Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.

Revident mora pomembno pravno vprašanje zastaviti jasno in določno glede na vsebino obravnavane zadeve. Tega pa revidenti v obravnavani zadevi niso storili s splošnim sklicevanjem na procesnopravno sredstvo obnove v upravnem postopku, odločanje upravnega organa in vsebino izreka pravnomočnega upravnega akta. Brez konkretne navedbe pomembnega pravnega vprašanja pa tudi ni mogoče presojati odstopa od sodne prakse, saj ni jasno zastavljeno in pojasnjeno, v čem naj bi bil odstop.

Ker so bila obravnavana zemljišča, ki naj bi po navedbah revidentov predstavljala funkcionalna zemljišča k počitniškim apartmajem, njihovo infrastrukturo in dostop do njih, vrnjena denacionalizacijskim upravičencem v last in posest s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji še preden so revidenti postali lastniki počitniških apartmajev, takšna vrnitev premoženja ni posledica izpodbijane odločitve o obnovi postopka, začetega na predlog revidentov iz razloga po 260. členu ZUP.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo je tožeča stranka (v nadaljevanju revidenti) vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogoma iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglašajo stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidenti izpodbijajo z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njihovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Slovenj Gradec, št. 321-38/92-461 z dne 28. 5. 2010, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 490-70/2010/2 z dne 5. 4. 2011. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo revidentov in pritožbo Republike Slovenije zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa. Ta je z navedeno odločbo v obnovi postopka, začeti na predlog odvetnice A. A., ki zastopa še stranke B. B., C. C. in D., d. o. o., na predlog Republike Slovenije ter obnovi postopka, začeti po uradni dolžnosti, vse glede delne odločbe istega organa, št. 321-38/92-3-8 z dne 2. 2. 1994, pravnomočne dne 2. 3. 1994, v delu, ki se nanaša na vračilo nepremičnine, parc. št. 11 k. o. ..., odločil, da navedena delna odločba ostane v veljavi, ter da bo o morebitnih stroških postopka odločeno s posebnim sklepom. Revidenti so kot lastniki oziroma solastniki počitniških apartmajev na K. predlog za obnovo postopka vložili iz razloga po določbi 9. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se sklicujejo revidenti, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje.

6. Revidenti navajajo, da gre za pomembno pravno vprašanje, „ki se tiče procesno pravnega sredstva obnove postopka v upravnem postopku, odločanja upravnega organa in vsebine izreka pravnomočnega upravnega akta“. V zvezi s tem še navajajo, da glede tega vprašanja izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje nasprotuje odločitvi istega sodišča v sodbi U 182/2007. 7. Po presoji Vrhovnega sodišča revidenti pomembnega pravnega vprašanja niso izpostavili v smislu, kot izhaja iz 5. točke obrazložitve tega sklepa. Pomembno pravno vprašanje bi namreč morali zastaviti jasno in določno glede na vsebino obravnavane zadeve. Tega pa niso storili s splošnim sklicevanjem na procesnopravno sredstvo obnove v upravnem postopku, odločanje upravnega organa in vsebino izreka pravnomočnega upravnega akta.

8. Tega tudi niso storili z navedbo, da izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje nasprotuje njegovi odločitvi, sprejeti v isti zadevi, v sodbi U 182/2007 (ki je reviziji niso priložili), s čimer revidenti smiselno uveljavljajo neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Te pa ni mogoče izkazovati z odločbo sodišča prve stopnje, v kateri je sodišče prve stopnje v isti zadevi zavzelo drugačno stališče. Te trditve bi namreč moral izkazati z odločbami, iz katerih je razvidno, da je sodišče prve stopnje v drugih zadevah ob bistveno enakem dejanskem in pravnem stanju glede enakega pravnega vprašanja zavzelo drugačno stališče, ne pa v isti zadevi, četudi je bil postopek ponovljen (prim. sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 262/2009 z dne 29. 7. 2009 in X Ips 144/2011 z dne 1. 9. 2011). Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da mora sicer revident, ki se sklicuje na neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje, skladno s trditvenim in dokaznim bremenom (4. in 5. točka te obrazložitve) natančno in konkretno opredeliti pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve in opraviti primerjavo za odločitev v tej zadevi pomembnega pravnega vprašanja in dejanskega stanja iz izpodbijane sodbe in sodb sodišča prve stopnje, s katerimi utemeljuje neenotno sodno prakso sodišča prve stopnje, ter utemeljiti, v čem je zatrjevana neenotnost glede tega vprašanja (prim. npr. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 144/2011 z dne 1. 9. 2011). Tega pa revidenti, ki niti niso izpostavili jasnega in določnega pravnega vprašanja po vsebini te zadeve, niso storili.

9. Glede na navedeno revidenti niso izkazali izpolnjenosti pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 10. Po presoji Vrhovnega sodišča pa revidenti niso izkazali niti izpolnjenosti pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

11. Revidenti navajajo, da izpodbijana odločitev, ki se nanaša na končan denacionalizacijski postopek, v katerem je upravni organ upravičencem v last in posest med drugim vrnil tudi funkcionalna zemljišča k njihovim počitniškim apartmajem, infrastrukturo in ceste, ki vodijo v to naselje in po njem, zanje predstavlja zelo hude posledice zaradi izgube njihovih funkcionalnih zemljišč in dostopa do njihovih objektov, kar vse naj bi kot sedanji lastniki že plačali, sedaj pa so prisiljeni v odkup teh zemljišč od sedanjih lastnikov, zneski pa naj bi presegali 200.000 evrov.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča navedene okoliščine, na katere se sklicujejo revidenti, niso posledice izpodbijane odločitve v obnovi postopka, začetega na predlog revidentov iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP. Kot izhaja iz upravnih odločb in navedb revidentov, so bila namreč obravnavna zemljišča, ki naj bi po navedbah revidentov predstavljala funkcionalna zemljišča k njihovim počitniškim apartmajem, njihovo infrastrukturo in dostop do njih, vrnjena denacionalizacijskim upravičencem v last in posest s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji še preden so revidenti postali lastniki teh počitniških apartmajev.

13. Glede na navedeno revidenti niso izkazali izpolnjenosti pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 14. Ker revidenti niso izkazali izpolnjenosti uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo kot nedovoljeno zavrglo.

K II. točki izreka:

15. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidenti na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sami trpijo svoje stroške revizijskega postopka.