Jedro

Civilnopravno odgovorni projektant odgovarja projektantu, kot izrecno določa točka 4.2.1. prvega odstavka 2. člena ZGO-1 in kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, in ne drži, da je določba 2. člena ZGO-1 namenjena le olajševanju razumevanja gradbene zakonodaje in klasificiranju medsebojnih povezav v gradbenopravnem smislu. Odgovorni projektant je posameznik, ki za skladnost načrta, ki ga izdela, s prostorskimi akti, gradbenimi predpisi in pogoji pristojnih soglasodajalcev, odgovarja projektantu. Napram tretjim pa odškodninsko odgovarja projektant, zato je sodišče prve stopnje v 56. in 57. točki obrazložitve navedene določbe pravilno razumelo in obrazložilo, vključno z določbo 47. člena ZGO-1, tako da je podlaga za neposredni odškodninski zahtevek tožnic v razmerju do odgovornega projektanta izključena.

Izrek

I. Pritožbi prvo do četrtotožene stranke zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v V. točki izreka spremeni tako, da se ta pravilno glasi: „Prvi toženec, druga toženka, tretja toženka, četrti toženec so dolžni nerazdelno plačati prvi tožnici znesek 55.061,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 16.617,00 EUR od 26. 10. 2007, od zneska 38.444,67 EUR pa od 29. 3. 2018, do plačila, in drugi tožnici znesek 110.123,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 33.234,00 EUR od 26. 10. 2007, od zneska 76.889,33 EUR pa od 29. 3. 2018, do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.“

II. V ostalem delu se pritožba prvo do četrtotožene stranke ter v celoti pritožbe tožeče, petotožene, osmotožene in devetotožene stranke zoper sodbo zavrnejo in se v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbe tožeče, prvo do četrtotožene, petotožene, sedmotožene, osmotožene in devetotožene stranke zoper sklep se zavrnejo in se izpodbijani sklep potrdi.

IV. Prvo do četrtotožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 2.217,29 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti petotoženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 609,12 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti šestotoženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 1.430,33 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Osmotožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 568,40 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Devetotožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 568,40 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Stroške s svojimi pritožbami nosijo pritožniki sami. Tožeča stranka in petotožena stranka nosita sami svoje stroške odgovorov na pritožbe zoper sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 23. 11. 2018 odločilo, da se postopek zaradi umika tožbe ustavi glede plačila zneska 107,24 EUR z obrestmi, glede obresti od odškodnine za poškodbe objekta od 8. 11. 2004 do 23. 10. 2007 ter glede obresti od odškodnine za zmanjšanje vrednosti nepremičnine od 1. 1. 2005 do 23. 10. 2007 (I. točka izreka). Razsodilo je, da so prvi toženec, druga toženka, tretja toženka, četrti toženec, peta toženka, osmi toženec in deveta toženka dolžni nerazdelno plačati prvi tožnici znesek 8.604,25 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2007 do plačila, in drugi tožnici znesek 17.208,51 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2007 do plačila (II. točka izreka). Ugotovilo je obstoj terjatve prve tožnice do sedme toženke za solidarno plačilo zneska 8.604,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2007 do plačila, in obstoj terjatve druge tožnice do sedme toženke za solidarno plačilo zneska 17.208,51 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2007 do plačila, oboje nerazdelno s prvim tožencem, drugo toženko, tretjo toženko, četrtim tožencem, peto toženko, osmim tožencem in deveto toženko (III. in IV. točka izreka). Prvi toženec, druga toženka, tretja toženka in četrti toženec so dolžni nerazdelno plačati prvi tožnici znesek 55.061,67 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2007 do plačila, in drugi tožnici znesek 110.123,33 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2007 do plačila (V. točka izreka). Ker tožnici zahtevata več ali drugače, je sodišče zavrnilo (plačilo zneska 190.927,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2007 do plačila od šestega toženca, plačilo zneska 165.185,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2007 do plačila od pete toženke ter plačilo zneska 165.185,00 EUR s pripadki od devete toženke in zakonske zamudne obresti od prisojenih zneskov od 24. 10. 2007 do 25. 10. 2007) - VI. točka izreka. Sodišče je odločilo, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (VII. točka izreka).

2. O stroških je sodišče odločilo s sklepom z dne 11. 2. 2019, in sicer tako, da sta prvo in drugotožeča stranka dolžni v roku 15 dni od prejema sklepa šestotoženi stranki plačati stroške postopka v višini 9.412,07 EUR, petotoženi stranki stroške v višini 58,18 EUR ter devetotoženi stranki v višini 1.136,24 EUR, vsem v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1., 2. in 3. odstavek izreka). Nadalje je sodišče odločilo, da so prvo, drugo, tretje, četrto, sedmo in osmotožena stranka dolžne nerazdelno tožečima strankama povrniti odmerjene pravdne stroške v višini 14.965,08 EUR, prvo, drugo, tretje, četrto in osmotožena stranka še v višini 2.055,89 EUR ter prvo, drugo, tretje in četrtotožena stranka še v višini 6.775,26 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (4., 5. in 6. šesti odstavek izreka).

3. Zoper sodbo se pritožujejo tožeča stranka, prvo do četrtotožena stranka, petotožena stranka, osmotožena stranka in devetotožena stranka.

4. Tožeča stranka (tožnici) se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe v VI. točki izreka, razen v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka glede plačila zakonskih zamudnih obresti na prisojene zneske od 24. 10. 2007 do 25. 10. 2007 iz vseh pritožbenih razlogov. Tožnici predlagata, da višje sodišče sodbo spremeni v II. točki izreka tako, da je tudi šesti toženec nerazdelno z ostalimi toženci dolžan plačati prvi tožnici znesek 8.604,25 EUR in drugi tožnici znesek 17.208,51 EUR s pripadki, ter v V. točki izreka tako, da so peta toženka, šesti toženec in deveta toženka nerazdelno z ostalimi toženci dolžni plačati prvi tožnici znesek 55.061,67 EUR in drugi tožnici znesek 110.123,33 EUR s pripadki.

5. V zvezi z zavrnitvijo zahtevkov zoper šestotoženo stranko (šestega toženca) tožnici navajata, da je stališče sodišča, da Zakon o graditvi objektov (ZGO-1) izključuje neposredno odgovornost odgovornega projektanta za škodo, povzročeno tretjim osebam, pravno zmotno. Obširno pojasnjujeta odgovornost šestega toženca kot odgovornega projektanta. Pojasnjujeta, da je odgovorni projektant po ZGO-1 avtonomni nosilec zakonskega (javnega) pooblastila za podajo izjave o skladnosti načrtov v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) z zahtevami veljavnih prostorskih aktov. Zakonodajalec mu je z javnim pooblastilom podelil položaj strokovnega (izpolnitvenega) pomočnika upravnega organa, saj izjava odgovornega projektanta o skladnosti načrtov, ki sestavljajo PGD, s prostorskimi akti, nadomešča vsebinski preizkus upravnega organa glede določenih predpostavk za dovolitev gradnje po PGD. Izjava odgovornega projektanta, ki jo ta daje v osebnem imenu, posega v upravno stvar. Ureditev pristojnosti in odgovornosti odgovornega projektanta po ZGO-1 je po svojih učinkih primerljiva s pravnim (procesnim) položajem soglasodajalcev (209. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP). Podeljeno javno pooblastilo je na drugi strani uravnoteženo z ustrezno večjo (in osebno) odgovornostjo. Odgovorni projektant za svoje delo odgovarja projektantu, nič manj samoumevna ne bi smela biti njegova odgovornost za delo tretjim osebam in javnosti. Razlaga, da odgovorni projektant odgovarja zgolj projektantu, nedopustno posega v načelo enakosti pred zakonom, načelo enakega varstva pravic, pravico do povračila škode in načelo pravne države. S stališčem sodišča, da šesti toženec kot odgovorni projektant zaradi delovnega razmerja s petim tožencem, projektantom, tožnicama ne odgovarja, ni odgovorjeno na ključno pravno pomembno trditev tožnic, da njegova odgovornost izvira iz protipravnega izvrševanja njegovega javnega pooblastila. Šesti toženec je bil kot pooblaščeni arhitekt in pooblaščeni prostorski načrtovalec na področju arhitekture v času izvrševanja pooblastila odgovornega projektanta za arhitekturo v predmetni zadevi v imeniku ZAPS vpisan z identifikacijsko številko A -.... Kot odgovorni projektant je potrdil skladnost arhitekturnih načrtov s prostorskimi akti, po pričetku izvajanja gradnje je hodil na objekt, kar pritrjuje trditvi tožnic o njegovi seznanjenosti z ovirami pri izvedbi projekta. S svojim ravnanjem (opustitvijo pravilne določitve vplivnega območja in ugotovitvijo, da je arhitekturni načrt v skladu z veljavnim prostorskim aktom) je skupaj z ostalimi toženci odločilno prispeval k temu, da tožnici nista bili povabljeni v postopek izdaje gradbenega dovoljenja, prispeval pa je tudi k izgradnji objekta po spornem PGD kljub zadržanju izvrševanja gradbenega dovoljenja. Za odločitev o tem, ali tožnici kot mejaša investitorjev lahko pridobita položaj stranskih udeležencev, je bila merodajna napačna opredelitev vplivnega območja gradnje, odgovorni projektant načrta vplivnega območja nameravane gradnje je bil prav šesti toženec. Da je bilo vplivno območje napačno določeno, je bilo pravnomočno potrjeno v postopku obnove postopka izdaje gradbenega dovoljenja z njegovo razveljavitvijo. Gre za vprašanje kršitve pravil stroke iz poklicne, strokovne sfere šestega toženca, kjer odgovarja kot dober strokovnjak. Drugo njegovo protipravno ravnanje se nanaša na potrditev arhitekturnega načrta objekta po PGD, s katerim se objekt umešča v prostor. Šesti toženec je jamčil, da je PGD skladen z veljavnim prostorskim redom, čeprav po pravilih stroke ni bil. Tožnici vztrajata pri dokazno podprtih trditvah in pravnih naziranjih, kot izhajajo iz njunih vlog, izrecno izpostavljata tiste, do katere se sodišče ni opredelilo. Sodišče bi moralo pojasniti, zakaj šteje, da so trditve tožnic glede odgovornosti odgovornega projektanta iz naslova izvrševanja njegovih javnih pooblastil za potrjevanje skladnosti načrtov s prostorskim redom na protipraven način v konkretnem primeru stvarno neupoštevne in pravno nerazumne. Zaradi odsotnosti opredelitve do teh vprašanj sodbe ni mogoče preizkusiti. Tožnici podrobno pojasnjujeta zatrjevano nepravilno uporabo materialnega prava glede odgovornosti šestega toženca kot odgovornega projektanta po ZGO-1. Pojasnjujeta, kdo je lahko odgovorni projektant, kaj je predmet ZGO-1 in v kakšnem obsegu ZGO-1 predstavlja lex specialis v razmerju s splošnimi predpisi. Navajata, da je opredelitev pomena posameznih izrazov v 2. členu ZGO-1 namenjena zgolj olajševanju razumevanja gradbene zakonodaje in klasificiranju medsebojnih povezav v gradbenopravnem smislu, ne pa opredelitvi obsega odgovornosti posameznih udeležencev. Pojem odgovornega projektanta je tako opredeljen le v gradbenopravnem smislu in z določbami 4.2.1. točke 2. člena ZGO-1 ni mogoče zoževati oziroma omejevati pravnega učinka pravil o odgovornosti odgovornih projektantov po določbah 47. člena ZGO-1. V določbah 32. člena ZGO-1 odgovorni projektant res ni izrecno naveden med udeleženci pri graditvi objektov, ki tretjim osebam odgovarjajo za neposredno škodo, vendar to ne pomeni, da je njegova odgovornost z zakonom omejena zgolj na odgovornost projektantu. Z nobeno določbo ZGO-1 odgovornost odgovornega projektanta tretjim osebam ni izrecno izključena. Odgovorni projektant po ZGO-1 je obvezni udeleženec pri izvajanju dejavnosti projektiranja, brez sodelovanja odgovornih projektantov ni mogoče izdelati projekta gradbene dokumentacije (PGD). Zahtevi po sodelovanju odgovornih projektantov projektant zadosti bodisi osebno bodisi s sklenitvijo kateregakoli zakonitega pravnega posla s posameznikom, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje nalog odgovornega projektanta. Od civilnopravnega posla med udeleženci pri graditvi objektov je treba ločiti status odgovornega projektanta kot pooblaščenega arhitekta in (ali) prostorskega načrtovalca, pridobljenega z vpisom v imenik ZAPS. Ta ima pri konkretnem projektu tudi javnopravne pristojnosti in odgovornosti in te izključujejo možnost dajanja kakršnihkoli navodil pri izvrševanju te funkcije s strani projektanta. Projektant odgovornemu projektantu ne more in ne sme narekovati vsebine njegove strokovne odločitve. Že zato ni mogoče šteti, da odgovorni projektant, ki je istočasno v delovnopravnem razmerju s projektantom, sodi v personalni substrat projektanta. Od uveljavitve ZGO-1 so odgovorni projektanti arhitekture s pristojnostjo potrjevanja skladnosti načrtov s prostorskimi akti vsebinsko potrjevali ustreznost posameznega načrta, česar upravni organ v postopku izdaje gradbenega dovoljenja vsebinsko ni preizkušal. Določbe 47. člena ZGO-1 ne izključujejo odgovornosti odgovornega projektanta po splošnih določbah o odškodninski odgovornosti (po Obligacijskem zakoniku, OZ) v razmerju do tretjih oseb. Jamstvo, s katerim odgovorni projektant jamči projektantu, ne izključuje njegove solidarne odgovornosti za nastalo škodo, temveč jo kvečjemu postroži. Če odgovorni projektant kot strokovna institucija z javnim pooblastilom, ki nastopa v lastnem imenu in za lasten račun, jamči, da je projekt pripravljen strokovno korektno in skladno s predpisi ter prostorsko izvedbenimi akti, se na njegovo izjavo utemeljeno zaneseta ne le projektant in upravni organ, temveč tudi izvajalec gradbenih del. Če odobri projekt, ki očitno ni skladen s predpisi in prostorskimi akti, prispeva k izvajanju del na območju, na katerih jih sicer ne bi bilo dovoljeno izvajati. Tožnici se sklicujeta na stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 928/2006 in na sodbi Upravnega sodišča RS I U 626/2013 ter I U 175/2014. Sodba tako v izpodbijanem delu odstopa od ustaljene sodne prakse, ki ugotavlja, da med odgovorne sodijo tudi vsi posamezniki in izvajalci, ki sodelujejo pri projektiranju objektov, ter poudarja, da ne upravni organ ne sodišče v projektiranje zaradi odgovornosti za strokovne rešitve ne moreta posegati. Iz obrazložitve sodbe ne izhaja, ali se je sodišče z navedenimi argumenti tožnic seznanilo in jih ustrezno pretehtalo. Odgovorni projektant ima po ZGO-1 ekskluzivno pravico in dolžnost, da kot strokovnjak s posebnimi pooblastili v svojem imenu potrdi strokovno ustreznost posameznih načrtov, s katerimi se objekt umešča v prostor. V zadevnem obdobju je moral sleherni načrt v PGD vsebovati izjavo odgovornega projektanta o skladnosti načrta z zahtevami veljavnih prostorskih aktov in z drugimi predpisi. Za presojo njegove odgovornosti v konkretni zadevi so torej merodajni javnopravna narava in učinki izvrševanja pooblastil, ki jih ima odgovorni projektant kot kvalificirani strokovnjak po ZGO-1. Stališče sodišča, da bi bili tretjim osebam neposredno odgovorni samo odgovorni projektanti, ki niso v delovnem razmerju s projektantom, nasprotuje ureditvi po določbah 28. člena ZGO-1 v zvezi z določbami 47. člena in ostalimi ZGO-1 ter nedopustno posega v načela enakosti, enakega varstva pravic in pravne države.

6. Razlogi sodišča v 51. točki sodbe, s katerimi utemeljuje soodgovornost projektanta - petotožene stranke (pete toženke) za napačen prikaz vplivnega območja objekta PGD veljajo tudi za šestega toženca, in sicer za obe obliki vtoževane škode. Prikaz vplivnega območja, vključno z grafično prilogo, je napačen, kar je bilo potrjeno s pravnomočno odločitvijo v postopku obnove postopka za izdajo gradbenega dovoljenja. Šesti toženec se ne more razbremeniti svoje osebne odgovornosti za strokovno pravilnost (zakonitost) podanih izjav v postopku proti tretjim osebam, saj je avtonomni nosilec odgovornosti iz naslova izvajanja pooblastil odgovornega projektanta. Odgovorni vodja projekta vsebinsko ne preverja strokovnih izjav odgovornih projektantov za posamezna področja. Šesti toženec je neposredno prispeval k odobritvi predloženega PGD, torej k izdaji gradbenega dovoljenja, njegovemu izvrševanju in poznejši umestitvi spornega objekta v prostor. Odgovorni projektant je pri svojem delu omejen z obveznimi normami in pogoji vsakokrat veljavnega prostorskega reda, morebitna nestrokovna navodila naročnika in (ali) projektanta pa mora ob upoštevanju pojasnilne dolžnosti zavrniti. Vse navedeno velja za obe vrsti vtoževane škode. Glede škode iz naslova poškodovanja objekta tožnic dne 8. 11. 2004 za šestega toženca velja enako, kot ugotavlja sodišče glede prispevka in odgovornosti pete toženke, s tem, da prispevek šestega toženca izvira iz protipravnega izvrševanja njegovega javnega pooblastila - potrditve skladnosti arhitekturnega načrta po PGD s prostorskim izvedbenim aktom (PIA) in gradbenimi predpisi ter očitno napačne določitve in potrditve vplivnega območja nameravane gradnje. Glede škode iz naslova zmanjšanja bivanjske kakovosti nepremičnine tožnic zaradi izvedbe nedovoljene gradnje investitorjev, pa je prispevek šestega toženca v protipravnosti potrditve skladnosti spornega arhitekturnega načrta s PIA ter drugimi veljavnimi predpisi in v njegovem sodelovanju pri izvedbi (gradnji) tega projekta tudi po zadržanju izvrševanja gradbenega dovoljenja. Zmotno je stališče sodišča, da je vzročna zveza med nastankom škode iz tega naslova prekinjena z dnem 17. 11. 2004, ko je upravni organ izdal sklep o zadržanju izvrševanja gradbenega dovoljenja zaradi obnove postopka izdaje gradbenega dovoljenja. Tožnici sta izkazali, da sta obe vrsti nastale škode posledica delovanja tožencev, ki jih povezuje načrtovanje, odobritev in izvrševanje konkretnega projekta (186. člen OZ). Šesti toženec je izpovedal, da je hodil na objekt, torej je aktivno sodeloval tudi pri izvedbi nedovoljene gradnje po spornem projektu. To je samo del njegovega prispevka k nastanku te vrste škode. Primarno predstavlja njegov prispevek protipravna odobritev arhitekturnega načrta v PGD iz naslova njegovega izvrševanja javnega pooblastila odgovornega projektanta za arhitekturo, zaradi česar je medsebojno skladnost načrtov v PGD potrdil projektant - peta toženka, nadaljnji prispevek pa je njegovo sodelovanje pri prilagajanju projekta med samo gradnjo in odobritev potrebnih sprememb arhitekture. Tožnici sta izkazali obstoj položaja po pravilih o solidarni odgovornosti tožencev kot medsebojno povezanih oseb. Glede škode iz naslova zmanjšanja bivanjske kakovosti nepremičnine tožnic zaradi nadaljevanja gradnje kljub zadržanju izvrševanja gradbenega dovoljenja, je pravno odločilen prispevek k nastanku te škode dejstvo, da se je nedovoljena gradnja izvajala po projektu pete toženke, ki vsebuje izjavo o skladnosti s PIA šestega toženca, po naročilu investitorjev. Ni bistveno le, kdo je dal naročilo za izvajanje gradnje kljub zadržanju izvrševanja gradbenega dovoljenja, temveč tudi, po čigavih načrtih in zagotovilih, da je projekt skladen s PIA in gradbenimi predpisi, se je ta gradnja tudi izvedla. Ne gre za vprašanje, ali sta bila peta toženka in šesti toženec seznanjena s postopkom obnove. Relevantno je le dejstvo, da sta izdelala oziroma jamčila za projekt, po katerem je bila nezakonita gradnja - škodljivo dejstvo - tudi izvršena. Vzrok za nastanek vrste in obsega škode je po naravi stvari tudi v njuni sferi. Šesti toženec in peta toženka nista izkazala, da sta imela glede izgradnje po projektu po zadržanju izvrševanja gradbenega dovoljenja kakršnekoli zadržke in da sta investitorje obvestila o svojem nestrinjanju z realizacijo projekta do dokončne odločitve o njegovi pravilnosti, vse to sodi v sfero njune profesionalne skrbnosti. Da nista mogla in morala vedeti za zadržanje izvrševanja gradbenega dovoljenja, nista izkazala, na to se nista niti sklicevala. To je okoliščina, ki glede na njuno ravnanje po 17. 11. 2004 kaže na opustitvena ravnanja. Še v tem pravdnem postopku sta vztrajala, da je njun projekt pravilen. Škodljive posledice izvajanja nepravilnega projekta so predvidljive, predvidljive so tudi posledice očitno napačne opredelitve vplivnega območja ter kršitev prostorskega reda. Peta toženka in šesti toženec sta tako s svojim ravnanjem in (ali) opustitvami povečevala verjetnost nastanka škode in zanjo tudi (so)odgovarjata z ostalimi, v tem podjemu povezanimi, osebami. Škodo, ki je nastala z nezakonito umestitvijo objekta v prostor, je namreč mogoče pripisati le skupnemu delovanju vseh tožencev kot povezanih oseb.

7. Zmotno je stališče sodišča, da ni mogoče zaključiti, da bi šesti toženec škodo povzročil namenoma (drugi odstavek 147. člena OZ). Odgovornost šestega toženca v zvezi z izjavo tožnic z dne 7. 1. 2004 ne izvira iz napačne interpretacije učinkov te izjave. Protipravnost ravnanja šestega toženca izvira iz sfere kršitve strokovnih pravil in javnih pooblastil, ki jih ima kot odgovorni projektant za arhitekturo, za kar odgovarja z večjo (poklicno) skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Šesti toženec ne zanika avtorstva zamisli „idejnega načrta“ in priznava avtorstvo poznejšega arhitekturnega načrta v okviru PGD, za katerega je podal izjavo o skladnosti s PIA. Zatrjeval je, da se poznejši projekt (PGD), razen glede ene etaže, ne razlikuje od „idejnega načrta“, upravni organ pa je ugotovil, da je PGD zavajajoč in neskladen s PIA. Šesti toženec je že v izhodišču zasnoval „idejni načrt“ v nasprotju z izrecnimi pogoji, določenimi s PIA - torej je ravnal protipravno. Protipravnost ravnanja šestega toženca ni v napačni interpretaciji pravnih učinkov „soglasja“ tožnic z dne 7. 1. 2004, temveč v zasnovi bodoče gradnje za investitorje v nasprotju z obveznimi predpisi, ki je tožnici prikrajšala za minimalni predpisani odmik gradnje, skupaj z napačno opredelitvijo vplivnega območja pa sta bili tožnici prikrajšani za sodelovanje v postopku, ter v načrtovanju novogradnje v nasprotju s PIA. Ravnanja šestega toženca, vsako zase protipravno, so prerasla v nadaljnje protipravno dejanje: očitno napačen prikaz vplivnega območja bodoče (novo)gradnje v PGD. Odločilni razlog za neudeležbo tožnic v postopku izdaje PGD ni bilo njuno „soglasje“, temveč očitno napačna opredelitev vplivnega območja bodoče gradnje, kot posledica kršitev pravil stroke in javnih pooblastil šestega toženca kot odgovornega projektanta. Šesti toženec je kot odgovorni projektant arhitekture jamčil, da je vplivno območje opredelil v skladu z veljavnimi predpisi. Arhitekturnega načrtovanja in umeščanja nameravanih gradenj v prostor ni mogoče opraviti v skladu s pravili stroke in veljavnimi predpisi brez poznavanja vsakokratnih konkretnih pogojev, ki veljajo za posamičen primer nameravane gradnje. Ni verjetno, da šesti toženec teh pravil ne bi poznal, saj njegovo usposobljenost izkazuje njegova licenca pri ZASP. Kot nosilec licence pri ZASP bi našteta in ostala pravila v zvezi s projektiranjem moral in mogel poznati. Ker je vplivno območje očitno napačno opredelil in potrdil z zavedanjem, da je s tem tožnicama onemogočil sodelovanje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, je neposredno ustvaril pogoje za to, da se postopek izpelje brez vednosti in sodelovanja tožnic. Zatrjevanje šestega toženca, da naj bi tožnici s podpisom „soglasja“ z dne 7. 1. 2004 privolili v nastanek škode, čemur sodišče utemeljeno ni sledilo, dodatno potrjuje, da šestemu tožencu ni mogoče pripisati ravnanja, ki bi bilo za tožnici (in javno korist) nenamerno škodljivo. Ne drži, da tožnici tega nista zatrjevali, odgovornost šestega toženca po določbi drugega odstavka 147. člena OZ sta izpostavili v vlogi z dne 5. 6. 2014. „Soglasje“ z dne 7. 1. 2004 za tožnici ne more imeti škodljivih posledic, če je posledica bistvene zmote ali prevare. Ključno vprašanje je, kako je mogoče, da je šesti toženec sploh lahko zasnoval „idejni načrt“ očitno v nasprotju s predpisi. Opisana ravnanja in opustitve iz sfere odgovornosti šestega toženca izpolnjujejo vse atribute namerno škodljivega ravnanja.

8. Glede zavrnitve zahtevkov tožnic zoper peto toženko za škodo iz naslova zmanjšane bivanjske kakovosti nepremičnine tožnic zaradi nadaljevanja gradnje kljub zadržanju izvrševanja gradbenega dovoljenja, tožnici navajata, da se je nedovoljena gradnja res izvajala po naročilu investitorjev, vendar po projektu pete toženke, kar je pravno odločilen prispevek k nastanku te škode. Vrsta in obseg škode sta se lahko materializirala le z realizacijo točno določenega načrta oziroma sklopa načrtov. Ni pomembno, ali je bila peta toženka seznanjena s postopkom obnove postopka izdaje gradbenega dovoljenja, ker to ni relevantno za presojo njenega prispevka k nastanku škode po določbah 186. člena OZ. Relevantno je zgolj dejstvo, da je izdelala projekt s stvarnimi napakami, v nasprotju z zakonsko zahtevo, da mora biti projekt skladen s prostorskim aktom ter lokacijsko informacijo. Odločba upravnega organa o zadržanju izvrševanja gradbenega dovoljenja z dne 17. 11. 2004 dokazuje nepravilnost izpolnitve projektantove obveznosti. Vzrok za nepravilno izpolnitev izvira iz projektantove sfere. Ta se lahko odgovornosti v razmerju do investitorjev razbremeni le, če dokaže, da vzrok ne izvira iz njegove sfere. Odločba upravnega organa je bila znamenje, da izpolnitev projektanta ni pravilna, kar je investitorjem omogočalo uveljavljanje odprave stvarnih napak. Nobeden od tožencev ni ukrepal, kot bi moral in mogel. Tako se tudi peta toženka ni sklicevala na to, da je izključni razlog za napake projekta na strani investitorjev (vsebina naročila). Peta toženka je bila sama kreatorka nezakonitih rešitev, kar dokazuje protipravna zasnova „idejnega načrta“, prav tako pa tudi zasnova projekta v nasprotju s predpisi. „Soglasje“ tožnic k „idejnemu načrtu“ nima nobene zveze z načrtovanjem projekta po PGD, ki kot celota ni ustrezal pogojem po PIA in je predstavljal po ugotovitvah upravnega organa zavajajoč projekt. Kljub zadržanju izvrševanja gradbenega dovoljenja je bil projekt kot tak v prostor tudi prenesen in objekt zgrajen. Vsa navedena dejstva in opustitev uveljavljanja odgovornosti v notranjepravnem razmerju potrjujejo, da so projektant in investitorji delovali s skupnim namenom. Trditve pete toženke, da s postopkom obnove ni bila seznanjena, so neizkazane in neverodostojne. Peta toženka je nadzorovala, ali se gradnja izvaja v skladu s projektom in takšnega delovanja ni zanikala. V času zadržanja izvrševanja gradbenega dovoljenja je prenos projekta v prostor spremljal šesti toženec, ki je bil zaposlen pri projektantu in ni verjetno, da projektant ne bi bil seznanjen z obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja in razlogi zanjo. Prvi do četrti toženec in peta toženka so še v predmetnem pravdnem postopku zatrjevali pravilnost projektne dokumentacije in se sklicevali na soglasja „soglasodajalcev“, kot odločilni razlog za protipravna ravnanja so navajali „soglasje“ tožnic z dne 7. 1. 2004 k „idejnemu načrtu“. Navedeno soglasje je pravno neučinkovito, kot je bilo pojasnjeno že pri namernem ravnanju šestega toženca, ti razlogi so relevantni za presojo skupnega delovanja navedenih tožencev tudi po zadržanju izvrševanja gradbenega dovoljenja, torej pri izvedbi gradnje po spornem PGD. Tudi če bi se štelo, da je z odločbo upravnega organa z dne 17. 11. 2004 vzročna zveza prekinjena, je bila z nadaljnjimi ravnanji pete toženke ponovno vzpostavljena. Vsakdo se je dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo, tudi peta toženka, ki je jamčila za projekt, po katerem je bila nezakonita gradnja - škodljivo dejstvo - tudi izvršena. Peta toženka ni izkazala, da je imela glede izgradnje po projektu po zadržanju izvrševanja gradbenega dovoljenja kakršnekoli zadržke in da je investitorje obvestila o svojem nestrinjanju z realizacijo projekta, kar sodi v sfero njene profesionalne skrbnosti. Škodljive posledice izvajanja nepravilnega projekta so predvidljive, predvidljive so tudi posledice očitno napačne opredelitve vplivnega območja ter kršitev prostorskega reda. Tudi peta toženka je s svojim ravnanjem in (ali) opustitvami sistematično in zavestno povečevala verjetnost nastanka škode in zanjo (so)odgovarja z ostalimi, v tem podjemu povezanimi, osebami.

9. Glede odškodninske odgovornosti devete toženke za nastanek škode, ki se kaže v zmanjšanju vrednosti nepremičnine tožnic, ti navajata, da za oblastno ravnanje devete toženke veljajo standardi posebej skrbnega ravnanja. Njena posebna odškodninska odgovornost (26. člen Ustave RS, URS) ima javnopravne elemente, zato se lahko nekatera pravila o odškodninski odgovornosti po OZ za presojo njene odgovornosti uporabljajo le smiselno. Javnopravna narava izvajanja oblastne funkcije države vpliva na način in obseg uporabe civilnopravnih pravil o njeni odškodninski odgovornosti, pravila civilnega prava je glede odgovornosti države mogoče uporabiti samo deloma. Za oblastno ravnanje države veljajo standardi posebej skrbnega ravnanja. Država odgovarja tako v primeru, ko nosilci izvajanja oblasti ravnajo protipravno, kot v primerih sistemskih nepravilnosti. Država se mora v odškodninskem postopku po določbah 26. člena URS razbremeniti vsakršnega dvoma o tem, da je bilo ravnanje njenih organov skladno z Ustavo in zakoni, gre za vprašanje o dolžnem ravnanju države pri udejanjanju njene javnopravne protipravnosti. Sodišče se je oprlo na pravila o civilnopravni odgovornosti zasebnopravnih subjektov po določbah OZ, namesto na pravila o posebni (javnopravni) odškodninski odgovornosti po določbah 26. člena URS. Tožnici sta v upravnih postopkih nastopali kot posameznici v razmerju do države kot oblastnega organa. Zadevna škoda je posledica neukrepanja oblastnih organov, ki kljub vednosti, da se odločba o zadržanju gradbenega dovoljenja ne spoštuje, niso storili, kar bi bili dolžni, da se zagotovi zakonito stanje. Škoda je posledica opustitve dolžnih ravnanj države. Na deveti toženki je bilo breme, da odvrne vsak dvom v to, da so njeni oblastni organi v okviru svojih pristojnosti v konkretnem primeru storili vse za spoštovanje posamičnih aktov, ki jih je izdala. Odgovornost za neučinkovitost odločitev oblastnih organov, ki ne dosežejo svojega namena, je v sferi odgovornosti devete toženke. Dolžnosti oblastnih organov države se torej niso izčrpale z izdajo odločbe o zadržanju izvrševanja gradbenega dovoljenja, prav tako ne z izdajo odločb o kaznovanju investitorjev. Država je bila dolžna s svojim aparatom zagotoviti spoštovanje njene lastne odločbe. Deveta toženka navedbam glede odgovornosti iz naslova opustitve ukrepov za preprečitev nezakonite gradnje konkretizirano in obrazloženo ni ugovarjala. Tožnici sta se nasprotno sklicevali na odgovornost devete toženke po določbah 26. člena URS. Navedli sta, da je bil prvostopenjski organ o nadaljevanju sporne gradnje večkrat obveščen, dne 17. 1. 2005 sta prvič vložili predlog za izvršbo 3. točke izreka odločbe o dovolitvi obnove postopka z dne 17. 11. 2004, ker prvi do četrti toženec odločbe prvostopenjskega organa niso spoštovali (vloga z dne 12. 3. 2012). Isti vlogi sta priložili zapisnik Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor z dne 18. 11. 2004, iz katerega je razvidno, da je inšpektor pri opravljanju nadzora v zvezi z nevarnostjo med gradnjo na lokaciji prejel tudi odločbo upravnega organa z dne 17. 11. 2004 o zadržanju izvrševanja gradbenega dovoljenja. Oblastni organi devete toženke so bili seznanjeni s stanjem na terenu, ali in kako so ukrepali, pa ni stvar tožnic, temveč je v sferi njihove pristojnosti in odgovornosti, s tem pa v sferi odgovornosti devete toženke. Sodišče se do navedenih trditev tožnic ni opredelilo, niti ni navedlo, iz katerih razlogov naj bi bile stvarno neutemeljene in pravno nerazumne. Zmotno je presodilo, da ni vzročne zveze med nastalo škodo in ravnanjem devete toženke ter zahtevek neutemeljeno zavrnilo.

10. Prva do četrtotožena stranka (prvi do četrti toženec) navajajo, da se pritožujejo zoper sodbo in sklep iz vseh pritožbenih razlogov. Kot je razvidno iz obrazložitve pritožbe, izpodbijajo (le) ugodilni del sodbe. Predlagajo, da višje sodišče ugodi pritožbi in tožbeni zahtevek tožnic zavrne. Zatrjujejo, da je sodišče prve stopnje kršilo pravico strank do izjave. Iz razlogov sodbe ni razvidno, ali se je sodišče seznanilo s prvo pripravljalno vlogo prvega do četrtega toženca, pripravljalnimi vlogami z dne 18. 2. 2016, 14. 6. 2016, 3. 4. 2017 ter s pripombami pooblaščenca tožencev zoper mnenje izvedenca M. M., ki jih je podal na naroku dne 23. 11. 2018, dokaznimi predlogi in ugovori, ki so jih toženci podali na številnih narokih za glavno obravnavo in z izpovedmi, ki sta jih podala prvi in četrti toženec oziroma dokazi, ki so jih v spis vložili toženci. Povzemajo nekatere ugotovitve iz sodbe ter navajajo, da je iz sodbe izostala tudi navedba procesnega gradiva, na katerem temelji sodba, kar pritožbi onemogoča preizkus, ali je sodišče prve stopnje izpolnilo obveznost iz naslova pravice stranke do izjave. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka tako toženci uveljavljajo zaradi nezakonitega postopka, kršitev pravice do izjave je podana tudi zaradi opustitve obrazložitve zavrnitve dokaznih predlogov. V sodbi ni mogoče presoditi, zakaj je sodišče opustilo izvedbo dokaza z ogledom nepremičnine. Podana je tudi relativna bistvena kršitev določbe 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zaradi opustitve vestne, skrbne ter analitično sintetične dokazne ocene. V obrazložitvi sodbe ni niti povzetka, kaj so zaslišani toženci izpovedali oziroma je izostala dokazna presoja listin, ki so služile ugovorom tožencev, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

11. Glede plačila odškodnine v višini 155.185,00 EUR (zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnine tožnic) prvi do četrti toženec glede nedopustnega ravnanja navajajo, da se v sodbi pomanjkljivo povzema potek postopka o izdaji gradbenega dovoljenja. Zadržanju izvršitve odločbe o izdaji gradbenega dovoljenja do odločitve o obnovi se pripisuje napačen pomen. Z odločbo MOP RS z dne 2. 11. 2011 je bilo pravnomočno odločeno, da se razveljavi gradbeno dovoljenje, ki je bilo tožencem podeljeno z odločbo z dne 15. 9. 2004. Če se odločba odpravi, se po ZUP odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale, medtem ko se ob razveljavitvi odločbe pravne posledice ne odpravijo. Gradnje v času veljavnosti gradbenega dovoljenja ni mogoče opredeliti kot nedopustnega ravnanja. Iz sodbe je izostalo, da so toženci nesporno izvedli dela v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem. V času izdaje pravnomočne odločitve o razveljavitvi gradbenega dovoljenja je bil objekt že dokončan, v sodbi se navaja, da se je gradnja končala 20. 12. 2005. Toženci so se tako v času gradnje upravičeno zanesli na pravnomočno gradbeno dovoljenje. To izključuje protipravnost oziroma nedopustnost njihovega ravnanja. Le gradnja, s katero bi se nadaljevalo po razveljavitvi gradbenega dovoljenja oziroma bi se zanjo izkazalo, da temelji na odpravljenem gradbenem dovoljenju, bi se lahko opredelila kot nedopustna gradnja. Odškodninska odgovornost tožencev se podredno zmotno utemeljuje z očitkom, da so z gradbenimi deli nadaljevali kljub zadržanju gradbenega dovoljenja. Iz odločbe z dne 17. 11. 2004 izhaja, da se izvršitev odločbe - gradbenega dovoljenja - zadrži, dokler se ne odloči o obnovi postopka. Določila ZUP ne nudijo opore stališču sodišča v izpodbijani sodbi, da se je s tem izrekom tožencem naložila prepoved nadaljnje gradnje, oziroma da je deveta toženka z izdajo te odločbe storila vse, kar je bila dolžna storiti, da ne pride do povzročitve škode, oziroma da je to pretrgalo vzročno zvezo med napakami projekta in izgradnjo objekta brez gradbenega dovoljenja. Sklicujejo se na sodbo VS RS I Up 206/2005. Ne drži, da je bilo tožencem prepovedano nadaljevanje gradbenih del, pač pa obravnavana odločitev do dokončanja gradnje ni imela pravnih učinkov. Šele s sklepom z dne 1. 8. 2005 se je zadržala izvršitev odločbe - gradbenega dovoljenja do odločitve o obnovi postopka. Tožence je zatrjevana prepoved nadaljevanja gradbenih del zavezovala po zaključku gradnje oziroma so pravni učinki, ki jih sodišče prve stopnje pripisuje zadržanju izvršitve odločitve o izdaji gradbenega dovoljenja do obnove postopka, lahko nastopili šele z dokončnostjo odločbe, pri čemer je bila odločba z dne 17. 11. 2004 razveljavljena, odločba z dne 1. 8. 2005 pa je postala dokončna v letu 2007. Zaradi navedenega ne drži, da je do realizacije projekta prišlo zaradi neupoštevanja odločbe upravnega organa s strani investitorjev gradnje. Če bi toženci prenehali z nadaljnjo izvedbo del, bi tožnicama nastala še večja škoda, saj bi opustitev gradnje resnično povzročila škodo zaradi zmanjšanja vrednosti njune nepremičnine. Glede vzročne zveze toženci navajajo, da so edini, ki niso ravnali nedopustno oziroma njihovo ravnanje ni v vzročni zvezi z domnevno škodo, saj bi tožnici utrpeli bistveno večjo škodo, če bi ob izdaji odločbe o prvotni dovolitvi obnove, ki je bila naknadno razveljavljena, toženci prenehali z deli. Kljub temu so toženci izključno odgovorni za plačilo domnevno zmanjšanje vrednosti objekta tožnic. Po mnenju tožencev se nerazumljivo izključuje odškodninska odgovornost projektanta. Škoda je nastala zaradi ravnanja projektanta in devete toženke. A. A. je kot fizična oseba in zakonita zastopnica pravne osebe pri notarju overila svoj podpis na izjavi, da se strinja z gradnjo stanovanjskega objekta po priloženem idejnem načrtu, s čimer so toženci šteli, da se strinja z nameravano gradnjo. Iz razlogov je izostala vsebinska razlika med idejno zasnovo in PGD, ki bi omogočala preizkus, da tožnici nista soglašali z gradnjo objekta, kot ta izhaja iz PGD. Sodišče tudi neutemeljeno verjame drugi tožnici, da sta z možem podpisala izjavo na podlagi zagotovila, da gre za novo gradnjo v gabaritih obstoječe. Že iz idejnega načrta je razvidno, da nova gradnja ni omejena z gabariti obstoječe. Seznanitev s konkretnimi načrti, izmerami ali položajem objekta bi bila relevantna, če bi iz PGD izhajalo, da je umeščenost objekta v prostor drugačna, kot je ob običajni skrbnosti razvidna povprečnemu mejašu. Tudi ne drži, da skice iz idejnega načrta niso vsebovale izmer ali položaja objekta. Zaključek, da tožnici nista soglašali z gradnjo, kot je bila izvedena, je zato v nasprotju z zbranim procesnim gradivom. Sodišče se sklicuje na mnenje izvedenca M. M., ki mu „idejni načrt“ ni znan, hkrati pa za skico, opredeljeno kot „idejni načrt“, pojasni, da nima atributov poimenovanja in da se objekt na skici razlikuje od načrtovanega v PGD. Izvedenec navaja merila za zmanjšanje vrednosti nepremičnine, pri čemer so posamezni vplivi, s katerimi si je izvedenec pomagal pri ovrednotenju zmanjšane vrednosti nepremičnine tožnic, razvidni že iz idejnega načrta. Že iz idejnega načrta je torej razvidna privolitev tožnic v parametre, ki so bili izvedencu v oporo pri utemeljitvi zmanjšane vrednosti njune nepremičnine. Zaradi privolitve tožnic v domnevno škodo je njun tožbeni zahtevek neutemeljen. Izvedenec je škodo utemeljeval z umestitvijo objekta v prostor v nasprotju s prostorskim redom, ki se skozi čas spreminja. S spremembo prostorskih aktov se lahko odpravi tudi nepravilnost oziroma uskladi gradnja s prostorskimi akti. V takem primeru odpade temelj, ki je izvedencu narekoval zmanjšanje vrednosti nepremičnine in tako izpodbijana sodba temelji na zmotni presoji materialnega prava. Iz stališča v sodbi izhaja, da je relevanten občinski prostorski načrt, ki je veljal v času podaje zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja. To pomeni, da bi morala biti tudi tržna vrednost nepremičnine ugotovljena na dan vložitve zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja. Toženci menijo, da so predložili gradivo, ki utemeljuje zaključek, da se je z rušitvijo objektov in gradnjo nadomestnega objekta povečala tudi vrednost nepremičnine tožnic, opredelitev o tem je izostala. Zmanjšana vrednost nepremičnine tožnic temelji na nekritični presoji. Z izgradnjo se ni zmanjšala harmoničnost zazidave mikrolokacije, kar bi potrdil tudi ogled le-te, ki je bil nezakonito zavrnjen. Tožencem ni znano, kako bi lahko arhitekturna oziroma urbanistična stroka imela uvid v vrednotenje nepremičnin. Pomanjkanje usposobljenosti oziroma napake pri izračunu izvedenca, ki razpolaga le s strokovnim znanjem za razjasnitev vprašanj s področja urbanizma oziroma arhitekture, dokazuje že izvedensko mnenje, priloženo tožbi, ki ga je dne 10. 9. 2007 po naročilu tožnic izdelal N. N. Iz mnenja je razvidno, da znaša stopnja manjvrednosti nepremičnine 5 % od vrednosti nepremičnine oziroma 49.851,00 EUR. Iz mnenja N. N. je nadalje razvidno, da se zmanjšana vrednost nepremičnine opredeljuje z drugačnimi kriteriji kot v izvedenskem mnenju, ki je bilo tekom pravde izdelano po naročilu sodišča. Ker je sodišče prve stopnje pri izdaji sodbe prezrlo pripombe in dokazila, ki so jih toženci predložili v utemeljitev nepravilnosti izdelanega mnenja, se toženci nanje sklicujejo. Povzemajo, da plačilo odškodnine uveljavlja pravna oseba, ki ne more biti prikrajšana za intimnost ali zasebnost, ter navajajo, da je izvedenec opustil pregled fotografij pred in po izvedbi gradnje. Urbanistična stroka – natančneje K. K., čigar zaslišanje so toženci predlagali, sodišče je tak dokaz zavrnilo in tega ni utemeljilo, poudarja, da zgostitev zazidave kljub nasprotovanju prebivalcev Rožne doline ni nezaželeno, če spada med kakovostne dosežke, oziroma da je treba posege v prostor obravnavati individualno, če so prilagojeni celoti oziroma okolici, so zaželeni. Poudarjajo mnenje stroke, da je bila vsebina zazidalnega načrta izredno pomanjkljiva, izredno slaba. Delo izvedenca M. M. je torej obremenjeno s pomanjkljivostmi.

12. V zvezi s plačilom odškodnine v višini 26.089,40 EUR (zaradi sanacije škode na objektu tožnic) se je sodišče oprlo na mnenji izvedenca H. H. prezrlo pa je pripombe tožencev v pripravljalnih vlogah oziroma pojasnila, ki jih je podal izvedenec na naroku ob podajanju odgovorov na vprašanja strank. Toženci so opozorili na ugotovitev izvedenca, da obseg poškodb, ki se navaja v poročilu Z., ni v vzročni zvezi z ravnanjem tožencev. Pri opredelitvi višine stroškov izvedbe sanacijskih ukrepov se je izvedenec oprl na poročilo Z., medtem ko iz sodbe izhaja, da je izvedenec upošteval le poškodbe, ki jih je že Z. vzročno povezal s škodnim dogodkom z dne 8. 11. 2004. Sodišče se tudi ni opredelilo o konkurenci zakonskih določil 187. člena OZ in 243. člena OZ, ki omejuje obseg odškodninske odgovornosti na škodo, ki bi jo toženci mogli pričakovati kot možni posledici kršitve pogodbe.

13. Toženci nasprotujejo tudi plačilu zakonskih zamudnih obresti. Glede zmanjšanja vrednosti nepremičnine zatrjujejo, da škoda sploh še ni nastala. Tržna vrednost je opredeljena kot ocenjeni znesek, za katerega naj bi voljan kupec in voljan prodajalec zamenjala premoženje na datum ocenjevanja vrednosti po ustreznem trženju, pri katerem sta stranki delovali seznanjeno, previdno in brez prisile. Denarno bi se lahko ovrednotila zmanjšana kvaliteta bivanja le kot nepremoženjska škoda, če bi bila pravno priznana. V obliki zmanjšanja vrednosti nepremičnine pa bi nastopila škoda šele ob prodaji. Naložitev plačila zakonskih obresti za škodo, ki je tožnici sploh še nista utrpeli, je v nasprotju s temeljnim pravilom odškodninskega prava. Sodišče je zmotno uporabilo drugi odstavek 186. člena OZ, po katerem se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Iz cenitve izvedenca M. M. ni mogoče ugotoviti, na kateri datum je ugotovil tržno vrednost nepremičnine tožnic, zato ni podlage za določitev zamudnih obresti v skladu z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 26. 6. 2002. Toženci prerekajo tudi zamudo pri izpolnitvi denarne obveznosti oziroma tek zakonskih zamudnih obresti za škodo iz naslova stroškov sanacij. Iz sodbe namreč izhaja, da je bila notranjost stavbe v pritličju in nadstropju sanirana, medtem ko na zunanjosti stavbe sanacije ni bila opravljena. Tožnici bi bili kvečjemu upravičeni do povračila stroškov, ki sta jih imeli z odpravo poškodb v notranjosti stavbe, pri čemer bi zamudne obresti nastopile z dnem, ko sta opravili delo oziroma plačali odpravo napak, za škodo zaradi sanacije zunanjosti stavbe pa tožnici ne moreta biti upravičeni do zakonskih zamudnih obresti od dneva nastanka. Podredno toženci ugotavljajo, da zakonske zamudne obresti za spremembo tožbe (spremenjeni zahtevek), s katero sta tožnici prilagodili oziroma povišali tožbeni zahtevek v skladu z izvedenskim mnenjem, ne morejo teči od vložitve primarne tožbe.

14. Peta toženka se pritožuje zoper zanjo neugodni del sodbe, to je zoper II točko izreka, iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo sodbe tako, da se zoper njo tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Glede temelja odškodninske odgovornosti navaja, da peti toženki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja v razmerju do nastalih poškodb na objektu tožnic kot posledice nepravilnega teptanja gradbene jame. Projektant s pravilnim teptanjem nima nič in na samo izvedbo gradnje ne more in ni dolžan vplivati. Med ravnanjem pete toženke in poškodbami na objektu zaradi valjanja ni vzročne zveze. Sodišče pravilno napiše, da škoda ne bi nastala, če bi se dela izvajala s pravilnim strojem oziroma brez uporabe vibracijske funkcije, vendar zavzame napačno stališče, da je stroj dela opravljal bližje zato, ker peta toženka ni pravilno določila vplivnega območja. Pojasnjuje, da je treba v zvezi z vplivnim območjem ločiti med vplivnim območjem, ki ga ima bodoča (z)gradba na objekt tožnic, od vplivnega območja gradnje in njenih vplivov na sosednje objekte. Prvo ni predmet te odškodninske postavke, temveč kvečjemu tistega dela tožbe - zahtevka (odškodnina zaradi manjvrednosti nepremičnine), ki je bil v razmerju do pete toženke zavrnjen. V zvezi z odškodnino zaradi poškodb na objektu kot posledice nepravilnega teptanja je relevantno le vplivno območje v smislu presoje vplivov gradnje na sosednje objekte, te obveze pa projektant nima. Nepravilen je zaključek sodišča, da bi s pravilno določitvijo vplivnega območja (z)gradbe investitor valjal bolj stran od objekta tožnic in posledično povzročil manj škode. Sodišče meša dve različni obveznosti. Določitev vplivnega območja gradbe je namreč namenjena temu, da novi objekt na pravno nedopusten način ne razvrednoti sosednjih objektov, ne pa vprašanju, kako se bo izvajala gradnja. Sodišče pavšalno zavzame stališče, da na razdalji 4 m od parcelne meje konkretno valjanje ne bi povzročilo nastalih poškodb, to ne izhaja iz nobenega dokaza, temveč gre za ugibanje sodišča. Nepravilna je teza, da bi bila nadzornik in izvajalec pozornejša na morebitne poškodbe, ki bi lahko ogrozile objekt tožnic, če bi bilo vplivno območje določeno pravilno. To ne drži in tega ne podpira noben dokaz. Iz navodil geomehanika je razvidno, da sta bila izvajalec in nadzornik opozorjena na pravilen način valjanja in na to, da se ne bi smelo uporabljati vibracijske funkcije. Navodilu investitor, izvajalec in nadzornik niso sledili. Teza, da bi sledili pavšalni in vnaprejšnji oceni projektanta, je zato napačna. V trenutku izdelave projekta projektant ni vedel, kakšno bo geomehansko poročilo. Projektant ni mogel ugibati, kako je treba valjati in na kakšni razdalji bi valjanje lahko imelo vpliv na sosednji objekt, to presega njegovo odgovornost. Odgovornost projektanta je le v projektiranju in v tem smislu je relevantna ocena vplivnega območja v smislu prostorske umestitve objekta. Sodišče ni pravilno uporabilo materialnega prava, na katerega se v sodbi sklicuje. Sklicuje se na kršitve Pravilnika o projektni in tehnični dokumentaciji, ki je pričel veljati šele 3. 7. 2004. Šele ta pravilnik je določil obveznost projektanta, da določi vplivno območje. Dokumentacija PGD in PZI je bila v konkretnem primeru izdelana pred tem datumom, ko je veljal še Pravilnik o podrobnejši vsebini projektne dokumentacije, ki projektantu ni nalagal določitve vplivnega območja in posledično peta toženka ni kršila nobene zaveze.

15. Predmetna tožba uveljavlja škodo, ki je tožnicama nastala na njuni solastnini. Vprašanje lastništva konkretne nepremičnine je bistvenega pomena za obstoj aktivne legitimacije. Peta toženka vztraja na stališču, da polovica 2/3-kega solastniškega deleža na predmetni nepremičnini, vpisanega na A. A., predstavlja skupno premoženje zakoncev A. A. in B. A. Posledično bi moral škodo, ki odpade na solastniški delež B. A., uveljavljati B. A. sam, ne pa A. A. Sodišče temu napačno ni sledilo. Zakonec za uveljavljanje zahtevkov iz skupnega premoženja res ne potrebuje soglasja drugega zakonca, vendar le do višine njegovega solastnega deleža. Dejstvo, da B. A. ni nasprotoval A. A., da uveljavlja celotni del odškodnine vezan na solastniški delež 2/3, ne pomeni pozitivnega soglasja, da bi za njegov račun in v njegovem imenu zahtevek uveljavljala A. A. Sklicevanje sodišča na prodajni pogodbi med zakoncema A., s katerima je bil solastniški delež do 1/3 prenesen v korist druge tožnice, po mnenju pete toženke ni bistveno, ker takšna pogodba ne predstavlja sporazuma o delitvi skupnega premoženja med zakoncema.

16. Sodba je nepravilna in nezakonita tudi zaradi napačne odmere višine škode, ki naj bi tožnicama nastala iz naslova stroškov sanacije, potrebne za odpravo poškodb na njunem solastnem objektu. Sodišče je pri izračunu škode izhajalo iz vrednosti stroškov za izvedbo sanacije, na osnovo je priznalo je tudi 22% DDV. Napačno je sledilo izračunu sodnega izvedenca, ki pri obračunu DDV ni upošteval razlike med fizično osebo in podjetjem. Peta toženka zatrjuje, da je predmet plačila za prvo tožnico kot pravno osebo le osnova brez DDV, za drugo tožnico pa osnova s pripadajočim 9,5 % DDV. Poleg tega v primeru pravnih oseb, ki so zavezanke za plačilo DDV, velja, da si smejo strošek plačanega DDV odbiti od obveznosti plačila DDV za svoje lastne storitve oziroma, da pridobijo pravico do odbitka DDV, ki tako ne predstavlja dejanske škode. Sodišče bi zato moralo to škodo delno zavrniti oziroma jo priznati v manjši višini (upoštevati bi moralo koristi - 169. člen OZ). Sodišče je pri oceni škode kršilo drugi odstavek 168. člena OZ, ker obsega škode ni odmerilo po cenah ob izdaji sodbe, temveč po cenah, kot so izhajale iz izvedenskega mnenja izvedenca B. z dne 5. 1. 2016. Peta toženka izpodbija tudi odločitev o začetku teka zakonskih zamudnih obresti, saj te, v primeru ko se škoda določi po stanju na dan izdaje sodbe, pričnejo teči šele z dnem izdaje sodbe.

17. Peta toženka izpodbija tudi ugotovitev sodišča o tem, katere poškodbe na objektu tožnic so posledica nepravilnega valjanja in katere so posledica starosti objekta oziroma slabe in morda nepravilne gradnje objekta. Sodišče se je zadovoljilo z ugotovitvijo izvedenca, ki je razmejitev in posledično obseg škode, nastale zaradi dogodka dne 8. 11. 2004, ugotovil zgolj s stopnjo nadpolovične verjetnosti. Slednje po pravilih o dokaznem standardu gotovosti, ki velja po našem ZPP, ne zadošča. Ker tožnici nista s stopnjo gotovosti dokazali obsega škode in vzročne zveze, bi moralo sodišče zahtevek v tem delu zavrniti. Pojasnilo sodišča, da tega v konkretnem primeru ni mogoče dokazati s stopnjo gotovosti, ker ni bilo zaznamovano nulto stanje, ne spremeni ničesar. Zakonskega dokaznega standarda sodišče ne sme nižati. Situacijo, kot je konkretna, je treba reševati v okviru dokaznega bremena. Sodišče je v tem delu nepravilno uporabilo določila ZPP.

18. Osmotožena stranka (osmi toženec) se pritožuje zoper II. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se sodba spremeni tako da se tožbeni zahtevek zoper osmega toženca zavrne, podrejeno, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ter v nasprotju z vsebino izvedenskega mnenja (ker je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) ugotovilo relevantno dejansko stanje v zvezi s škodo, ki naj bi nastala tožnicama in v zvezi z vzročno zvezo med domnevnim ravnanjem osmega toženca ter nastalo škodo. Izvedenec gradbene stroke ni nikoli trdil, da so vse zatrjevane poškodbe na objektu tožnic posledica ravnanj, za katera naj bi bil odgovoren (tudi) osmi toženec, ampak zgolj nekatere. Sodišče bi moralo izvedenca pozvati k dopolnitvi mnenja oziroma tožnici pozvati k dopolnitvi trditvene podlage v zvezi z obsegom škode, ki naj bi jima nastala. Ker sodišče tega ni storilo, pač pa je štelo škodo in vzročno zvezo za dokazano v celotnem obsegu, je dejansko stanje ugotovilo zmotno in protispisno. V sodbi manjka opredelitev sodišča do ključnega vprašanja, zakaj, kljub navedbam iz izvedenskega mnenja, meni, da je celotna škoda (kot jo zatrjujeta tožnici) posledica domnevno protipravnega ravnanja osmega toženca in ostalih tožencev. Sodišče je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

19. V zvezi s predpostavko protipravnosti ravnanja osmega toženca sodišče ni pravilno uporabilo materialnega prava oziroma ni pojasnilo, katera pravila pozitivnega prava utemeljujejo in dopuščajo sklep, po katerem naj bi osmi toženec v okviru predmetnega dejanskega stanja opustil katero od svojih dolžnosti, zaradi česar naj bi bil odškodninsko odgovoren (ni razlogov o odločilnih dejstvih, 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pravila, vsebovana v zakonskih členih, na katere se sklicuje sodišče, osmemu tožencu kot gradbenemu nadzorniku ne nalagajo obveznosti, katere opustitev je ugotovilo sodišče prve stopnje na 24. in 25. strani izpodbijane sodbe. Sklicuje se na predhodne odločitve sodišča ter navaja, da zakonske obveznosti ne vsebujejo nadzornikove obveznosti, da med gradnjo nadzira dela izvajalca glede izbire in uporabe primernih delovnih strojev za gradnjo. Sodišče se v izpodbijani sodbi sklicuje na enako pravno podlago, na katero sta se sklicevali prvostopenjski sodišči v predhodnih sodbah, zato bi moralo pojasniti, zakaj, ob enakem dejanskem stanju in enaki pravni podlagi, zavzema stališče, da je osmi toženec kot gradbeni nadzornik odgovoren za nadzor nad izbiro in uporabo stroja za utrjevanje tal. Pojasniti bi moralo, kateri pravni vir je v kritičnem času osmemu tožencu nalagal takšno ravnanje, česar sodišče ni storilo. Sodišče bi lahko nadzornikovo obveznost ugotovilo, kljub temu, da ta ne izhaja neposredno iz besedila relevantnih zakonskih členov, s pomočjo metod razlage, vendar bi šlo zgolj za navidezno dodatno/novo zakonsko obveznost nadzornika. Sodišče obveznosti nadzornika ni ugotovilo izhajajoč iz razlagalnega kanona, ampak povsem samovoljno, brez podlage v veljavnem pravu, oziroma ni predstavilo pravnih (in pravih) razlogov. Povzetek sodišča, da naj bi izvedenec navedel, da bi izvajalec po izkopani gradbeni jami moral pozvati geomehanika (oziroma nadzor), da dejansko preveri sestavo temeljnih tal, ne sme predstavljati pravne utemeljitve odgovornosti osmega toženca, saj gre za stališče izvedenca gradbene stroke in ne za stališče pravnega strokovnjaka. Izvedenec vprašanju, kateri od tožencev bi moral opraviti določeno ravnanje v okviru predmetnega dejanskega stanja, ni posvečal pozornosti. Njegov zapis, da bi se morali projektant, izvajalec in nadzornik zavedati, da gradnja tako blizu meje s sosednjim objektom povzroči določene posledice, je mnenje, dejanska ocena, ne pa subsumbcija dejanskega stanja pod splošno in abstraktno pravno normo. Izpodbijana sodba je zato v delu, ki zadeva osmega toženca, samovoljna. Ne obstoji noben formalni pravni vir ali judikat ali doktorinarno izhodišče, po katerem bi bilo mogoče utemeljeno zavzeti pravno stališče, ki ga oblikuje sodišče prve stopnje na 24. strani izpodbijane sodbe. Stališče, da ni dovolj, da nadzornik k meritvam pozove izvajalca, ampak mora pozvati še neposredno geomehanika, je nelogično, neživljenjsko, neekonomično in pomeni brezpredmetno podvajanje vlog. Poleg tega sodišče vlogo nadzornika zamenjuje z vlogo inšpekcijske službe. V sodbi manjka ustrezna pravna norma, ki bi predstavljala pravno podlago izpodbijane sodbe, saj takšne norme ni.

20. Obrazložitev sodbe je sama s seboj v nasprotju in je ni mogoče preizkusiti, podana je absolutna kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče na 23. strani zapiše, da ne sedma toženka ne osmi toženec po izkopu gradbene jame nista geomehanika pozvala k ponovnim meritvam, na 24. strani pa, da bi moral osmi toženec po izkopu gradbene jame poleg izvajalca še sam neposredno pozvati geomehanika k ponovnim meritvam. Ker sodišče ne zapiše, da ne bi verjelo osmemu tožencu, da je od izvajalca zahteval, naj naroči geomehaniku ponovne statične meritve, je sklepati, da je izvajalec izključno zaradi aktivnosti osmega toženca sploh pozval geomehanika k novim meritvam, torej osmemu tožencu ni mogoče očitati, da ni poskrbel za poziv k meritvam po izkopani gradbeni jami.

21. V zvezi s škodo, ki naj bi izvirala iz uporabe vibracijske naprave, se sodišče ni opredelilo do navedb osmega toženca: da je družba G., ki jo je izbral izvajalec, geomehanika na predmetno gradbišče poslala kar trikrat; da nikoli s strani osmega toženca ni bilo dano navodilo, da se mora utrjevanje tal opraviti z vključitvijo vibracijske funkcije; da je bil izbrani stroj primeren. Sodišče bi se moralo ukvarjati tudi z izpostavljenim odločilnim dejstvom, da je bila pri uporabljenem gradbenem stroju vibracijska funkcija vključena samovoljno, kar ipso iure izključuje kakršnokoli odgovornost osmega toženca že zaradi pretrgane vzročne zveze. Ker se sodišče do navedenih odločilnih dejstev ni opredelilo, je sodba tudi v tem smislu obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

22. Devetotožena stranka (deveta toženka) se pritožuje zoper II., III. in IV. točko izreka sodbe ter posledično zoper 3. točko stroškovne odločitve v sklepu z dne 11. 2. 2019. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zoper njo zavrne, podredno, da se pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter posledično razveljavi sklep o stroških v 3. točki izreka. Povzema zaključke sodišča prve stopnje glede odgovornosti devete toženke, da je napačna uporaba materialnega prava (razlaga pojma nadomestna gradnja in novogradnja) z napačno presojo predložene dokumentacije in zmotne razlage pisne izjave tožnic z dne 7. 1. 2004 rezultirala v dejstvu, da je bilo izdano gradbeno dovoljenje, kljub neizpolnjevanju pogojev za izdajo, kar zaradi težjih kršitev procesnega in materialnega prava predstavlja protipravno ravnanje, zaradi katerega je tožnicama nastala škoda.

23. Navaja, da je glede protipravnosti v sodni praksi sprejeto stališče, da morebitna protipravnost (nezakonitost) posamičnega akta še ne predstavlja protipravnega ravnanja države. S protipravnostjo državnega organa sodna praksa razume kvalificirano stopnjo napačnosti oziroma kršitve, ki so zavestne, namerne in očitne. Zahteva se namerno in zavestno ravnanje, huda malomarnost, huda neskrbnost, ki se kaže zlasti kot nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava, uveljavljene prakse, neuporaba povsem jasne določbe zakona ali namerna razlaga predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti, grobo kršenje pravil postopka, napake, ki so zunaj okvira pravno še dopustnega ravnanja. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka še ne pomeni protipravnega ravnanja. Drugačna presoja, zaradi katere je izpodbijana odločba lahko spremenjena ali odpravljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, za kar je v obravnavani situaciji šlo, ko je upravni organ napačno razlagal pojem nadomestne gradnje in novogradnje, še ni podlaga za stališče, da je bilo storjeno protipravno ravnanje, ki utemeljuje pravico do povračila škode po 26. členu URS.

Zmoten je zaključek sodišča, da je bilo ravnanje delavcev devete toženke hudo malomarno, kar je imelo za posledico nastanek škode tožnicama. Sodišče je prezrlo dejstvo, da je projektant v projektu napačno določil vplivno območje, ki ga upravni organ ni bil dolžan kontrolirati. Sodišče je ugotovilo, da so poškodbe na stavbi tožnic nastopile kot posledica prisilnih vibracij zaradi izvajanja zemeljskih del v povezavi z intenziteto valjarja z vibracijsko funkcijo, lastnostmi temeljnih tal, trenutne oddaljenosti valjarja od stavbe tožnic, kvalitete in načina izgradnje stavbe tožnic. Poškodbe na objektu tožnic ne bi nastale, če se ne bi vklopila vibracijska funkcija. V direktni vzročni zvezi z vtoževano škodo je nepravilno izvajanje gradbenih del in ne izdano gradbeno dovoljenje, s katerim ni bilo predvideno poseganje v zemljišče, ki je last tožnic. Pravno relevantno vzročno zvezo za vtoževano škodo, ki se odraža v poškodbah objekta, sodišče vidi v nestrokovnem ravnanju izvajalca in njegovega nadzornika. Ravnanje delavcev devete toženke pri izdaji gradbenega dovoljenja, četudi je bilo to kasneje razveljavljeno, ni niti minoren vzrok za del vtoževane škode zaradi poškodb na objektu. Sodišče je ugotovljena dejstva glede devete toženke zmotno ocenilo, dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno, posledično je sodišče zmotno uporabilo tretji odstavek 186. člena OZ glede njene odškodninske odgovornosti.

24. Ker je glede odškodninske odgovornosti devete toženke napačna odločitev o glavni stvari, je posledično (glede na uspeh v postopku) napačna tudi odločitev glede pravdnih stroškov.

25. Poleg devete toženke, kot je bilo že navedeno, se zoper sklep o stroških pritožujejo tudi tožnici, prvi do četrti toženec, peta toženka, sedma toženka in osmi toženec. Tožnici se pritožujeta zoper 1., 2. in 3. odstavek izreka sklepa o stroških. Ker je sodišče zahtevek tožnic zoper šestega toženca, peto toženko in deveto toženko v sodbi neutemeljeno zavrnilo, je materialnopravno nepravilna tudi odločitev o povrnitvi stroškov postopka. Sodišče je zmotno presodilo, da glavni zahtevek tožnic zoper peto toženko, šestega toženca in deveto toženko ni utemeljen in ga je zavrnilo, zato je posledično zmotno uporabilo kriterij uspeha v pravdi glede na izid odločitve o glavnem zahtevku ter napačno uporabilo določbe 154. člena ZPP, ko je tožnicama naložilo povrnitev stroškov pete toženke, šestega toženca in devete toženke. Tožnici predlagata, da sodišče odločitev spremeni tako, da peto toženko, šestega toženca in deveto toženko nerazdelno zaveže plačati tožnicama odmerjene pravdne stroške, nerazdelno z ostalimi toženci.

26. Prvi do četrti toženec se pritožujejo zoper 4., 5. in 6. točko izreka sklepa o stroških. Odločitev o stroških temelji na uspehu v pravdi, ki je razviden iz sodbe o glavni stvari, zoper katero so se pritožili. Poleg tega navajajo, da iz razlogov sklepa izhaja le, da je sodišče tožnicama priznalo za odvetniško zastopanje 28.340 točk, zakon pa določa, da sodišče lahko upošteva samo stroške, ki so bili za pravdo potrebni. Iz sklepa ni mogoče preizkusiti, kateri stroški so bili za pravdo potrebni, v sklepu ni razlogov o odločilnih dejstvih. Zgolj z ugotovitvijo, da gre za predpravdne stroške, sodišče priznava tožnicama tudi strošek v znesku 6.120,17 EUR. Tožencem ni razumljivo, zakaj so bili potrebni honorar izvedenca N., strošek cenitve ZAG ter stroški opomina pred tožbo (slednji ne predstavlja procesne predpostavke za sodno varstvo). Tudi ni razumljivo, zakaj so le toženci dolžni povrniti tožnicama strošek 6.775,26 EUR.

27. Peta toženka vlaga pritožbo zoper sklep o stroških posledično, ker je vložila tudi pritožbo zoper sodbo. Poleg tega meni, da ji je sodišče nepravilno priznalo stroške za odgovor na tožbo, prvo in drugo pripravljalno vlogo ter poravnalni narok za glavno obravnavo dne 18. 4. 2002, ko je izhodiščno vrednost storitev po Odvetniški tarifi množilo z 0,5 in delilo z 2. Peta toženka ne nasprotuje odločitvi sodišča, da je nagrado delilo na dva dela, saj jo je pri teh dejanjih skupaj s šestim tožencem zastopal isti odvetnik. Meni pa, da je sodišče storilo napako, ko je osnovno nagrado množilo z 0,5, namesto da bi osnovno nagrado zaradi zastopanja dveh strank povečalo. Pravilno bi bilo torej treba osnovno nagrado pomnožiti z 1,5, to bi pomenilo 50 % povečanje.

28. Sedma toženka se pritožuje zoper stroškovno odločitev v delu, ki se nanaša nanjo in predlaga spremembo oziroma razveljavitev sklepa. Meni, da odločitev sodišča, da je sedma toženka skupaj s prvim tožencem, drugo in tretjo toženko ter četrtim in osmim tožencem dolžna nerazdelno tožnicama povrniti odmerjene pravdne stroške v višini 14.965,08 EUR, ni pravilna. Zoper sedmo toženko se namreč pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vodi stečajni postopek, ki je bil začet s sklepom o začetku stečajnega postopka, opr. št. 1373/2010 z dne 17. 1. 2011. V skladu z določili Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilni poravnavi (ZFPPIPP) velja, da terjatve, ki so obstajale pred začetkom stečajnega postopka, nimajo značaja stroškov stečajnega postopka, ampak bi jih moral upnik prijaviti v stečajni postopek. Stroški pravdnih postopkov, ki jih je stečajni dolžnik začel pred začetkom stečaja, se presojajo strožje. Ti stroški so pogojne terjatve, katerih nastanek je dokončno odvisen od izpolnitve odložnega pogoja. Ker sta tožnici tožbo vložili pred začetkom stečajnega postopka, bi morali pravdne stroške prijaviti v stečajni postopek kot pogojne terjatve. Ker jih v stečajni postopek nista prijavili, so terjatve v razmerju do dolžnika ugasnile v skladu s petim odstavkom 296. člena ZFPPIPP. Upravitelj sme opraviti plačilo, ki je strošek stečajnega postopka, samo, če sodišče da soglasje za to izpolnitev. Upravitelj bi torej moral sodišču posredovati predlog za soglasje k stroškom v celotnem znesku, kljub temu, da je sedma toženka dolžna odmerjene pravdne stroške povrniti tožnicama nerazdelno skupaj s prvim, drugim, tretjim, četrtim in osmim tožencem. Odločitev sodišča ni pravilna. Glede na to, da je sedma toženka v stečaju, bi moralo sodišče stroške razdeliti na tožence po enakih deležih.

29. Osmi toženec se zoper 4. in 5. točko izreka sklepa o stroških pritožuje iz previdnosti. Morebitna razveljavitev ali sprememba sodbe, zoper katero se je osmi toženec pritožil, bi vplivala tudi na stroškovno odločitev. Osmi toženec zato želi s pritožbo preprečiti pravnomočnost stroškovnega sklepa prvega sodišča. 30. Tožnici sta vložili odgovore na pritožbe prvega do četrtega toženca, pete toženke, osmega toženca in devete toženke zoper sodbo in zoper sklep. Odgovor na pritožbo tožnic zoper sodbo sta podala šesti toženec in peta toženka, slednja je odgovorila tudi na pritožbo tožnic zoper sklep. V odgovorih na pritožbe stranke predlagajo zavrnitev le-teh.

31. Pritožba prvega do četrtega toženca zoper sodbo je delno utemeljena, pritožba tožnic, pete toženke, osmega toženca in devete toženke zoper sodbo pa ni utemeljena. Prav tako niso utemeljene pritožbe tožnic, prvega do četrtega toženca, pete toženke, sedme toženke, osmega toženca in devete toženke zoper sklep o stroških.

**O pritožbah zoper sodbo** _Glede zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka_

32. Neutemeljene so pritožbene navedbe pravdnih strank, s katerimi te zatrjujejo, da je sodišče prve stopnje storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, višje sodišče pa po uradni dolžnosti takšnih kršitev v izpodbijani sodbi tudi ni ugotovilo. O večini zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka se sodišče druge stopnje opredeljuje na tem mestu, o posamičnih pa še v nadaljevanju obrazložitve, v izogib ponavljanju istih razlogov na več mestih.

33. Obširne pritožbene navedbe v zvezi z zatrjevanimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka podajajo prvi do četrti toženec. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da njihove trditve o kršitvi pravice do izjave, ki jo utemeljujejo z navedbami, da obrazložitev sodbe ni povzela vseh navedb prvega do četrtega toženca, da se sodišče ni opredelilo do vseh njihovih ugovorov in pripomb, da je izostala navedba procesnega gradiva in da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve vseh dokaznih predlogov, niso utemeljene. Kot pravilno navajata tožnici v odgovoru na pritožbo, je namreč iz obrazložitve izpodbijane sodbe v primerjavi s spisovnim gradivom razvidno, da se je sodišče z navedbami in pravnimi stališči prvega do četrtega toženca seznanilo in se je, kolikor so bili dopustni in za odločitev v zadevi bistveni, do njih v obrazložitvi sodbe tudi opredelilo. Ni nujno, da je odgovor na navedbe strank vselej izrecen, saj je lahko iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in jih obravnavalo.1 Enako velja tudi za pravne argumente. Sodišče se je dolžno opredeliti le do nosilnih pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki so za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča pravno odločilna.2 Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na stališča prvega do četrtega toženca ustrezno odgovorilo in se opredelilo do vseh relevantnih ugovorov, čeprav je v določenih primerih odgovor na njihove navedbe razviden posredno iz drugih navedb v obrazložitvi sodbe. Tako so neutemeljene navedbe, s katerimi toženci zatrjujejo, da se sodišče ni seznanilo oziroma opredelilo glede uveljavljanja pomanjkanja podlage za obstoj solidarne odgovornosti tožencev (glej 46. točko obrazložitve), da razveljavitev gradbenega dovoljenja ne utemeljuje očitka o nedopustnem ravnanju prvega do četrtega toženca (sodišče je sicer zavzelo drugačno stališče), da se je z ureditvijo okolice povečala vrednost nepremičnine v lasti tožnic (odgovorjeno je z drugačnimi ugotovitvami izvedenca, ki jih je sodišče sprejelo), da bi prišlo do zmanjšanja vrednosti nepremičnine tožnic le, če bi z gradnjo prvi do četrti toženec prenehali (odgovorjeno je z drugačnimi ugotovitvami izvedenca, ki jih je sodišče sprejelo), glede stališča o prekinitvi vzročne zveze med ravnanjem devete toženke in zmanjšano vednostjo nepremičnine tožnic (tudi o tem je sodišče zavzelo stališče). Očitki v zvezi s pripravljalnimi vlogami tožencev in pripombami, s katerimi naj se sodišče prve stopnje ne bi seznanilo, so le pavšalni in nekonkretizirani, zato sodišče druge stopnje ugotavlja le, da so bile tudi pripombe na izvedeniška mnenja posredovane izvedencema, ki sta nanje tudi odgovorila. Sodišče prve stopnje pa se je opredelilo tudi do dokaznih predlogov in do izvedenih dokazov.

34. Neutemeljen je očitek, da je izostala navedba procesnega gradiva, na katerem temelji izpodbijana sodba. Sodišče prve stopnje je navedlo odločilne argumente pravdnih strank. V 18. točki obrazložitve je pojasnilo, katere dokaze je v postopku izvedlo in katere dokazne predloge je zavrnilo. Prvi do četrti toženec neutemeljeno navajajo, da ni moč presoditi, zakaj je sodišče opustilo izvedbo dokaza z ogledom nepremičnine, saj je sodišče prve stopnje pravilno razloge o tem navedlo v 18. točki obrazložitve. Prvi do četrti toženec navajajo tudi, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo odločitve za zavrnitev predlaganega dokaza z zaslišanjem priče J. K., ki ga je zavrnilo že na naroku za glavno obravnavo, vendar neutemeljeno, saj je sodišče razlog za takšno odločitev navedlo v 52. točki obrazložitve. Poleg tega je sodišče prve stopnje glede strokovnih vprašanj v postopku postavilo ustreznega izvedenca.

35. Tudi očitek o bistveni kršitvi določb 8. člena ZPP ni utemeljen. Nasprotno s pritožbeno navedbo je namreč sodišče prve stopnje napravilo vestno, skrbno ter analitično sintetično dokazno oceno in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Za oceno, skladno z 8. členom ZPP, ni treba povzemati izpovedi strank oziroma ocenjevati vsake listine, ki je v spis vložena kot dokaz. Dokazna ocena sodišča prve stopnje po oceni sodišča druge stopnje ustreza standardom skrbnosti in je preverljivo obrazložena.

36. Glede izvedenca arhitekturne stroke dr. M. M., ki je izdelal mnenje o zatrjevani škodi iz naslova zmanjšane vrednosti nepremičnine tožnic (najprej glede temelja in nato še glede višine), sodišče druge stopnje ugotavlja, da so prvi do četrti toženec šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo navedli, da izvedenec arhitekturne stroke ni pooblaščen za ugotavljanje (zmanjšanja) vrednosti nepremičnine, temveč je to v pristojnosti sodnega cenilca za nepremičnine, medtem ko predhodno takšne pripombe niso podali in na mnenje v zvezi z višino škode iz naslova zmanjšane vrednosti nepremičnine tožnic tudi pisnih pripomb niso podali. Glede na to, da iz naslova zmanjšane vrednosti nepremičnine tožnici uveljavljata škodo, ki se odraža v zmanjšani bivalni kakovosti nepremičnine tožnic zaradi nedopustnega posega tožencev v prostor, sodišče druge stopnje pritrjuje tožnicama, da ocenjevanje vrste in obsega tovrstne škode sodi v strokovno področje dr. M. M., kot izvedenca za arhitekturo, gradbeništvo in urbanizem. Glede višine škode se bo sodišče druge stopnje opredelilo v nadaljevanju.

_Glede aktivne legitimacije tožnic_

37. Sodišče prve stopnje je razloge o aktivni legitimaciji tožnic navedlo v 20. točki obrazložitve. Sodišče druge stopnje jih sprejema kot pravilne in so drugačne pritožbene navedbe pete toženke neutemeljene. Peta toženka tudi v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da bi tožbeni zahtevek glede polovice 2/3-kega solastniškega deleža (torej 1/3) na sporni nepremičnini, vpisanega na A. A., moral uveljavljati B. A. sam, ker ta predstavlja skupno premoženje zakoncev A. A. in B. A. in na B. A. odpade polovica. Sodišče druge stopnje sprejema zaključke sodišča prve stopnje, ki je verjelo drugi tožnici, da je bila prva tretjina kupljena iz dohodkov odvetniške pisarne, druga tretjina pa v letu 2002 oziroma 2003 prav tako iz sredstev odvetniške pisarne in se ta delež vodi kot osnovno sredstvo odvetniške pisarne. Tudi sicer bi lahko vsak od zakoncev v pravdi zahteval plačilo odškodnine kot skupni lastnik v korist skupnega premoženja (tudi če bi sporni delež 2/3 predstavljal skupno premoženje, bi odškodnino lahko uveljavljala zgolj A. A. kot skupna lastnica). Sicer pa je odločilno, da sta B. A. in A. A. sklenila prodajni pogodbi (dne 23. 12. 2002 in 31. 12. 2003), na podlagi katerih je bil kasneje opravljen zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice na A. A. (dvakrat po 1/6). Gre za veljavno razpolaganje med zakoncema, s katerim se je lastninska pravica prenesla na A. A. in ugovor, da ni podana aktivna stvarna legitimacija, ter drugačne pritožbene navedbe niso utemeljeni.

_Glede škode_

38. Tožnici sta uveljavljali povrnitev dveh vrst škod. Uveljavljali sta stroške sanacije škode, potrebne zaradi nastalih poškodb na objektu tožnic v skupnem znesku 25.812,76 EUR. Za ti škodo so po njunih trditvah solidarno odgovorni vsi toženci, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je glede te škode podana odgovornost prvega do četrtega toženca, pete toženke, sedme toženke, osmega toženca in devete toženke. Poleg tega sta tožnici uveljavljali in jima je sodišče prve stopnje tudi prisodilo odškodnino iz naslova zmanjšanje vrednosti njune nepremičnine zaradi izvedbe gradbenega projekta po gradbenem dovoljenju v skupni višini 165.185,00 EUR (prvi tožnici v višini 55.061,67 EUR in drugi tožnici v višini 110.123,33 EUR s pripadki), kar so jima dolžni plačati prvi do četrti toženec (ne pa tudi peta toženka, šesto toženec in deveta toženka, glede katerih sta tožnici tudi zatrjevali njihovo solidarno odgovornost).

39. Glede prve škode, torej škode zaradi poškodb na objektu tožnic, je sodišče prve stopnje glede višine škode sledilo mnenju izvedenca H. H., ki se je pri izdelavi mnenja glede obsega ugotovljenih razpok oprl na količine iz mnenja Gradbenega inštituta Z., d.o.o. (v nadaljevanju Z.) v poročilu, kjer je navedeno, da gre za poškodbe, ki so najverjetneje nastale zaradi vplivov zemeljskih del na bližnjem gradbišču. Pri tem se je ocena stroškov nanašala na oceno vrednosti stroškov sanacije tistih razpok, ki so bile po mnenju Z.-ja v neposredni povezavi z delovnimi aktivnostmi na gradbišču. V času pregleda poškodb na objektu je bilo sicer več poškodb, vendar teh strokovnjaki Z.-ja in tudi izvedenec H. H. niso zajeli, ker je ocena, da so te nastale iz drugih razlogov. Sodišče prve stopnje je sledilo izvedencu H. H., ki je ocenil stroške sanacije razpok s spremljajočimi stroški in vrednost stroškov za izvedbo sanacije ocenil na znesek 20.344,00 EUR, skupaj z 22 % DDV na 24.820,00 EUR, strošek nadzora pa na 993,00 EUR. Skupaj tako stroški sanacije znašajo 25.813,00 EUR.

40. Glede višine škode na objektu, ugotovljene s pomočjo izvedenca, prvi do četrti toženec neutemeljeno navajajo, da sodišče ni upoštevalo pripomb oziroma opozorila glede ugotovitve izvedenca, da obseg poškodb, ki se navaja v poročilu Z.-ja ni v vzročni zvezi z ravnanjem tožencev, medtem ko se je izvedenec pri opredelitvi višine stroškov oprl na poročilo Z.-ja, iz sodbe pa izhaja, da je upošteval le poškodbe, ki jih je že Z. vzročno povezal s škodnim dogodkom z dne 8. 11. 2014. Navedba ni utemeljena. Sodišče je namreč pripombo tožencev posredovalo izvedencu, ki je pojasnil (v dopolnitvi mnenja z dne 12. 6. 2017), da se ocena stroškov, ki jih je podal v poročilu, nanaša na oceno vrednosti stroškov samo tistih razpok, ki so bile po mnenju .Z.-ja v neposredni povezavi z delovnimi aktivnostmi na gradbišču, kot je sodišče prve stopnje pravilno navedlo. Niti v izvedenskem mnenju niti v sodbi tako ni protislovja. Že poročilo Z.-ja, ki je bilo sestavni del trditvene podlage tožnic, je razmejilo t. i. stare in nove poškodbe objekta tožnic in oceno obsega škode oprlo zgolj na t. i. nove poškodbe, ki jih je Z. vzročno povezal s spornim škodnim dogodkom. Temu je pritrdil tudi izvedenec gradbene stroke, ki mu je sodišče prve stopnje pravilno sledilo in pravilne razloge navedlo v 32. do 34. točki obrazložitve.

41. Peta toženka glede obsega škode zaradi poškodb na objektu tožnic in glede odmere škode neutemeljeno zatrjuje nepravilnost odločitve zaradi sporne aktivne legitimacije, glede česar je bilo že pojasnjeno, da so zaključki in odločitev sodišča prve stopnje pravilni. Nadalje zatrjuje, da je izračun škode napačen zaradi zmotnega obračuna DDV-ja. Tudi te pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče druge stopnje najprej ugotavlja, da peta toženka na izvedeniško mnenje glede višine odškodnine ni podala pripomb. Glede DDV-ja sta pripombo podali tožnici in na njuno pripombo je izvedenec izrecno pojasnil, da je treba upoštevati DDV v višini 22 %. Pritožbene navedbe pete toženke tako niso le prepozne, temveč so tudi neutemeljene, glede na to, da se objekt dejansko uporablja za opravljanje poslovne dejavnosti tožnic in je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izvedeniškemu mnenju. Neutemeljen je tudi očitek, da je obseg škode napačno odmerjen zato, ker je izvedenec upošteval cene v času izdelave izvedeniškega mnenja, ki je bilo izdelano pred izdajo sodbe.

42. V zvezi z ugotovljenim obsegom škode zaradi nastalih poškodb na objektu tožnic peta toženka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje tudi zato, ker je to uporabilo glede obsega poškodb, ki jih je izvedenec upošteval, dokazni standard nadpolovične verjetnosti in ne gotovosti. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je izvedenec upošteval le poškodbe na stavbi, ki jih je že Z. vzročno povezal s škodnim dogodkom dne 8. 11. 2004, stanje stavbe tožnic oziroma njeno starost pa bi moral projektant upoštevati že pri določitvi vplivnega območja in se toženci neutemeljeno sklicujejo na starost stavb tožnic. Poškodb, ki so bile že pred nastankom škodnega dogodka prisotne na objektu tožnic, pa Z. in izvedenec H. H. nista upoštevala pri izračunu škode. Sodišče je pravilno zaključilo, da tega, da je bilo navedeno dejstvo (katere poškodbe so nastale zaradi škodnega dogodka dne 8. 11. 2004) mogoče ugotoviti le s stopnjo nadpolovične verjetnosti, ne gre pripisati v škodo tožnicama, saj je bil vzrok za navedeno v tem, da ni bilo zaznamovano nulto stanje (popis stanja pred začetimi posegi) oziroma ni bilo vzpostavljenih kontrolnih plomb na stavbi, kar bi morali storiti toženci in ne tožnici. Tožnici v odgovoru na pritožbo tudi utemeljeno navajata, da ni utemeljen očitek pete toženke glede zavarovanja potrebnih dokazov, saj sta tožnici naročili izdelavo poročila, ki ga je izdelal Z., in izvedeniško poročilo glede manjvrednosti nepremičnine, ki ga je izdelal N. N., ki je tudi sodni izvedenec in cenilec gradbene stroke. Glede navedb o željenem ogledu nepremičnine tožnic s strani predstavnika zavarovalnice, ki ga tožnici nista dopustili, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da takšnih trditev peta toženka v postopku ni podala in predstavljajo nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).3

43. Neutemeljeni so tudi očitki osmega toženca glede ugotovljenega obsega škode zaradi nastalih poškodb na objektu tožnic. Ta v zvezi s tem zatrjuje tako zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje kot storjeno absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Trdi, da se sodišče ni opredelilo, zakaj kljub navedbam iz izvedenskega mnenja meni, da je celotna škoda, kot jo zatrjujeta tožnici, posledica domnevno protipravnega ravnanja tožencev, glede na to, da izvedenec nikoli ni trdil, da so vse zatrjevane poškodbe na objektu tožnic posledica ravnanj, za katera naj bi bil odgovoren tudi osmi toženec, ampak zgolj nekatere. Tudi ti očitki niso utemeljeni. Kot je bilo že obrazloženo, strokovnjaki Z.-ja in izvedenec B. poškodb, ki po mnenju Z.-ja niso bile v neposredni povezavi z delovnimi aktivnostmi na gradbišču, niso zajeli in izvedenec B. poškodb, ki so bile na objektu prisotne pred nastankom škodnega dogodka, pri izračunu škode ni upošteval. Sodišče prve stopnje je glede tega pravilno ugotovilo dejansko stanje in v 32. do 34. točki obrazložitve navedlo pravilne razloge, na katere se sodišče druge stopnje, v kolikor jih ni izrecno povzelo, sklicuje. Tudi zatrjevana bistvena kršitev določb postopka ni podana.

44. Glede škode iz naslova iz naslova zmanjšanja vrednosti nepremičnine tožnic je sodišče postavilo izvedenca arhitekturne stroke dr. M. M. Ta je ugotovil, da je učinek sporne gradnje na bivalno kakovost nepremičnine tožnic s stališča uživanja za individualne hiše značilne zasebnosti, intimnosti, prostorske odprtosti v skladu s predpisanim redom, zazelenitve in drugih elementov, po katerih se prostorski red na območju nepremičnin tožnic in prvega do četrtega toženca razlikuje od drugih prostorskih redov, v primerjavi s prvotnim stanjem obremenjujoč z vidika zmanjšanja kvalitete bivanja. Objekt vila blok, postavljen neposredno ob nepremičnini tožnic, tako na njuni nepremičnini ne omogoča uživanja enake bivanjske kakovosti, kot jo je omogočal prvotni objekt. Sodišče prve stopnje je natančno ugotovilo, v čem so nastale razlike in pravilne razloge o tem navedlo v 35. točki obrazložitve. Izvedenec je odgovoril tudi na vse pripombe pravdnih strank in je sodišče njegovo mnenje pravilno sprejelo, pravilno je verjelo tudi izpovedim druge tožnice in priče B. A., kot izhaja iz 36. točke obrazložitve, saj ju potrjuje tudi izvedensko mnenje.

45. Neutemeljeni so pritožbeni očitki prvega do četrtega toženca glede nepravilnosti izdelanega mnenja. Sodišče prve stopnje je pripombe prvega do četrtega toženca zoper izvedeniško mnenje z dne 19. 5. 2016 izvedencu posredovalo in je ta nanje tudi odgovoril. Tako je v prvi dopolnitvi glede v pritožbi izpostavljene pripombe, da odškodnino uveljavlja pravna oseba, ki ne more biti prikrajšana za intimnost ali zasebnost (glede na to, da se škoda utemeljuje z zmanjšanjem bivanjske kakovosti, ki se izraža v zmanjšani zasebnosti in intimnosti), pojasnil, da se bivanjska kakovost ne presoja glede na trenutnega uporabnika, temveč glede na objektivna dejstva in njihove vplive. Neutemeljen je očitek, da je izvedenec opustil pregled fotografij pred in po sporni gradnji, saj je izvedenec upošteval aerografske posnetke, fotografije gradbišča in novozgrajenega objekta prvega do četrtega toženca, opravil je tudi ogled stanja v naravi, kot mu je naložilo sodišče prve stopnje, ni mu pa sodišče naložilo pregleda fotografij pred gradnjo.4 Očitek, da naj bi izvedenec navedeno opustil, je zato neutemeljen. Izvedenec pa je odgovoril tudi na pripombe glede urbanistične stroke oziroma K. K. in glede njegovega prispevka (prva dopolnitev izvedeniškega mnenja na 4. strani, list. št. 894). Izvedenec je nadalje pravilno upošteval prostorsko izvedbeni akt, ki je veljal v času, ko je bila podana zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene, neutemeljen je v tej zvezi tudi očitek o zmotni uporabi materialnega prava.

46. V zvezi z izvedeniškim mnenjem izvedenca dr. M. M. prvi do četrti toženec nadalje neutemeljeno navajajo, da bi morala biti tržna vrednost nepremičnine ugotovljena na dan vložitve zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja. Izvedenec je mnenje o tržni vrednosti nepremičnine pravilno podal po stanju v času odločanja oziroma izdelave izvedeniškega mnenja. Trditev o predložitvi gradiva, ki utemeljuje zaključek, da se je z rušitvijo objektov in gradnjo novega oziroma nadomestnega objekta povečala vrednost nepremičnine tožnic, je v nasprotju z zaključki izvedenca. Ker je sodišče sledilo zaključkom izvedenca, se mu o drugačnih trditvah prvega do četrtega toženca ni bilo treba posebej izrekati. Prav tako je neutemeljen očitek o nezakoniti zavrnitvi ogleda, saj je sodišče pravilno navedlo, da nima potrebnega strokovnega znanja glede poškodb na objektu kot tudi glede okoliščin, ki potrditvah tožnic vplivajo na zmanjšanje vrednosti njune nepremičnine in je šlo za neprimeren in nepotreben dokaz, medtem ko je izvedenec ogled opravil. Tako ni šlo tako za nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno niti kršitev pravice do izjave.

47. Glede ustreznosti postavitve izvedenca dr. M. M., tj. izvedenca za arhitekturo, gradbeništvo in urbanizem za oceno višine škode iz naslova zmanjšanja vrednosti nepremičnine tožnic, je sodišče že pojasnilo, da gre za izvedenca ustrezne stroke za ugotavljanje škode, ki se odraža v zmanjšani bivalni kakovosti nepremičnin tožnic zaradi nedopustnega posega tožencev v prostor. Izvedenec je jasno izpostavil dejstva in merila, na katerih temelji njegovo vrednotenje in mnenje, kakor tudi razloge zanj. Prvi do četrti toženec pisnih pripomb zoper drugo dopolnitev izvedenskega mnenja, v kateri je izvedenec ocenil višino nastale škode, ki se odraža v zmanjšani bivalni kakovosti nepremičnin tožnic zaradi nedopustnega posega tožencev v prostor, niso podali. Edino pripombo (glede neustreznosti izbire izvedenca) so podali šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo, tako da predhodno višini škode, ki jo je ugotovil izvedenec, sploh niso nasprotovali. Šele v pritožbi dokazujejo pomanjkanje usposobljenosti oziroma napake pri izračunu izvedenca z navedbo, da je sodni izvedenec in cenilec gradbene stroke (ki naj bi bil po njihovem izvedenec ustrezne stroke) N. N., ki je mnenje po naročilu tožnic izdelal pred pravdo, ocenil stopnjo manjvrednosti na 5% (izvedenec dr. M. M. 19%) oziroma 49.851,00 EUR (izvedenec dr. M. M. 165.185,00 EUR). Upoštevaje izračun N. N. je mogoče ugotoviti, da je ta vrednost same nepremičnine ocenil celo višje kot izvedenec dr. M. M. (na 997.020,00 EUR – 49.851,00 EUR predstavlja 5 %), ki jo je ocenil v višini cca. 870.000,00 EUR.

48. Vsi očitki oziroma pritožbene navedbe glede izvedenca dr. M. M. so tako neutemeljeni. Sodišče prve stopnje mu je pravilno sledilo, pravilne zaključke glede višine škode iz naslova zmanjšanja vrednosti nepremičnine tožnic je navedlo v 37. in 38. točki obrazložitve in se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju na navedene razloge sklicuje.

_O vzrokih za nastanek škode – poškodb na objektu tožnic in odgovornosti tožencev za nastalo škodo_

49. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je glede škode na objektu podana odgovornost prvega do četrtega toženca, pete toženke, sedme toženke, osmega toženca in devete toženke, ki je solidarna, saj so škodo povzročili skupaj, njihovih deležev pri povzročeni škodi pa ni mogoče ugotoviti, tudi če bi njihovo delovanje opredelili kot neodvisno drug od drugega (prvi in tretji odstavek 186. člena OZ). Zaključilo je, da je vsako od dejanj teh tožencev prispevalo k nastanku škode.

50. Glede prispevka prvega do četrtega toženca je sodišče prve stopnje razloge navedlo v 45. do 47. točki obrazložitve in jih sodišče druge stopnje sprejema kot pravilne. Predhodno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podana odgovornost izvajalca, to je sedme toženke, ki je pri utrjevanju nasipa uporabila vibracijsko funkcijo valjarja, ta način pa v danih razmerah (glede na sestavo zemljine, bližino stavbe tožnic, stanje stavbe in materialov, iz katerih je zgrajena) ni bil ustrezen. Protipravnost ravnanja sedme toženke je sodišče prve stopnje ugotovilo v nepravilni uporabi stroja, njeno ravnanje je bilo vzrok nastalim poškodbam na objektu tožnic, zaradi česar je odškodninsko odgovorna za nastalo škodo (prvi odstavek 131. člena OZ). Sedma toženka se zoper sodbo ne pritožuje, ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je bilo njeno ravnanje protipravno, tudi prvi do četrti toženec ne izpodbijajo. Podlaga za odškodninsko odgovornost prvega do četrtega toženca je, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, 187. člen OZ, ki določa, da naročitelj in izvajalec del na nepremičnini odgovarjata solidarno tretjemu za škodo, ki sta mu jo povzročila v zvezi z izvajanjem del. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili naročniki del po gradbeni pogodbi z dne 9. 7. 2004 prvi toženec, tretja toženka in četrti toženec. Druga toženka je h gradbeni pogodbi pristopila z aneksom št. 4 z dne 12. 8. 2005 in je z njegovo sklenitvijo pridobila status naročnice v razmerju do izvajalca del ne samo za gradbena dela, dogovorjena z aneksom, temveč je s privolitvijo vseh ostalih pogodbenih strank vstopila tudi v osnovno pravno razmerje. Tako tudi druga toženka (skupaj s prvim tožencem, tretjo toženko in četrtim tožencem) za škodo solidarno odgovarja z ostalimi naročniki po določbi 187. člena OZ.

51. Zaključkov sodišča prve stopnje o odškodninski odgovornosti sedmega toženca in odgovornosti prvega do četrtega toženca na podlagi 187. člena OZ za škodo na objektu prvi do četrti toženec (razen glede že predhodno obrazloženega obsega škode) pravzaprav ne izpodbijajo. Navajajo le, da so predhodno predstavili argumente glede obstoja solidarne odgovornosti, ki so jih uveljavljali v postopku pred izdajo sodbe in ki naj bi jih sodišče prve stopnje spregledalo, čeprav tega očitka ne konkretizirajo. Kot je bilo že navedeno, ne drži, da bi sodišče spregledalo argumente prvega do četrtega toženca. Nasprotno, nanje je odgovorilo s pravilnimi razlogi, kot je bilo že obrazloženo. Neutemeljeno je tudi navajanje prvega do četrtega toženca, da se sodišče ni opredelilo o konkurenci zakonskih določil 187. člena OZ in 243. člena OZ, ki v prvem odstavku omejuje obseg odškodninske odgovornosti na škodo, ki bi jo tožena stranka mogla pričakovati kot možno posledico kršitve pogodbe. 243. člen V razmerju prve do četrte toženke in tožnic gre namreč za nepogodbeno odškodninsko odgovornost. Odgovornost naročnika za škodo, ki jo povzroči izvajalec del na nepremičnini, je z zakonom izrecno določena, zato 243. člena OZ ne predstavlja materialnopravne podlage za odločitev in se sodišču prve stopnje do njega ni bilo treba opredeljevati.

52. Glede odgovornosti pete toženke - projektanta je sodišče prve stopnje razloge navedlo v 49. do 51. točki obrazložitve. Drži sicer, da je bil osnovni vzrok za škodo nepravilno teptanje gradbene jame, ker je izvajalec pri teptanju z valjarjem uporabljal vibracijsko funkcijo. Navedena ugotovitev pa ne izključuje odgovornosti projektanta, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da načrtovana gradnja ni bila skladna s pogoji, ki jih določa Odlok o zazidalnem načrtu in v zvezi s tem navedlo razloge, ki jih sodišče druge stopnje sprejema kot pravilne in se nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje (glej 50. točko obrazložitve) Sodišče je v zvezi s projektom (PGD) na podlagi izvedeniškega mnenja ugotovilo, da zaradi bližine gradnje vpliva na okoliško zemljino oziroma stavbo tožnic praktično ne bi bilo mogoče v celoti preprečiti. Nov objekt je bil nepravilno umeščen v prostor in gradnja na taki bližini oziroma ob sami meji v vsakem primeru pusti posledice, ki bi se jih morali zavedati projektant, izvajalec in nadzor. Že projekt je bil projektno zasnovan tako, da je bilo mogoče pričakovati vpliv novogradnje na nepremičnino tožnic. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je napačna določitev vplivnega območja s premajhnim odmikom od parcelne meje tožnic vplivala na nastanek poškodb na njunem objektu, protipravno ravnanje projektanta je vplivalo na nastanek škode, ki se kaže v poškodbah objekta (razpoke).

53. Neutemeljena je pritožbena navedba pete toženke, da določitev vplivnega območja v času izdelave projekta, ni bila njena dolžnost. Navaja, da se sodišče zmotno sklicuje na Pravilnik o projektni in tehnični dokumentaciji (Pravilnik 2004), ki je pričel veljati 3. 7. 2004 ter zatrjuje, da je šele ta pravilnik določil obveznost projektanta, da določi vplivno območje, dokumentacija PGD in PZI pa je bila v konkretnem primeru izdelana pred tem datumom, ko predhodno veljavni pravilnik o podrobnejši vsebini projektne dokumentacije projektantu ni nalagal določitve vplivnega območja. Kot v odgovoru na pritožbo pravilno navajata tožnici, je obveznost projektanta, da določi vplivno območje, v času projektiranja in odločanja upravnega organa o izdaji gradbenega dovoljenja določal ZGO-1 in ta obveznost je veljala za vse primere nameravane gradnje na območju, urejenem s prostorskim redom (občinskim prostorskim načrtom), kamor sodi tudi območje nameravane gradnje investitorjev. Obveznost projektanta je določal drugi in tretji odstavek 49. člena ZGO-1, sodišče je odločilna dejstva v zvezi s tem navedlo v 51. točki obrazložitve. PGD, ki ga je izdelala peta toženka, je sicer določitev vplivnega območja vseboval, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa je bilo vplivno območje gradnje, ki ni upoštevalo sosednjega objekta, določeno nepravilno, napaka pa je bila v projektu pete toženke. Kot je ugotovilo sodišče, je projekt pete toženke iz marca 2004, Pravilnik 2004 pa je bil sprejet v maju 2004, veljati je začel v juniju 2004, vendar navedeno na pravilnost odločitve ne vpliva, saj je podlago za obveznost petega toženca določal že ZGO-1, na podlagi katerega je bil Pravilnik 2004 (ki ga je bil upravni organ v času odločanja o izdaji spornega gradbenega dovoljenja po projektu pete toženke -15. 9. 2004 v zvezi z ugotavljanjem izpolnjevanja pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja po določbah 66. člena ZGO-1 dolžan upoštevati) sprejet. Pravilnik 2004 je z določbami 19. člena, ki jih je sodišče povzelo, zakonsko dolžnost pete toženke le natančneje opredelil. 54. Peta toženka neutemeljeno navaja, da je določitev vplivnega območja (z)gradbe namenjena zgolj temu, da novi objekt na pravno nedopusten način ne razvrednoti sosednjih objektov, ne pa vprašanju, kako se bo izvajala gradnja. Da je projektant dolžan predvideti možnost nastanka poškodb na sosednjih objektih med izvajanjem gradnje in temu ustrezno opredeliti območje vplivov ter s tem povezane ukrepe, je pojasnil tudi izvedenec gradbene stroke, ki je navedel, da bi te vplive projektant moral predvideti že glede na bližino objekta tožnic. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovitve izvedenca, ki jih je sprejelo, pravilno zaključilo, da je napačna določitev vplivnega območja s premajhnim odmikom od parcelne meje tožnic vplivala na nastanek poškodb na objektu tožnic, pri čemer je pravilne razloge navedlo tudi glede protipravnega ravnanja projektanta, ki ni upošteval določb ZGO-1. Zaradi nepravilno določenega odmika novogradnje od stavbe tožnic je valjar deloval bližje objektu tožnic, s tem so bile poškodbe objekta večje oziroma je bila verjetnost njihovega nastanka večja. V skladu z že navedenim tretjim odstavkom 49. člena ZGO-1 mora projektant določiti vplivno območje objekta tako, da preveri morebitne možne vplive objekta na tla, vodo, zrak, sosednje objekte in zdravje ljudi in takšne vplive prikaže v projektni dokumentaciji. V konkretnem primeru pa vplivno območje gradnje, ki ni upoštevalo sosednjega objekta, ni bilo pravilno določeno, tudi odmik novogradnje od parcele tožnikov ni bil ustrezen, napaka pa je bila v projektu, ki ga je izdelala peta toženka in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

55. Ne drži, da je sodišče pavšalno zavzelo stališče, da na razdalji 4 m od parcelne meje konkretno valjanje ne bi povzročilo poškodb, saj je zaključilo le, da je zaradi nepravilno določenega odmika od stavbe tožnic, valjar deloval bližje objektu tožnic in so bile zaradi tega poškodbe objekta večje oziroma je bila verjetnost njihovega nastanka večja. Tudi ne drži, da je nepravilna teza sodišča, da bi bila nadzornik in izvajalec pozornejša na morebitne poškodbe, če bi bilo vplivno območje določeno pravilno. V primeru, da bi bili vplivi pravilno opisani, bi bila namreč nepozornost izvajalca na posledice izkustveno manj verjetna, prispevek pete toženke pa bi bil v takem primeru izključen. Sodišče prve stopnje je odgovornost pete toženke pravilno ugotovilo in se sodišče druge stopnje na ostale razloge sodišča prve stopnje v zvezi s tem v izogib ponavljanju sklicuje.

56. Glede odgovornosti osmega toženca - nadzornika je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podana zato, ker je ta ravnal v nasprotju s pravili stroke in je opustitev njegovega dolžnega ravnanja vplivala na nastanek škode. V konkretnem primeru je namreč v zvezi z načinom utrjevanja in sestavo tal geomehanik družbe G. izpovedal, da je na osnovi sondažnih izkopov dal pogoj in način izvedbe temeljenja. Zahteval je, da se izvede tamponska blazina v tanjših slojih in na rahlo utrdi. V gradbeni dnevnik je vpisal pogoje, sestavo tal in pogoje izvedbe temeljenja. Izpovedal je, da bi bilo dobro, da bi po izkopu gradbene jame izvajalec geomehanika poklical še enkrat, vendar to ni bilo storjeno. Izvedenec gradbene stroke pa je je pojasnil, da gradnja na taki bližini oziroma ob meji v vsakem primeru povzroči posledice, česar bi se moral zavedati tudi nadzor. Navedel, da bi izvajalec po izkopani gradbeni jami moral pozvati geomehanika (oziroma nadzor), da dejansko preveri sestavo temeljnih tal, eventualno opravi meritve in dodatno preveri sestavo tamponskega nasipa, ki je bil podan na osnovi vzorčnih podatkov (list. št. 742, 743). Ponoven poziv geomehaniku bi moral podati tudi nadzor, to je osmi toženec, ki pa tega ni storil. To je v nasprotju s pravili stroke, pri čemer je takšna opustitev vplivala na nastanek škode. Kot že navedeno, je bilo ravnanje osmega toženca v nasprotju s pravili stroke, saj ta kot nadzornik ni poskrbel, da bi izvajalec geomehanika pozval k pregledu stanja terena tudi po izkopu gradbene jame in v skladu z dolžnostmi nadzora ni zagotovil pravočasne podaje ustreznih navodil glede načina izvajanja gradbenih del. 57. Tožnici v odgovoru na pritožbo utemeljeno navajata, da pravni okvir za presojo, ali je osmi toženec v konkretnem primeru naloge nadzora opravljal v skladu s predpisi, strokovno in z ustrezno skrbjo, sestavljajo tudi pravila stroke, kot vrednostno merilo pa je treba upoštevati njegovo strožjo – profesionalno skrbnost (drugi odstavek 6. člena OZ). Neutemeljen je zato očitek sodišču, da ni pravilno uporabilo materialnega prava in ni pojasnilo, katera pravila pozitivnega prava utemeljujejo in dopuščajo sklep za njegovo odgovornost oziroma opustitev njegovih dolžnosti. Upoštevati je namreč treba tudi pravila stroke, ki jih je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, osmi toženec kršil. 58. Osmi toženec se v pritožbi sklicuje na razloge razveljavljenih odločb, ki so temeljile na do datuma izdaje navedenih sodb predloženem gradivu, medtem ko izpodbijana sodba temelji na dodatno zatrjevanih dejstvih in na izvedenem dokaznem postopku, zato na tovrstne pritožbene navedbe ni treba odgovarjati.

59. Neutemeljeni so očitki o samovoljni odločitvi sodišča prve stopnje, saj je to za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, prav tako pa tudi trditve, da se je sodišče zmotno oprlo na stališče izvedenca gradbene stroke glede dolžnega poziva geomehaniku po izkopani gradbeni jami. Odločilno je, da je bilo ravnanje osmega toženca v nasprotju s pravili stroke. Tudi po oceni sodišča druge stopnje bi moral osmi toženec poskrbeti ne le za izvajanje gradnje v skladu z gradbenim dovoljenjem, temveč tudi za izvajanje gradnje, varne za okolje ter premoženje in zdravje drugih, kar je v zaslišanju potrdil tudi osmi toženec (list. št. 508). V konkretnih okoliščinah bi bilo to mogoče zagotoviti s pridobitvijo konkretnih navodil strokovnjaka geomehanske stroke po pregledu in oceni tal izkopane jame, medtem ko se osmi toženec ni prepričal, ali glede temeljnih tal obstaja dokumentacija (relevantno geomehansko poročilo), iz katere bi izhajale ugotovitve glede stanja tal po izvedenem izkopu gradbene jame.

60. Neutemeljen je tudi očitek, da naj bi bila obrazložitev sodbe v zvezi z razlogi glede pozivanja k ponovnim meritvam sama s seboj v nasprotju, saj jo je bilo tudi v tem delu mogoče preizkusiti. Nasprotno zaključkom v pritožbi je sodišče ugotovilo, da po izkopani gradbeni jami novega poziva k meritvam geomehanika ni bilo (niti s strani izvajalca ne). Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bil poziv podan le enkrat, to pa je bilo še pred izkopom gradbene jame, ne pa tudi potem, ko je bila gradbena jama izkopana, zato so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Prav tako je neutemeljen očitek, da se sodišče ni opredelilo do navedbe osmega toženca, da je družba G. geomehanika na predmetno gradbišče poslala kar trikrat, saj je odločilno, da ni bilo poziva po izkopu. Sicer pa navedenega ni potrdil osmi toženec v svoji izpovedbi. Prav tako je neutemeljen očitek, da se sodišče ni opredelilo do navedbe, da s strani osmega toženca nikoli ni bilo dano navodilo, da se mora utrjevanje tal opraviti z vključitvijo vibracijske funkcije, saj sodišče tega osmemu tožencu ni očitalo. Sodišče tudi ni ugotovilo, da izbrani stroj ne bi bil primeren. Ob že navedenem pa je neutemeljena tudi navedba, da je pretrgana vzročna zveza med angažiranjem gradbenega stroja in domnevno nastalo škodo, ker naj bi izvajalec vibracijsko funkcijo vključil samovoljno. Sodišče je pojasnilo, zakaj je podan tudi prispevek oziroma odgovornost osmega toženca, pojasnilo je, da je bilo tudi njegovo ravnanje vzrok in s tem posredno odgovorilo, da vzročna zveza ni bila pretrgana. Odločitev sodišča prve stopnje je bilo mogoče preizkusiti in pritožbeni očitki o absolutno bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka niso utemeljeni.

61. Odgovornost devete toženke za škodo – poškodbe na objektu tožnic - je sodišče prve stopnje ugotovilo zaradi napačne uporabe materialnega prava (razlage pojma nadomestna gradnja in novogradnja), napačne presoje predložene dokumentacije in zmotne razlage pisne izjave tožnic z dne 7. 1. 2004 (ki je v očitnem nasprotju že z jezikovno razlago določbe drugega odstavka 65. člena ZGO-1), zaradi česar tožnici nista bili pravočasno povabljeni v postopek pridobivanja gradbenega dovoljenja. Zaključilo je, da bi moral upravni organ že s pravilno presojo pojma nadomestne gradnje in predložene dokumentacije ugotoviti, da odmik, predviden s projektom, ni ustrezen oziroma skladen s prostorskim aktom. Prav tako bi moral upravni organ pravilno presoditi izjavo tožnic z dne 7. 1. 2004 in izvesti ustno obravnavo, na kateri bi tožnici lahko varovali svoje pravice in koristi. Protipravno ravnanje je bilo dejanje upravnega organa – izdaja gradbenega dovoljenja kljub neizpolnjevanju pogojev za izdajo in procesna kršitev pravice do udeležbe tožnic v postopku. Tožnicama je zaradi tega nastala škoda na objektu, saj so se dela izvajala bližje parceli tožnic, kot bi se smela, prav tako zaradi tega niso bili upoštevani morebitni vplivi gradnje na objekt tožnic, ki bi jih tožnici lahko uveljavljali v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja. Sodišče je glede kršitev delavcev upravnega organa, za katere odgovarja deveta toženka, ugotovilo, da so takšne narave, da gre za težje kršitve procesnega in materialnega prava, ki so vplivale na to, da je tožnicama nastala znatnejša škoda, pri čemer je bilo ravnanje delavcev devete toženke hudo malomarno oziroma ta ni dokazala, da je pri obravnavi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja in vodenju postopka na podlagi te zahteve ravnala s potrebno strokovno skrbnostjo.

62. Deveta toženka navaja, da morebitna protipravnost (nezakonitost) posamičnega akta še ne predstavlja protipravnega ravnanja države, pač pa sodna praksa s protipravnostjo državnega organa razume kvalificirano stopnjo napačnosti oziroma kršitve, ki so zavestne, namerne in očitne. Zahteva se namerno in zavestno ravnanje, huda malomarnost, huda neskrbnost, ki se kaže zlasti kot nerazumno odstopanje od jasnih določil materialnega prava. Izhajati je treba iz narave dela državnega organa in razvidno mora biti, da je državni organ pri izvajanju javne funkcije odstopil od potrebne skrbnosti. V konkretnem primeru, ko je upravni organ napačno razlagal pojem nadomestne gradnje, to ni podlaga za stališče, da je bilo storjeno protipravno ravnanje, ki utemeljuje pravico do povračila škode po 26. členu URS.

63. Navedbe devete toženke niso utemeljene, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo ravnanje delavcev upravnega organa, za katere odgovarja deveta toženka, hudo malomarno. Slednje tudi po navedbi devete toženke predstavlja pogoj za protipravnost njenega ravnanja. Deveta toženka neutemeljeno navaja, da je sodišče prezrlo dejstvo, da je projektant v projektu napačno določil vplivno območje, saj je sodišče prve stopnje to dejstvo upoštevalo (primerjaj 69. točko obrazložitve).

64. Deveta toženka navaja, da je nepravilno izvajanje gradbenih del v direktni vzročni zvezi z vtoževano škodo. Sodišče prve stopnje je to vzročno zvezo tudi ugotovilo. Zmotno pa je stališče devete toženke, da ravnanje njenih delavcev pri izdaji gradbenega dovoljenja ni niti minoren vzrok za del vtoževane škode zaradi poškodb na objektu. Nasprotno, tudi to ravnanje je imelo za posledico nastanek škode tožnicama, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Pri tem sodišče druge stopnje ugotavlja, da zaključkov sodišča v zvezi s presojo izjave tožnikov z dne 7. 1. 2004 in dolžnostjo izvedbe ustne obravnave, na kateri bi tožnici lahko varovnali svoje pravice in koristi, deveta toženka ne izpodbija. Gre za hudo procesno kršitev pravice do udeležbe tožnic v postopku, saj so delavci devete toženke pisno izjavo tožnikov z dne 7. 1. 2004 razlagali v očitnem nasprotju že z jezikovno razlago določbe drugega odstavka 65. člena ZGO-1 in je bilo njihovo ravnanje, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, hudo malomarno.

65. Glede šestega toženca je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil v času izdelave projekta kot odgovorni projektant arhitekture v delovnem razmerju pri peti toženki, kar med pravdnima strankama ni bilo sporno, šesti toženec je predložil tudi pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas pri peti toženki. Sodišče je zaključilo, da neposredna odgovornost šestega toženca napram oškodovancu (tožnicama) ni podana, saj jo izključuje določba prvega odstavka 147. člena OZ in zanj odgovarja delodajalec, tj. peta toženka. Odgovorni projektant arhitekture, kar je bil šesti toženec, tudi ni naštet med osebami, za katere 32. člen ZGO-1 določa neposredno odgovornost napram tretji osebi kot oškodovancu. Sodišče je zaključilo, da so pogoji, ki jih določa ZGO-1 za odgovornega projektanta (drugi odstavek 45. člena), predpisani zaradi zagotavljanja potrebnih strokovnih pogojev projektanta, ki prevzame v izdelavo projektno dokumentacijo in mora za to imenovati odgovorne projektante. Odgovorni projektant je posameznik, ki projektantu odgovarja za skladnost načrta, ki ga izdela, s prostorskimi akti, gradbenimi predpisi in pogoji pristojnih soglasodajalcev in tudi 47. člen ZGO-1 ne zagotavlja podlage za neposredni tožbeni zahtevek oškodovanca zoper odgovornega projektanta za škodo. Podlaga za neposredni odškodninski zahtevek tožnic v razmerju do odgovornega projektanta je torej v konkretnem primeru izključena. Sodišče pa tudi ni zaključilo, da bi šesti toženec škodo povzročil namenoma.

66. Tožnici zaključke sodišča prve stopnje obširno izpodbijata, vendar njune pritožbene navedbe niso utemeljene. Tožnici povzemata določbe ZGO-1, ki se nanašajo na odgovornega projektanta. V zvezi s položajem šestega toženca kot odgovornega projektanta neutemeljeno navajata, da je njegova odgovornost podana, ker je ta avtonomni nosilec zakonskega (javnega) pooblastila za podajo izjave o skladnosti načrtov v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) z zahtevami veljavnih prostorskih aktov in mu je s podelitvijo javnega pooblastila zakonodajalec podelil položaj strokovnega (izpolnitvenega) pomočnika upravnega organa. Neutemeljena je tudi navedba, da je njegov položaj primerljiv s pravnim (procesnim) položajem soglasodajalcev. Kot pravilno navaja šesti toženec v odgovoru na pritožbo, odgovornega projektanta ni mogoče šteti za strokovnega izpolnitvenega pomočnika upravnega organa, saj ZGO-1 odgovornemu projektantu ne daje pooblastil za opravljanje posameznih dejanj v postopku izdaje gradbenega dovoljenja (ni niti stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja), niti ni pooblaščen s strani upravnega organa. Prav tako ga ni mogoče primerjati s soglasodajalci po 209. členu ZUP. V skladu s prvim odstavkom 47. člena ZGO-1 odgovorni projektant odgovarja za vsak načrt, ki ga je izdelal in potrdil s svojim podpisom in identifikacijsko številko, ter jamči, da je načrt v skladu s prostorskimi akti, gradbenimi predpisi in projektnimi pogoji. Navedeno predstavlja prevzem odgovornosti za izdelani načrt, ki se presoja po veljavnih predpisih in je lahko kazenskopravna ali civilnopravna. Civilnopravno pa odgovorni projektant odgovarja projektantu, kot izrecno določa točka 4.2.1. prvega odstavka 2. člena ZGO-1 in kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, in ne drži, da je določba 2. člena ZGO-1 namenjena le olajševanju razumevanja gradbene zakonodaje in klasificiranju medsebojnih povezav v gradbenopravnem smislu. Odgovorni projektant je torej posameznik, ki za skladnost načrta, ki ga izdela, s prostorskimi akti, gradbenimi predpisi in pogoji pristojnih soglasodajalcev, odgovarja projektantu. Napram tretjim pa odškodninsko odgovarja projektant, zato je sodišče prve stopnje v 56. in 57. točki obrazložitve navedene določbe pravilno razumelo in obrazložilo, vključno z določbo 47. člena ZGO-1, tako da je podlaga za neposredni odškodninski zahtevek tožnic v razmerju do odgovornega projektanta izključena. Sodišče je pravilno pojasnilo tudi vsebino 32. člena ZGO-1, v katerem odgovorni projektant arhitekture, kar je bila vloga šestega toženca, tudi ni naštet med osebami, za katere 32. člen ZGO-1 določa neposredno odgovornost tretji osebi kot oškodovancu. Tožnici navajata, da bi bila lahko odgovornost odgovornega projektanta proti tretjim osebam izključena samo v primeru, če bi določbe ZGO-1 njegovo odgovornost izrecno izključile, vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je relevantne določbe zakona pravilno interpretiralo. Drži, da je odgovorni projektant obvezni udeleženec pri izvajanju dejavnosti projektiranja, neutemeljena pa je navedba, da ni mogoče šteti, da odgovorni projektant, ki je istočasno v delovnopravnem razmerju s projektantom, sodi v personalni substrat projektanta, saj ta projektantu odgovarja za skladnost načrta v že obrazloženem obsegu.

67. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je podana odgovornost šestega toženca, ker so odgovorni projektanti arhitekture po ZGO-1 potrjevali ustreznost posameznega načrta, česar upravni organ v postopku izdaje gradbenega dovoljenja vsebinsko ni preizkušal, ter trditve, da je v konkretnem primeru odgovorni projektant odgovoren neposredno tretji osebi, ker je nastopal kot strokovna institucija z javnim pooblastilom v lastnem imenu in za lasten račun ter poseben položaj odgovornega projektanta in s tem povezana odgovornost obstajata neodvisno od njegovega delovnopravnega razmerja. Tožnici se v zvezi s tem sklicujeta na odločbe Vrhovnega sodišča RS in Upravnega sodišča RS, vendar jim odločitev v tej zadevi ne nasprotuje. Drži, da v projektiranje in projektno dokumentacijo zaradi odgovornosti za strokovne rešitve upravni organ in sodišče ne moreta posegati in upravni organ ni dolžan presojati predložene projektne dokumentacije z vidika primernosti v njej predstavljenih strokovnih rešitev.5 Kot navaja šesti toženec v odgovoru na pritožbo, načrt arhitekture stavbe določa funkcionalne, tehnične, ekonomske in oblikovne sestavine umetnosti oblikovanja prostora in v te rešitve, ki so sestavina arhitekturnega dela, upravni organ niti sodišče ne posegata. Navedeno pa ne pomeni, da upravni organ pri izdaji gradbenega dovoljenja ni dolžan presojati, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom, takšna dolžnost namreč izhaja iz prvega odstavka 66. člena ZGO-1. 68. Sicer pa tudi tožnici navajata, da odgovorni projektant odgovarja takrat, kadar nastopa v lastnem imenu in za lasten račun, kar pa v konkretnem primeru ni podano. Svoje delo je namreč odgovorni projektant opravil v okviru delovnega razmerja pri projektantu. Tudi ob upoštevanju sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 928/2006 ter sodb Upravnega sodišča RS I U 175/2014 in I U 626/2013 je odločitev v tej zadevi pravilna. V sodbi Upravnega sodišča RS I U 626/2013 je res zavzeto stališče o odgovornosti odgovornih projektantov za škodo, ki nastane tretjim in izvira iz njihovega dela, vendar brez opredelitve o dodatnem delovnopravnem elementu. Tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 928/2006 govori o odgovornosti projektantskih podjetij, posameznikov ter drugih izvajalcev, ki po ZGO-1 sodelujejo pri projektiranju in graditvi objektov, za stabilnost in varnost objektov ter umestitev objektov v skladu s predpisi, vendar prav tako brez opredelitve o dodatnem delovnopravnem elementu. V sodbi I U 175/2014 pa je Upravno sodišče RS zavzelo stališče o odgovornosti oseb, ki opravljajo storitve pri projektiranju, za škodo, ki nastane tretjim osebam in ki izvira iz njihovega dela, vendar s sklicevanjem na 32. člen ZGO-1, v katerem pa odgovorni projektant arhitekture, med osebami, ki neposredno odgovarjajo tretji osebi kot oškodovancu, ni naštet. Očitek, da sodba v izpodbijanem delu odstopa od ustaljene sodne prakse in je zato materialnopravno nepravilna, se ob povedanem izkaže za neutemeljenega, neutemeljen pa je tudi očitek, da se sodišče, glede na stališče, ki ga je zavzelo, do drugačnih navedb tožnic ni opredelilo, saj se je o tem opredelilo posredno. Navedba, da s sklicevanjem na delovnopravno razmerje odgovornega projektanta s projektantom ni mogoče pravno učinkovito izključiti odgovornosti odgovornega projektanta za škodo, povzročeno tretji osebi, tako ni utemeljena. Ker je neposredna odgovornost tretjim glede odgovornega projektanta (arhitekture) v tem primeru izključena, se tožnici neutemeljeno sklicujeta na razloge za njegovo odgovornost, ki naj bi bili enaki razlogom, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje glede pete toženke. Tožnici v pritožbi ponavljata očitke šestemu tožencu v zvezi z napačno določitvijo vplivnega območja in ugotovitvijo, da je arhitekturni načrt, s katerim se objekt umešča v prostor, skladen z veljavnim prostorskim redom in glede navedenega podajata še natančnejše pritožbene navedbe, vendar, kot že navedeno, njegova odgovornost tožnicama, iz že obrazloženih razlogov, ni podana. V skladu z določbo prvega odstavka 147. člena OZ namreč za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena (razen, če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba). Ob ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo navedeno določbo in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Ob že obrazloženem pa je neutemeljen tudi očitek, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker se sodišče ni opredeljevalo do dodatnih trditev tožnic glede (neposredne) odgovornosti šestega toženca.

69. Po oceni sodišča druge stopnje je nadalje sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni mogoče zaključiti, da bi šesti toženec škodo povzročil namenoma (drugi odstavek 147. člena OZ) zgolj zato, ker je kot pravno relevantno štel izjavo tožnic z dne 7. 1. 2004 in ugotovil, da je sporni projekt skladen s prostorskim izvedbenim aktom, čeprav ni bil. Gre za strokovno napačno ugotovitev, vendar zaradi tega še ni mogoče zaključiti, da je škodo povzročil namenoma, kot to trdita tožnici. V 54. točki obrazložitve je sodišče sicer navedlo, da tožnici namena nista zatrjevali, vendar je v nadaljevanju pravilno navedlo, kot je bilo že obrazloženo, da zaradi strokovno napačne ugotovitve še ni mogoče zaključiti, da je šesti toženec škodo povzročil namenoma, kot to trdita tožnici. Tožnici sta namreč v postopku zatrdili (glej list. št. 380 spisa) da, če je šesti toženec navedeno izjavo štel za pravno relevantno, kljub jasnim določbam prostorskega reda, to pomeni, da je s svojo izjavo, da je sporni projekt skladen s prostorskim izvedenim aktom, čeprav ni bil, zavestno in namenoma potrdil skladnost projekta s prostorskim izvedenim aktom - na škodo tožnic. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je navedeno izjavo z dne 7. 1. 2004 zmotno razlagal celo upravni organ, ki ima zaposlene tudi pravnike, je zaključek tožnic zmoten in je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da iz navedenega ni mogoče sklepati, da bi škodo šesti toženec povzročil namenoma. Prav tako zatrjevan namen šestega toženca ni izkazan zaradi zasnove idejnega načrta v nasprotju s predpisi in napačno opredelitvijo vplivnega območja. Drži, da bi kot nosilec licence pri ZASP šesti toženec pravila v zvezi s projektiranjem moral in mogel poznati, vendar zato malomarnosti še ni mogoče enačiti z njegovim namenom, ki ob celoviti presoji (tudi z upoštevanjem navedene izjave tožnic) ni bil dokazan. Nenazadnje je tudi upravni organ prvotno napačno razlagal pojem nadomestne gradnje in sprva investitorjem izdal gradbeno dovoljenje, Šele naknadno je bilo zaradi predhodno napačne razlage materialnega prava ugotovljeno, da gre za novogradnjo (odmiki oziroma skladnost s prostorskim aktom). Zaključki sodišča prve stopnje, da šesti toženec za škodo - poškodbe na objektu tožnic ob v postopku podanih trditvah glede namena šestega toženca, neposredno ne odgovarja, so zato pravilni.

_O vzrokih, ki so povzročili nastanek škode - zmanjšanje vrednosti nepremičnine tožnic in odgovornosti tožencev za nastalo škodo_

70. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je podana odgovornost prvega do četrtega toženca za škodo - zmanjšanje vrednosti nepremičnin tožnikov na podlagi dejstva, da so bili v času gradnje investitorji oziroma lastniki nepremičnine, na kateri se je izvajala gradnja, lastnik pa mora zaradi sosedstva svojo lastninsko pravico izvrševati tako, da ne povzroča škode sosedu (73. člen Stvarnopravnega zakonika, SPZ). Zaradi nedovoljene gradnje na zemljišču last prvega do tretjega toženca (četrti toženec je bil sprva le investitor gradnje, lastnik je postal 17. 5. 2005), kar predstavlja protipravno ravnanje, je tožnicama nastala škoda. Za gradnjo niso pridobili veljavnega gradbenega dovoljenja, zaradi gradnje pa je nastala tožnicama znatnejša škoda zaradi zmanjšanja vrednosti njune nepremičnine. Četrti toženec je lastnik sporne nepremičnine postal še pred končanjem gradnje dne 20. 12. 2005, predhodno je bil investitor gradnje, ki nima veljavnega gradbenega dovoljenja in je tudi on odškodninsko odgovoren tožnikoma za nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je navedlo, da v kolikor investitor in lastnik nepremičnine v prostoru zgradi objekt, za katerega nima veljavnega gradbenega dovoljenja, gre za nezakonit poseg. Prvi do četrti toženec so dela gradnje na svoji nepremičnini poleg tega izvajali kljub zadržanju gradbenega dovoljenja, ki je bilo zadržano do odločitve o obnovi postopka. S podanim naročilom sedmi toženki za izvedbo del so kršili prepoved iz sklepa upravnega organa in posledično zgradili objekt, za katerega je bilo prvotno izdano gradbeno dovoljenje kasneje razveljavljeno in zahteva za njegovo izdajo zavrnjena. Takšna gradnja objekta tako predstavlja protipravno ravnanje, ki je tožnicama povzročilo škodo v obliki zmanjšanja vrednosti njune nepremičnine.

71. Prvi do četrti toženec neutemeljeno navajajo, da sodišče prve stopnje zadržanju izvršitve odločbe o izdaji gradbenega dovoljenja do odločitve o obnovi pripisuje napačen pomen in da ravnanja tožencev oziroma gradnje v času veljavnosti gradbenega dovoljenja ni mogoče opredeliti kot nedopustnega ravnanja, ker je deveta toženka gradbeno dovoljenje razveljavila, in ne odpravila (281. člen ZUP). Pojasnjujejo, kakšen pomen ima razveljavitev gradbenega dovoljenja ter navajajo, da bi se lahko le gradnja, s katero bi nadaljevali po razveljavitvi gradbenega dovoljenja oziroma bi se zanjo izkazalo, da temelji na odpravljenem gradbenem dovoljenju, opredelila kot nedopustna gradnja. Nadalje še zatrjujejo, da določila ZUP ne nudijo opore stališču sodišča, da se je z izrekom zadržanja izvršitve odločbe prvemu do četrtemu tožencu naložila prepoved nadaljnje gradnje.

72. V skladu z drugim odstavkom 272. člena ZUP sklep, s katerim upravni organ dovoli obnovo postopka oziroma odloči, da bo postopek obnovljen, zadrži izvršitev odločbe, glede katere je obnova dovoljena. Ta učinek nastopi po samem zakonu in ni odvisno od organa, ali bo sklepu takšen pravni učinek dal (sklep Upravnega sodišča RS I U 1684/2010). Nadalje iz sodne prakse izhaja, da sklep po drugem odstavku 272. člena ZUP, s katerim se dovoli obnova postopka, zadrži izvršitev odločbe, glede katere je obnova dovoljena. V primeru, ko je obnova predlagana v postopku izdaje gradbenega dovoljena navedena določba pomeni zadržanje pravnih učinkov gradbenega dovoljenja. To pomeni, da stranka pred pravnomočnostjo odločitve v zvezi s predlogom za obnovo postopka ne sme nadaljevati z gradnjo (glej sodbo Upravnega sodišča RS U 1476/2007). Za zmotno se zato pokaže razlogovanje prvega do četrtega toženca, da se jim z izrekom zadržanja izvršitve odločbe ni naložila prepoved nadaljnje gradnje. Nasprotno, sodišče prve stopnje je navedeno dejstvo pravilno ugotovilo. Prvemu do četrtemu tožencu je bila tako gradnja prepovedana že z s sklepom z dne 17. 11. 2004 - B12 (do drugostopenjske odločitve 17. 5. 2005- B13) in nato spet s sklepom z dne 1. 8. 2005 - B14 (do 20. 9. 2006 - B16), tako da ne drži, da so pravni učinki, ki jih sodišče prve stopnje pripisuje zadržanju izvršitve odločbe o izdaji gradbenega dovoljenja do obnove, lahko nastopili šele z dokončnostjo odločbe, in torej, ker je bila odločba z dne 17. 11. 2004 razveljavljena, odločba z dne 1. 8. 2005 pa je postala dokončna v letu 2007, šele potem, ko je bila gradnja že zaključena. Nasprotno, sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bi prvi do četrti toženec, če bi spoštovali odločbo upravnega organa o zadržanju izvršitve del, nastanek škode lahko preprečili, tako pa so s kršitvijo prepovedi upravnega organa tožnicaam povzročili škodo v obliki zmanjšanja vrednosti njune nepremičnine. Na ostale razloge sodišča prve stopnje v zvezi s tem se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju sklicuje (77. točka obrazložitve).

73. Nenazadnje pa sodišče prve stopnje odgovornost prvega do četrtega toženca utemeljuje tudi na dejstvu, da zgrajeni objekt na parcelah prvega do četrtega toženca predstavlja nedovoljeno imisijo, razlogov v zvezi s tem prvi do četrti toženec ne izpodbijajo. Odgovornost prvega do četrtega toženca za nastalo škodo - zmanjšanje vrednosti nepremičnine tožnikov - je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo.

74. Sodišče prve stopnje je nadalje zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova zmanjšanja vrednosti nepremičnin tožnic zoper peto toženko, šestega toženca in zoper deveto toženko, po oceni sodišča druge stopnje pravilno.

75. Glede odgovornosti pete toženke je sodišče ugotovilo, da je njen projekt sicer imel pomanjkljivosti, vendar je upravni organ z izdajo odločbe o zadržanju izvršitve gradbenega dovoljenja do odločitve o obnovi postopka preprečil učinke teh napak v projektu, do realizacije projekta pa je prišlo zgolj zaradi neupoštevanja odločbe upravnega organa s strani investitorjev gradnje. Odločitev upravnega organa in kasnejše ravnanje investitorjev sta torej pretrgala vzročno zvezo med napakami projekta in izgradnjo objekta brez gradbenega dovoljenja, ki je povzročila škodo tožnicama.

76. Neutemeljena je pritožbena navedba tožnic, da je stališče sodišča, da je vzročna zveza med ravnanjem pete toženke in nastankom škode iz tega naslova prekinjena, zmotno. Drži, da brez naročila investitorja, po katerem projektu naj se gradnja nadaljuje, naročilo nadaljevanja z gradnjo ne bi bilo izvršljivo, vendar je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je upravni organ z izdajo odločbe o zadržanju izvršitve gradbenega dovoljenja do odločitve o obnovi postopka učinke napak v projektu preprečil oziroma je prišlo do realizacije projekta zgolj zaradi neupoštevanja odločbe s strani investitorjev gradnje. Navedeno je vzročno zvezo med ravnanjem pete toženke in škodo, ki se kaže v zmanjšanju vrednosti nepremičnine tožnic, pretrgalo. Zaradi prekinitve vzročne zveze, odgovornost pete toženke ni podana, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje. Da se peta toženka in šesti toženec nista sklicevala na dejstvo, da nista mogla in morala vedeti za zadržanje izvrševanja gradbenega dovoljenja, jima zato ne gre v škodo. Zaradi prekinitve vzročne zveze tožnici neutemeljeno navajata, da se je vrsta in obseg škode lahko materializirala le z realizacijo točno določenega načrta, da je relevantno, da je peta toženka izdelala projekt s stvarnimi napakami, da odločba upravnega organa o zadržanju izvrševanja gradbenega dovoljenja dokazuje nepravilnosti izpolnitve projektantove obveznosti, ki izvira iz njegove sfere, in se ta odgovornosti v razmerju do investitorjev razbremeni le, če dokaže, da vzrok ne izvira iz njegove sfere. Kljub zadržanju izvrševanja gradbenega dovoljenja je bil res projekt kot tak v prostor prenesen in objekt zgrajen, vendar ob ugotovljenem dejstvu pretrganja vzročne zveze, odgovornost pete toženke ni podana.

77. Neutemeljeni so tudi očitki, da je podana odgovornost pete toženke, ker je spremljala izvajanje gradnje, saj peta toženka ni opravljala nadzora. Zmotno pa je tudi stališče, da je bila vzročna zveza, ki je bila pretrgana, z nadaljnjimi ravnanji pete toženke ponovno vzpostavljena. Neutemeljena je navedba, da gre v breme pete toženke, da ni izkazala, da je imela glede izgradnje po projektu po zadržanju izvrševanja gradbenega dovoljenja zadržke. Obveznost morebitne odprave napak projekta pa je stvar notranjega razmerja med projektantom in naročnikom projekta, ki takšnih zahtev, kot navaja peta toženka v odgovoru na pritožbo, ni podal in morebitnih stvarnih napak in ni grajal oziroma to v postopku ni bilo ugotovljeno.

78. Glede šestega toženca je sodišče pravilno ugotovilo, da njegova odgovornost ni podana iz razlogov, ki so bili pojasnjeni že predhodno pri odgovornosti za škodo - poškodbe na objektu tožnikov. Sodišče druge stopnje zato navedenih razlogov na tem mestu ne ponavlja. Hkrati se sklicuje na svoje predhodne odgovore na pritožbene navedbe tožnic, ki izpodbijajo ugotovitve sodišča prve stopnje glede neobstoja odgovornosti šestega toženca. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, pa iz enakih razlogov, iz katerih ne odgovarja projektant, za škodo tudi ne bi odgovarjal šesti toženec, tudi če bi bil za škodo neposredno odgovoren, kar pa ni. Ker je bilo na navedbe tožnic, s katerimi ti izpodbijata zaključke sodišča prve stopnje o prekinitvi vzročne zveze med ravnanjem pete toženke in škodo že odgovorjeno, sodišče druge stopnje na tovrstne pritožbene navedbe ne odgovarja ponovno, ampak se sklicuje na že navedene razloge pri odgovornosti pete toženke. Razlogi za zavrnitev tovrstnih pritožbenih navedb so glede šestega toženca enaki kot pri peti toženki.

79. Zahtevek zoper deveto toženko je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je zaključilo, da je ta z izdajo odločbe o zadržanju izvršitve gradbenega dovoljenja do odločitve o obnovi postopka storila vse, kar je bila dolžna storiti za to, da ne pride do povzročitve škode. Ker prvi do četrti toženec te odločbe niso spoštovali, je zgolj v njihovem ravnanju iskati vzrok za nastanek te vrste škode. Tožnici zaključke sodišča prve stopnje izpodbijata in pojasnjujeta, da javnopravna narava izvajanja oblastne funkcije države vpliva na način in obseg uporabe civilnopravnih pravil o njeni odškodninski odgovornosti in je pravila civilnega prava glede na javnopravne elemente odgovornosti države mogoče uporabiti samo deloma. Navajata, da za oblastno ravnanje države veljajo standardi posebej skrbnega ravnanja in se mora država razbremeniti vsakršnega dvoma o tem, da je bilo ravnanje njenih organov v skladu z URS in zakoni. Sodišče naj bi zmotno odgovornost države za škodo iz naslova zmanjšanja bivanjske kakovosti nepremičnine tožnic oprlo na pravila o civilnopravni odgovornosti zasebnopravnih subjektov po določbah OZ, namesto na pravila o posebni (javnopravni) odgovornosti po določbah 26. člena URS.

80. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnici nista dokazala, da je deveta toženka odškodninsko odgovorna tudi za nastanek škode, ki se kaže v zmanjšanju vrednosti nepremičnine tožnic. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da sta tožnici sicer navedli, da bi morala deveta toženka preprečiti sporno gradnjo, nista pa podrobneje opredelili, kako naj bi to storila oziroma katera dejanja je opustila. Tožnici v zvezi s tem zmotno navajata, da dejstvo, kako so oblastni organi ukrepali, ni stvar tožnic, bili pa so seznanjeni (tudi s strani tožnic) s stanjem na terenu. Navedeno naj bi bilo v sferi njihove pristojnosti in s tem v sferi odgovornosti devete toženke, ki odgovarja bodisi za protipravnost ravnanja ali opustitev na strani nosilcev izvajanja oblasti, bodisi za sistemske nepravilnosti. Drži sicer, da sta tožnici v postopku zatrdili, da sta prvostopenjski organ večkrat obvestili, da je sedma toženka izvajala gradnjo po PGD tudi v času zadržanja izvrševanja gradbenega dovoljenja in da sta vložili predlog za izvršbo 3. točke izreka odločbe o dovolitvi obnove postopka z dne 17. 11. 2014 (sklicevali sta se tudi na postopke izvršbe), ker prvi toženec, tretja toženka in četrti toženec odločbe prvostopnega organa niso spoštovali in so gradnjo v času zadržanja tudi dokončali (list. št. 169, pripravljalni spis z dne 2. 3. 2012). Zatrdili sta tudi, da je upravni organ večkrat ugotovil, da da je objekt v celoti zgrajen. Neutemeljeno pa se tožnici sklicujeta na zapisnik Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Gradbeni inšpektorat, Gradbeni inšpektor, z dne 18. 11. 2004, glede katerega zatrjujeta, da je iz njega razvidno, da je inšpektor pri opravljanju nadzora v zvezi z nevarnostjo pri gradnji (med gradnjo) na lokaciji prejel tudi odločbo upravnega organa z dne 17. 11. 2004 o zadržanju izvrševanja gradbenega dovoljenja in da sta ga tožnici tudi priložili navedeni vlogi. Navedeni zapisnik sta namreč kot dokaz predlagali v vlogi z dne 23. 4. 2014 (gl. l. št. 369), vendar ne kot dokaz za protipravno ravnanje devete toženke, temveč v zvezi s protipravnim ravnanjem osmega toženca, sam inšpekcijski nadzor pa se je nanašal na poškodbe na objektu v zvezi s škodnim dogodkom dne 8. 11. 2004 (in ne na nadaljevanje gradnje). Z navedenim zapisnikom tako tožnici nista dokazali, da sta o nadaljevanju gradnje kljub zadržanju, obvestili ustrezni organ (inšpektorat) in kršitve oziroma opustitve v tej smeri v postopku nista zatrjevali. Hkrati se zato tudi njuno pritožbeno zatrjevanje odgovornosti države zaradi sistemskih nepravilnosti izkaže za neutemeljeno.

81. Končno so neutemeljene tudi pritožbene navedbe prvega do četrtega toženca, da naj bi tožnici s podpisom izjave z dne 7. 1. 2004, na kateri sta overili podpis pri notarju dne 18. 5. 2004, privolili v nastanek škode (kar toženci navajajo v pritožbi glede odškodnine zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnin tožnic). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v nastanek škode tožnici nista privolili, saj sta z navedeno izjavo izjavili, da se strinjata z gradnjo stanovanjskega objekta po priloženem idejnem načrtu na parceli št. 329, k. o. ..., pri čemer tožnici nista dali soglasja k PGD, temveč k "idejnemu načrtu" oziroma skici. Podlaga za izjavo tožnic je bila torej dokumentacija, ki ni bila predmet obravnave postopka izdaje gradbenega dovoljenja, pri čemer je že na podlagi določb ZGO-1 razvidno, da vsebina idejne zasnove in PGD ni enaka. V skladu z drugim odstavkom 65. člena ZGO-1 pa je predpisana pisna izjava stranke, da se strinja z nameravano gradnjo, izjava stranke se mora sklicevati na projekt, ki je bil priložen zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, kar v konkretnem primeru ni bilo podano. Razlogi sodišča prve stopnje so torej pravilni in se sodišče druge stopnje nanje, v kolikor jih ni povzelo, sklicuje (63. in 64. točka obrazložitve). Neutemeljena je navedba, da je sodišče drugi tožnici neutemeljeno verjelo, dokazna ocena sodišča prve stopnje je skladna z 8. členom ZPP. Ne drži, da zaključek, da tožnici nista soglašali z gradnjo, kot je bila izvedena, nima podlage v izpodbijani sodbi oziroma je v nasprotju z zbranim procesnim gradivom. Tudi razlogi glede izvedenca dr. M. M. niso nejasni, kot nakazujejo prvi do četrti toženec v pritožbi, saj je ta pojasnil, da skica iz spisa, ki je opredeljena kot "idejni načrt", nima atributov poimenovanja in se objekt na skici razlikuje od načrtovanega v PGD.

_Glede zamudnih obresti_

82. Delno pa je utemeljena pritožba prvega do četrtega toženca glede odločitve sodišča prve stopnje o teku zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine. Neutemeljene so sicer pritožbene navedbe, da škoda tožnicama zaradi zmanjšane vrednosti njune nepremičnine sploh še ni nastala oziroma bi nastopila šele ob prodaji, pri čemer tovrstne trditve predstavljajo tudi nedopustne pritožbene novote, saj takšnih navedb prvi do četrti toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje niso podali. Izvedenec je ugotovil višino škode iz naslova zmanjšane vrednosti sporne nepremičnine v času izdelave izvedeniškega mnenja (v času sojenja) in je neutemeljen očitek o zmotni uporabi materialnega prava, to je 164. člena OZ in drugega odstavka 168. člena OZ. Tudi možnosti restitucije namreč prvi do četrti toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje niso zatrjevali. Glede na odmero škode oziroma odškodnine v času sojenja je nerazumljiva pritožbena navedba, da za določitev zamudnih obresti v skladu z načelnim pravnim mnenjem občne seje VS RS z dne 26. 6. 2002 ni podlage. Sodišče prve stopnje je zakonske zamudne obresti od vtoževane odškodnine tožnicama glede škode iz naslova manjvrednosti nepremičnine prisodilo od opomina dalje, to je od vložitve tožbe dne 26. 10. 2007. Navedlo je, da je odločitev v skladu z drugim odstavkom 299. člena OZ. Navedena materialnopravna podlaga je pravilna, vendar prvi do četrti toženec v zvezi s spremembo tožbe utemeljeno navajajo, da glede spremenjenega (povečanega) zahtevka zakonske zamudne obresti tečejo šele od spremembe dalje, tj. od vložitve vloge dne 29. 3. 2018 (zmotno sicer navajajo, da naj bi to bilo 24. 5. 2018) in ne že od vložitve tožbe. Pravilno so tako prvi do četrti toženec dolžni tožnicama plačati znesek 55.061,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 16.617,00 EUR od vložitve tožbe 26. 10. 2007, od zneska 38.444,67 EUR pa od 29. 3. 2018 (od spremembe tožbe), vse do plačila. Drugi tožnici pa so prvi do četrti toženec dolžni plačati znesek 110.123,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 33.234,00 EUR od 26. 10. 2007, od zneska 76.889,33 EUR pa od 29. 3. 2018, vse do plačila.

83. Neutemeljene pa so tudi navedbe prvega do četrtega toženca v zvezi z zamudo pri izpolnitvi denarne obveznosti oziroma glede teka zakonskih zamudnih obresti za škodo stroškov sanacije. Neutemeljeno navajajo, da bi bili tožnici v skladu z načelom o primarnosti naturalne restitucije upravičeni do povračila stroškov, ki sta jih imeli z odpravo poškodb v notranjosti stavbe, od dne, ko je bilo opravljeno delo oziroma ko sta plačali odpravo napak, saj takšnih navedb tudi glede te škode pred sodiščem prve stopnje niso podali oziroma teku zamudnih obresti v skladu z 2. odst. 299. člena OZ niso ugovarjali. Glede škode, v zvezi s katero sanacija še ni bila opravljena, pa toženci navajajo, da tožnici ne moreta biti upravičeni do zakonskih zamudnih obrestmi od dneva nastanka, vendar sodišče prve stopnje tudi glede te škode zakonskih zamudnih obresti ni priznalo od dneva nastanka (škode), ampak prav tako šele od vložitve tožbe, kar je skladno z že navedenim drugim odstavkom 299. člena OZ.

84. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je v že navedenem obsegu delno ugodilo pritožbi prvega do četrtega toženca glede teka zakonskih zamudnih obresti in temu ustrezno spremenilo V. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje (358. člen ZPP). V ostalem delu pritožba prvega do četrtega toženca ni utemeljena, v celoti so neutemeljene tudi pritožbe tožnic, pete toženke, osmega toženca in devete toženke, zato je sodišče druge stopnje njihove pritožbe ter v ostalem delu pritožbo prvega do četrtega toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

**O pritožbah zoper sklep o stroških**

85. Tožnici, osmi toženec in deveta toženka se zoper stroškovno odločitev pritožujejo le posledično, ker se pritožujejo tudi zoper sodbo. Zatrjujejo, da je zaradi napačne odločitve o glavni stvari napačna tudi odločitev o stroških pravdnega postopka. Njihove navedbe niso utemeljene. Kot je bilo obrazloženo že predhodno, je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje v sodbi, razen delno v obrestnem delu, glede katerega so s pritožbo delno uspeli prvi do četrti toženec, pravilna.

Prvi do četrti toženec prav tako navajajo, da so se pravočasno pritožili zoper sodbo in je odločitev o stroških pogojena z odločitvijo o pritožbi zoper sodbo. Ker je izpodbijana odločitev sodišča v sodbi, razen delno v obrestnem delu, pravilna, je pravilna tudi stroškovna odločitev, saj so prvi do četrti toženec tudi po spremembi sodbe v postopku uspeli le delno glede stranske terjatve (tretji odstavek 154. člena ZPP).

86. Prvi do četrti toženec navajajo tudi, da sodišče glede stroškovne odločitve ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih in sklepa ni mogoče preizkusiti, vendar navedba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je stroškovno odločitev obsežno obrazložilo, še bolj podrobno je odmera stroškov razvidna iz stroškovnika v spisu, tako da je odločitev sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti in zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Sodišče je strankam priznalo le tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni, kar je iz obrazložitve in stroškovnikov tudi razvidno.

87. Neutemeljena je tudi navedba prvega do četrtega toženca, da sodišče zgolj z ugotovitvijo, da gre za predpravdne stroške, priznava tudi strošek v znesku 6.120,17 EUR. Sodišče prve stopnje je namreč iz naslova predpravdnih stroškov, ki so priznani skladno s 151. členom ZPP, tožnicama priznalo znesek 1.949,73 EUR, ki je seštevek zneskov 960,00 in 989,73, ki sta bila izkazana s potrdili o plačilu in računi pod redovno številko 362. Predpravdni stroški so priznani v skladu z ustaljeno sodno prakso in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Stroškov opomina pred tožbo sodišče ni priznalo in je takšna trditev nerazumljiva. Preostali znesek do zneska 6.120.17 EUR, torej znesek v višini 4.170,44 EUR, predstavlja, nasprotno s trditvami prvega do četrtega toženca, znesek za oba izvedenca po vseh sklepih.

88. Neutemeljena pa je tudi navedba prvega do četrtega toženca, da ni razumljivo, zakaj je le tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške v višini 6.775,26 EUR. Sodišče prve stopnje je izčrpno pojasnilo svojo stroškovno odločitev, znesek 6.775,26 EUR pa predstavlja razliko do zneska oziroma višine stroškov, za katere odgovarjajo le prvi do četrti toženec.

89. Tudi peta toženka se zoper stroškovno odločitev pritožuje posledično (zaradi pritožbe zoper odločitev o glavni stvari), kot že obrazloženo, neutemeljeno. Poleg tega navaja, da ji je sodišče nepravilno priznalo stroške za odgovor na tožbo, prvo in drugo pripravljalno vlogo ter narok za glavno obravnavo z dne 18. 4. 2018. Sodišče naj bi napačno izhodiščno vrednost storitev po OT6 pomnožilo z 0,5 in delilo z 2, ker je peto toženko in šestega toženca zastopal isti odvetnik. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče res navedlo, da je izhodiščno vrednost pomnožilo z 0,5 ter delilo z 2, vendar je ob vpogledu v stroškovnik v spisu mogoče ugotoviti, da je v vseh primerih izhodiščno vrednost najprej povečalo za polovico vrednosti po OT in skupni znesek nato delilo z dva, dejansko je torej peti toženki priznalo toliko stroškov, kot sama zatrjuje, da ji pripada. V obrazložitvi je tako prišlo samo do očitne pisne pomote, medtem ko so zneski sicer pravilno obračunani (glej stroškovnik na list. št. 1204).

90. Sedma toženka odločitev sodišča prve stopnje izpodbija z navedbo, da se zoper njo pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vodi stečajni postopek, ki je bil začet s sklepom o začetku stečajnega postopka opr. št. ... z dne 17. 1. 2011. Trdi, da gre za terjatev, ki je obstajala pred začetkom stečajnega postopka in bi tožnici morali pravdne stroške prijaviti v stečajni postopek kot pogojne terjatve. Ker jih nista prijavili, so terjatve v razmerju do tožnic ugasnile. Sklicuje se na sklep VS RS III Ips 67/2017. 91. Pritožbene navedbe sedme toženke niso utemeljene. V skladu z večinsko sodno prakso, ki jo je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, velja, da terjatev za plačilo pravdnih stroškov ne nastane v času, ko so bila opravljena posamezna pravdna dejanja, za katera so stroški odmerjeni, temveč šele z odločbo sodišča, s katero so pravdni stroški ugotovljeni. V pritožbi izpostavljena odločba zavzema drugačno stališče, vendar je odločitev sodišča prve stopnje tudi ob upoštevanju navedene odločbe pravilna. V navedenem primeru je bil namreč stroškovnik odvetniške pisarne vložen že pred prekinitvijo postopka zaradi začetka stečaja nad dolžnico in je sodišče zaključilo, da to kaže na to, da so sporni stroški nastali pred začetkom stečajnega postopka nad dolžnico. V predmetni zadevi situacija z opisanim ni primerljiva, saj je bil nad sedmo toženko stečajni postopek začet 17. 1. 2011, medtem ko se je postopek v tej zadevi končal šele 23. 11. 2018, zato je zmotno stališče sedme toženke, da je terjatev iz naslova pravdnih stroškov tožnic zoper sedmo toženko nastala že pred začetkom stečajnega postopka, da bi jo morali tožnici prijaviti v stečajni postopek in da je terjatev, ker je nista prijavili, v razmerju do dolžnika ugasnila. Odločitev sodišče prve stopnje je, nasprotno s pritožbenimi navedbami, pravilna.

92. Neutemeljena je tudi navedba sedme toženke, da bi sodišče moralo stroške razdeliti na tožence po enakih deležih, ker je sedma toženka v stečaju. V konkretnem primeru je odločilna določba tretjega odstavka 161. člena ZPP, po katerem sosporniki, ki so nerazdelno odgovorni glede glavne stvari, nerazdelno odgovarjajo tudi za stroške, prisojene nasprotni stranki.

93. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu sklepa o pravdnih stroških tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbe zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

**O pritožbenih stroških**

94. S pritožbo zoper sodbo so delno uspeli prvi do četrti toženec. Ker so uspeli le delno v obrestnem delu, ne pa tudi glede glavne stvari, v skladu s 154. členom ZPP nosijo sami svoje stroške s pritožbo. V skladu z načelom ne(uspeha) svoje stroške s pritožbami nosijo sami tudi tožnici, peta toženka, osmi toženec in deveta toženka, ki so hkrati dolžni nasprotnim strankam povrniti stroške njihovih odgovorov na pritožbe.

95. Tako so prvi do četrti toženec dolžni povrniti tožnicama stroške sestave odgovora na njihovo pritožbo. Njune stroške predstavljajo stroški za sestavo odgovora na pritožbo po odvetniku (1.875 odvetniških točk,7 kar upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR znaša 1.125,00 EUR, materialni stroški v višini 19,50 EUR (pavšalni znesek po 11. členu OT) ter 22 % DDV v višini 251,79 EUR)), ki skupno znašajo 1.396,29 EUR, ter sodna taksa za odgovor na pritožbo v višini 821,00 EUR. Skupno tako pritožbeni stroški tožnic, ki so jima jih dolžni povrniti prvi do četrti toženec, znašajo 2.217,29 EUR.

96. Peti toženki sta tožnici dolžni povrniti stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 1.306,62 EUR (1.750 točk,8 kar znaša 1.050,00 EUR, 21,00 EUR materialnih stroškov ter 22 % DDV v višini 235,62 EUR), medtem ko je peta toženka tožnicama dolžna povrniti stroške v višini 697,50 EUR (750 točk za sestavo odgovora na pritožbo,9 kar znaša 450,00 EUR, materialni stroški znašajo 15,90 EUR, 22 % DDV 102,50 EUR, sodna taksa pa 129,10 EUR). Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov sta tožnici peti toženki dolžni povrniti 609,12 EUR.

97. Tožnici sta dolžni povrniti šestemu tožencu stroške sestave odgovora na njuno pritožbo (1.875 odvetniških točk10), pisnega poročila (50 točk), kar skupaj znaša 1.155,00 EUR, materialni stroški znašajo 17,40 EUR, 22 % DDV pa 257,93 EUR. Skupno torej pritožbeni stroški šestega toženca, ki sta mu jih dolžni povrniti tožnici, znašajo 1430,33 EUR.

98. Stroške odgovora na pritožbo sta tožnicama dolžna povrniti tudi osmi toženec in deveta toženka, vsak v višini 568,40 EUR (750 točk za sestavo odgovora,11 kar znaša 450,00 EUR, materialni stroški znašajo 15,90 EUR, 22 % DDV pa 102,50 EUR).

99. S pritožbami zoper sklep pritožniki niso uspeli, zato stroške s pritožbami nosijo sami. Svoje stroške za odgovore na pritožbe zoper sklep nosijo tudi tožnici in peta toženka, saj njihovi odgovori niso pripomogli k odločitvi sodišča druge stopnje in so bili tako nepotrebni (155. člen ZPP).

1 Glej odločbo US RS, Up-373/97. 2 Glej odločbo US RS, Up-2113/08. 3 Trditve v zvezi z zavarovanjem odgovornosti izvajalca gradbenih del za sporno obdobje sicer v postopku niso bile dokazane. 4 Fotografije so prvi do četrti toženec izročili izvedencu na ogledu. 5 Odločba Vrhovnega sodišča RS I Up 928/2006, sodba Upravnega sodišča RS I U 175/2014. 6 Ker je bila tožba vložena v letu 2007, je podlaga za odmero stroškov Odvetniška tarifa iz leta 2003. 7 V pritožbi prvega do četrtega toženca spornih 190.997,76 EUR. 8 V pritožbi glede pete toženke spornih 165.185,00 EUR. 9 Peta toženka izpodbija odškodnino v višini 25.812,76 EUR. 10 V pritožbi glede šestega toženca sporno 190.997,76 EUR. 11 Osmi toženec in deveta toženka izpodbijata odškodnino v višini 25.812,76 EUR.