Jedro

Služnost je mogoče prepovedati ali jo ovirati, na aktivni strani pa se izvršuje ali ne izvršuje. Vsaka uporaba poti v okviru obsega obstoječe služnosti pa pomeni njeno izvrševanje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ukinitev služnosti hoje in vožnje v breme zemljišča na parc. št. 989 k.o. D., katerega lastnika sta tožnika in v korist zemljišča parc. št. 948 iste k.o., ki je v lasti toženca. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka služnost izvaja na skrivaj, zaradi česar se pojavi vprašanje, ali je še mogoče trditi, da jo sploh izvaja. Toženec ve, da mu je služnost prepovedana. Morda bi šlo v tem primeru tudi za utesnitev služnostne pravice. Gradnja stanovanjske hiše je za 2 m prestavila služnostno pot. Zato je praktično ni več. To okolnost bi bilo treba upoštevati v okviru presoje spremenjenih razmer. Za toženčev pogoj, da pristane na gradnjo hiše, če se ohrani služnost, tožeča stranka ni vedela. Dokazni postopek, v katerem bi se ugotavljala primernost druge poti, ki je tožencu na voljo do njegove hiše, ni bil izvajan.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), v pravdi ni bilo.

Obe sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Stvarna služnost preneha, če se lastnik služne stvari upre njenemu izvrševanju, lastnik gospodujoče stvari pa svoje pravice 3 leta zaporedoma ne izvršuje (1. odstavek 58. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR - Uradni list SFRJ, št. 6/80). Tožeča stranka se očitno sklicuje na navedeno določbo, ko po eni strani prikazuje, da se je izvrševanju služnosti uprla (s postavljanjem ovir), po drugi strani pa z oceno, da "skrivna" uporaba služne poti, ko na njej ni ovir, kaže na njeno neizvrševanje. Vendar pa ugotovljeno dejansko stanje takšne pravne razlage in s tem uporabe omenjene določbe v korist tožeče stranke ne omogoča. Toženec sporno pot še vedno uporablja kljub nestrinjanju tožeče stranke, zaradi česar ni mogoče govoriti o tem, da svoje pravice ne izvršuje. Do dejanske in pravne konstrukcije o skrivnem izvrševanju služnosti se je v bistvu opredelilo že sodišče druge stopnje z obrazložitvijo, da ni dvoma, da toženec služno pot uporablja, čeprav ga tožeča stranka pri tem ovira. Revizijska pravna razlaga, da "prepovedana in pretežno ovirana pravica služnosti ne pomeni več služnosti v smislu pozitivne zakonodaje", je sama s seboj v nasprotju in je ni mogoče preizkusiti. Služnost je mogoče prepovedati ali jo ovirati, na aktivni strani pa se izvršuje ali ne izvršuje. Vsaka uporaba poti v okviru obsega obstoječe služnosti pa pomeni njeno izvrševanje.

Ugotovljeno dejansko stanje tudi ne narekuje uporabe določbe 2. odstavka 58. člena ZTLR. Pravica stvarne služnosti namreč preneha, če postane nepotrebna za uporabo gospodujoče stvari, ali če preneha razlog, zaradi katerega je bila ustanovljena. Toženec je na lokacijskem ogledu dne 19.10.1989 dal soglasje za gradnjo hiše tožeče stranke ob pogoju ohranitve služnostne poti. Zato je izpodbijana sodba pravilno ugotovila, da je prišlo (zaradi gradnje) do manjše prestavitve trase služne poti po volji obeh strank. Revizijska navedba, da je tožena stranka opisani pogoj postavila naknadno in da je tožeča stranka zanj izvedela kasneje, pa pomeni grajo ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP). V isto področje je mogoče uvrstiti tudi revizijsko zatrjevanje, da "nobeno od obeh sodišč ni izvajalo dokaznega postopka v smeri druge poti, ki je tožencu na voljo". Do tega vprašanja sta se nižji sodišči opredelili z dokazno oceno, da je druga pot daljša in bolj strma, zaradi česar je sporna služna pot toženi strani še vedno potrebna. Razlog, zaradi katerega je bila sporna služnost ustanovljena, torej ni prenehal. Obstoj druge poti, ki poteka po meji zemljišč pravdnih strank, pa zaradi njene težavnosti še vedno opravičuje ugotovitev o potrebnosti služnosti. Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. čl. ZPP). Določbe zakona o pravdnem postopku (ZPP) - Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) in ZTLR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).