Jedro

Pri ugotavljanju, kdaj je pričel teči subjektivni rok, je treba upoštevati vse okoliščine konkretnega primera in ugotoviti, kdaj je bila pristojna oseba seznanjena, da je delavec kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, kot tudi, da ima njegova kršitev vse znake kaznivega dejanja.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 4. 2016; da ga je toženka dolžna vrniti nazaj na delo in ga od dneva prenehanja delovnega razmerja prijaviti v socialno zavarovanje oziroma mu podredno, v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, plačati odškodnino v višini 108.000,00 EUR. Ugotovilo je, da so izpolnjeni vsi pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je ta zakonita.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 4. 2015; v preostalem nespremenjenem delu izreka sodbe je izpodbijano sodbo delno razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ugotovilo je, da je toženka zamudila subjektivni 30 dnevni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je ta nezakonita.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je nepravilno stališče sodišča druge stopnje, da je odpoved prepozna. Meni, da subjektivni rok za podajo izredne odpovedi iz razloga na strani delavca, ki ima znake kaznivega dejanja, teče od prejema kazenske sodbe na prvi stopnji zoper delavca (storilca), če delodajalcu do takrat znana dejstva in okoliščine ne potrjujejo prepričanja o obstoju utemeljenih razlogov za odpoved. Sodišče bi si moralo zastaviti vprašanje, kdaj je bil predsednik uprave toženke B. S. seznanjen s konkretnimi in utemeljenimi razlogi za odpoved pogodbe tožniku, česar si ni zastavilo oz. nanj ni jasno odgovorilo. Delodajalec mora biti dovolj seznanjen z dejanskim stanjem, da je lahko prepričan o delavčevi kršitvi obveznosti in elementih kaznivega dejanja. Splošne seznanjenosti toženke oz. zakonitega zastopnika (v maju 2012), da je pogodba o javnem naročilu verjetno pravno kontaminirana zaradi koruptivnega ravnanja določenih oseb, ni mogoče enačiti s seznanjenostjo toženke s konkretnimi kršitvami delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja. Zaradi obsežnosti in zapletenosti zadeve do izdaje kazenske sodbe na prvi stopnji ni bilo mogoče opredeliti vseh znakov kaznivega dejanja delavca in mu posledično izreči izredne odpovedi, ki bi ustrezala zakonskim zahtevam. Toženka ni vlagala kazenske ovadbe, ni bila stranka v kazenskem postopku, niti ni bila sproti seznanjena s potekom kazenskega postopka.

4. Tožnik je podal odgovor na revizijo in predlagal njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji, v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

7. Revizija neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča druge stopnje ima razloge o odločilnih dejstvih in se da preizkusiti, zato so vsi nasprotni očitki neutemeljeni.

8. Utemeljeno pa tožnik v reviziji uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje med drugim izhaja: − v letu 2011 je bil zoper več zaposlenih pri toženki (tudi zoper tožnika) sprožen kazenski postopek zaradi suma storitve kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril v zvezi s postopkom javnega naročila za kablovod P.; eden od soobtoženih je bil tudi tedanji predsednik uprave toženke A. K.; pri toženki je bila izvedena hišna preiskava in zasežena dokumentacija; − predsednik uprave B. S. je bil ob prevzemu funkcije v marcu 2012 seznanjen s hišno preiskavo toženke ter da zadevo preiskuje NPU, − B. S. je bil 22. 2. 2013 zaslišan v kazenskem postopku zoper tožnika in ostale obtožene; tam je izpovedal, da so v maju 2012 nadzornemu svetu predlagali odstop od pogodbe, sklenjene na podlagi javnega naročila, zaradi utemeljenega suma, da je bila vsebina pogodbe posledica storjenega kaznivega dejanja; − odvetnica toženke S. O. (ki je toženko zastopala v gospodarskem sporu med toženko in družbo I., d. o. o.) je 20. 3. 2013 vpogledala v kazenski spis za potrebe gospodarskega spora; − odvetnica S. O. se je dne 15. 3. 2016 udeležila obravnave v kazenskem postopku in bila seznanjena, da je tožnik z okrožnim državnim tožilcem sklenil sporazum o priznanju krivde; istega dne je bila zoper tožnika izdana kazenska obsodilna sodba, s katero je sodišče razsodilo, da je kriv storitve kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po prvem odstavku 241. člena Kazenskega zakonika (KZ-1)1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (v sostorilstvu).

− dne 18. 3. 2016 sta odvetnica S. O. in vodja pravne službe toženke T. B. vpogledali v kazenski spis in kopirali obtožnico z dne 22. 4. 2015, − toženka je tožniku dne 13. 4. 2016 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji, v nadaljevanju ZDR-1), ker je kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 241. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. 10. Sodišče prve stopnje je presodilo, da toženka do seznanitve z obtožnico ni mogla vedeti za razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, ki predstavlja kaznivo dejanje nedovoljenega sprejemanja daril, medtem ko je sodišče druge stopnje presodilo, da je toženka razlog ugotovila že v maju 2012, ko je odstopila od pogodbe, sklenjene v okviru javnega naročila.

11. V skladu z drugim odstavkom 109. člena ZDR-12 je subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, 30 dni od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZDR-1 (enako je določal 18. člen ZDR) nastopa v imenu delodajalca v primeru, če je delodajalec pravna oseba, njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba.

12. Nepravilno je stališče revizije, da v primeru izredne odpovedi zaradi kršitve, ki ima znake kaznivega dejanja, subjektivni rok v kompleksnejših zadevah lahko (vedno) teče od prejema kazenske sodbe na prvi stopnji zoper delavca ter da delodajalec v primeru, če počaka do kazenske sodbe, ne zamudi roka za podajo odpovedi. V primeru, če delodajalec med kazenskim postopkom ugotovi, da je delavec kršil pogodbene ali druge pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja ter da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, ne more čakati na izid kazenskega postopka, temveč mora odpoved podati v zakonskem 30 dnevnem roku od ugotovitve razloga, sicer je odpoved prepozna. Nenazadnje tudi sodišče pri presoji utemeljenosti izredne odpovedi zaradi kršitve, ki ima vse znake kaznivega dejanja, ni vezano na tek kazenskega postopka. To pa ne pomeni, da subjektivni rok za podajo izredne odpovedi v nobenem primeru ne bi mogel pričeti teči s seznanitvijo s kazensko obsodilno sodbo. Pri ugotavljanju, kdaj je pričel teči subjektivni rok, je treba upoštevati vse okoliščine konkretnega primera in ugotoviti, kdaj je bila pristojna oseba seznanjena, da je delavec kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, kot tudi, da ima njegova kršitev vse znake kaznivega dejanja.

13. Bistvo očitkov v sporni izredni odpovedi je, da je tožnik v zameno za določena ravnanja pri opravljanju svojega dela prejel obljubo nedovoljene nagrade s strani tretje osebe. Za presojo teka subjektivnega roka je zato pomembno, kdaj se je delodajalec seznanil s podatki, ki so omogočali sklepanje o očitani kršitvi ter znakih kaznivega dejanja po prvem odstavku 241. člena KZ-1. 14. Vsaj preuranjeno je stališče sodišča druge stopnje, da je 30 dnevni subjektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku pričel teči že v maju 2012, ko je toženka odstopila od pogodbe v okviru spornega javnega naročila, kar naj bi storila zaradi utemeljenega suma kaznivega dejanja delavcev toženke. Slednje je sodišče druge stopnje zaključilo zgolj na podlagi izpovedi predsednika uprave toženke v kazenskem postopku, pri čemer je njegovo izpoved povzelo napačno, saj iz zapisnika o zaslišanju z dne 22. 2. 2013 izhaja, da so nadzornemu svetu predlagali odstop od javnega naročila zaradi utemeljenega suma, da bi lahko bila vsebina pogodbe posledica storitve kaznivega dejanja (in ne, da je bila pogodba posledica storitve kaznivega dejanja oziroma storitve kaznivega dejanja delavcev toženke).

15. Kot izhaja iz 80. člena v letu 2012 veljavnega Zakona o javnem naročanju (Ur. l. RS, št. 128/2006 in naslednji), lahko naročnik odstopi od sklenitve pogodbe o izvedbi javnega naročila pod določenimi pogoji, med drugim tudi v primeru, če se pri naročniku pojavi utemeljen sum, da je bila ali bi lahko bila vsebina pogodbe posledica storjenega kaznivega dejanja. Naročnik mora torej odstopiti od javnega naročila še pred sklenitvijo pogodbe, pri čemer je dokazni standard za odstop od naročila nižji kot pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za katero se zahteva večja stopnja vedenja o tem, da je delavec kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Odločitev o odstopu od javnega naročila zato sama po sebi ne dokazuje, da je bila stopnja vedenja (seznanjenosti) predsednika uprave o tožnikovi kršitvi takrat že takšna, da je pričel teči subjektivni rok za podajo izredne odpovedi. Posebej ob upoštevanju, da je predsednik uprave toženke v izjavi, na katero se sodišče druge stopnje sklicuje, govoril zgolj v pogojniku (da bi lahko bila vsebina pogodbe posledica storjenega kaznivega dejanja).

16. Poleg tega iz dejanskih ugotovitev sodišč ne izhaja, da je bil B. S., ki je postal zakoniti zastopnik toženke v marcu 2012, v maju 2012, ko je toženka odstopila od javnega naročila, že seznanjen s kakršnimikoli dodatnimi informacijami ali dokazi v zvezi s spornim javnim naročilom - razen z dejstvom, da je bila v letu 2011 v zvezi s tem pri toženki izvedena hišna preiskava in da je v teku predkazenski postopek. Kot opozarja toženka v reviziji, gre v konkretnem primeru za specifičen primer, ko suma storitve kaznivega dejanja ni zaznala oz. ugotovila toženka sama in ni sama sprožila kazenskega postopka zoper tožnika in ostale osumljene. Zadeve tudi ni preiskovala sama, temveč organi pregona, niti ni bila stranka v kazenskem postopku. Upoštevati je tudi treba, da je bila toženki ob hišni preiskavi v letu 2011 zasežena dokumentacija v zvezi s spornim javnim naročilom in do leta 2013 niti ni vpogledala v kazenski spis (da bi npr. pregledala dokumentacijo oz. se seznanila z dokazi, s katerimi so razpolagali organi pregona in na podlagi njih presodila, da je tožnik kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja ter da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja), A. K., ki je bil predsednik uprave toženke v času izvršitve spornih ravnanj v zvezi z javnim naročilom P., pa je bil tudi sam eden od osumljenih. Prav tako ni nepomembno, da je šlo za obsežno in zapleteno zadevo, da je bilo vpletenih več oseb, vse pa je temeljilo na obljubi nagrade, ki jo je oz. naj bi jo zaposlenim pri toženki dala tretja oseba.

17. Glede na navedeno povsem splošna izpoved B. S., da je toženka v letu 2012 odstopila od javnega naročila zaradi utemeljenega suma, da bi lahko bila vsebina pogodbe posledica storitve kaznivega dejanja, ne zadošča za zaključek, da je bil zakoniti zastopnik v maju 2012 seznanjen s tem, da je tožnik kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja nedovoljene obljube nagrade po 241. členu KZ-1. 18. Posledično je zmoten oz. preuranjen zaključek sodišča druge stopnje, da je izredna odpoved nezakonita, ker je bil prekoračen 30 dnevni subjektivni rok. Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče ni presojalo ostalih pritožbenih navedb, je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

19. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 To kaznivo dejanje stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti zase ali za koga drugega zahteva ali sprejme nedovoljeno nagrado, darilo ali kakšno drugo korist ali obljubo oziroma ponudbo take koristi, da bi zaradi pridobitve ali ohranitve posla ali druge nedovoljene koristi zanemaril koristi svoje organizacije ali druge fizične osebe ali ji povzročil škodo. 2 Enako določbo je vseboval drugi odstavek 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji, ZDR).