Jedro

Republika Slovenija glede na načelo varstva zaupanja v pravo (2. člen Ustave RS) in pravice do povračila škode (26. člen Ustave RS) ne more biti razbremenjena odškodninske odgovornosti za opustitev predpisanega dolžnega ravnanja svojih oblastnih organov v razmerju do tretjih, kadar njeni oblastni organi po uradni dolžnosti ne preprečijo niti ne poskušajo preprečiti kršitve svojih odločb (posamičnih aktov), ki so bile izdane o obnovi postopka izdaje gradbenega dovoljenja zaradi varovanja pravnih koristi tretjih, posledica kršitve teh odločb (izgradnje objekta po zadržanem izvrševanju gradbenega dovoljenja) in opustitve dolžnega ravnanja preprečitve te kršitve (v konkretnem primeru inšpekcijskega nadzorstva), pa je nastanek škode tretjim. Zato odškodninsko odgovarja tudi za škodo zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnine tožečih strank.

Napake v projektu niso v vzročni zvezi s škodo zaradi nadaljevanja gradnje v nasprotju z odločbo o zadržanju izvršitve gradbenega dovoljenja.

Ker ne obstaja posebna določba, po kateri bi odgovorni projektant za škodo zaradi napak v projektu tretjim neposredno odgovarjal skupaj s projektantom kot svojim delodajalcem, to je določba, ki bi derogirala splošno pravilo o odgovornosti delodajalcev (prvi in drugi odstavek 147. člena OZ), odgovorni projektant ni neposredno odškodninsko odgovoren.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se I. in II. točka sodbe sodišča druge stopnje spremenita tako, da se glasita: » I. Pritožbi prvo do četrtotožene stranke ter pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v V. točki izreka spremeni tako, da se ta pravilno glasi: „Prvi toženec, druga toženka, tretja toženka, četrti toženec in deveta toženka so dolžni nerazdelno plačati prvi tožnici znesek 55.061,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 16.617 EUR od 26. 10. 2007, od zneska 38.444,67 EUR pa od 29. 3. 2018 do plačila, in drugi tožnici znesek 110.123,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 33.234,00 EUR od 26. 10. 2007, od zneska 76.889,33 EUR pa od 29. 3. 2018 do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.“

II. V ostalem delu se pritožba tožeče stranke in pritožbe prvo do četrtotožene, petotožene, sedmotožene, osmotožene in devetotožene stranke zoper sodbo zavrnejo in se v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. «

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Delno se spremeni tudi odločitev o pravdnih in pritožbenih stroških, in sicer se III. točka sodbe sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: » Pritožbi tožeče stranke zoper sklep o stroških sodišča prve stopnje se ugodi in se prvostopenjski sklep spremeni v 3., 4., 5. in 6. točki izreka, tako da se 3. točka črta, 4., 5. in 6. točka pa se glasijo: „4. Prvo, drugo, tretje, četrto, sedmo, osmo in deveto tožena stranka so dolžne nerazdelno tožečima strankama povrniti odmerjene pravdne stroške v višini 14.965,08 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

5. Prvo, drugo, tretje, četrto, osmo in deveto tožena stranka so dolžne nerazdelno tožečima strankama povrniti odmerjene pravdne stroške še v višini 2.055.89 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

6. Prvo, drugo, tretje, četrto in deveto tožena stranka so dolžne nerazdelno tožečima strankama povrniti odmerjene pravdne stroške še v višini 6.775,26 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.“ V preostanku se pritožba tožeče stranke in pritožbe prvo do četrto tožene, petotožene, sedmotožene, osmotožene in devetotožene stranke zoper sklep zavrnejo in se izpodbijani sklep potrdi.« Peti in šesti stavek IV. točke sodbe sodišča druge stopnje pa se spremenita tako, da se glasita: »Devetotožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Stroške s svojimi pritožbami nosijo tožene stranke same.«

IV. Deveta toženka mora tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 5.551,02 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

V. Tožeča stranka mora peti toženki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 1.567,94 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

VI. Tožeča stranka mora šestemu tožencu povrniti njegove stroške revizijskega postopka v višini 1.674,08 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnici sta solastnici nepremičnine v Ljubljani, v kateri imata poslovne prostore, in od tožencev terjata povračilo stroškov sanacije škode, ki je nastala na njunem objektu zaradi gradnje večstanovanjske stavbe na sosednjem zemljišču, ter odškodnino zaradi zmanjšane vrednosti njune nepremičnine. Toženi so investitorji gradnje (prvi štirje toženci kot solastniki sosednjega zemljišča), projektantsko podjetje (peti toženec) in v njem zaposleni odgovorni projektant arhitekture (šesti toženec), gradbeno podjetje (sedmi toženec), nadzornik gradnje (osmi toženec) in država kot izdajateljica gradbenega dovoljenja (deveta toženka).

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in tožencem (z izjemo šestega toženca) naložilo nerazdelno plačilo 8.604,25 EUR prvi tožnici ter 17.2087,51 EUR drugi tožnici (pri terjatvah do sedme toženke pa ugotovilo le njun obstoj, saj je bila sedma toženka v času pravde že v stečaju) iz naslova sanacije škode na objektu; iz naslova zmanjšanja vrednosti nepremičnine pa je prvim štirim tožencem naložilo še nerazdelno plačilo 55.061,67 EUR prvi tožnici in 110.123,33 EUR drugi tožnici, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je zahtevek zavrnilo; glede 107,24 EUR pa postopek zaradi umika tožbe ustavilo. O pravdnih stroških je odločilo s posebnim sklepom.

3. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi prvih štirih tožencev in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo delu glede obresti iz naslova odškodnine zaradi zmanjšane vrednosti nepremičnine. Pritožbo tožnic in ostalih tožencev v celoti ter preostali del pritožbe prvih štirih tožencev je zavrnilo. Odločilo je še o pritožbenih stroških.

4. Na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča II DoR 467/2020 z dne 6. 11. 2020 sta tožnici zoper sodbo sodišča druge stopnje vložili revizijo, v kateri zatrjujeta zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Priglašata revizijske stroške.

5. Revizija je bila vročena tožencem. Nanjo sta odgovorila peta toženka in šesti toženec, ki predlagata zavrnitev revizije in priglašata stroške revizijskega postopka.

**Dejanski okvir spora**

6. Dejansko stanje, bistveno za presojo revizijskih vprašanj in za odločitev o reviziji, je mogoče strniti v naslednje točke: − tožeči stranki sta solastnici nepremičnine, ki meji s parcelo št. ... k. o. ..., na kateri je bila investitorjem (prvim trem tožencem, ki se jim je nato kot solastnikom te parcele pridružil še A. A., četrti toženec), z gradbenim dovoljenjem št. 3515-268/2004-13, ki ga je izdala Upravna enota Ljubljana, Izpostava Vič – Rudnik dne 15. 9. 2004, dovoljena rušitev obstoječega stanovanjskega objekta do plošče nad pritličjem, nadomestna gradnja in novogradnja večstanovanjskega objekta s skupno garažo in shrambami v kleti; − gradbeno dovoljenje je bilo izdano na podlagi projektne gradbene dokumentacije projektivnega podjetja C., d. o. o. (peta toženka), odgovorni projektant pa je bil šesti toženec, B. B.., u. d. i. a., ki je bil v delovnem razmerju z omenjenim projektivnim podjetjem; − gradbena dela je na podlagi gradbenega dovoljenja za investitorje (prve štiri tožence) izvajala sedma toženka, nadzor pa je opravljal osmi toženec, D. D..; − sedma toženka je pričela z gradbenimi deli v oktobru 2004. Dne 8. 11. 2004 je izvajala teptanje dna gradbene jame, pri čemer je uporabljala valjar za zemljine z vgrajeno vibracijsko napravo v železnem valju. Zaradi uporabe vibracijske funkcije valjarja so nastali močni sunki, podobni potresnim, kar je na objektu tožečih strank povzročilo škodo; − po tem škodnem dogodku sta tožnici zahtevali obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja. Obnova je bila dovoljena, izvršitev gradbenega dovoljenja pa zadržana do odločitve o obnovi. Po dvakrat ponovljenem postopku je bila zahteva za gradbeno dovoljenje 2. 11. 2011 pravnomočno zavrnjena (saj načrtovani objekt ni pomenil nadomestne gradnje, temveč novogradnje, zaradi česar bi moral biti upoštevan štirimetrski odmik od parcelne meje, predvideni objekt pa je bil odmaknjen le 0,8 m, s čimer je kršil določila Odloka o zazidalnem načrtu), prav tako tožba investitorjev v upravnem sporu, revizija četrtega toženca zoper sodbo Upravnega sodišča pa je bila zavržena; − kljub zadržanju gradbenega dovoljenja so investitorji in izvajalec nadaljevali z gradnjo in jo 20. 12. 2005 dokončali. S tem so tožnicama povzročili škodo zaradi zmanjšanja vrednosti njune nepremičnine, ki se odraža v zmanjšanju njene bivalne kakovosti, saj je novozgrajeni objekt v primerjavi s starim bistveno večji, umeščen v prostor v nasprotju s prostorskim redom, zmanjšuje harmoničnost zazidave mikrolokacije, zasebnost nepremičnine, povečuje obremenitev s hrupom, zmanjšuje osončenost ter omejuje prostorsko odprtost in pogled. Višina te škode znaša 165.185 EUR.

**Odločitev sodišč nižjih stopenj**

7. Ker je predmet revizijske presoje le odgovornost projektantskega podjetja, odgovornega projektanta arhitekture ter države (petega in šestega toženca ter devete toženke), revizijsko sodišče razloge odločitve nižjestopenjskih sodišč glede ostalih tožencev povzema le na kratko.

8. Podlaga za odločitev sodišč nižjih stopenj so določbe Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o odškodninski odgovornosti, Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ter Ustave RS. Višino škode (stroškov za sanacijo objekta tožnic ter zmanjšanje vrednosti nepremičnine) sta ugotovili s pomočjo izvedencev. Za neposredno škodo na objektu (razpoke) odgovarjajo po presoji sodišč vsi toženci z izjemo šestega toženca: - gradbeno podjetje odgovarja zaradi neustrezne metode dela (uporaba vibracijske funkcije stroja pri utrjevanju gradbene jame); - nadzornik zaradi nestrokovnega ravnanja pri nadzoru (saj ni pozval geomehanika, naj po izkopu jame ponovno preveri sestavo tal, s čimer bi se lahko izrecno izključilo uporabo vibracijske funkcije); - investitorji po določbi 187. člena OZ za škodo, povzročeno tretjim osebam, odgovarjajo solidarno z izvajalcem del, istočasno kot lastniki nepremičnine ne smejo drugim povzročati škode in poglabljati svoje nepremičnine tako, da bi sosednja posledično izgubila trdnost, stabilnost in oporo (73. in 85. člen SPZ); - projektantsko podjetje odgovarja zaradi napačne določitve vplivnega območja gradnje in premajhnega odmika objekta od parcelne meje (saj bi delovanje stroja dlje od objekta tožnic zmanjšalo možnost ali obseg nastanka škode, z vključitvijo objekta tožnic v vplivno območje pa bi bila tudi izvajalec in nadzornik pozornejša na morebitne poškodbe, lahko bi se na njem vzpostavile kontrolne plombe, tožnici pa bi že od začetka lahko sodelovali v postopku izdaje gradbenega dovoljenja in s tem zavarovali svoje interese); - država pa odgovarja zaradi hudo malomarnega ravnanja upravnih organov v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ter težjih kršitev materialnega in procesnega prava (zmotne razlage pojma nadomestna gradnja in novogradnja, napačna presoja predložene dokumentacije in pisne izjave tožnic o soglasju k gradnji, zaradi česar nista bili pravočasno vabljeni k sodelovanju v postopku in nista mogli zaščititi svojih pravic), zaradi česar se je gradnja sploh začela izvajati in to preblizu objekta tožnic.

Sodišče je ugotovilo njihovo krivdno in solidarno odškodninsko odgovornost, saj so vsi prispevali k nastanku škode, deležev odgovornosti pa ni mogoče ugotoviti (131. člen OZ, prvi in tretji odstavek 186. člena OZ).

9. Za škodo zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnine po presoji sodišč odgovarjajo le prvi štirje toženci (investitorji in lastniki sosednje gradnje), in sicer zaradi gradnje brez veljavnega gradbenega dovoljenja, tj. kljub zadržanju izvršitve gradbenega dovoljenja do odločitve o obnovi postopka, pri čemer je bil predlog za izdajo gradbenega dovoljenja nazadnje zavrnjen, objekt pa je vseeno zgrajen in kot nedovoljena imisija negativno vpliva na bivalno kakovost sosednje nepremičnine (73. in 75. člen SPZ). Ne odgovarja pa projektantsko podjetje, saj se (sicer res neustrezno zasnovan) projekt ob upoštevanju zadržanja gradbenega dovoljenja sploh ne bi uresničil – odločitev upravnega organa in neupoštevanje te odločitve s strani investitorjev sta zato pretrgala vzročno zvezo. Prav tako ne odgovarja država, ki je že z izdajo odločbe o zadržanju izvršitve gradbenega dovoljenja storila vse, kar je bila dolžna storiti; tožnici pa v postopku nista konkretizirali, kaj naj bi država morala storiti, da bi preprečila gradnjo, oziroma katera dejanja je opustila. Navedli sta sicer, da sta o nadaljevanju gradnje kljub zadržanju zadržanju izvršitve gradbenega dovoljenja obvestili prvostopenjski organ in inšpektorat ter predlagali izvršbo 3. točke izreka odločbe o dovolitvi obnove postopka, a dokaza z vpogledom v zapisnik inšpektorata nista predlagali v zvezi s temi navedbami (temveč v zvezi z navedbami glede odgovornosti osmega toženca), zato te ostajajo nedokazane.

10. Za nobeno škodo po presoji sodišč nižjih stopenj ne odgovarja šesti toženec kot odgovorni projektant arhitekture, zaposlen pri peti toženki kot projektantskem podjetju. Za škodo, ki jo tretjim osebam povzroči delavec, namreč odgovarja delodajalec, razen če delavec škodo povzroči namenoma (147. člen OZ), kar pa ni v konkretnem primeru ni bilo dokazano (njegove strokovno napačne ugotovitve glede umeščenosti objekta v prostor, napačne opredelitve vplivnega območja, odmikov od parcelnih mej ipd., četudi malomarne, še ne pomenijo namerno povzročene škode). Določba 32. člena ZGO-1 določa, da za neposredno škodo, ki nastane tretjim osebam in izvira iz njihovega dela in njegovih pogodbenih obveznosti, odgovarjajo investitor nameravanega objekta, projektant, ki je izdelal projektno dokumentacijo za takšen objekt, izvajalec gradnje takšnega objekta, nadzornik nad gradnjo takšnega objekta in revident projektne dokumentacije. Med temi osebami ni izrecno naštet odgovorni projektant arhitekture, zato navedeni člen ne izključuje uporabe 147. člena OZ. Tudi sicer je po 2. členu in 47. členu ZGO-1 odgovorni projektant posameznik, ki projektantu (torej ne tretjim osebam) odgovarja za skladnost načrta, ki ga izdela, s prostorskimi akti, gradbenimi predpisi in pogoji pristojnih soglasodajalcev. Iz obstoječe sodne prakse izhaja kvečjemu sklep, da odgovorni projektant lahko tretjim odgovarja takrat, kadar nastopa v lastnem imenu in za lasten račun, nobeno sodišče pa se še ni opredelilo do položaja, ko odgovorni projektant delo opravi kot zaposleni pri projektantskem podjetju, zato odstop od sodne prakse ni podan.

**Dopuščena revizijska vprašanja**

11. Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

12. Revizija je bila dopuščena glede vprašanj:

(1) ali je Republika Slovenija, glede na načelo varstva zaupanja v pravo (2. člen Ustave RS) in pravice do povračila škode (26. člen Ustave RS), lahko razbremenjena odgovornosti za opustitev predpisanega dolžnega ravnanja svojih oblastnih organov v razmerju do tretjih, kadar njeni oblastni organi po uradni dolžnosti ne preprečijo niti ne poskušajo preprečiti kršitve svojih odločb (posamičnih aktov), ki so bile izdane o obnovi postopka izdaje gradbenega dovoljenja zaradi varovanja pravnih koristi tretjih, posledica kršitve teh odločb (izgradnja objekta po zadržanem izvrševanju gradbenega dovoljenja) in opustitve dolžnega ravnanja preprečitve te kršitve (v konkretnem primeru inšpekcijskega nadzorstva), pa je nastanek škode tretjim, zaradi varovanja pravnih koristi katerih je bila ta odločba izdana;

(2) ali se prekinitev vzročnosti pri presoji prispevka projektanta in odgovornega projektanta (petega in šestega toženca) za nastalo škodo po pravilih o solidarni odgovornosti lahko presoja zgolj po formalnem kriteriju izdaje odločbe o obnovi postopka, ki naj bi vzročno zvezo z njunim protipravnim ravnanjem prekinila, ali pa je glede na specifičnost povezave udeležencev pri gradbenem podjemu (odgovornost za strokovne rešitve) treba upoštevati kriterij vzroka, ki izvira iz njune sfere odgovornosti (jamstvo naročniku in državi za projekt, skladen s predpisi in prostorskimi akti);

(3) ali je glede na poseben položaj in pristojnosti, ki so z ZGO-1 podeljene odgovornemu projektantu (arhitekture) kot nosilcu javnega pooblastila za potrjevanje skladnosti projektov s predpisi in prostorskimi akti po ZGO-1, mogoče izključiti njegovo neposredno odškodninsko odgovornost tretjim osebam.

**Povzetek navedb strank v revizijskem postopku** **Revizijske navedbe**

13. Revizijsko sodišče revizijo zaradi njene obsežnosti povzema le v bistvenih elementih. V zvezi s prvim dopuščenim vprašanjem revidentka navaja, da je UE Ljubljana investitorjem zaradi nadaljevanja nedovoljene gradnje izrekala zgolj upravne kazni, ni pa bilo opravljeno inšpekcijsko nadzorstvo, ki so ga bili državni organi dolžni izvesti po uradni dolžnosti. Posledično je bil objekt zgrajen, še preden je bilo po obnovi postopka izdaje gradbenega dovoljenja prej izdano dovoljenje v celoti razveljavljeno. Upravni organi so bili z nadaljevanjem gradnje seznanjeni. Inšpekcijsko nadzorstvo nad izvajanjem predpisov in spoštovanjem izdanih odločb sodi med naloge državne uprave, ki se opravljajo po uradni dolžnosti; opustitev teh nalog pa lahko vodi do izvotlitve odločb, izdanih tudi zaradi varstva pravic tretjih oseb, in s tem do odškodninske odgovornosti države. Tožnici sta se upravičeno zanesli na to, da bodo državni organi zagotovili spoštovanje lastnih odločb in da sta svoje koristi preko obnove postopka izdaje gradbenega dovoljenja zavarovali ne le formalno, ampak tudi dejansko. Nespoštovanje odločbe s strani investitorjev je vodilo v nastanek škode, ki bi jo inšpekcijski ukrep lahko preprečil, zato je tudi pasivnost države protipravna in v vzročni zvezi z nastalo škodo. Tožnici sta v postopku zadostili trditvenemu in dokaznemu bremenu že s tem, ko sta izkazali izgradnjo objekta po zadržanju gradbenega dovoljenja (to dejstvo izhaja že iz samih odločb toženke). Zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da tožnici nista podrobneje opredelili, kako naj bi država preprečila sporno gradnjo oziroma katera dejanja naj bi opustila, ter da nista dokazali, da sta obvestili ustrezni organ. Prezrlo je njuno sklicevanje na navedbe v zvezi z odgovornostjo devete toženke, ki izhajajo iz številnih (v reviziji točneje opredeljenih) vlog, in je svoje stališče o nedokazanosti obvestila upravnim organom gradilo zgolj na navedbah v zvezi z zapisnikom inšpektorata z dne 18. 11. 2014. V ustavno zagotovljene pravice tožnic je bilo poseženo dvakrat: prvič zaradi neučinkovitega varstva v upravnem postopku, drugič pa z zahtevo, naj dokazujeta, kaj sta sami storili za to, da bi jima država zagotovila tisto, kar bi jima bila dolžna zagotoviti po uradni dolžnosti.

14. Glede drugega dopuščenega vprašanja revizija navaja, da je ravnanje projektanta in odgovornega projektanta, ki sta avtorja neustreznega projekta, neločljivo povezano s škodo, ki je nastala z dejansko izgradnjo tega objekta (zmanjšanjem vrednosti nepremičnine tožnic). Naročnik se lahko zanese na to, da bo rezultat projektiranja skladen tudi z veljavnim prostorskim aktom in predpisi – za to odgovorni projektant s svojim podpisom tudi jamči in to jamstvo ima pomen ne le za notranje razmerje s projektantom, temveč tudi za razmerje z naročnikom, upravnim organom in tretjimi osebami. Bistveno je, da se je v konkretnem primeru gradnja (četudi protipravno) nadaljevala prav na podlagi projekta petega in šestega toženca, ki sta jamčila, da je projekt skladen s predpisi, tega jamstva pa tudi nikoli nista preklicala – ustreznost projekta zatrjujeta celo še v tej pravdi. V času (nezakonite) gradnje je šesti toženec izvedbo tudi aktivno spremljal z namenom, da se čim bolj približa njegovi zamisli. S svojim ravnanjem je aktivno povečeval verjetnost nastanka škode.

15. V zvezi s tretjim dopuščenim vprašanjem pa revizija trdi, da odgovorni projektant tretjim odgovarja tudi samostojno in da torej njegova odgovornost ne obstaja le v razmerju do projektanta kot njegovega delodajalca. Bistveno je, da je imela njegova izjava o skladnosti projekta s predpisi in prostorskim aktom dejanski in pravni učinek v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Revidentka pojasnjuje vsebino ureditve na ravni EU (direktive, ki so bile prenesene v ZGO-1), namen ustanovite Zbornice za arhitekturo in prostor, ki naj bi po ZGO-1 zagotavljala strokovnost in varovanje javnega interesa na področju urejanja prostora in graditve objektov ter varstva tretjih oseb, ter opisuje način pridobitve statusa pooblaščenega arhitekta, ki ga na podlagi javnega pooblastila podeljuje Zbornica. Samo na podlagi tega statusa lahko odgovorni projektant potrjuje pravilnost projektov, nastopa pa individualno, v lastnem imenu in za lasten račun – njegova odgovornost za podajo izjav nima podlage v delovnopravnem razmerju s projektantom, ampak je utemeljena na posebnem zakonsko določenem položaju, namen katerega je, da glede na družbeni pomen arhitekturne dejavnosti s svojo strokovno avtoriteto, ki jo odgovornemu projektantu prizna Zbornica kot nosilec javnega pooblastila, uresničuje temeljno poslanstvo arhitekturne dejavnosti. Če bi bila izjava o skladnosti načrtov s prostorskim aktom in predpisi namenjena zgolj jamstvu v razmerju do projektanta in bi jo odgovorni projektant podajal v okvir delovnopravnega razmerja s projektantom, potem ni videti razloga, zakaj bi bilo treba njegovo jamstvo in način podajanja te izjave z zakonom izrecno urediti. Odgovorni projektant s potrditvijo skladnost izdelanih načrtov uresničuje javnopravni mandat, saj s svojim znanjem zagotavlja ne le projektantu, temveč tudi upravnemu organu in tretjim, da so vsi načrti zaupanja vredni, strokovno pravilni in pravno skladni, zato nosi tudi neposredno odgovornost za kršitve oziroma zlorabe javnega upravičenja. Revizija vztraja, da delovnopravni element (tj okoliščina, da je bil odgovorni projektant v konkretni zadevi zaposlen pri projektantu) odgovornosti ne izključuje. Ne strinja se s presojo pritožbenega sodišča, da v dosedanji sodni praksi še ni bil obravnavan primer, kot je obravnavani, saj naj bi v nobenem primeru ne šlo za vlogo odgovornega projektanta kot zaposlenega pri projektantu. Opozarja na primer, kjer je bila ugotovljena disciplinska odgovornost odgovornega projektanta (ki je istočasno nastopal tudi kot direktor projektanta) v postopku pred Zbornico. Primerljiv naj bi bil (tudi) primer odgovornosti sodnih izvedencev kot strokovnih pomočnikov sodišča, ki po sodni praksi prav tako neposredno odgovarjajo, pri čemer nosijo odgovorni projektanti v primerjavi z njimi še večjo odgovornost. Navaja še, zakaj naj bi bila povzročitev škode namerna in s tem vodila v neposredno odgovornost projektanta.

**Navedbe iz odgovorov na revizijo**

16. Peta toženka v odgovoru na revizijo glede drugega dopuščenega vprašanja, ki se nanaša (tudi) nanjo, navaja, da revizijsko stališče o odgovornosti projektanta za zmanjšano vrednost nepremičnine tožnic zaradi izgradnje sosednje stavbe po projektu, nasprotuje v sodni praksi sprejetim stališčem o adekvatni vzročni zvezi. Peta toženka investitorjev ni pozivala k dokončanju projekta kljub zadržanju gradbenega dovoljenja; nadaljevanja gradnje po projektu, s katerim so že razpolagali, jim tudi ni mogla preprečiti. Sami so ravnali v nasprotju z odločbo upravnega organa in s tem preusmerili vzročno zvezo. Obstoj projekta je kvečjemu pogoj v smislu sine qua non vzročnosti, ki po ravnanju investitorjev ni več pravno upošteven.

17. Tudi šesti toženec v odgovoru na revizijo zavzema glede drugega dopuščenega vprašanja enako stališče kot peta toženka. Dodaja še, da do trenutka zadržanja gradbenega dovoljenja objekt še ni bil zgrajen do mere, ki bi povzročila zmanjšanje vrednosti sosednje nepremičnine. Odločilen vzrok za nastalo škodo je bilo torej šele dokončanje gradnje kljub zadržanju gradbenega dovoljenja, za kar pa so odgovorni investitorji. Sam z upravno odločbo sploh ni bil seznanjen. Zanika tudi, da bi bil načrt arhitekture v kakršni koli vzročni zvezi s škodo, ki je nastala zaradi uporabe vibracijske funkcije stroja, saj je slednje v domeni izvajalca del. V zvezi s tretjim dopuščenim vprašanjem, ki se nanaša nanj kot na odgovornega projektanta, pa opozarja na zakonsko besedilo 2. in 32. člena ZGO-1, kjer odgovorni projektant ni naveden med osebami, ki odgovarjajo tretjim, in kjer je opredeljen kot posameznik, ki odgovarja projektantu. Tako je tudi stališče sodne prakse (npr. sodba VSL I Cpg 875/2010). Noben predpis tudi ne izključuje uporabo določb OZ o odgovornosti delodajalca za delavce. Poleg tega je pogodbenem razmerju z naročniki le projektant, odgovorni projektant pa zanj izdela le del celotnega projekta. V tem obsegu niti ni bilo določitve vplivnega območja, saj slednjega po zakonu določi projektant (zanj vodja projekta) in ne odgovorni projektant arhitekture. Škodo tretjim je povzročil projekt kot celota, ne pa zgolj del, ki ga je izdelal odgovorni projektant arhitekture. Z vpisom v imenik Zbornice odgovorni projektant tudi ne pridobi nobenih javnih pooblastil v smislu sodelovanja v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja, za upravni organ projekt ni zavezujoča strokovna podlaga, kot to navaja tožeča stranka, niti ni odgovorni projektant njegov strokovni pomočnik.

**Presoja utemeljenosti revizije**

18. Revizija je delno utemeljena.

_Glede prvega dopuščenega vprašanja_

19. Prvo revizijsko vprašanje se nanaša na odškodninsko odgovornost države, ker so kljub zadržanju gradbenega dovoljenja investitorji nadaljevali z gradnjo. V svojem jedru sprašuje, ali je država lahko razbremenjena odgovornosti za opustitev predpisanega dolžnega ravnanja svojih oblastnih organov v razmerju do tretjih, kadar njeni oblastni organi po uradni dolžnosti ne preprečijo niti ne poskušajo preprečiti kršitve svojih odločb (posamičnih aktov). Pri tem je izrecno omenjena opustitev inšpekcijskega nadzorstva.

20. Odgovornost države za škodo, povzročeno s protipravnim ravnanjem nosilcev oblasti, je javnopravna odškodninska odgovornost in izhaja iz zahtev pravne države (2. člen Ustave). Nosilna in hkrati edina neposredna pravna norma, ki ureja to področje, je 26. člen Ustave. Ta določba vsakomur zagotavlja pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Gre za ustavno jamstvo povrnitve škode za oblastno protipravnost, torej za škodo, ki je nastala v vertikalnem razmerju med državo in posameznikom (acta iure imperii). Ker ta vrsta odškodninske odgovornosti ni celovito, sistemsko in zaokroženo urejena na zakonski ravni, sodna praksa pojme iz 26. člena Ustave, kot so protipravno ravnanje, škoda, povzročitev in povrnitev škode, napolnjuje z vsebino obligacijskega prava, tj. področja civilnega prava, ki obravnava obveznostna razmerja med enakopravnimi posamezniki.1

21. Pojem protipravnega ravnanja vključuje tako protipravna dejanja kot protipravne opustitve. Slednje pomenijo oblastno protipravnost povsod, kjer je državna (ali lokalna) oblast zadolžena k aktivnemu ravnanju, pri čemer je smisel in cilj takega ravnanja tudi preprečevanje škode, ki bi zaradi opustitve nastala. V takih primerih je pravo tisto, ki vzpostavlja vzročno zvezo med opustitvijo in nastalo škodljivo posledico. Vzročna zveza je tedaj vselej umetna, saj so po naravi stvari vzroki lahko le dogodki ali dejanja, ne pa opustitve, ki niso ne eno in ne drugo – iz nič pač nastane nič.2 Posledično je pri opustitvah podstat vzročne zveze lahko izključno normativna.3 Naravni vzrok škode je neko dejanje ali dogodek, pogoj, da je vzrok »uspešno« deloval, pa je opustitev določenega zapovedanega (ali obljubljenega) dejanja, ki bi nastanek škode preprečilo.4 Vzročnost zaradi opustitev je tako tudi hipotetična, pri čemer je premisa hipoteze, ki vzročno zvezo vzpostavlja, pravna norma, ki zapoveduje konkretno aktivnost. Sprašujemo se, ali bi normativna dolžnost, torej civilnopravna dolžnost ali javnopravna zadolžitev, če bi bila pravilno izpolnjena, preprečila nastanek škode.

22. V primerih oblastne opustitvene protipravnosti je treba tako najprej raziskati, ali je obstajala dolžnost državnega organa odzvati se na določeno nevarnost, škodljivo stanje, dogajanje, delovanje ali dejanje, kaj je bil smisel in cilj take pristojnosti ter ali je državni organ ravnal v skladu s svojo dolžnostjo. Če je svojo dolžnost opustil, je treba ovrednotit težo te opustitve. Utrjeno stališče sodne prakse je, da nezakonitost ali nepravilnost ravnanja sama po sebi še ne zadošča za izpolnjenost standarda »protipravno ravnanje« iz 26. člena Ustave. Protipravnost mora biti kvalificirana v smislu odstopa od ustaljene upravne oz. sodne prakse, očitne napačnosti ravnanja ali zlorabe položaja.5 Ravnanja oblastnih organov so protipravna le v primerih kvalificirane stopnje napačnosti, torej v primeru hudih in očitnih kršitev.6 Nadaljnja posebnost javnopravne odškodninske odgovornosti države je tudi t. i. razosebljanje odgovornosti. Člena 26 Ustave RS ni mogoče razlagati ozko, temveč le tako, da pomeni tudi odgovornost države za nezakonito ravnanje, ki ga ni mogoče pripisati posamezniku ali posameznemu organu, ki spada v pristojnost države, ampak zgolj državi sami. Za razliko od civilne odškodninske odgovornosti, kjer je v ospredju krivda povzročitelja škode, je pri javnopravni odškodninski odgovornosti ključna protipravnost ravnanja oblastnega organa.7

23. Sodišči nižjih stopenj v ravnanju oblastnih organov devete toženke, ki niso preprečili nadaljevanja gradnje in s tem nastanka škode zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnine tožečih strank, nista videli protipravnosti. Po njunem mnenju bi morali tožeči stranki podrobneje opredeliti, kako naj bi organi devete toženke preprečili nastanek škode oziroma katera dejanja naj bi opustili. A dejstvo je, kot ugotavlja pritožbeno sodišče, »da sta tožnici v postopku zatrdili, da sta prvostopenjski organ večkrat obvestili, da je sedma toženka izvajala gradnjo po PGD tudi v času zadržanja izvrševanja gradbenega dovoljenja in da sta vložili predlog za izvršbo 3. točke izreka odločbe o dovolitvi obnove postopka z dne 17. 11. 2014 (sklicevali sta se tudi na postopke izvršbe), ker prvi toženec, tretja toženka in četrti toženec odločbe prvostopnega organa niso spoštovali in so gradnjo v času zadržanja tudi dokončali (list. št. 169, pripravljalni spis z dne 2. 3. 2012)«.8 Deveta toženka tudi ni zanikala trditev tožečih strank, da je upravni organ večkrat ugotovil, da je objekt v celoti zgrajen.

24. Z odločbo o dovolitvi obnove z dne 17. 11. 2004 je bila zadržana izvršitev gradbenega dovoljenja do odločitve o obnovi. A s tem je bil storjen le prvi korak v smeri varstva pred škodljivimi posledicami nezakonite gradnje. Ker so investitorji in izvajalec z gradnjo kljub prepovedi nadaljevali, bi morala deveta toženka v okviru inšpekcijskega nadzorstva preprečiti nastajanje škode. Člen 145. ZGO-1, ki ureja obseg inšpekcijskega nadzorstva, je v času gradnje spornega objekta v svoji četrti alineji gradbenemu inšpektorju med drugim nalagal nadzor, ali se gradnja izvaja skladno z izdanim gradbenim dovoljenjem.9 V obseg tega nadzora gotovo spada tudi nadzor, ali se gradi kljub zadržanju gradbenega dovoljenja, saj se taka gradnja ne izvaja skladno z izdanim gradbenim dovoljenjem. Gradbeni inšpektor bi moral zato intervenirati in z izdajo ukrepov, ki jih predvideva ZGO-1, med katerimi je tudi vzpostavitev prejšnjega stanja z odstranitvijo že zgrajenega objekta ali njegovega dela (152. člen ZGO-1), zagotoviti uresničitev odločbe o prepovedi nadaljevanja gradnje.10 Deveta toženka, ki je prepovedala nadaljevanje gradnje, bi morala torej poskrbeti za uresničitev svojega pravnega akta. Toliko bolj, ker je bila z nadaljevanjem nelegalne gradnje seznanjena. Opustitev dolžnostnega ravnanja gradbenega inšpektorja, ki mora za zavarovanje ne le javnega, temveč tudi zasebnega interesa11 ukrepati po uradni dolžnosti, odstopa od minimalnih standardov opravljanja te službe. Bistveno za tako oceno je dvoje. Najprej, že samo dejstvo, da je upravni organ zadržal izvajanje gradbenega dovoljenja, je narekovalo povečan nadzor nad nameravano gradnjo, in drugič, upravni organi so bili z nadaljevanjem gradnje seznanjeni.12 S takim ravnanjem se je deveta toženka pregrešila zoper eno od nosilnih komponent pravne države, namreč zoper načelo pravne učinkovitosti, ki zahteva skladnost (kongruentnost) med pravno deklariranim in dejansko uresničenim.13 Opustitev dolžnostnega ravnanja, ki je privedla do izničenja pravnih učinkov odločbe o obnovi postopka in zadržanju izvršitve gradbenega dovoljenja, pomeni zato protipravno ravnaje organov devete toženke.

25. Odgovor na prvo vprašanje je torej negativen. Republika Slovenija glede na načelo varstva zaupanja v pravo (2. člen Ustave RS) in pravice do povračila škode (26. člen Ustave RS) ne more biti razbremenjena odškodninske odgovornosti za opustitev predpisanega dolžnega ravnanja svojih oblastnih organov v razmerju do tretjih, kadar njeni oblastni organi po uradni dolžnosti ne preprečijo niti ne poskušajo preprečiti kršitve svojih odločb (posamičnih aktov), ki so bile izdane o obnovi postopka izdaje gradbenega dovoljenja zaradi varovanja pravnih koristi tretjih, posledica kršitve teh odločb (izgradnje objekta po zadržanem izvrševanju gradbenega dovoljenja) in opustitve dolžnega ravnanja preprečitve te kršitve (v konkretnem primeru inšpekcijskega nadzorstva), pa je nastanek škode tretjim. Deveta toženka zato odškodninsko odgovarja tudi za škodo zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnine tožečih strank.

_Glede drugega dopuščenega vprašanja_

26. To vprašanje problematizira stališče o prekinitvi vzročnosti pri presoji prispevka projektanta in odgovornega projektanta (petega in šestega toženca) k škodi, ki je nastala zaradi gradnje kljub izdaji odločbe o obnovi postopka in zadržanju izvršitve gradbenega dovoljenja. Sprašuje, ali naj bi ta odločba vzročno zvezo med njunim protipravnim dejanjem in škodo prekinila, ali pa je glede na specifičnost povezave udeležencev pri gradbenem podjemu (odgovornost za strokovne rešitve) treba upoštevati kriterij vzroka, ki izvira iz njune sfere odgovornosti (jamstvo naročniku in državi za projekt, skladen s predpisi in prostorskimi akti).

27. Neposredni in naravni vzrok škode zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnine tožečih strank je sporna gradnja, torej aktivnost investitorjev in izvajalca, in ne izdelava projekta. Da je do te gradnje prišlo, je tudi posledica opustitev devete toženke. Kot je pojasnjeno zgoraj v 24. točki obrazložitve, bi morala država gradnjo preprečiti. Ker je ni, je treba škodo pripisati tudi njej. Njena opustitev, ki je poleg same gradnje odločilen vzrok škode, pa hkrati pomeni, da škode ni mogoče pripisati projektantu in (kot bo pojasnjeno pri odgovoru na tretje vprašanje, toliko manj) odgovornemu projektantu. Nelegalna gradnja in njen škodni učinek - zmanjšanje vrednosti sosednje nepremičnine - sta nastala po izdaji odločbe o zadržanju izvršitve gradbenega dovoljenja in zaradi kršitve te prepovedi, torej post hoc ergo propter hoc.

28. Škoda je tako posledica součinkovanja nezakonitega delovanja investitorjev in izvajalca na eni strani ter na drugi strani protipravnega ravnanja (oblastnih opustitev) devete toženke, ki ni poskrbela za preprečitev nadaljevanja gradnje.14 Dejstvo, da se je gradnja izvajala po projektu, ki sta ga pripravili peti in šesti toženec, je z nastankom škode sicer povezano. Vendar je ta povezava tako rahla in projektna gradbena dokumentacija od škode tako oddaljena, kot je na primer od jedrske škode oddaljen Robert Oppenheimer. Niso vsi naravni pogoji za nastanek škode ali okoliščine, ugodne za nastanek škodnih posledic, tudi pravno upoštevni vzroki škode. Revidentki zato ne moreta uspeti s stališčem, da »če ne bi bilo konkretnega (protipravnega) projekta (PGD), za katerega je jamčil projektant, če ta ne bi vseboval jamstva odgovornega projektanta, da je skladen s predpisi in prostorskim aktom, prvi do četrti toženec ne bi imeli predmeta svojega (protipravnega) naročila«. Tako pojmovanje vzročne zveze, ki temelji na enakosti vseh pogojev pri povzročitvi posledice (teorija sine qua non), ni sprejeto ne v teoriji ne v sodni praksi.15

29. Ker PGD ni naravni vzrok škode, kvečjemu oddaljen dejavnik škode, kot so pogoji, nastanku škode naklonjene okoliščine ali ugodne škodne razmere, bi bilo lahko le pravo tisto, ki bi vzpostavilo odškodninsko-pravno upoštevno vzročno zvezo med PGD in posledicami kršitve prepovedi nadaljevanja gradnje po taki PGD. Obstajati bi morala pravna norma, ki bi tudi za primere, kakršen je obravnavani, vzpostavila odgovornost projektanta tudi za škodo zaradi gradnje, ki je bila z odločbo državnega organa ustavljena in prepovedana. Z drugimi besedami, v pravnem redu bi morala biti norma, ki bi za primere, kakršen je obravnavani, kot vzrok škode razglasila napake v projektni dokumentaciji. Vendar taka norma ne obstaja. In ker ne obstaja, projektantu ni mogoče naložiti odgovornosti za ravnanja investitorja in izvajalca, na katera projektant nima vpliva, torej za tuja ravnanja, ki so zunaj njegove voljne in vplivne sfere in ki jih končno tudi težko predvidi – kar je tako, kot bi projektantu orožja pripisali škodo, povzročeno s takim orožjem.

30. Stališče revidentk je zato tudi v nasprotju s teorijo o adekvatni vzročnosti, ki je kot prevladujoča sprejeta v slovenskem pravu. Po tej teoriji se kot vzrok štejejo samo tiste okoliščine, ki po življenjskih izkušnjah običajno, ob rednem teku stvari pripeljejo do enake posledice.16 Revidentki imata sicer prav, ko pravita, da se ima »[s]leherni naročnik, ki naroči izdelavo projekta pri registriranem projektantu, torej za dejavnost posebej usposobljenem profesionalnem subjektu, [...] pravico zanesti ne samo na to, da bo rezultat projektiranja skladen z njegovim naročilom in vsemi predpisanimi tehničnimi zahtevami projektiranja, temveč da bo skladen tudi z merodajnim prostorskim aktom in predpisi«. To drži, vendar ne v primeru, kakršen je obravnavani. Škoda zaradi manjvrednosti nepremičnine tožečih strank je namreč nastala izključno zaradi gradnje po tem, ko je bila z odločbo upravnega organa gradnja ustavljena in njeno nadaljevanje prepovedano. Od tedaj dalje naročniki projekta niso imeli več »pravice zanesti se« na prej zahtevane in predpostavljene kvalitete projekta. Gradnja po tem projektu jim je bila kratko malo prepovedana.

31. Revizijsko sodišče zato pritrjuje stališču nižjih sodišč, »da je upravni organ z izdajo odločbe o zadržanju izvršitve gradbenega dovoljenja do odločitve o obnovi postopka učinke napak v projektu preprečil oziroma je prišlo do realizacije projekta zgolj zaradi neupoštevanja odločbe s strani investitorjev gradnje.«17 Odgovor na revizijsko vprašanje je tako naslednji: Napake v projektu niso v vzročni zvezi s škodo zaradi nadaljevanja gradnje v nasprotju z odločbo o zadržanju izvršitve gradbenega dovoljenja.

_Glede tretjega dopuščenega vprašanja_

32. Zadnje vprašanje izpostavlja neposredno odškodninsko odgovornost odgovornega projektanta za škodo tretjih oseb. V svojem bistvu naslavlja problem uporabljivosti splošne določbe 147. člena OZ o odgovornosti delodajalcev tudi za razmerje odgovornega projektanta do tretjih oškodovancev, katerih škoda je posledica napak v načrtu. Revidentki menita, da je »glede na poseben položaj in pristojnosti, ki so z ZGO-1 podeljene odgovornemu projektantu (arhitekture) kot nosilcu javnega pooblastila za potrjevanje skladnosti projektov s predpisi in prostorskimi akti po ZGO-1«, ta neposredno odškodninsko odgovoren tretjim osebam.

33. Kot za vse delavce tudi za šestega toženca veljata prvi in drugi odstavek 147. člena OZ. Za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Oškodovanec ima pravico zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od delavca, če je ta škodo povzročil namenoma.

34. Šesti toženec, ki je bil v času izdelave projekta v delovnem razmerju pri peti toženki in ki mu ni mogoče očitati, da bi škodo povzročil namenoma, ni neposredno odškodninsko odgovoren. Vrhovno sodišče v celoti soglaša s stališči, ki sta jih glede tega sprejeli nižji sodišči.18

35. Neposredne odgovornosti odgovornega projektanta za škodo tretjih ne predvideva nobena določba ZGO-1, ki bi bila v razmerju do prvega in drugega odstavka 147. člena OZ („Odgovornost delodajalcev“) specialna. Nasprotno, 32. člen ZGO-1, ki posebej ureja odgovornost za škodo, ki nastane tretjim (torej za škodo, ki jo tretjim povzroči bodisi gradnja objekta bodisi zgrajen objekt),19 med odgovornimi osebami ne omenja odgovornega projektanta.20 Že točka 4.2.1. prvega odstavka 2. člena ZGO-1 odgovornega projektanta opredeljuje kot posameznika, ki projektantu, tj. pravni ali fizični osebi, ki kot gospodarsko dejavnost opravlja storitve pri projektiranju (4.2. prvega odstavka 2. člena ZGO-1), odgovarja za skladnost načrta, ki ga izdela, s prostorskimi akti, gradbenimi predpisi in pogoji pristojnih soglasodajalcev. Definicija odgovornega projektanta torej ne predvideva njegove odgovornosti komu drugemu razen projektantu.

36. Tudi med določbami ZGO-1, ki nadalje opredeljujejo odgovornega projektanta: njegov položaj, kvalifikacije, ki jih mora izpolnjevati, njegov vlogo, naloge in odgovornost (45. in 47. člen ZGO-1), bomo zaman iskali podlago za njegovo neposredno odgovornost za škodo, povzročeno tretjim. Taka odgovornost bi morala biti kot izjema od splošnih določb 147. člena OZ izrecno določena. Iz določb 45. člena ZGO-1 neposredna odškodninska odgovornost odgovornega projektanta tretjim ne izhaja. Ta člen namreč projektantu, ki prevzame v izdelavo projektno dokumentacijo, nalaga, da mora za vse načrte, ki sestavljajo projekt, imenovati odgovorne projektante (prvi odstavek), nato v naslednjem odstavku pove, kdo je lahko imenovan za odgovornega projektanta in katere pogoje mora izpolnjevati za vpis v imenik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS) ter nato v četrtem odstavku opredeljuje njegove naloge med gradnjo objekta. Res je, da so med temi nalogami tudi take, ki so javnopravne narave: nadzorovanje, ali se gradnja objekta izvaja v skladu s projektom za pridobitev gradbenega dovoljenja, dolžnost o ugotovljenih nepravilnostih obvestiti investitorja, jih skupaj s predlogi, kako stanje popraviti, vpisati v gradbeni dnevnik in v primeru, če kljub opozorilom ostanejo neodpravljene, o tem obvestiti tudi pristojnega gradbenega inšpektorja. Vendar iz njih ni mogoče inducirati neposredne odškodninske odgovornosti tretjim. Vse te naloge namreč odgovorni projektant opravlja v okviru delovnega razmerja s projektantom, ali v jeziku prvega odstavka 147. člena OZ, kot »delavec pri delu«, ki je pri pravni ali fizični osebi (projektantu) »delal takrat, ko je bila škoda povzročena«.

37. Podlage za neposredno odškodninsko odgovornost odgovornega projektanta tretjim osebam ne daje niti prvi odstavek 47. člen ZGO-1.21 Določbe tega člena (zagotavljanje odgovornosti) namreč ne rečejo nič o tem, komu je odgovorni projektant odgovoren. Opredeljujejo le vsebino odgovornosti. To pomeni, da v ničemer ne posegajo v to, kar jasno pove točka 4.2.1. prvega odstavka 2. člena ZGO-1, ko razloži pojem »odgovorni projektant«. To je posameznik, ki projektantu odgovarja za skladnost načrta, ki ga izdela, s prostorskimi akti, gradbenimi predpisi in pogoji pristojnih soglasodajalcev. Normativno sporočilo te določbe je nedvoumno. Odgovorni projektant odgovarja le projektantu in ne tudi komu drugemu, na primer investitorju, še najmanj pa tretjim.22

38. Glede na povedano so argumenti revidentk, ki so pretežno le ponovitev pritožbenih, neutemeljeni. Drži, kot obširno izpostavljata pod II.2.3.2. in II.2.3.3. revizije, da so zaradi posebnega družbenega pomena arhitekture pogoji za opravljanje arhitekturne dejavnosti na ravni EU enotno regulirani. Prav tako, da ZAPS zagotavlja strokovnost in varuje javni interes na področju urejanja prostora in graditve objektov ter varstva tretjih oseb ter da ima za uresničevanje tega poslanstva ta ustanova pomembna javna pooblastila, med drugim tudi glede opravljanja strokovnih izpitov za odgovorne projektante, vodenja in vzdrževanja imenika pooblaščenih arhitektov ter za podeljevanje licenc za samostojno opravljanje arhitekturnega projektiranja. Revizijsko sodišče tudi ne nasprotuje revizijski tezi, da kodifikacijski napor EU na področju enotnih standardov glede izobrazbe, usposobljenosti in vzajemnega priznavanja diplom na področju arhitekture izvira iz spoznanja, kako pomemben vpliv ima (strokovno in družbeno odgovorno) izvajanje te dejavnosti na človekovo naravno in bivalno okolje ter družbene odnose. Vendar gre vse to revizijsko prizadevanje, vključno s tistim pod II.2.3.4., II.2.3.5. in II.2.3.6. revizije,23 v napačno smer. Prepričuje namreč v koristnost, smotrnost, ali vsaj primernost uzakonitve neposredne odškodninske odgovornosti odgovornega projektanta za škodo, ki jo zaradi napak projekta utrpijo tretje osebe, torej za ureditev, po kateri bi za škodo tretjim poleg projektanta odgovarjal tudi pri njem zaposlen odgovorni projektant, ki je storil napako v projektu.

39. Ti revizijski argumenti so zato že v izhodišču zgrešeni. V izhodišču zato, ker se v urejeni pravni državi pristojnost sodišč giblje znotraj oblastnega področja razlage prava t. i. iurisdictionem. Z drugimi besedami, naloga sodišč je povedati, kaj je prav – in ne, kaj je dobro, koristno, smotrno. To področje pripada neki drugi oblastni sferi (gubernaculo). Reševanju sporov na praven način je imanentna uporaba in razlaga prava – prava kot sredstva in merila za razreševanje sporov. Drži, da sodišča s tem, torej z razlago prava, pravo tudi soustvarjajo. Vendar le soustvarjajo, kar pomeni, da z razlago in uporabo s strani zakonodajalca že danega prava, to pravo znotraj razlagalnih meja nadgrajujejo. Nikakor pa sodišča niso pooblaščena ustvarjati pravnih norm, kjer teh norm ni. In ker pravne norme, ki bi predvidevala, da za škodo tretjim zaradi napak projekta poleg projektanta odgovarja tudi pri njem zaposlen odgovorni projektant, ni, ker torej specialna norma, ki bi v tem razmerju derogirala splošno normo 147. člena OZ, v pravnem redu ne obstaja, je sodišče z »razlago« ne more ustvariti.

40. Revidentki se ponovno sklicujeta na sodne odločbe, na katere sta se sklicevali že v pritožbi in na kar jima je pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče. Revizijsko sodišče zato ne bo ponavljalo pravilnih argumentov pritožbenega sodišča, še posebej, kar so navedbe revidentk očitno neutemeljene. Prav tako ne zaslužijo natančne revizijske razčlenitve navedbe pod II.2.3.8, kjer revidentki obravnavata področje disciplinskih kršitev iz sfere potrjevanja skladnosti načrtov s prostorskim aktom. To področje namreč nima povezave z odškodninsko odgovornostjo tretjim za napake v projektu, predvsem pa odškodninska odgovornost tretjim ne more biti posledica disciplinske odgovornosti odgovornega projektanta. Povsem zgrešeno in izven konteksta je revizijsko sklicevanje na obiter zapis v sodbi Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 2070/2017, da »[n]eposredna odškodninska odgovornost izvedenca ni izključena«. Nevredno pozornosti revizijskega sodišča je tudi izpodbijanje ugotovitev nižjih sodišč, da šesti toženec škode ni povzročil namenoma. Tega vprašanja ne načenja nobeno od dopuščenih vprašanj. Končno je pravno nepomembno, ali je šesti toženec s peto toženko sklenil pogodbo o zaposlitvi za »delo odgovornega projektanta« ali za »delovno mesto projektanta arhitekture«. Bistveno je, da je bil v delovnem razmerju s peto toženko in da je projekt nastal v tem okviru, torej »pri delu ali v zvezi z delom«.

41. Odgovor na tretje revizijsko vprašanje je tako pozitiven. Ker ne obstaja posebna določba, po kateri bi odgovorni projektant za škodo zaradi napak v projektu tretjim neposredno odgovarjal skupaj s projektantom kot svojim delodajalcem, torej določba, ki bi derogirala splošno pravilo o odgovornosti delodajalcev (prvi in drugi odstavek 147. člena OZ), šesti toženec tožnicama ni neposredno odškodninsko odgovoren.

**Odločitev o reviziji**

42. Revizijsko sodišče je po obrazloženem reviziji delno ugodilo. Ker je odškodninski zahtevek tožečih strank zoper deveto toženko utemeljen tudi glede škode zaradi manjvrednosti njune nepremičnine, je izpodbijani sodbi v tem delu spremenilo (prvi odstavek 380. člena ZPP) in deveto toženko zavezalo, da mora tožečima strankama to škodo povrniti skupaj s prvim tožencem, drugo toženko, tretjo toženko in četrtim tožencem. V preostanku je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo, saj razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niso podani (378. člen ZPP).

**Odločitev o stroških postopka**

43. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev je bila na podlagi delnega uspeha z revizijo spremenjena le glede devete toženke, zato je revizijsko sodišče odločitev o stroških pred sodiščema nižjih stopenj spremenilo le, kolikor se nanaša na deveto toženko. Sodišče prve stopnje je v posebnem sklepu, s katerim je odločilo o pravdnih stroških, tožnicama naložilo povračilo pravdnih stroškov v višini 1.136,24 EUR deveti toženki, saj sta v razmerju do nje z večjim delom zahtevka propadli kot uspeli. Po z revizijsko odločbo spremenjeni odločitvi pa sta tožnici v razmerju do devete toženke uspeli v celoti, zato je deveta toženka dolžna njima povrniti njune stroške postopka pred prvostopenjskim sodiščem. Izhajajoč iz skupne višine stroškov, ki jih je slednje tožnicama priznalo (specifikacija v 8. točki sklepa sodišča prve stopnje o stroških z dne 11. 2. 2019), je deveta toženka tožnicama dolžna povrniti skupno 23.796,23 EUR, in sicer solidarno s prvo, drugo, tretjo, četrto, sedmo in osmo toženo stranko na način, kot je opredeljen v 4., 5. in 6. točki sklepa sodišča prve stopnje o stroških.

44. V pritožbenem postopku je pritožbeno sodišče deveti toženki naložilo zgolj povračilo stroškov njunega odgovora na pritožbo devete toženke v skupni višini 568,40 EUR. Po odločitvi o reviziji jima je treba prisoditi tudi povračilo stroškov njune pritožbe zoper sodbo in sklep. Ti so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo24 (v nadaljevanju OT) in upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR skupaj znašajo 5.184,51 EUR (pritožba zoper sodbo: 1.750 točk za pritožbo po tar. št. 21/1,25 materialni stroški v višini 2 % skupne vrednosti storitev po tretjem odstavku 11. člena OT – 32,50 točk, 22 % DDV na odvetniške stroške in sodna taksa za pritožbo zoper sodbo v višini 3.284 EUR; pritožba zoper sklep: priglašenih 625 točk za pritožbo zoper sklep po tar. št. 21/1,26 materialni stroški v višini 2 % skupne vrednosti storitev po tretjem odstavku 11. člena OT – priglašenih 12,5 točk, 22 % DDV na odvetniške stroške in sodna taksa za pritožbo zoper sklep v višini 129,07 EUR). Skupaj torej dolguje deveta toženka tožnicama povračilo 5.752,91 EUR stroškov pritožbenega postopka.

45. V revizijskem postopku sta tožnici z revizijo uspeli zopet deveto toženko, ki jima je zato dolžna povrniti stroške revizijskega postopka. Ti upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR skupaj znašajo 5.551,02 EUR (1.750 točk za predlog za dopustitev revizije po tar. št. 21/4,27 razpolovljenih na podlagi tar. št. 21/5, 2.100 točk za revizijo po tar. št. 21/3,28 materialni stroški v višini 2 % skupne vrednosti storitev po tretjem odstavku 11. člena OT – priglašenih 48,25 točk, 22 % DDV na odvetniške stroške in sodna taksa za predlog za dopustitev revizije v višini 1.188 EUR ter sodna taksa za revizijo v višini 2.150 EUR).

46. Tožnici pa sta z revizijo propadli v razmerju do pete toženke in šestega toženca. Oba sta odgovorila na njeno revizijo, zato jima je dolžna povrniti njune stroške revizijskega postopka. Peti toženki upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR pripada povračilo skupaj 1.567,94 EUR (2.100 točk za odgovor na revizijo po tar. št. 21/3,29 materialni stroški v višini 2 % skupne vrednosti storitev po tretjem odstavku 11. člena OT – 42 točk, 22 % DDV na odvetniške stroške). Šestemu tožencu upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR pripada povračilo skupaj 1.674,08 EUR (2.250 točk za odgovor na revizijo po tar. št. 21/3,30 materialni stroški v višini 2 % skupne vrednosti storitev po tretjem odstavku 11. člena OT – priglašenih 37 točk, 22 % DDV na odvetniške stroške).

**Sestava senata in glasovanje**

47. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu te sodbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 D. Možina v: D. D.vbelj, KURS-19, komentar k 26. členu, r. št. 11. 2 B. Lombard, T. Hudson, Causation by Absence: Omission Impossible. Philosophia 48, 625–641 (2020), str. 628, 636, 639, dostopno: https://doi.org/10.1007/s11406-019-00147-8 3 S. McGrath, Causation By Omission: A Dilemma. Philos Stud 123, 125–148 (2005), str. 126, dostopno: https://doi.org/10.1007/s11098-004-5216-z . 4 B. Lombard, T. Hudson, prav tam, str. 639. 5 D. Možina, prav tam, r. št. 24. 6 E. Kerševan, Odškodninska odgovornost za odločanje v upravnem postopku, v: D. Možina (ur.), Odškodninska odgovornost države, GV Založba, Ljubljana 2015, str. 164, kjer se avtor sklicuje na judikate vrhovnega sodišča III Ips 5/2014 z dne 25. 3. 2014, II Ips 448/2010 z dne 30. 1. 2014, III Ips 92/2011 z dne 10. 12. 2013, II Ips 170/2012 z dne 19. 12. 2013 in III Ips 98/2010 z dne 20. 3. 2013. 7 Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča RS št. 695/11 z dne 10. 1. 2013, tč. 13 ter sklep Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 220/2017 z dne 17. 1. 2019, t. 13. 8 Tč. 80 sodbe pritožbenega sodišča. 9 Od uveljavitve novele ZGO-1B l. 2008 dalje pa je zakon celo izrecno določil nadzor nad tem, ali se gradi objekt, za katerega je izdan sklep, s katerim se je dovolila obnova postopka in zadržanje izvršitve gradbenega dovoljenja. A že prej veljavni zakon, ki je vseboval „le“ določbo o nadzoru, ali se gradnja izvaja skladno z izdanim gradbenim dovoljenjem, prav v tej določbi vsebinsko vključuje enak nadzor, še posebej, če so državni organi z nadaljevanjem gradnje seznanjeni. 10 Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-64/14 z dne 12- 10- 2017 ugotovilo protiustavnost 152. člena ZGO-1. Vendar je v konkretnem primeru, ko je šlo za nadaljevanje gradnje in ne za položaj dokončane gradnje stavbe, v kateri bi investitorji živeli in uživali pravico do spoštovanja doma, določba 152. člena ZGO-1 onkraj dometa omenjene odločbe Ustavnega sodišča. Ta se namreč nanaša le na odstranitev nelegalne gradnje, v kateri prizadeti posameznik uresničuje pravico do doma, in še to ob tehtanju vseh okoliščin primera, ki so pomembne za presojo, ali odstranitev konkretnega objekta pomeni nesorazmeren poseg v pravico do spoštovanja doma (tč. 18). Zato vsak inšpekcijski ukrep odstranitve objekta ne pomeni posega v pravico do spoštovanja doma (tč. 17). 11 Med načeli inšpekcijskega nadzora je tudi načelo varstva zasebnih interesov. Zakon o inšpekcijskem nadzoru je v 5. členu določal, da inšpektorji opravljajo naloge inšpekcijskega nadzora z namenom varovanja javnega interesa ter interesov pravnih in fizičnih oseb. (Ur. l. RS št. 56/2002). Povsem enaka je določba veljavnega ZIN (Ur. l. RS št. 43/07 – uradno prečiščeno besedilo in 40/14). 12 Tega dejstva deveta toženka v postopku sploh ni prerekala, zato gre za nesporno dejstvo in je sklep pritožbenega sodišča, da naj bi tožnici tega ne dokazali, neupošteven. 13 L. Fuller, The Morality of Law, Yale University Press, New Haven 1969, str. 81 in nasl. 14 Revidentki sicer na 26. in 27. strani revizije zatrjujeta, da je k nezakonitemu nadaljevanju gradnje neposredno prispeval tudi šesti toženec, ki je aktivno spremljal prenos projekta v prostor in skupaj s peto toženko sodeloval »pri prilagajanju projektnih rešitev potrebam gradnje oz. okoliščinam, ki so se pojavile med (nezakonito) gradnjo«. Te trditve pomenijo dopolnjevanje dejanskega stanja. Na revizijski stopnji so zato neupoštevne. 15 Glej sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 250/2015 z dne 17. 12. 2015, tč. 10. 16 Glej št. II Ips 266/2016 z dne 7. 6. 2018, tč. 17. V nadaljevanju Vrhovno sodišče pove: »Z zornega kota odgovorne osebe se adekvatnost kaže kot ustrezna stopnja predvidljivosti nastanka škodnih posledic, pri čemer je treba poudariti, da se predvidljivost presoja glede na okoliščine v času oprave spornega ravnanja.« Prav tam. Podobno tudi v sodbi in sklepu št. II Ips 58/2015 z dne 10. 11. 2016, tč. 19: V sodni praksi prevladujoča »teorija o adekvatni vzročnosti […] pravi, da je treba med pravno relevantne vzroke za škodo šteti tisto ravnanje (dejanje ali opustitev), ki praviloma ustreza nastanku škode oziroma ki po rednem teku stvari praviloma ali vsaj zelo verjetno privede do škodnega dogodka oziroma vzroke, ki niso nenormalni in niso čisto onkraj tistega, kar se šteje kot normalno za nastop določene posledice.« 17 Tč. 76 sodbe pritožbenega sodišča. 18 Tč. 54-57 sodbe sodišča prve stopnje in tč. 65-69 sodbe pritožbenega sodišča. 19 J. Breznik v M. Štritof Brus, Zakon o graditvi objektov (ZGO-1) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 111. 20 32. člen ZGO-1 (odgovornost za škodo): „Investitor nameravanega objekta, projektant, ki je izdelal projektno dokumentacijo za takšen objekt, izvajalec gradnje takšnega objekta, nadzornik nad gradnjo takšnega objekta in revident projektne dokumentacije za takšen objekt odgovarjajo za neposredno škodo, ki nastane tretjim osebam in izvirajo iz njegovega dela in njegovih pogodbenih obveznosti.“ 21 Prvi odstavek 47. člena ZGO-1 (zagotavljanje odgovornosti): Odgovorni projektant odgovarja za vsak načrt, ki ga je izdelal in potrdil s svojim podpisom in žigom, ter jamči, da je načrt v skladu s prostorskimi akti, gradbenimi predpisi in projektnimi pogoji, da izpolnjuje vse bistvene zahteve in da je v skladu z elaborati. 22 Enako sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 875/2010 z dne 21. 10. 2010, katere jedro se glasi: »ZGO-1 odgovornega projektanta opredeljuje kot posameznika, ki projektantu odgovarja za skladnost načrta, ki ga izdela s prostorskimi akti, gradbenimi predpisi in pogoji pristojnih soglasodajalcev. Tudi določbe 47. člena ZGO-1 ni mogoče razlagati, da bi le-ta zagotavljala podlago za neposredni tožbeni zahtevek oškodovanca zoper odgovornega projektanta za škodo, ki naj bi izhajala iz nepravilnosti v izpolnitvi pogodbene obveznosti iz projektantske pogodbe.«. Enako tudi teorija. Glej J. Breznik, J. Duhovnik, v M. Štritof Brus, Zakon o graditvi objektov (ZGO-1) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 147. 23 Revidentki pod II.2.3.4., II.2.3.5. in II.2.3.6. dokazujeta smotrnost neposredne odškodninske odgovornosti odgovornega projektanta tretjim zato, ker je on tisti, ki potrjuje, da je projekt skladen s predpisi in zahtevami prostorskega akta. Po njunem bi to prispevalo h krepitvi strokovnosti, a tudi odgovornosti in s tem k učinkovitejšemu delovanju upravnih organov na področju, ki se nanaša na posebna strokovna znanja. 24 Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami in dopolnitvami. 25 V pritožbi glede devete toženke spornih 165.185 EUR. 26 Glede devete toženke spornih 23.796,23 EUR pravdnih stroškov. 27 V predlogu glede devete toženke spornih 165.185 EUR. 28 V reviziji glede devete toženke spornih 165.185 EUR. 29 V odgovoru na revizijo glede pete toženke spornih 165.185 EUR. 30 V odgovoru na revizijo glede šestega toženca spornih 190.997,76 EUR.