Jedro

Tožnik ni upošteval navodil delodajalca, ki je skladno z ZOUTI prepovedal kajenje v zaprtih prostorih. To prepoved je kršil dvakrat v obdobju enega leta. Zaradi teh dveh kršitev pa toženi stranki ni nastala nobena škoda, tožena stranka tudi ni utemeljila, zakaj s tožnikom ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Tako gre za kršitvi, ki po svoji teži in pomenu ne predstavljata resnega in utemeljenega razloga v smislu 3. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR, še posebej, ker je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi dopustna le kot skrajno sredstvo, ki ga delodajalec lahko uporabi le, če ni mogoče poseči po milejših ukrepih, pri katerih se lahko ohrani zaposlitev.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje - delno spremeni v 1. in 2. odstavku I. točke izreka tako, da se glasi: „Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 10. 2010 nezakonita in se razveljavi ter tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo.

Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in ga prijaviti v pokojninsko, zdravstveno in invalidsko zavarovanje od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo.“ - delno razveljavi v preostalem delu (v 3. odstavku I. točke in v II. točki izreka) in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 10. 2010 nezakonita, brez pravnih učinkov ter se razveljavi in se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ga prijaviti v pokojninsko, zdravstveno in invalidsko zavarovanje za čas brezposelnosti, to je od poteka 30 dnevnega roka od 21. 10. 2010 dalje ter mu priznati delovno dobo in jo vpisati v ustrezno evidenco, mu izplačati za čas brezposelnosti od poteka 30 dnevnega roka od 21. 10. 2010 dalje bruto plačo v znesku 648,00 EUR mesečno za vsak mesec brezposelnosti, od te plače obračunati in plačati dolžne davke in prispevke in neto znesek izplačati tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamezne mesečne plače do vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec (I. točka izreka), odločilo pa je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. Točka izreka).

Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj ni upoštevalo dejstva, da je tožnik z listinami dokazal, da je bil v času očitane kršitve v bolniškem staležu. Tožnik zato ni mogel kršiti obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, lahko bi kvečjemu kršil navodila zdravnika, tega pa tožena stranka ni nikoli zatrjevala. Tako bi sodišče prve stopnje, če bi seveda pravilno uporabilo materialno pravo in določbe 89. člena ZDR, moralo ugotoviti, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. V zvezi z bolniškim staležem tožnika pritožba opozarja na pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi, saj je tožnik ves čas zatrjeval, da je bil žrtev mobbinga, da so se nad njim izvajali pritiski, ki jih psihično ni vzdržal in si zaradi njih ni upal odreči odrejenega dela v času bolniškega staleža. O tem sodba sodišča prve stopnje nima nobenih razlogov in je sploh ni mogoče preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da se je tožnik sam odločil, da bo kljub bolniškemu staležu prihajal na delo, saj je vseskozi zatrjeval, da je na delo prihajal iz strahu pred negativnimi posledicami in pritiski nanj. Dokazni postopek je pokazal, da je tožnika k sebi na pomoč poklical drugi delavec. Sodišče prve stopnje zato ni pravilno dokazno ocenilo vseh izvedenih dokazov, ta, sicer relativna kršitev določb postopka, pa je odločujoče vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Tožnik je uspel z izpovedbami prič dokazati, da ne drži, kar trdi tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prav tako sodišče ni ugotavljalo resničnosti obtožb glede očitkov o predhodnih kršitvah pogodbe o zaposlitvi, čeprav bi to moralo in bi na podlagi izpovedi prič ugotovilo, da ti očitki ne držijo, tako da tožnik ni kršil delovnih obveznosti, zato je bilo tudi opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi dano neutemeljeno. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka vse pritožbene navedbe in predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da tožnik na zagovoru pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni navedel, da je bil v bolniškem staležu, ampak je le povedal, da je imel prometno nesrečo, ki je ni sam zakrivil, da ni utrpel težjih telesnih poškodb ter da je bil 34 dni brez avtomobila. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbe ZDR, prav tako pa tudi ni storilo nobene kršitve postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in tudi ne v pritožbi zatrjevanih.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, na reintegracijo in reparacijo, saj je ugotovilo, da je tožena stranka izvedla postopek v skladu z določbami 83. in 84. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Tožniku je pred izpodbijano odpovedjo podala dva opomina in sicer dne 17. 8. 2009 opozorilo z možnostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kajenja v strugarski delavnici dne 12. 8. 2009 in spanja oziroma počivanja v odpadnih tkaninah med delovnim časom in dne 9. 12. 2009 opomin pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi neizpolnjevanja in nepravilnega in nepravočasnega izpolnjevanja delovnih obveznosti, nedostojnega in žaljivega obnašanja do sodelavcev ter zamujanja in predčasnega odhoda z dela. Tožena stranka je spoštovala tudi rok za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov po šestem odstavku 88. člena ZDR, saj se je z razlogi odpovedi seznanila 13. 9. 2010, odpoved pa je bila izdana 20. 10. 2010, kar je znotraj 60 dnevnega zakonsko določenega prekluzivnega roka. Na podlagi zapisnika o zagovoru z dne 12. 10. 2010 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik zanikal počivanje, ki se mu očita v opozorilu z dne 17. 8. 2009, priznal pa je kajenje. V zvezi s kršitvijo z dne 13. 9. 2010, kjer mu je tožena stranka očitala, da je v času, ko bi moral delati, kadil v prostorih delavnice, opustil opravljanje dela, bil z dvignjeno nogo naslonjen na vozilo, ki ga je popravljal njegov sodelavec ter z njim skušal vzpostaviti pogovor oziroma mu je pripovedoval o svojem zasebnem življenju, pri tem pa je sodelavca še motil pri delu, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ga je sodelavec J.L. poklical, da naj pride k njemu v delavnico, da bi mu opravil delo na stružnici, v delavnici pa je tožnik dejansko kadil. Po stališču sodišča prve stopnje, je tako tožniku dokazano, da je kljub temu, da je bil na prepoved kajenja opozorjen že dne 17. 8. 2009, to kršitev ponovil še dne 13. 9. 2010, kar je utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je nadaljevanje delovnega razmerja med strankama onemogočeno.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v skladu z določbami ZDR izpeljala postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku iz krivdnih razlogov. Prav tako se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je dvakrat kršil pogodbene obveznosti in sicer dne 12. 8. 2009, ko je za kršitev prepovedi kajenja prejel opozorilo z možnostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi in dne 13. 9. 2010, ko je kadil v prostorih delavnice tožene stranke. S tem je storil kršitve po 31. členu ZDR, kjer je določena dolžnost delavca, da vestno opravlja delo na delovnem mestu ter pri tem upošteva organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu, po 32. členu ZDR, da je dolžan upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja ter izvajati predpise o varnosti in zdravju pri delu po 33. členu ZDR. Ker je tožnik kadil v zaprtem delovnem prostoru, kjer je bilo kajenje prepovedano, je kršil določbo 16. člena Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (ZOUTI, Ur. l. RS, št. 57/1996 in nadalj.), po katerem je prepovedano kajenje v zaprtih javnih in delovnih prostorih in tudi določbo prvega odstavka 17. člena istega zakona, po katerem je kajenje v delovnih prostorih dovoljeno le v prostorih, ki jih določi delodajalec in so fizično ločeni od ostalih prostorov, je s tem kršil tudi delovne obveznosti. Vendar pa se pritožbeno sodišče ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da tožnikova kršitev predstavlja resen in utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. V obravnavani zadevi gre za neupoštevanje navodil delodajalca, ki je skladno z ZOUTI prepovedal kajenje v zaprtih prostorih in tožnik je to prepoved kršil dvakrat v obdobju enega leta. Zaradi teh kršitev toženi stranki ni nastala nobena škoda, tožena stranka tudi ni utemeljila, zakaj s tožnikom zaradi dveh kršitev prepovedi kajenja v delovnih prostorih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Tako gre po stališču pritožbenega sodišča za kršitvi, ki po svoji teži in pomenu ne predstavljata resnega in utemeljenega razloga v smislu 3. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR, še posebej, ker je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi dopustna le kot skrajno sredstvo, ki ga delodajalec lahko uporabi le, če ni mogoče poseči po milejših ukrepih, pri katerih se lahko ohrani zaposlitev. Iz izpovedi priče J.L. in tožnika izhaja, da je tožnik kadil pred mehanično delavnico, kjer je bilo kajenje dovoljeno, ko ga je J.L. poklical, da bi mu opravil delo na stružnici. Tožnik torej ni prišel v delavnico z namenom, da bi kadil, ampak se je odzval na J.L. prošnjo za pomoč med tem, ko je že kadil in je v delavnico vstopil s prižgano cigareto. Tako je tožniku mogoče očitati le majhno malomarnost, saj pred vstopom v delavnico cigarete ni ugasnil. Po stališču pritožbenega sodišča tožnikovi kršitvi še ne predstavljata razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je redno odpoved pogodbe o zaposlitvi mogoče podati le za težje kršitve pogodbenih obveznosti. Zaradi navedenega je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz krivdnega razloga nezakonita, saj zanjo ni obstajal resen in utemeljen razlog, ki bi onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko, kot to določa 2. odstavek 88. člena ZDR.

Neutemeljene pa so pritožbene navedbe, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov v zvezi z bolniškim staležem tožnika in je v tem delu ni mogoče preizkusiti, s tem pa naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in ustrezno obrazložilo, da se je tožnik sam odločil, da bo kljub odobrenemu bolniškemu staležu prihajal na delo in delo tudi opravljal. Tožnik tako bolniškega staleža ni koristil, razlogi, zakaj ga ni koristil, so bili na njegovi strani, saj je šlo, kot izhaja iz dokaznega postopka, za njegovo odločitev, brez vplivanja tožene stranke, ki za odobren bolniški stalež tožnika niti ni vedela. Pritožbene navedbe v tej smeri izražajo pravzaprav nestrinjanje z razlogi sodišča prve stopnje, kar pa ni zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Na podlagi ugotovitve pritožbenega sodišča, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, je potrebno ugoditi zahtevku tožnika, razveljaviti redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 10. 2010 in ugotoviti, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo ter toženi stranki naložiti, da ga pozove nazaj na delo, ga prijavi v pokojninsko, zdravstveno in invalidsko zavarovanje od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki do vrnitve nazaj na delo ter mu za to obdobje priznati delovno dobo in jo vpisati v ustrezno evidenco.

Tožnik pa je upravičen tudi do obračuna bruto zneska in izplačila neto zneska pripadajoče plače za obdobje od dneva prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Vendar pa sodišče prve stopnje, ki je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ugotovilo, da je redna odpoved z dne 20. 10. 2010 zakonita, ni ugotavljalo do kolikšnega mesečnega zneska je tožnik upravičen, zato v tem delu dejansko stanje ni bilo ugotovljeno.

Ker je pritožba tožeče stranke utemeljena, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku tožnika v 1. in 2. odstavku točke I izreka sodbe ugodilo ((1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 5. alineo 358. člena ZPP), v preostalem (v 3. odstavku I. točke izreka in II. točki izreka) pa je sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo in jo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), saj je ugotovilo, da zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje dejanskega stanja v zvezi z višino mesečnega zneska bruto plače sploh ni ugotavljalo in v tem delu dokaznega postopka ni izvajalo. Tako bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju izvesti vse predlagane in potrebne dokaze ter ugotoviti, do kolikšnega zneska je tožnik upravičen.

Skladno s 165. členom ZPP so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.