Jedro

Če sta se stranki dogovorili za valutno klavzulo, je upnik kljub upniški zamudi upravičen do plačila glavnice v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju na dan plačila, ne pa na dan, ko je upnik prišel v zamudo.

Izrek

Tožnikovi pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da mora toženka tožniku v 15 dneh plačati 4.500 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, kot jih poslovne banke v Sloveniji priznavajo za hranilne vloge v DEM na vpogled, za čas od 25.3.1991 do 7.4.1991 ter od 29.4.1992 do plačila, od glavnice 2.072 DEM pa tudi za čas od 8.4.1991 do 28.4.1992. Sicer se tožnikova pritožba in v celoti toženkina pritožba zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženka mora v 15 dneh tožniku povrniti 7.902,50 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženko zavezalo, da mora tožniku plačati tolarsko protivrednost 4.500 DEM in sicer za 1.428 DEM tolarsko protivrednost po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 7.4.1991 in za 2.072 DEM tolarsko protivrednost po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z obrestmi po obrestni meri, kot jih poslovne banke v Sloveniji priznavajo za hranilne vloge v DEM na vpogled od protivrednosti 2.428 DEM od 25.3.1991 do 7.4.1991 in od tolarske prootivrednosti 2.072 DEM od 25.3.1991 dalje do plačila.

Višji zahtevek je zavrnilo.

Zoper dajatveni del sodbe se iz vseh razlogov pritožuje toženka in predlaga razveljavitev, podrejeno pa spremembo. Zatrjuje, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, zlasti ker sodišče prve stopnje ni zahtevalo dopolnitve izvedenskega mnenja. Izvedenec namreč ni pojasnil protislovja med ugotovitvijo, da je bil način obračuna v DEM često uporabljen in dejstvom, da znesek 50,00 din (kolikor naj bi znašala urna postavka za nekvalificiranega delavca) ni deljiv s 7 (takratnim tečajem DEM). Sicer pa je izvedenec pojasnil, da je znašala uradna bruto ura pri podjetjih za kvalificiranega delavca 70,23 takratnih din. Izplačilo tožniku je bilo dogovorjeno neto, ker je tožnik delal na črno ter je bil to razlog, da je toženka pristala na ceno 70,00 takratnih din za uro. Pomembno je tudi, da je izvedenec pojasnil, da bi bilo treba število ur dokumentirati. Tožnik tega ni storil, saj tudi ni vodil ustrezne knjige ("šihtne" knjige). Glede števila ur bi bilo zato treba verjeti toženki. Nesprejemljiva je tudi ugotovitev, da sta se stranki dogovorili za valutno klavzulo. V primeru takega dogovora bi se namreč tudi akontacija glasila na tujo valuto. Tožnik je sicer pristal na zamik v plačilu, pri čemer pa morda ni računal na to, da bo prišlo do inflacije. Sodišče je prezrlo tudi dejstvo, da tožnik do sedaj ni predložil nikakršnega dokumenta obračuna, ali česa podobnega, iz katerega bi izhajala specifikacija opravljenega dela, t.j. zaključno situacijo, ki predstavlja temeljno podlago za plačilo. Če bi tožnik opravil delo pravočasno, do zamikov plačila ne bi prišlo. Zaradi počasnega dela in neutemeljenih zamud je toženka utrpela škodo. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je toženka sama pristala na valutno klavzulo, ko naj bi tožniku ponudila izplačilo 31.500 takratnih din. Tožnica je namreč izrecno poudarila, da je želela, da se stranki razideta sporazumno, vendar tožnik na to ni pristal. Toženka je torej želela pristopiti k reševanju nesporazumov s poravnavo, vendar je popuščala zgolj ona, zaradi česar ni prišlo do sklenitve poravnave. To bi lahko potrdil priča J. H., ki je bil večkrat navzoč pri dogovarjanjih glede izvedbe posla, pri prošnjah sodelavcem tožnika, naj tožnik konča delo ter nato tudi pri tožnikovih obiskih toženkinega lokala od konca leta 1990 do marca 1991, ko je stalno spreminjal svoje zahteve. Če bi imel tožnik čisto vest, bi ob zaključku del izstavil račun. Tega še do danes ni storil. Če bi ob zaključku del izstavil račun, bi bila vrednost zagotovo zaračunana v takratnih dinarjih, saj je bil takrat tečaj marke nespremenjen. Tožnik ne bi niti pomislil na tujo valuto. Na to je začel misliti šele takrat, ko je prišlo do inflacije. Toda ker je treba pogodbo spoštovati, toženka ne vidi razloga, da bi morala plačati več, kot se je zavezala. Tožnik je toženki 4. aprila 1991 izročil obračun, pri katerem je zaračunal znesek 31.500 takratnih din. Zakaj tožnik ni vzel kot mnogokratnika DEM ter na ta način obračunal zmnožek ur in urne vrednosti, ni pojasnjeno. Vse postavke so izražene v takratnih dinarjih, le končni znesek je postavljen alternativno. Pri obračunu z dne 4.4.1991 so zapisane tudi postavke, ki jih tožnik sploh ni opravil. Opaž je v celoti financirala toženka, prav tako prevoze, vgradnjo betona, plačala je avtoprevoznika za avtodvigalo itd. Vse to je navedla tudi v dopisu pooblaščencu z dne 7.10.1994. Poleg priče J. H. predlaga še dodatno zaslišanje izvedenca ter zaslišanje priče M. S., katerega zaslišanja je predlagala že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Zoper zavrnilni del sodbe se zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožnik in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Zatrjuje, da takrat, ko je toženka tožniku nakazala le približno polovico dolgovanega zneska, tožnika ni bilo doma. Doma je bil le njegov oče, ki pa za tožnika nikoli ne sprejema denarja. Toženka bi lahko zato tožniku ponovno poslala denar, če bi imela res namen poravnati svoj dolg. Denar bi lahko položila tudi pri sodišču. Ker tega ni storila, je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka delno poravnala svojo obveznost. Upoštevati bi bilo treba, da je vrednost del znašala 4.500 DEM ter da je bil določen 3 mesečni rok za plačilo tega zneska. Tudi, če bi bil tožnik obveščen o tem, da mu je bil denar nakazan po pošti, bi ga lahko utemeljeno zavrnil. Očitno je, da se je toženka uprla plačilu tožnikove terjatve, kar pomeni, da je tožnik upravičen do zamudnih obresti od dneva, ko je bilo delo opravljeno.

Toženka je laično odgovorila na tožnikovo pritožbo, pri čemer podrobneje pojasnjuje svoja stališča glede dogovora o višini plačila.

Tožnikova pritožba je delno utemeljena, toženkina pritožba pa ni utemeljena.

K toženkini pritožbi: Predmet pogodbe je bila zidava toženkine stanovanjske hiše od prve plošče do strehe, kar je (kot bo kasneje pojasnjeno) terjalo 431 ur dela kvalificiranega delavca in 155 ur dela nekvalificiranega delavca. Ker to pomeni, da ni šlo za taka dela, ki bi terjala večje število izvajalcev, priprave, projekt itd., torej za večja in zahtevnejša dela, je treba razmerje med strankama presojati po določbah o pogodbi o delu (631. in 600. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR). To pomeni, da je veljaven tudi ustni dogovor o višini in načinu plačila (1. odstavek 623. člena ZOR).

Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta se stranki sporazumeli o številu opravljenih ur kvalificiranega in nekvalificiranega delavca ter o njihovi ceni. Obe sta namreč izpovedali, da sta se dogovorili za plačilo po opravljenih urah, ter da je znašala cena ure kvalificiranega delavca 70 takratnih din, nekvalificiranega delavca pa 50 takratnih din. Sporazum o številu ur potrjuje ne le tožnikov obračun (ki je v prilogi označen z B2) in njegova izpovedba, marveč tudi izpovedba toženke. Zaslišana kot stranka je namreč izpovedala, da je imela 28.3.1991 za tožnika pripravljenih 32.000 tedanjih din, kar celo za 500 tedanjih din presega tožnikov obračun. Ker sta se torej stranki dogovorili o višini plačila, so brez pomena pritožbeni očitki, da bi bilo treba število ur dokumentirati, da tožnik določenih postavk iz obračuna sploh ni opravil (ker da je toženka sama krila stroške za opaž, prevoze, vgradnjo betona itd.), in da bi moral tožnik voditi gradbeni dnevnik oziroma t.i. "šihtno" knjigo ter izstavljati začasne situacije ob koncu del pa končno situacijo. Tak režim plačila je končno značilen le za gradbene pogodbe, medtem ko je bila v konkretnem primeru sklenjena pogodba o delu.

Pritožbeno sodišče sprejema tudi ugotovitev, da sta se stranki dogovorili za valutno klavzulo. Sodišče prve stopnje je tudi tu utemeljeno verjelo tožniku, saj njegovo izpovedbo poleg že omenjenega obračuna (ki se glasi alternativno na takratne dinarje in DEM po tečaju, kot je veljal v novembru 1990, ko je tožnik končal delo) potrjuje tudi dejanska domneva, utemeljena s tem, da je tožnik toženki odložil plačilo za 3 mesece ter da je bila tudi (ali pa zlasti) takrat uporaba valutne klavzule zelo običajna, posebej, če je šlo za odlog plačila. Toženka te dokazne ocene ne more omajati s trditvami, da cena ure nekvalificiranega delavca ni deljiva s takratnim tečajem DEM, da valutna klavzula ni bila določena tudi za akontacijo, da morda tožnik sploh ni računal z inflacijo ter da bi morala biti vsaka postavka obračuna izražena hkrati tudi v DEM, ne pa zgolj končni znesek. Toženka predlaga nove dokaze in sicer zaslišanje priče J.H. ter dodatno izvedensko mnenje in zaslišanje priče M. S. Vendar s temi novotami ne more uspeti. Glede dodatnega izvedenskega mnenja in priče M. S. namreč ne pove, katera dejstva želi s temi dokaznimi sredstvi dokazati (ob tem velja reči, da v postopku pred sodiščem prve stopnje toženka ni predlagala zaslišanja priče M. S.), medtem, ko so dejstva, ki naj bi jih potrdil J. H. (toženkina pripravljenost skleniti poravnavo ter dejstvo, da je tožnik od konca leta 1990 do marca 1991 večkrat hodil v toženkin lokal in stalno spreminjal svoje zahteve) za odločanje v tej zadevi irelevantna.

Končno je brez pomena še pritožbeno razglabljanje o tožnikovi zamudi z izvedbo del. Tudi če je tožnik odgovoren za zamudo in s tem za škodo, ki naj bi toženki zaradi tega nastala, to ne vpliva na njeno obveznost plačila za opravljeno delo, saj zatrjevane odškodninske terjatve (ki je predmet druge pravde) ne uveljavlja v pobot. K tožnikovi pritožbi: Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je z odklonitvijo zneska 21.850 tedanjih din tožnik zašel v upniško zamudo. Sam je namreč izpovedal, da dopušča možnost, da je očetu naročil sprejem denarja, ki bi bil poslan po pošti. Zato v pritožbi ne more uspeti s pavšalnim zanikanjem tega dejstva. Prav tako ne s sklicevanjem na možnost, da bi mu lahko toženka ponovno poslala denar, ali pa ga položila pri sodišču (to ima za posledico, da bi bila dolžnica proste svoje obveznosti do višine položenega zneska - 1. odstavek 331. člena ZOR) ter na to, da je tožniku po pošti poslala le del dolga (v pritožbi ne zatrjuje nobenih okoliščin, ki bi kazale, da sta narava obveznosti ali kak poseben interes tožnika upravičevala odkloniti delno izpolnitev - 310. člen ZOR). Prav tako je zgrešeno pritožbeno naziranje, da je tožnik upravičen do zamudnih obresti od dneva, ko je bilo delo opravljeno. Sodišče prve stopnje je namreč zanesljivo ugotovilo (in tožnik temu ne oporeka), da sta se stranki dogovorili za trimesečni odlog plačila (324. člen ZOR).

Kljub temu pa je sodišče prve stopnje na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je za znesek 2.428 DEM določilo tečaj na 7.4.1991, t.j. na dan, ko je tožnik zašel v upniško zamudo. Namen valutne klavzule je namreč ohranitev realne vrednosti terjatve. Zato je ni mogoče pojmovati zunaj namena, zaradi katerega je dogovorjena. Tudi v drugih primerih, ko ZOR izrecno odstopa od načela denarnega nominalizma (npr. 1. odstavek 104. člena, 2. odstavek 189. člena, 396. člen in 397. člen), ne določa za upniško zamudo še kake druge sankcije, poleg tistih, ki jih določa v 326. in 327. členu ZOR. To pomeni, da je tožnik upravičen do tolarske protivrednosti zneska 4.500 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Upravičen pa je tudi do zamudnih obresti za čas od vložitve tožbe. Kajti vsaj s tem dnem je toženka ponovno zašla v zamudo (2. odstavek 324. člena ZOR), kar pomeni, da je prenehala tožnikova upniška zamuda. Zato je upravičen do zamudnih obresti od zneska 4.500 DEM za čas od dneva, ko je toženka prvič zašla v zamudo (25.3.1991) do dneva, ko je zašel v upniško zamudo glede tolarske protivrednosti 2.428 DEM (7.4.1991) ter od dneva vložitve tožbe (29.4.1992) dalje. Od tolarske protivrednosti 2.072 DEM pa je upravičen do zamudnih obresti tudi za čas od 8.4.1991 do 28.4.1992. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da mu mora toženka plačati tolarsko protivrednosti 4.500 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi od 25.3.1991 do 7.4.1991 in od 29.4.1992 dalje, od glavnice 2.072 DEM pa tudi za čas od 8.4.1991 do 28.4.1992 (4. točka 373. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Sicer pa je toženkino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).

Ker je tožnik s pritožbo uspel približno z 1/2, mu mora toženka povrniti temu sorazmeren del stroškov pritožbenega postopka (2. odstavek 166. člena in 2. odstavek 154. člena ZPP), ki sicer znašajo 15.805,00 SIT, torej 7.902,05 SIT. Ti stroški predstavljajo nagrado za delo odvetnika in sodno takso, odmerjeni pa so v skladu s taksno in odvetniško tarifo.