Jedro

Za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka do 110. člena ZDR delodajalcu ni potrebno kazensko pravno pravilno okvalificirati kršitve delavca v smislu določb KZ-1, mora pa kršitve navesti oz. opredeliti tako, da bo mogoča presoja o tem, ali ima očitana kršitev znake kaznivega dejanja. Da odpoved vzdrži presojo zakonitosti izredne odpovedi v sodnem postopku, torej ni potrebno ugotavljati kazenske odgovornosti delavca, temveč le, da iz opredelitev dejstev oziroma opisa dejanja izhaja konkretna kršitev in znaki kaznivega dejanja, ki jih ima ta kršitev. Rok za podajo izredne odpovedi začne teči z dne, ko za razlog za odpoved izve zakoniti zastopnik delodajalca oziroma od njega pooblaščena oseba.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba: - „delno spremeni tako, da prvi odstavek I. točke izreka pravilno glasi: „Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 4. 2016, se kot nezakonita razveljavi“ - delno razveljavi, v preostalem nespremenjenem delu izreka sodbe ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 4. 2016, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita in se razveljavi; da je tožena stranka dolžna tožnika vrniti na delo in ga od dneva prenehanja delovnega razmerja dalje prijaviti v socialno zavarovanje; tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka, v roku 8 dni od prejema sodbe, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku tega roka pod izvršbo. Zavrnilo je zahtevek, da v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi tožnik predlaga, da naj sodišče toženi stranki naloži plačilo odškodnine tako, da se mu obračuna znesek 108.000,00 EUR, kot denarno odškodnino, od tega zneska odvede davke in prispevke in nato tožniku izplača neto znesek v roku 8 dni od prejema sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje, v roku 8 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke prvega odstavka 339. člena ZPP, relativne bistvene kršitve določb postopka, ki je vplivala na zakonitost odločbe, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča arbitrarna in ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, predvsem ne vsebuje dokazne ocene, kot takšna pa predstavlja kršitev tožnikove pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Sodbe se ne da preizkusiti, ta ne vsebuje niti povzemanja, kaj šele razlogov v zvezi z odločitvijo sodišča o procesnih ugovorih tožnika. Podana je tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke in podana je tudi relativna bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni opravilo materialnega procesnega vodstva. Sodišče je v uvodu obrazložitve pri povzemanju tožbenih navedb izpustilo bistvene tožbene navedbe, in sicer, da je tožena stranka že v letu 2011 vedela, kaj se tožniku očita, saj je bila v poslovnih prostorih A. d. d. v juniju 2011 opravljena hišna preiskava, ter je bila takratnemu predstavniku družbe, vročena odredba za opravo take preiskave. Tožnik je v tožbi tudi navajal, da je v posledici hišne preiskave skupaj z drugimi obdolženimi bil premeščen na drugo delovno mesto. Prav tako je B.B., kljub temu, da je namesto predsednika uprave prišel šele v letu 2012, s kršitvami očitno bil seznanjen, saj je tožnika šikaniral na ta način, da ga je kljub pooblastilom, pri kolegijskem odločanju, zaobšel in delal samo s tožnikovimi podrejenimi. Sodišče bi si v skladu z 285. členom ZPP, moralo prizadevati, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, dopolnijo morebitne nepopolne navedbe strank, o pomembnih dejstvih ter ponudijo ali dopolnijo potrebni dokazi, vse z namenom, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje. Sodišče je svojo odločitev, da je bil spoštovan subjektivni rok za podajo izredne odpovedi oprlo izključno na navedbe tožene stranke, medtem ko navedb tožnika in listin, ki jih je predložil, sploh ni ocenilo. Odredbe za opravo preiskave poslovnih prostorov Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 3. 6. 2011 in 8. 6. 2011 očitno niti ni prebralo, čeprav ta odredba sodišča v kazenskem postopku mora vsebovati podroben opis in navedbo zakonskih znakov kaznivega dejanja, zaradi katerih se opravlja preiskovalno dejanje. Odredba tudi ni bila vročena C.C., kot to protispisno navaja sodišče, saj je bila vročena D.D.. Z branjem te odredbe bi delodajalec bil seznanjen z vsemi okoliščinami, ki bi zadoščale za podajo odpovedi tožniku. Po razrešitvi predsednika uprave C.C., bi to lahko storil nov zakonit zastopnik E.E., ki je jasno izpovedal, da je imel v času, ko je bil začasni zastopnik tožene stranke polna pooblastila, kar pomeni, da je imel tudi pooblastilo delavcem podati odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je v spis pravočasno predložil uradni zaznamek NPU o razgovoru s F.F. z dne 31. 6. 2011, v kateri je ta povedala, da je po preiskavah prišlo do določenih kadrovskih sprememb, tako da tožnik, G.G. in H.H. več ne zasedajo istih delovnih mest, ampak druge, in se ne ukvarjajo z javnimi naročili. Povedala je, da bodo v zvezi z ukrepanjem zoper vpletene počakali na odločitev nadzornega sveta. Za podajo odpovedi zadošča že seznanitev z bistvenimi elementi delavčeve kršitve, to pa je nekaj, kar bi predsednik uprave moral izvedeti že iz razgovora s svojimi podrejenimi, kar bi storil vsak povprečno razumen človek. Zato ne pomaga sprenevedanje sedanjega predsednika uprave B.B. ter tedanjega zakonitega zastopnika E.E., da nista bila seznanjena z očitki zoper tožnika, ko pa sta izpovedala, da sta že leta vedela za kazenski postopek zoper njega in dejstvo, da je tožena stranka v kazenskem postopku nastopala kot oškodovanka. Sodišče se ni opredelilo do okoliščin, da je tožena stranka skoraj polnih 5 let po očitanih kršitvah zaposlovala vse zaposlene. Sodišče ni prepričljivo pojasnilo, zakaj je verjelo izpovedi B.B., da se je vpogled pooblaščenke I.I. (sedaj J.J.) v kazenski spis leta 2013 nanašal na povsem drug postopek, čeprav tožena stranka v postopku ni pojasnil, zakaj si je potem izmed vseh štirih listin skopirala ravno tožnikov zagovor in dopolnitev le tega. Dejstvo, da se je kopiral tožnikov zagovor kaže, da je predsednika uprave še posebej zanimalo, kaj ima o vsem povedati tožnik. Jasno je, da je on tisti, ki nosi odgovornost in odloča, kaj se mora v družbi početi, kar je nenazadnje potrdila tudi F.F., sicer diametralno nasprotno B.B., ko je povedala, da delajo izključno to, kar jim naloži predsednik uprave. Za krivdo za zamudo subjektivnega roka lahko pripiše sebi že E.E.. Nerazumljivo je, da bi se subjektivni rok štel od vsakega predsednika uprave posebej, pri tem pa je tožniku docela neznano, zakaj sodišče ni ugotavljalo, ali je z bistvenimi okoliščinami za podajo odpovedi bil seznanjen že E.E.. Zaključek sodišča, s katerimi je povsem sledilo navedbam tožene stranke, spregledalo pa številne navedbe tožnika, podprte z verodostojnimi dokazi. Stališče sodišča, da naj bi bila izvedba samega kaznivega dejanja tako zapletena, da iz odredbe ni bilo mogoče razbrati vseh kazenskih znakov kršitev, je docela napačna, saj bi bila taka odredba nezakonita. Zmotno je tudi stališče sodišča, da ni potekel objektiven rok za podajo odpovedi. Takšno stališče nima podlage v zakonu. Rok, v katerem je možen kazenski pregon namreč predstavlja zastaralni rok, v katerem je možno uveljavljati kazensko odgovornost storilca. V primeru sodbe, na podlagi priznanja pa kazenski pregon ni več možen, saj bi bilo sicer prekršeno načelo prepovedi ponovnega sojenja v isti stvari. Razlog, zaradi katerega delodajalec odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, mora biti v ustrezni časovni zvezi s samo odpovedjo, medtem ko gre, v danem primeru, za časovno oddaljenost skoraj 5 let. Tožnik je ostal še 5 let na delovnem mestu neposredno podrejen predsedniku uprave in ves ta čas je bil na letnih ocenjevanjih nadpovprečno ocenjen. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da ugotovi nezakonitost izredne odpovedi, v primeru sodne razveze pa mu prisodi tudi primerno odškodnino, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo pred spremenjenim senatom.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče je zadostilo zakonski zahtevi iz 324. člena ZPP, s tem, ko je smiselno povzelo bistvene navedbe pravdnih strank v točki 1 in 2 obrazložitvi sodbe, ni pa se sodišče dolžno opredelit do vseh navedb, ki jih predlagata pravdni stranki. V zvezi z vročanjem vabila na zagovor na tožnikov služben elektronski naslov 6. 4. 2016, je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje. V pritožbi tožnik podaja novosti glede obveščanja po e-pošti s strani uprave. Glede sklepa nadzornega sveta tožene stranke št. ... pa je tožena stranka ves čas postopka trdila, da sklep nadzornega sveta ni nalagal upravi ugotavljanje odgovornosti tožnika in sodelavcev. Navedeno so potrdile tudi priče. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa skladno z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Neutemeljen je očitek bistvene kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo zagrešilo sodišče prve stopnje s tem, da ni sledilo tožbenim navedbam in da je sodba sodišča arbitrarna ter v nasprotju s sodno prakso ter ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, predvsem pa ne vsebuje dokazne ocene. Obrazložitev sodišča prve stopnje vsebuje pravno relevantna dejstva, na katere se opira odločitev in pravno podlago zanje. Zato sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo svoj zaključek, da se je tožena stranka seznanila z vsemi razlogi za odpoved tožniku tistega dne, ko je njena pooblaščenka prejela obsodilno sodbo zoper tožnika. Zavzelo je stališče, da tožena stranka pred prejemom obsodilne sodbe zoper tožnika ni razpolagala z vsemi potrebnimi podatki za podajo odpovedi. Izpodbijana sodba ima torej razloge o odločilnih dejstvih. Očitno pa se tožnik ne strinja s stališči sodišča prve stopnje, vendar to še ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka.

7. V izpodbijani sodbi tudi ni podano nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbi o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisi (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

8. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Očitala mu je, da je naklepno kršil obveznosti iz delovnega razmerja in da vsebuje kršitev vse znake kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril v sostorilstvu po prvem odstavku 241. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, s tem ko je na delovnem mestu „direktor projekta“ sprejel obljubo nedovoljene nagrade, da bi zaradi pridobitve posla tretji osebi, zanemaril koristi svoje organizacije in ravnal nepošteno, nezakonito in v nasprotju s koristmi delodajalca, s čimer je onemogočil, da bi delodajalec na zakonit in gospodaren način oddal javna naročila najugodnejšemu in ustrezno usposobljenemu ponudniku za čim nižjo ceno. Tožena stranka je v obrazložitvi odpovedi navedla, da je tožnik s svojim ravnanjem, storjenim v obdobju, od marca do junija 2011, kršil obveznosti iz delovnega razmerja in določbe Zakona o javnem naročanju, hkrati pa zagrešil kaznivo dejanje nedovoljenega sprejemanja daril po prvem odstavku 241. člena Kazenskega zakonika. Iz obrazložitve izredne odpovedi izhaja, da se je pooblaščenka tožene stranke dne 15. 3. 2016 udeležila naroka pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, v kazenski zadevi zoper obtoženega tožnika in se je tega dne seznanila, da je tožnik z Okrožnim državnim tožilcem na Specializiranem državnem tožilstvu RS sklenil sporazum o priznanju krivde za kaznivo dejanje nedovoljenega sprejemanja daril v sostorilstvu po prvem odstavku 241. člena KZ-1. Dne 15. 3. 2016 je Okrožno sodišče v Mariboru izdalo obsodilno sodbo X K 10172/2016, s katero je razsodilo, da je tožnik kriv storitve prej navedenega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med strankama ni bilo sporno dejstvo, da ima tožnikova kršitev delovnih obveznosti vse znake kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril, za katere je bil pravnomočno obsojen, temveč je bilo sporno vprašanje, ali je tožena stranka postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpeljala po postopku in v rokih določenih v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013).

9. V skladu z drugim odstavkom 109. člena ZDR-1 mora delodajalec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v roku 30 dni od ugotovitve razloga za izredno odpoved, in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Pravočasnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi se presoja glede na trenutek, ko je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovila oseba iz prvega odstavka 20. člena ZDR-1, to je zakoniti zastopnik delodajalca oziroma od njega pooblaščena oseba.

10. Tožnik je trdil, da se je tožena stranka seznanila z razlogi za izredno odpoved že v fazi predkazenskega postopka, in sicer takoj, ko ji je bila vročena odredba Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 8. 6. 2011 in 3. 6. 2011. Z navedeno odredbo je bila odrejena preiskava v pisarni ter poslovnih prostorov tožene stranke ter iz obrazložitve izhaja utemeljen razlog za sum, da je tožnik storil kaznivo dejanje nedovoljenega sprejemanja daril. Tožena stranka pa je trdila, da v času vročitve odredbe o preiskavi, ni bila seznanjena z vsemi elementi kaznivega dejanja, zato ker je bila odredba o preiskavi vročena prejšnjemu predsedniku uprave C.C., ki je bil eden od soobtoženih za kaznivo dejanje in da se je nova uprava dejansko seznanila z vsemi okoliščinami, potrebnimi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, šele ko je zastopnica tožene stranke J.J. dne 15. 3. 2016 na obravnavi izvedela, da je tožnik krivdo v kazenskem postopku priznal in je tega dne seznanila F.F., oziroma 18. 3. 2016, ko sta pooblaščenka in F.F. kopirali obtožnico.

11. Na podlagi izpovedi zakonitega zastopnika B.B., prič F.F. ter J.J. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožena stranka seznanila s kršitvijo tožnika šele meseca marca 2016, ko je tožnik priznal krivdo v kazenskem postopku (na naroku 15. 3. 2016) in da je takrat začel teči zakonski rok za odpoved. Pritožbeno sodišče se z navedeno presojo sodišča prve stopnje ne strinja.

12. Pravilno opozarja pritožba, da za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka do 110. člena ZDR delodajalcu ni potrebno „kazensko pravno pravilno okvalificirati kršitve delavca v smislu določb KZ-1“, mora pa kršitve navesti oz. opredeliti tako, da bo mogoča presoja o tem, ali ima očitana kršitev znake kaznivega dejanja. Da odpoved vzdrži presojo zakonitosti izredne odpovedi v sodnem postopku, torej ni potrebno ugotavljati kazenske odgovornosti delavca, temveč le, da iz opredelitev dejstev oz. opisa dejanja izhaja konkretna kršitev in znaki kaznivega dejanja, ki jih ima ta kršitev. Rok za podajo izredne odpovedi začne teči z dne, ko za razlog za odpoved izve zakoniti zastopnik delodajalca oziroma od njega pooblaščena oseba.

13. Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožena stranka maja 2012 odstopila od pogodbe sklenjene na podlagi javnega naročila z družbo K. d. o. o. (izvedba gradbenih del pri gradnji kablovoda...), zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja delavcev tožene stranke in da so bili toženi stranki takrat poznani razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Napačno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da tožena stranka vse do seznanitve z obtožnico z dne 22. 4. 2015, ki jo je kopirala F.F. dne 28. 3. 2016, oziroma ko se je tožena stranka seznanila, da je tožnik v kazenskem postopku krivdo priznal, ni bila seznanjena z očitanimi kršitvami. Seznanitev s kršitvijo ne pomeni, da bi morala tožena stranka biti prepričana, da so v ravnanju tožnika podani znaki kaznivega dejanja, in da se je o tem tožena stranka prepričala šele, ko je tožnik priznal krivdo v kazenskem postopku (15. 3. 2016) oziroma ko sta pooblaščenka J.J. in F.F. kopirali obtožnico (18. 3. 2016). Tožena stranka je odstopila od pogodbe z družbo K. d. o. o., prav zaradi utemeljenega suma, da je vsebina sklenjene pogodbe posledica storitve kaznivega dejanja delavcev toženke, med drugim tudi tožnika, v postopku javnega naročanja. B.B., ki je funkcijo predsednika uprave nastopil v marcu 2012 je bil o opravljenih hišnih preiskavah delavcev tožene stranke in razlogi zanje seznanjen po primopredaji. Kot utemeljeno izpostavlja tožnik v pritožbi, je B.B., na zaslišanju v kazenskem postopku dne 22. 2. 2013 pojasnil, da so nadzornemu svetu tožene stranke, že v mesecu maju 2012 predlagali, da se od pogodbe, sklenjene na podlagi javnega naročila odstopi, ker obstaja pri toženi stranki kot naročniku utemeljen sum, da je bila vsebina pogodbe posledica storjenega kaznivega dejanja in da je nadzorni svet predlog sprejel, zato je tožena stranka od pogodbe odstopila.

14. Pritožbeno sodišče poudarja, da delodajalec v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotavlja le, ali delavec z dejanjem, ki ima znake kaznivega dejanja, krši delovne obveznosti in dolžnosti, in ali mu je zato mogoče izredno odpovedi pogodbo o zaposlitvi. Iz 1. alineje prvega odstavka 111. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami, ZDR) ne izhaja pogoj, da bi moral biti zoper kršitelja uveden kazenski postopek ali celo, da bi morala biti njegova kazenska odgovornost ugotovljena s pravnomočno sodbo. Zato se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na zapletenost izvedbe kaznivega dejanja in da se je zato tožena stranka s kršitvami tožnika lahko seznanila šele, ko je tožnik priznal krivdo v kazenskem postopku.

15. Utemeljene so tudi pritožbene navedbe tožnika v zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Tožnik pravilno navaja, da je treba upoštevati interese obeh pogodbenih strank, pri čemer so pomembne vse okoliščine primera. To pomeni, da je pri presoji o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja (vsaj do poteka odpovednega roka) potrebno upoštevati predvsem naravo, težo in posledice kršitve pogodbe in v zvezi s tem tudi, kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje strank, predvsem v smislu medsebojnega zaupanja in s tem tudi možnosti nadaljnjega sodelovanja. Tožena stranka je tožniku takoj po preiskavi poslovnih prostorov in tudi ostalim osumljencem vročila odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo novih pogodb o zaposlitvi, s katerimi so bili vsi premeščeni na druga delovna mesta, kjer več niso imeli opravka z javnim naročanjem. Na tem delovnem mestu je tožnik opravljal delo 5 let, preden mu je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče poudarja, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi skrajni ukrep, ker gre za tako hude kršitve delovnih obveznosti, da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja celo do izteka odpovednega roka, zato je delodajalec dolžan nanje reagirati zelo hitro oz. nemudoma. V nasprotnem primeru je težko zagovarjati obstoj drugega pogoja za zakonitost izredne odpovedi (da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka). V obravnavani zadevi pa je od zaznave suma, da naj bi tožnik storil očitane kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja, pa do odpovedi pogodbe o zaposlitvi poteklo približno 5 let (tožnik je očitano kršitev storil že v letu 2011, izredno odpoved pa je prejel v letu 2016).

16. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tožniku dne 13. 4. 2016 prepozna, saj je bil prekoračen subjektivni 30-dnevni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP in sodbo delno spremenilo v prvem odstavku I. točke izreka tako, da je kot nezakonito razveljavilo izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku. V ostalem (drugi in tretji odstavek I. točke izreka in II. točke izreka) pa izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V posledici razveljavitve pritožbeno sodišče ni presojalo ostalih pritožbenih navedb, ki glede na to, da je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je prekoračen rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 109. člena ZDR-1, ki predstavlja prekluzivni rok), niso relevantne.

17. Pritožbeno sodišče je zaradi delne spremembe in delne razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje odločanje o stroških postopka pridržalo za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).