Jedro

Po tretjem odstavku 206. člena ZOR solidarno odgovarjajo za povzročeno škodo tudi tisti, ki so jo povzročili, delali pa neodvisno drug od drugega, če ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi. Zato sodišče zmotno išče predhodni dogovor med prvim, drugim in tretjim tožencem kot kupcema in zahteva, da bi morala slednja vedeti, da je blago ukradeno.

Oseba, ki ni bila obsojena v kazenskem postopku, je kljub temu lahko odškodninsko odgovorna, saj je civilna odgovornost drugačna od kazenske. Tako obstoja v civilnem pravu npr. institut deljene krivde, poleg tega pa je vpeljana tudi solidarna odgovornost. Civilna odgovornost je strožja od kazenske, saj v kazenskem pravu velja domneva nedolžnosti, v civilnem pravu pa gre za varstvo oškodovanca.

Za uporabo tretjega odstavka 206. člena ZOR zadošča, da so z nadaljevanim kaznivim dejanjem oseb, ki so bile v kazenskem postopku obsojene, vsi pridobivali protipravno premoženjsko korist. Prvi toženec je potreboval kupca za ukradeno blago, drugi in tretji toženec pa sta kupovala blago po precej nižjih cenah kot običajno in četudi ne bi vedela, da je blago ukradeno, bi se morala vendarle vprašati, ali je tak posel legalen in kakšna je kvaliteta blaga, ki sta ga predelovala in prodajala naprej. Njuna odgovornost je lahko podana, če sta ravnala v nasprotju s poslovnimi predpisi in običaji ter bi se morala zavedati, da pridobivata premoženjsko korist na škodo izdelovalca.

Izrek

Revizija proti zavrnilnemu delu sodbe proti prvi toženi stranki se zavrne.

Reviziji proti zavrnilnemu delu sodbe proti drugi in tretji toženi stranki se ugodi in se sodbi in odločitvi o povrnitvi stroškov sodišč druge in prve stopnje, ki se nanašata na drugo tožečo stranko, razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizije se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo o odškodnini za škodo, ki jo je povzročila tožena stranka. Z delno zamudno sodbo je 1. 4. 2003 razsodilo o odškodninski obveznosti proti toženima Ž. Č. in Z. P., tako da je v nadaljevanju sodilo le o solidarni obveznosti preostalih treh tožencev. Glede prvega toženca je razsodilo, da mora plačati prvi tožeči stranki 892.611,66 tolarjev ali 3.724,80 eurov in drugi tožeči stranki 3.708.447,02 tolarjev ali 15.475,07 eurov, oboje z zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2003 do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Glede drugega in tretjega toženca je zavrnilo zahtevek za solidarno plačilo odškodnine. Odločilo je tudi o povrnitvi pravdnih stroškov.

2. Proti tej odločitvi se je tožeča stranka pritožila, toda sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišče prve stopnje.

3. Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo samo druga tožeča stranka, in sicer proti zavrnilnemu delu sodbe. Predlaga razveljavitev tega dela sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. Predlaga tudi, naj ima v primeru uspeha učinke tudi tisti del sodbe, ki se nanaša na prvo tožečo stranko. Druga tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pogosto izpodbija sodbi zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, a navaja, da sodišče ni opravilo dokazne ocene na podlagi verjetnosti in posrednih dokazov, kar je kršitev procesnega prava. Glede verjetnosti se huduje, ker je sodišče ugotovilo, da je verjetno, da so toženci ukradli večjo količino rib, a jim to z gotovostjo ni bilo dokazano. Glede posrednih dokazov pa meni, da je dokazala, da ji pred spornim kratkim obdobjem od marca do avgusta niso nastajali večji manjki, da jih je dokazala z inventurnimi listi in pričami in da drugih tatvin v kritičnem obdobju niso odkrili. Toženci so v kazenskem postopku delno priznali tatvino, ujeti so bili "inflagranti" in ne drži njihova izpoved, da niso kradli rezanih lignjev, saj so bili odkriti pri njih v hišnih preiskavah. Sprašuje se, ali bi bili obsojeni, če bi dejanje zanikali ali bi se branili z molkom. Dodaja, da je sodišče pri dokazni oceni spregledalo, da so toženci storili kaznivo dejanje in da tožeče stranke ni mogoče enačiti z njimi in ni razloga, da ji ne bi verjeli. V tem vidi tudi napačno uporabo materialnega prava. V zvezi z materialnim pravom navaja, da je bil zmotno uporabljen tudi 206. člen ZOR, saj sodišči ščitita storilce kaznivih dejanj in ne oškodovancev. Poudarja, da so tožniki kradli iz skladišča zato, da so prodali ukradeno blago. Če ga ne bi imeli kam plasirati, ne bi kradli, vsaj ne v tolikšni količini. Poudarja, da ni potrebna povezava med tistimi, ki so kradli in kupci, temveč dejstvo, da so vsi delovali z istim ciljem: na nezakonit način priti do večje premoženjske koristi na škodo tožeče stranke. Poudarja, da ni potrebno, da bi dokazala, da so se toženci med seboj poznali in da so skupaj storili kaznivo dejanje, zadošča zgolj to, da so se zavedali, da ravnajo protipravno in si ustvarjajo protipravno premoženjsko korist na škodo tujega premoženja. Drugi in tretji toženec nista izvršila tatvine, sta pa v povezavi z ostalimi toženci povzročila indirektno škodo. Prvi tožnik je vedel, da bo ukradeno blago lahko prodal, zato sta bila tudi drugi in tretji toženec udeležena pri oškodovanju tožeče stranke, saj je pri njima ostal pretežni del protipravno pridobljene premoženjske koristi. Drugi in tretji toženec sta poslovna človeka in nista mogla pričakovati, da bo poslovna dokumentacija (dobavnica, prevzemnica, račun) prišla naknadno. Obdobje od aprila do julija je dovolj dolgo in tudi plačilo blaga v gotovini „na roko“ je zgovorno. Dejstvo, da je drugi toženec spraševal komercialista pri tožeči stranki, če imajo še robo po „sindikalni ceni“ ni razumljivo, saj to pomeni, da je bilo blago kupljeno za nerealno ceno 1/4, sploh pa toženec ni mogel kupovati blaga po sindikalni ceni. Tudi dejstvo, da je šlo za velike količine kvalitetnega blaga znanega proizvajalca in da je tretji toženec prvemu tožencu posojal svoj kombi čez vikend, je zgovorno. Zato revidentka meni, da 206. člena ZOR ni mogoče razlagati restriktivno in tudi če med vsemi udeleženci ni obstajal skupni dogovor o tatvini, zadošča, da so se med seboj poznali, da so vedeli da gre za ukradeno blago in da so skupaj zasledovali isti cilj. Drugi in tretji toženec sta pridobila ogromno premoženjsko korist, ki sta jo neupravičeno zadržala. Ni pomembno, kdo je kradel, kdo je odklenil skladiščna vrata, kdo je nakladal in kdo je bil obsojen za kaznivo dejanje, dejstvo je, da sta drugi in tretji toženec morala vedeti, da gre za ukradeno blago in da sta prav zaradi tega veliko zaslužila.

4. Po 375. členu ZPP(1) je bila revizija vročena toženi stranki in tretji toženec je nanjo odgovoril. Predlaga zavrnitev revizije in navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in v skladu z 8. členom ZPP ovrednotilo dokaze. Tožnica, ki nevljudno posplošuje stvari, ni dokazala dejstev, ki so pomembna za nastanek civilnega delikta. Sodišče je po 14. členu ZPP vezano na kazensko sodbo, s katero je bilo ugotovljeno, da je kradel prvi toženec, drugi in tretji toženec pa pri tem nista sodelovala. To, da je bilo blago kupljeno po relativno nizki ceni in brez računov lahko kaže, da ne gre za nelegalne posle, vendar tožnica ni dokazala, da bi drugi in tretji toženec vedela, da gre za ukradeno blago. Posredni dokazi tožeče stranke so ohlapni, posojanje kombija je brez pomena. Zato trdi, da sta sodišči pravilno uporabili 206. člen ZOR. Res je, da so po tretjem in četrtem odstavku tega člena solidarno odgovorni tudi tisti, ki so sodelovali neodvisno, vendar samo tedaj, ko je z veliko stopnjo verjetnosti izkazana vzročna zveza med ravnanjem vseh oseb za nastalo škodo. V obravnavanem primeru ni šlo za predhodni dogovor, drugi in tretji toženec nista vedela, da je šlo za ukradeno blago in nista storila kaznivega dejanja prikrivanja. S kaznivim dejanjem sta prišla v povezavo naknadno in povsem slučajno in nista ne napeljevalec, ne pomagač.

5. Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da sta prva in druga tožnica navadni sospornici, saj ima vsaka svoj, različen tožbeni zahtevek in je mogoče glede na naravo pravnega razmerja izdati sodbi različne vsebine. Vsaka od njiju je „samostojna“ stranka in vsaka vodi lastno pravdo. Potek pravde ene sospornice se razločuje od poteka druge in tudi izid pravde je zanju različen. Zato revidentka ne more uspešno predlagati, naj se učinki revizije raztezajo tudi na sodbo proti prvi tožnici.

8. Po 371. členu ZPP sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v delu, ki se izpodbija z revizijo, zato je presodilo zavrnilni del sodbe za drugo tožnico. Preizkusilo ga je v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa je pazilo na pravilno uporabo materialnega prava.

9. Revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo na hudovanje tožnice, ki ni pravne narave. Tudi kolikor se ukvarja z lastnim prikazovanjem dejanskega stanja, sodišče ne bo odgovarjalo, ker po tretjem odstavku 371. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnica se tega zaveda in skuša prikazati bistveno kršitev določb pravdnega postopka, toda te ni. V pravdnem postopku sta stranki enakovredni, ne glede na to, ali gre za fizično ali pravno osebo, za državo ali državljana. Zato ni nobenih pravil o tem, da bi moralo sodišče bolj verjeti tistemu, ki je bil odškodovan, kot tistemu, ki je izvršil kaznivo dejanje tatvine. Tudi razlikovanja med močjo neposrednih in posrednih dokazov ni. V 8. členu ZPP je uzakonjeno načelo, da sodišče po svojem prepričanju odloči, katera dejstva šteje za dokazana, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Seveda pa mora biti prepričano v svojo oceno. Prepričanje je sicer nižja stopnja skladnosti predstave z dejstvi od gotovosti, a je vseeno tolikšna stopnja resničnosti, da o njej ne dvomi več noben razumen, v življenjskih razmerah izkušen človek. Verjetnost pa je najnižja stopnja skladnosti predstave z dejstvi in zadošča predvsem v procesnem pravu. Včasih zadošča verjetnost tudi v materialnem pravu, vendar mora že mejiti na prepričanje. V obravnavanem primeru je tožnica res dokazala, da so se večji primanjkljaji blaga dogajali od marca do avgusta 1999 in da so toženci tedaj kradli uskladiščeno blago, ni pa dokazala, da tega ni počel nihče drug. Dokler obstaja dvom, da je lahko še kdo drug odtujeval blago, ki je potem, ko so bili toženci zajeti flagrante delicto, s svojim ravnanjem prenehal, vsega primanjkljaja ni mogoče pripisati nobenemu od tožencev. Ker eksemplarično kaznovanje ni dovoljeno in ni ustrezne stopnje verjetnosti, kaj šele prepričanja, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili, kaj so vzeli toženci, in revizijsko sodišče je na to dokazno oceno vezano.

10. Je pa utemeljena revizijska graja o uporabi 206. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)(2), ki se uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakona (OZ).(3) V 206. členu ZOR je določena solidarna odgovornost za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj. Več oseb je lahko odgovornih za isto dejanje ali dogodek, iz katerega je nastala škoda. Pri tem ni treba, da bi stranke ravnale skupaj, zadošča že nepristna solidarnost, kadar stranke delajo neodvisno druga od druge. Po tretjem odstavku 206. člena ZOR solidarno odgovarjajo za povzročeno škodo tudi tisti, ki so jo povzročili, delali pa neodvisno drug od drugega, če ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi. Zato sodišče prve stopnje zmotno išče predhodni dogovor med P. K., Ž. Č. in Z. P. ter drugim in tretjim tožencem kot kupcema in zahteva, da bi morala slednja vedeti, da je blago ukradeno. Tudi sodišče druge stopnje izhaja predvsem in drugega odstavka 206. člena ZOR in zahteva sodelovanje med prvim, drugim in tretjim tožencem. Pri tem navaja, da je sodišče vezano na kazensko sodbo, toda po 14. členu ZPP je vezano le na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo in to glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Oseba, ki ni bila obsojena v kazenskem postopku, je kljub temu lahko odškodninsko odgovorna, saj je civilna odgovornost drugačna od kazenske. Tako obstoja v civilnem pravu npr. institut deljene krivde, poleg tega pa je vpeljana tudi solidarna odgovornost. Civilna odgovornost je strožja od kazenske, saj v kazenskem pravu velja domneva nedolžnosti, v civilnem pravu pa gre za varstvo oškodovanca.(4) Za uporabo tretjega odstavka 206. člena ZOR zadošča, da so z nadaljevanim kaznivim dejanjem oseb, ki so bile v kazenskem postopku obsojene, vsi pridobivali protipravno premoženjsko korist. Prvi toženec je potreboval kupca za ukradeno blago, drugi in tretji toženec pa sta kupovala blago po precej nižjih cenah kot običajno in četudi ne bi vedela, da je blago ukradeno, bi se morala vendarle vprašati, ali je tak posel legalen in kakšna je kvaliteta blaga, ki sta ga predelovala in prodajala naprej. Ne nazadnje je šlo za zmrznjeno meso rib in morskih sadežev, ki je hitro pokvarljivo, zlasti če je bilo odmrznjeno. Njuna odgovornost je lahko podana, če sta ravnala v nasprotju s poslovnimi predpisi in običaji ter bi se morala zavedati, da pridobivata premoženjsko korist na škodo izdelovalca. Ne nazadnje pa je treba ugotoviti, ali res ni mogoče ugotoviti deleža drugega in tretjega toženca pri povzročeni škodi.

11. Ker sta sodišči prve in druge stopnje preozko razlagali tretji odstavek 206. člena ZOR, nista ugotovili vseh dejstev v zvezi s poslovanjem med storilci kaznivega dejanja, med prvim in drugim tožencem ter med prvim in tretjim tožencem. Zato revizijsko sodišče ni moglo spremeniti izpodbijane sodbe, temveč je ravnalo po drugem odstavku 380. člena ZPP in je v tem delu razveljavilo sodbo sodišč druge in prve stopnje ter vrnilo zadevo v novo sojenje, kolikor se nanaša na obveznost drugega in tretjega toženca do druge tožnice.

12. Ker zaradi razveljavitve uspeh strank v pravdi ni znan, je sodišče razveljavilo tudi odločitve o povrniti pravdnih stroškov, o revizijskih stroških pa naj odloči sodišče skupaj z odločitvijo o glavni stvari (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-43/2006. Op. št. (2): Uradni list SFRJ, št. 29/1978-57/1989. Op. št. (3): Uradni list RS, št. 83/2001-40/2007. Op. št. (4): Tako bi bila npr. v primeru alternativne vzročnosti, ko je gotovo,da sta škodo povzročila eden ali drugi storilec, pa ni mogoče ugotoviti kateri, oba oproščena kazenske odgovornosti,v civilnem pravu pa bi bila solidarno odgovorna po 4. odstavku 206. člena ZOR.