je bilo pravnomočno odločeno, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 4.500 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, kot jih poslovne banke v Sloveniji priznavajo za hranilne vloge v DEM na vpogled, za čas od 25.3.1991 do 7.4.1991 ter od 29.4.1992 do plačila, od glavnice 2.072 DEM pa tudi za čas od 8.4.1991 do 28.4.1992. Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da valutna klavzula ni bila dogovorjena. Nikakršna "običajnost" takšnega dogovora ni izkazana. Poleg tega dolgovani znesek ni bil deljiv s 7, kolikor je v času dogovora znašal tečaj za 1 DEM. Stranki sta se lahko dogovorili za odložni rok in tudi za neobrestovano plačilo. Ob dejstvu, da je bil dinar popolnoma konvertibilen in da ni bilo nobene potrebe za dogovor o valutni klavzuli, odločitve sodišča ni mogoče preizkusiti. Sicer pa tudi ni pravilen izračun izvedenca. Gre za stvar dokazovanja, ki bi moralo biti natančnejše. Zato je toženka tudi predlagala dodatno izvedensko mnenje. Toženka je tudi predlagala izvedbo dokazov z dvema pričama, s katerima bi dokazala tako svojo pripravljenost poravnati se, kakor tudi dejstvo, koliko ur je bilo za opravljeno delo dejansko porabljenih. Toženec obračuna ni napravil, poleg tega pa je tudi prišel v zamudo z izvedbo del. Toženka nato še podrobneje obnavlja potek del in predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi tako, da izpodbijano sodbo spremeni oziroma obe izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v dopolnjeni postopek. Podrejeno še predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne zahtevek tožeče stranke.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da po 3. odstavku 385. člena ZPP ne sme preizkušati dejanskega stanja, kakršno je bilo ugotovljeno na prvi in drugi stopnji. Revizijsko sodišče zato mora šteti, da sta se pravdni stranki dejansko dogovorili o številu kvalificiranih in nekvalificiranih ur, o odlogu plačila ter zaradi tega odloga tudi za valutno klavzulo. Prav tako mora šteti za pravilno ugotovljeno, da je bil obračun tožeče stranke izstavljen v novembru leta 1990 in ne aprila 1991. To pa pomeni, da so vse trditve tožene stranke v reviziji, s katerimi poskuša drugače prikazati tako potek gradnje, kakor tudi dogovor o številu ur in o načinu ter roku plačila, na revizijski stopnji neupoštevane. Enako velja tudi za predlagane dokaze.

Tožena stranka sicer v reviziji še trdi, da zaradi drugačne ugotovitve dejanskega stanja kot ga sama vidi, sodb tudi ni mogoče preizkusiti. Takšen očitek sodi v revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in bi lahko pomenil kršitev po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Vendar pa revizijsko sodišče ugotavlja, da sta obe sodbi jasni in skladni ter ju je mogoče v celoti preizkusiti. Zato navedena kršitev ni bila storjena. Navedeni revizijski ugovor tako lahko pomeni le nestrinjanje tožene stranke z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki pa je zaradi že navedene določbe ZPP nedopusten.

Ker revizijski ugovori tožene stranke niso dovoljeni, je revizijsko sodišče na podlagi 386. člena ZPP opravilo še preizkus po uradni dolžnosti, in sicer v obsegu, ki je v tej določbi predpisan.

Ugotoviti je moralo, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in ali je bila morda med postopkom storjena kršitev po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Drugostopno sodišče je jasno in natančno obrazložilo pravno podlago spora in se pri tem pravilno oprlo na pogodbo o delu in s tem na 600. in 1. odstavek 623. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Če pa je tako, je pravilna tudi nadaljnja ugotovitev, da vodenje gradbenega dnevnika oziroma tako imenovane "šihtne" knjige ter izstavljanje začasnih situacij za takšno pogodbo, ni pravno odločilnega pomena in zato na odločitev ne more vplivati. Odločilno je le, da je tožnik obveznosti iz dogovorjene pogodbe o delu izpolnil, medtem ko toženka svoje obveznosti delno ni izpolnila. Sodišče druge stopnje je tudi pravilno obrazložilo upnikovo zamudo in se tudi v tej zvezi pravilno oprlo na ZOR, in sicer na 325. in 326. člen. Prav tako se je pravilno oprlo na 2. odstavek 324. člena ZOR, ko je toženka ponovno zašla v dolžniško zamudo.

Revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo procesne kršitve, na katero mora paziti po uradni dolžnosti. Zaradi vsega navedenega je zato po 393. členu ZPP moralo revizijo zavrniti kot neutemeljeno.