Jedro

Le oviranje služnostnega upravičenca po lastniku služečega zemljišča ne povzroči prenehanja stvarne služnosti, če služnostni upravičenec kljub oviram še vedno izvršuje svojo pravico.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na ukinitev služnostne pravice hoje in vožnje, ustanovljene v breme vsakokratnega lastnika zemljišča ležečega na parc. št. 989 k.o. D.v., katerega lastnika sta tožeči stranki, v korist vsakokratnega lastnika zemljišča na parc. št. 948 k.o. D.v. katerega lastnik je toženec.

Hkrati je sodišče naložilo tožeči stranki, da je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 8.400,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov 1. odst. 353. čl. ZPP in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da prvo sodišče ni dovolj raziskalo dejanskega stanja glede dejstva ali toženec še uporablja služno pot ali ne. Na prej obstoječi služni poti sedaj stoji nadomestna gradnja, zato izvrševanje služnostne pravice ni mogoče. Toženec lahko uporablja za pot le drugo zemljišče tožeče stranke.

Meni, da bi moralo sodišče zaslišati kot priče sosede spornih zemljišč, katerih imena bodo navedena naknadno. V primeru, da bi toženec lahko še naprej vozil preko tožnikovega zemljišča, le-ta ne bo mogel uporabljati nadomestne stavbe in dvorišča brez bistvenih motenj. S tem pa bi bila bistveno poslabšana funkcionalnost stavbe.

Sodišče tudi ni dovolj raziskalo okoliščine, da ima toženec možnost uporabljati še drugo pot preko svojega zemljišča. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da višje sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je prvostopno sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Prvostopna sodba je tako v dejanskem kot materialnopravnem pogledu pravilna in je pritožbena izvajanja tožeče stranke ne morejo omajati. Pritožbeni očitek, da prvo sodišče ni dovolj raziskalo ali toženec še uporablja služno pot ali ne, ni utemeljen. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da toženec služno pot nedvomno še vedno uporablja. Da toženec služno pot še zmeraj uporablja, pa je izpovedal tudi sam tožnik, zaslišan na glavni obravnavi dne 19.3.1993. Navedel je, da toženec vozi po njegovem svetu takrat, ko ima za to priliko oziroma takrat, ko na tem delu tožnikovega dvorišča ni nič nastavljenega. Toženec pa je izpovedal, da je po svetu tožeče stranke vozilo že več generacij. On pri uporabi poti do sedaj ni imel ovir, pred kakšnima dvema letoma pa je drugotožnik pričel na poti puščati osebni avtomobil ali moped in ga s tem ovirati pri uporabi služne poti. Po mnenju pritožbenega sodišča ni dvoma o tem, da toženec še zmeraj služno pot uporablja, kljub temu, da ga tožnika pri tem ovirata. Dejansko stanje v zvezi s tem je po mnenju pritožbenega sodišča dovolj popolno in pravilno raziskano in v zvezi s tem ni potrebno zaslišati še dodatnih prič, kot to predlaga pritožba. Prav tako ni sprejemljiv pritožbeni očitek, da prvo sodišče ni upoštevalo spremenjenih razmer, ki so nastale po zgraditvi nadomestne gradnje.

Prvo sodišče je ugotovilo, da se je ob gradnji trasa služnostne poti prestavila za kakšna dva metra, na stari trasi pa deloma stoji nova hiša. Toženec gradnji nove nadomestne stanovanjske hiše ni nasprotoval, vendar pod pogojem, da se ohrani služnostna pot preko njenega zemljišča (zapisnik o lokacijskem dovoljenju z dne 19.10.1989). Gradnja nadomestne stanovanjske hiše na tožnikovo služnostno pravico hoje in vožnje tako ne more imeti vpliva, saj je šteti, da je prišlo do manjše prestavitve trase služnostne poti po volji obeh strank. Glede prenehanja pravice služnosti zaradi nepotrebnosti sta obe stranki izpovedali, da ima toženec na voljo še eno pot, katero sta obe opisali kot daljšo in bolj strmo, zaradi česar je sporna služna pot toženi stranki še vedno potrebna za dovoz do njene hiše. Tudi glede tega je prvostopno sodišče dejansko stanje dovolj popolno raziskalo in v zvezi s tem ni potrebno izvajati dodatnih dokazov (ogled na kraju samem kot predlaga pritožba). Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je višje sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo (368. čl. ZPP).

Ker tožena stranka s svojim odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 155. čl. ZPP).