Jedro

Vsa izvedenska mnenja mora sodišče, ne glede na to, da sámo nima strokovnih znanj, ki jih imajo izvedenci, kritično presoditi in njihovo vsebino oceniti v skladu z načelom proste presoje dokazov. Pri presoji, kateremu (katerim) izvedenskemu mnenju bo sledilo oziroma sprejelo njegove zaključke, sodišče ocenjuje zlasti življenjsko logičnost in strokovno prepričljivost izvedenčevih argumentov, pri čemer nima nobenega vpliva podatek, za katerega izvedenca gre oziroma kateri instituciji (strokovnemu zavodu) posamezni izvedenec pripada. Pri presoji pravilnosti in verodostojnosti mnenj(a) sodišče ni vezano na nobena formalna dokazna pravila ter med mnenji, ne glede na to, kdo jih je izdelal, ni nobene dokazne hierarhije. Sodišče ni dolžno odrediti novega izvedenstva zgolj zato, ker se ena od strank z (zanjo neugodnimi) ugotovitvami postavljenega izvedenca ali izvedencev morda ne strinja, sodišče pa je dokazno oceno, zakaj tem ugotovitvam sledi, prepričljivo in tehtno obrazložilo.

Objektivna sestavina grozovitega izvršitvenega načina kaznivega dejanja umora se kaže v ravnanju, s katerim storilec pri žrtvi povzroča posebno trpljenje, strah in/ali bolečine, ki po intenziteti presegajo "običajno" trpljenje pri odvzemu življenja.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Celju je obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in poskusa kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje umora mu je določilo kazen šestindvajsetih let zapora, za poskus kaznivega dejanja umora pa kazen petnajstih let zapora, nakar mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen tridesetih let zapora, v katero je vštelo čas pridržanja in pripora od 14. 2. 2021 od 6.52 ure dalje. Odvzelo mu je zasežen nož, uporabljen za izvršitev predmetnih kaznivih dejanj (skupne dolžine 36 cm in z dolžino rezila 21 cm), ter dva manjša noža. Obtoženca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornikov, postavljenih obtožencu po uradni dolžnosti in na podlagi odločb o brezplačni pravni pomoči, obremenjujejo proračun.

2. Zoper sodbo sta se pravočasno pritožila: - obtoženec zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje; - zagovornica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb ZKP ter napačne uporabe materialnega prava. Tudi ona je pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

3. Na pritožbi je odgovorila okrožna državna tožilka B. B. z Okrožnega državnega tožilstva v Celju ter pritožbenemu sodišču predlagala, da obe pritožbi zavrne kot neutemeljeni in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Preizkus izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb in podatkov kazenskega spisa je razkril, da je sodišče prve stopnje z izvedbo vseh potrebnih dokazov in na podlagi skrbne analitične in sintezne dokazne ocene popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Na ugotovljeno dejansko stanje je ustrezno apliciralo materialno pravo, pri tem pa ni prekršilo določb kazenskega postopka. Za svojo odločitev je navedlo tehtne in razumne razloge, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, se jim pridružuje in se v delih, kjer bi šlo za nepotrebno ponavljanje, nanje tudi sklicuje.

**K pritožbi zagovornice:**

6. Glavnina dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje in pretežni del navedb v pritožbi se nanaša na presojo vprašanja, ali je obtoženec v kritičnem dogajanju zgodnjih jutranjih ur 14. 3. 2021 razumel pomen svojih dejanj in imel v oblasti svoja ravnanja ali ne. S ciljem informirane presoje obtoženčeve (ne)prištevnosti so v postopku izvedenska mnenja izdelali trije sodni izvedenci za psihiatrijo, tj. izvedenka dr. C. C., v imenu Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani izvedenec prof. dr. D. D., v imenu Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana pa izvedenka as. dr. E. E. Izvedenka dr. C. C. je svoje mnenje dopolnila enkrat, izvedenec dr. D. D. dvakrat. Vsi trije izvedenci so bili neposredno zaslišani na glavni obravnavi, izvedenca dr. C. C. in dr. D. D. pa sta bila na glavni obravnavi tudi soočena. V postopku sta bili izdelani tudi mnenji sodne izvedenke za forenzično toksikologijo in alkoholometrijo dr. F. F. ter izvedenke za klinično psihologijo in klinično nevropsihologijo odraslih dr. G. G.; slednja je bila prav tako zaslišana na glavni obravnavi.

7. Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da sodišču v kazenskem postopku (248. člen ZKP) objektivni, nepristranski in tozadevno neodvisni izvedenci s svojim strokovnim znanjem in ekspertnimi izkušnjami pomagajo razjasniti pomembna, toda sporna dejanska vprašanja, vključno z dejstvi, ki se nanašajo na vprašanja krivde obtoženca, kar posledično omogoča pravilno uporabo kazenskega zakona oziroma materialnega prava. Vsa izvedenska mnenja mora sodišče, ne glede na to, da sámo nima strokovnih znanj, ki jih imajo izvedenci, kritično presoditi in njihovo vsebino oceniti v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP). Pri presoji, kateremu (katerim) izvedenskim mnenjem bo sledilo oziroma sprejelo njihove zaključke, sodišče ocenjuje zlasti življenjsko logičnost in strokovno prepričljivost izvedenčevih argumentov, pri čemer nima nobenega vpliva podatek, za katerega izvedenca gre oziroma kateri instituciji (strokovnemu zavodu) posamezni izvedenec pripada. Pri presoji pravilnosti in verodostojnosti mnenj(a) sodišče ni vezano na nobena formalna dokazna pravila ter med mnenji, ne glede na to, kdo jih je izdelal, ni nobene dokazne hierarhije. Sodišče ni dolžno odrediti novega izvedenstva zgolj zato, ker se ena od strank z (zanjo neugodnimi) ugotovitvami postavljenega izvedenca ali izvedencev morda ne strinja, sodišče pa je dokazno oceno, zakaj tem ugotovitvam sledi, prepričljivo in tehtno obrazložilo.

8. V obravnavani zadevi je izvedenka dr. C. C. vztrajala pri izdelanem mnenju, da sta bila razumevanje pomena dejanja in sposobnost imeti v oblasti svoje ravnanje pri obtožencu v času očitanega mu kaznivega dejanja in poskusa kaznivega dejanja ukinjena zaradi psihotično motene realitetne kontrole. Zatem angažirana izvedenca dr. D. D. in dr. E. E. sta zaključila nasprotno, in sicer, da sta bili zavestna in voljna komponenta prištevnosti pri obtožencu v kritičnem času sicer zmanjšani, vendar ne (niti) bistveno. Sodišče prve stopnje je v točkah 33 – 64 izpodbijane sodbe z izčrpnimi razlogi povzelo osrednje elemente mnenj oziroma zaključkov vseh treh izvedencev, predstavilo je njihove ugotovitve iz dopolnitev mnenj in glavne poudarke zaslišanj na glavni obravnavi, vključno z vsebino soočenja med izvedencema dr. C. C. in dr. D. D. na glavni obravnavi 3. 3. 2022. Na tej podlagi je v točkah 65 – 66 izpodbijane sodbe skrbno utemeljilo, zakaj je kot verodostojno argumentirani in strokovno pravilni sprejelo mnenji dr. D. D. in dr. E. E., ne dr. C. C. V ključnem je pojasnilo, da sta mnenji dr. D. D. in dr. E. E. celoviti, strokovno prepričljivi, skladni in temelječi na materialnih dokazih iz kritičnega obdobja, ki so vsebinsko strokovno ovrednoteni z dolgoletnimi kliničnimi izkušnjami obeh izvedencev. Sodišče prve stopnje je mnenje dr. C. C. (nasprotno) dokazno ocenilo kot strokovno neprepričljivo in nepravilno, saj v pretežni meri temelji na avtoanamnestičnih podatkih, ki jih je več dni po dogodku podajal obtoženec o tem, kaj naj bi se mu v kritičnem času „dogajalo“. Pri tem je izvedenka zanemarila vsebino medicinske dokumentacije, izdelane neposredno po dogodku, zlasti ugotovitve psihiatrinje H. H. (več v nadaljevanju), ki pri obtožencu ne izkazujejo psihofizičnega stanja psihotične narave; prav tako pa floridna (tj. izražena) psihoza, ki jo je obtoženec štiri dni po dogodku (18. 3. 2021) prezentiral psihiatru ZPMZKZ Celje I. I., ni bila potrjena med takojšnjo sledečo hospitalizacijo v Enoti za forenzično psihiatrijo UKC Maribor. Prvo sodišče je ocenilo, da sta dr. D. D. in dr. E. E. s skladnimi in prepričljivimi argumenti strokovno ovrgla prav vse vodilne zaključke dr. C. C., ki so utemeljevali mnenje o obtoženčevi neprištevnosti, izvirajoči iz domnevne psihoze, ki po presoji sodišča prve stopnje za kritični čas ni izkazana. Izpostavilo je tudi, da obtoženec v kritičnem dogodku glede na izsledke toksikoloških analiz ni bil pod akutnim vplivom psihoaktivnih snovi (niti amfetaminov), izvedenca dr. D. D. in dr. E. E. pa sta istočasno strokovno utemeljila, zakaj vedenje obtoženca ni bilo skladno niti s pričakovanim potekom (amfetaminske) psihoze v primeru odtegnitve od droge. Oba izvedenca sta nadalje razkrila, da so bila obtoženčeva opisovanja domnevnega psihotičnega doživljanja v času dogodka nekonsistentna in nekongruentna, kar dokazuje, da ni imel resničnih izkušenj s stanjem, ki ga je za čas dogodka zatrjeval, zagovor v tej smeri pa je prvo sodišče štelo le kot način obrambe in kot skladen z obtoženčevo manipulativnostjo, izvirajočo iz ugotovljene mešane osebnostne motnje. V točki 68 izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje na podlagi takšne dokazne ocene, temelječe v sprejemu vsebinsko skladnih izvedenskih mnenj dr. D. D. in dr. E. E., zaključilo, da je bil obtoženec v času storitve kaznivega dejanja umora in poskusa kaznivega dejanja umora prišteven in je ravnal z direktnim naklepom.

9. Pritožbeno sodišče prvenstveno ugotavlja, da so pritožbene navedbe, s katerimi zagovornica nasprotuje izvedenskima mnenjema dr. D. D. in dr. E. E. ter vztraja, da je pravilno mnenje dr. C. C., v ključnih delih reprodukcija pritožničine zaključne besede na glavni obravnavi 16. 1. 2023. Že v končni besedi je zagovornica podajala lastno dokazno oceno izsledkov vseh treh izvedencev in nekaterih drugih, z vprašanjem (ne)prištevnosti povezanih dokazov, ter navajala, da o obtoženčevem psihičnem stanju v času kritičnega dogodka še vedno obstaja dvom, zaradi česar naj bi sodišče prve stopnje najmanj nepopolno, če ne zmotno ugotovilo relevantno dejansko stanje. Na tosmerna izvajanja obrambe se je prvo sodišče v izpodbijani sodbi korektno odzvalo (točka 67 obrazložitve). Odgovorilo je, da skrbna analiza soočenja mnenj dr. C. C. in dr. D. D. ter argumentov dr. E. E., ki vsebinsko potrjujejo in dopolnjujejo argumentacijo dr. D. D., negira stališča in zaključke dr. C. C. Na ta način je sodišče prve stopnje (po presoji pritožbenega sodišča razumno in pravilno) ocenilo, da je z odreditvijo kar treh izvedenstev psihiatrične stroke in z zgledno dokazno oceno ugotovitev izvedencev vsa sporna vprašanja v zvezi z obtoženčevo krivdo popolno razjasnilo. Kot povedano, pa je v utemeljitev takšnega sklepa v izpodbijani sodbi navedlo več kot izčrpne razloge, ki se okvirno raztezajo prek več kot dvajsetih strani obrazložitve. Pritožbeno sodišče tem razlogom pritrjuje, zato ne odgovarja na tista pritožbena izvajanja, ki so v neskladju z dispozitivnim načelom postopka s pritožbo. Kolikor namreč pritožnik (izrecno ali po vsebini) uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, mora določno navesti, v čem vidi pomanjkljivosti ali zmote v dokaznem postopku pred nižjim sodiščem ali v dokazni argumentaciji izpodbijane sodbe, in pritožbeno kritiko v teh smereh konkretizirano utemeljiti. Izključno s povzemanjem poteka dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje (npr. „uvod“ pritožbe) pritožnica ne ponuja nobenih trditev, na katere bi moralo višje sodišče odgovoriti. Enako velja za izvajanja, kjer pritožnica zgolj povzema (za obrambo ugodne) izsledke izvedenih dokazov (npr. mnenja izvedenke dr. C. C.), ki jih je argumentirano dokazno ocenilo in zavrnilo že prvo sodišče, pritožba pa ne ponudi substancirane graje, s katero bi vnesla kakršen koli vsebinsko upošteven dvom v razlogovanje izpodbijane sodbe.

10. Ob upoštevanju obrazloženega zagovornica v uvodnem delu poglavja II pritožbe neutemeljeno trdi, da po soočenju izvedencev dr. C. C. in dr. D. D. na glavni obravnavi nasprotja v njunih mnenjih niso bila odpravljena. Res sta oba izvedenca vztrajala vztrajala vsak pri svojih zaključkih, je pa dr. D. D. (točke 35 – 53 izpodbijane sodbe) že med soočenjem prepričljivo argumentiral, iz katerih strokovnih razlogov mnenju dr. C . C. o obstoju amfetaminske psihoze pri obtožencu v času kritičnega dogodka ne gre slediti. Kljub temu je sodišče prve stopnje po soočenju odredilo še tretje izvedensko delo. Dr. E. E. (točke 54 – 64 sodbe) je podala mnenje po eni strani vsebinsko skladno z mnenjem dr. D. D., po drugi pa je tudi njeno mnenje izključilo ugotovitve dr. C. C. Na tej podlagi je prvo sodišče sprejelo in utemeljilo zanesljive dokazne zaključke, ki jih s pritožbeno selektivnim povzemanjem izsekov mnenj ni mogoče izpodbiti.

11. Izvedenka za forenzično toksikologijo in alkoholometrijo dr. F. F. je v mnenju z dne 22. 6. 2021 ugotovila, da obtoženec 14. 3. 2021 ob 5.20 uri ni bil pod akutnim vplivom nobene psihoaktivne snovi. Dodala je, da lahko stanje po uporabi stimulansa (sintetičnega katinona), predvsem ob pojavu odtegnitvenih znakov, spremljajo tako želja po ponovni uporabi droge kot agresija, paranoja in nasilje. Prav tako obstaja možnost, da je prejšnja intenzivna uporaba stimulansov (dokazan sintetični katinon alfa-PiHP v urinu obtoženca) prispevala k zagonu že obstoječe psihotične motnje, ki jo je za obdobje okrog 25. leta starosti opisoval obtoženec, možni sprožilec akutnih psihotičnih epizod pa je tudi zloraba drog. Sicer je izvedenka pojasnila, da dokazani benzodiazepini v urinu kažejo, da je obtoženec pred časom, natančneje več tednov pred dogodkom, jemal Apaurin, vendar so bile koncentracije tako nizke, da je njihov učinek zanemarljiv. Dokazan alfa-PiHP le v urinu omogoča sklepanje, da je obtoženec ta stimulant (sintetični katinon, ki je novejša sintetična droga, v žargonu pa se je zanjo uveljavil termin „kristali“) užival dan ali več dni pred kritičnim dogodkom, njegovi učinki pa so podobni učinkom amfetaminov ali kokaina, le da so večkratno močnejši. Pri uporabnikih sintetičnih katinonov, ki so sprejeti na zdravljenje zaradi akutne uporabe, so pogosto opaženi znaki paranoje, halucinacije, napadi panike, skrajna vznemirjenost, pa tudi nasilno vedenje. Iz obtoženčevega statusa ob srečanju z očetom 13. 3. 2021 (tj. shujšan, tresoč, lačen) je sklepati o odtegnitvenem stanju. Da bi obtoženec nekaj dni pred dogodkom užival amfetamine, s toksikološkimi preiskavami ni bilo mogoče potrditi. Odtegnitvena stanja po dolgotrajnejši in izdatnejši uporabi stimulansov med drugim zaznamujejo lakota, shujšanost in izčrpanost, na psihični ravni pa nočne more, paranoja in halucinacije, pri čemer je takšna doživljanja, pospremljena s strahom in tesnobo, navajal tudi obtoženec.

12. Iz izpovedb priče J. J., ki je obtožencu v popoldnevu pred kritičnim jutrom posodil telefon, da je poklical mamo in očeta, izhaja, da se je obtoženec takrat malo tresel, priči ni deloval pijan, imel je nekako oddaljen pogled. Deloval je normalno, običajno in trezno. J. J. je imel občutek, da gre za človeka, ki je v neki krizi, imel je malo tresavice. V interakciji se obtoženec ni nič zatikal, njegov govor je bil čisto normalen, gladek. Točno je vedel, kaj sprašuje in kaj želi imeti. Oči so bile malo bolj odtujene, a ga je gledal „direkt v oči“, imel je zbran pogled.

13. Ob sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 15. 3. 2021 je oškodovanec K. K. navedel, da je po tem, ko se je obtoženec v soboto, 13. 3. 2021, usedel v avto, da bi ga odpeljal domov, opazil, da je bil A. A. v zelo slabem stanju, shujšan in tresoč. Prosil ga je za cigarete in čokolado, ki jo je na poti do doma že pojedel. Doma se je najedel mesa, nato pa je odšel v svojo bivšo sobo, kjer je ob prihodu L. L. ob 18. uri že spal in ga oče ni videl vse do kritičnega dogajanja v zgodnjih jutranjih urah naslednjega dne. Zaslišan v preiskavi je K. K. enako izpovedal o čokoladi in mesu ter dodal, da sta z obtožencem po prihodu domov malo debatirala, nakar je A. A. šel spat. Glede obtoženčevega stanja, ko ga je prišel iskat, je izpovedal, da ni bilo nič posebnega, ni bil zadet ali kaj takega, ker bi oče to takoj videl oziroma prepoznal. Opazil je le, da je shujšal, sicer pa se je čisto normalno pogovarjal in si doma tudi sam naredil večerjo. Smiselno enako izhaja iz oškodovančeve izpovedbe na glavni obravnavi. Tudi pogovor med njima v avtu na poti domov je označil kot običajen in nič ni kazalo na sum, da bi lahko kaj takšnega naredil, niti ni izražal česar koli čudnega ali nerealnega v smeri halucinacij ali podobnih psihopatoloških fenomenov. Prav tako je ponovil, da je kot oče takoj vedel, kdaj je bil obtoženec „pribit“ oziroma pod vplivom drog, v tistem popoldnevu oziroma večeru pa ni bil pod vplivom, le bolj premražen in lačen, sicer pa normalen.

14. Izvedenka dr. C. C. je v svojem prvotnem mnenju z dne 26. 7. 2021 zapisala, da je bila pri obtožencu v času obravnavanega dogodka prisotna psihotična motnja kot najverjetnejša posledica kombinacije dolgoletne odvisnosti od številnih prepovedanih psihoaktivnih substanc (zlasti amfetaminov in marihuane, ki so oboji povezani z razvojem psihoze), kognitivne oškodovanosti in neugodnih osebnostnih značilnosti v smislu shizotipske osebnostne motnje, pri kateri lahko prihaja do psihotičnih dekompenzacij. Med psihotične fenomene sodijo blodnje, halucinacije in motnje mišljenja. Na psihotično preoblikovano mišljenje kažejo nekatere izjave obtoženca, v katerih je za obdobje pred in med dogajanjem 14. 3. 2021 navajal blodnje preganjalno – nanašalnega tipa in imperativne halucinacije. Glede na klinično sliko in potek psihoze pri obtožencu obstaja velika verjetnost povezave med stopnjevanjem simptomov psihoze in uporabo amfetaminov. Kljub temu, da so pri večini simptomi (amfetaminske) psihoze prehodni, je pomemben delež oseb (5 – 25 %), pri katerih psihoza nikoli popolnoma ne izzveni. Poleg „klasičnih“ simptomov psihoze se pri amfetaminski psihozi pojavljajo še značilni simptomi, kot so anksioznost, razdraženost, agresija, motnje spanja, gibanja, razpoloženja in govora, aritmija srca ... Psihotični simptomi se pojavijo kmalu po uživanju droge ali kot posledica odtegnitvenih simptomov, običajno pa znotraj enega do petih dni po uporabi droge. Pri obtožencu bi lahko šlo tudi za kronični psihotični proces, tj. za shizofrenijo ali blodnjavo motnjo, sprožitelj zanj pa je prav tako lahko uporaba amfetaminov in drugih psihoaktivnih substanc. V dokumentaciji je najti izjave obtoženca, ki bi lahko govorile v prid psihotičnega procesa že pri njegovem 25. letu starosti. Še v času pregleda pri izvedenki so prisotne blodnjave vsebine, vezane na mater. Pri človeku s shizotipsko osebnostno motnjo pa lahko pride ob stresu do kratkotrajnih psihotičnih stanj s halucinacijami in blodnjami, ki hitro izzvenijo. Poleg shizotipske osebnostne motnje ima obtoženec tudi pridružene elemente disocialne osebnostne motnje (pomanjkanje občutkov krivde, neupoštevanje družbenih norm …) ter je bolj impulziven in čustveno nestabilen, njegovo čustvovanje je manj zrelo, preplavljajoče in razumsko šibko uravnavano.

15. Izvedenec dr. D. D. je v svojem prvotnem mnenju z dne 19. 8. 2021 zapisal, da obtoženec med psihiatričnim pregledom ni navajal halucinatornega doživljanja, za nazaj pa je ponujal optične, haptične in slušne halucinacije, toda brez izkustva, nekonsistentno in nekongruentno. Pri njem je bila prisotna težnja k simulaciji psihopatoloških pojavov, značilnih za psihozo, s podajanjem nanašalno – preganjalnih blodnjavih vsebin. Preteklo heteroagresivno vedenje je delno pojasnjeval s ponujanjem produktivne psihopatološke simptomatike v okvirih simulacije le-te, hkrati pa je bila prisotna težnja k manipulativnosti. Izvedenec je pri obtožencu diagnosticiral dve sočasno prisotni psihični motnji, tj. sindrom odvisnosti od več psihoaktivnih snovi in neopredeljeno osebnostno motnjo. Prva, torej odvisnost od psihoaktivnih snovi, je psihična motnja z večinoma dosmrtnim potekom. V času kritičnega dogodka je bil obtoženec v fazi brez pomembnejše akutne intoksikacije s psihoaktivnimi snovmi, prav tako pa takrat pri njem ni bila prisotna odtegnitev od psihoaktivnih snovi v smislu delirantnega stanja. Po vsej verjetnosti je šlo pri obtožencu tedaj za relativno odtegnitev od psihoaktivnih snovi s prisotno povečano slo po njih, ne pa za prisotnost drugih psihopatoloških pojavov ob tem. Ugotovljena osebnostna motnja je neopredeljena, saj ni mogoče ugotoviti, ali se je razvila že ob formiranju osebnosti, ali je na njen razvoj vplivala zloraba psihoaktivnih snovi ali pa morebiti tudi poškodbe osrednjega živčevja (atrofija možganske skorje). Se pa klinična slika osebnostne motnje v obdobju nekaj let praktično ne spreminja in je vplivala na obtoženčevo vedenje tudi v času kritičnega dogajanja. Medosebne odnose si je razlagal pod vplivom osebnostne motnje s poudarjeno egocentričnostjo in težavami pri vživljanju v čustva drugih, prav tako pa pod vplivom težnje po prevalitvi odgovornosti za lastna dejanja na druge. V kritičnem času ni bilo mogoče ugotoviti kakšne psihične motnje, zaradi katere bi bil obtoženčev stik z realnostjo huje porušen, vključno s psihotično simptomatiko, ki jo je obtoženec med pregledom ponujal, saj je bila ta podajana brez ustrezne izkušnje o tovrstni simptomatiki. Imel je sicer okrnjeno sposobnost zaviranja intrapsihičnih impulzov, da ti ne bi vodili v neprilagojeno vedenje, toda ta sposobnost ni bila bistveno okrnjena. Iz razpoložljivih podatkov, ki opisujejo obtoženčevo vedenje pred kritičnim dogajanjem, ni moč niti posredno sklepati, da bi bila pri obtožencu prisotna psihoza; slednja ni bila ugotovljena ne pri zdravnikih tik po usmrtitvi matere in poskusu usmrtitve očeta niti potrjena med psihiatričnim pregledom pri izvedencu. Dr. D. D. je zaključil, da je ponujanje psihopatoloških pojavov za nazaj mogoče uvrstiti v sklop samozaščitnega vedenja pri obtožencu, ne pa iz njegovih izjav retroaktivno sklepati na prisotnost psihoze.

16. Obtoženec je bil 14. 3. 2021 ob 13.47 uri (list. št. 35), torej dobrih osem ur po kritičnem dogajanju, pregledan pri dežurni psihiatrinji Psihiatrične bolnišnice Vojnik H. H. Iz obvestila zdravniku izhaja, da psihiatrinja pri obtožencu ni ugotavljala hujše abstinenčne krize, zato gre lahko v pridržanje. Predpisan mu je bil Apaurin. Iz izvida omenjene psihiatrinje pa je razvidno, da je bila obtožencu postavljena (le) diagnoza duševnih in vedenjskih motenj zaradi uživanja več drog in drugih psihoaktivnih snovi – sindrom odvisnosti. Pred tem je bil obtoženec pregledan na internistični prvi pomoči Splošne bolnišnice Celje, kjer je bil orientiran, neprizadet, pogovorljiv, njegovi fiziološki parametri so bili v mejah normalnega (sinusni ritem srca 53 udarcev na minuto, krvni tlak 130/80, telesna temperatura 35,7), blato je odvajal normalno, izključena so bila urgentna internistična stanja. Pri psihiatrinji o kritičnem dogodku ni želel govoriti, rekel je le, da se je „marsikaj dogajalo“. Zanikal je epileptične napade, krče v mišicah, tresavico, mrzlico, potenje, nekaj dni pa naj bi slabše spal. Prav tako po lastnih navedbah ni imel nobenih prividov ali prisluhov. Na prvi pomoči ga je bolel trebuh, sedaj pa je zelo lačen. Psihoaktivnih substanc ni vzel vsaj dva dni. V statusu je bil obtoženec popolnoma neprizadet, tudi čustveno povsem neprizadet, pogovorljiv, orientiran, brez psihopatoloških produkcij in brez abstinenčnih težav, ki jih ni navajal niti sam. Posledično so ga policisti odpeljali v pridržanje.

17. Čez štiri dni, 18. 3. 2021, se je obtoženec pri zavodskem psihiatru I. I. prezentiral kot nemiren. Čeprav je bil v statusu luciden, orientiran in umirjen, je opisoval vplive optičnih halucinacij in paranoidno – nanašalnih blodenj. Vedenje težko obvladuje in je nepredvidljiv. Zavodski psihiater ga je napotil na Oddelek za forenzično psihiatrijo UKC Maribor. Iz tamkajšnje zdravstvene dokumentacije izhaja, da je bil obtoženec sprejet na oddelek 18. 3. 2021 in odpuščen 31. 3. 2021. Njegov kliničnopsihološki pregled je opravila mag. M. M. V osebnostni strukturi je zasledila masovne odklone, ki so vezani predvsem na težje moten psihosocialni kontakt, in kognitivne motnje, ki sicer ne dosegajo nivoja, značilnega za psihozo iz shizofrenskega kroga, so pa že zastopane na klinično pomembnem nivoju in jih je mogoče tolmačiti v sklopu osebnostne patologije shizotipske vrste, kombinirane z disocialnimi potezami. Obstaja velik riziko za prehodne psihotične epizode, ki so bile pri obtožencu ojačane z masovno rabo psihoaktivnih substanc. V času pregleda je bilo opaženo mejno psihotično stanje, obtoženec je iznašal številne blodnje preganjalno – nanašalnega tipa z bizarnimi dodatki, za čas kritičnega dogodka pa imperativne halucinacije. Odpuščen je bil z diagnozama duševnih in vedenjskih motenj zaradi uživanja več drog in drugih psihoaktivnih snovi – sindroma odvisnosti ter drugih specifičnih osebnostnih motenj. Do prebojev psihotične simptomatike pri obtožencu prihaja v sklopu opisane osebnostne strukture. Njegova psihotična epizoda v okviru prestajanja pripora v ZPMZKZ Celje je bila označena kot „suspektna“. Ob sprejemu je bil vsestransko orientiran in pogovorljiv, formalnih motenj mišljenja ni iznašal, poročal je o nekakšni slabše definirani preganjavici, za nazaj tudi o akustičnih halucinacijah. Ob odpustu je bil v celoti brez simptomov psihoze, še vedno pa je iznašal svojske interpretacije preteklih dogodkov, zlasti z religiozno vsebino.

18. Izvedenec dr. D. D. je v dopolnitvi mnenja z dne 28. 2. 2022 zapisal, da je bil obtožencu po odpustu s forenzike (med drugim) predpisan Haldol, ki je sicer antipsihotik, se pa uporablja tudi za druge indikacije. Obtožencu ni bil predpisan zaradi psihoze, saj je bila takšna motnja izključena, temveč zaradi tesnobe in nemira, kar izhaja iz težav v sklopu osebnostne motnje. Nadaljnje prejemanje te terapije v ZPMZKZ Celje do psihiatričnega pregleda pri izvedencu 10. 8. 2021 ni moglo odpraviti izkušnje psihoze (če bi v kritičnem času obstajala), saj se spomin na psihotično doživljanje ohranja, zato izvedenec od svojih sklepov ni odstopil. Trditev pritožbe, da je bil obtoženec ob pregledu pri izvedencu na „antipsihotični terapiji“, prvenstveno torej ne drži in pomislekov v zaključke izvedenca ne vnaša. 19. Izvedenka dr. C. C. je med zaslišanjem na glavni obravnavi vztrajala, da je šlo v času kritičnega dogajanja pri obtožencu najverjetneje za psihotično dekompenzacijo zaradi t. i. amfetaminske psihoze, podkrepljene z osebnostno strukturo. Psihotični simptomi lahko vztrajajo več tednov ali celo mesecev po prenehanju uživanja drog. To naj bi izhajalo tudi iz mnenja zavodskega psihiatra I. I., ki je obtoženca le nekaj dni po dogodku ocenil kot floridno psihotičnega in ga napotil na zdravljenje v Enoto za forenzično psihiatrijo UKC Maribor. Tam je prav tako iznašal preganjalno – nanašalne blodnje, po vrnitvi v pripor pa je prejemal antipsihotično terapijo, zato se je njegovo psihično stanje popravilo in nima več psihotične simptomatike. Pri obtožencu je šlo za prvi psihotični preboj, ki je bil dokumentiran z medicinsko dokumentacijo. Glede obnašanja obtoženca, natančneje interakcije z očetom 14. 3. 2021, ko ga je prišel iskat z avtom in odpeljal domov, je navedla, da „ta del“ ni bil psihotičen. Možno je, da je bil takrat sproščen in ni čutil intenzivne psihotične simptomatike, ki pa se je lahko pojavila nekaj ur kasneje, ko je prišel v svojo sobo, tj. ko je bil vse bolj tesnoben in pod stresom ter ogrožen, vezano na njegove blodnjave ideje v zvezi z materjo. Glede izvida dr. H. H., ki je obtoženca pregledala nekaj ur po dogodku, se je izvedenka opredelila, da gre za izvid iz dežurne psihiatrične službe, kjer je zdravnica zgolj ugotavljala, ali gre pri obtožencu za abstinenčno krizo, kar je bilo takrat nujno. Iz izkušenj je izvedenka ocenila, da se anamneza in diagnostika v takih situacijah ne razširjata v večje podrobnosti. Čeprav obtoženec ni navajal prividov ali prisluhov, ne vemo, ali ga je psihiatrinja sploh spraševala v tej smeri.

20. Med soočenjem z dr. D. D. je dr. C. C. ocenila, da je bil obtoženec pri pregledu pri dežurni psihiatrinji H. H. v šoku in je vprašanje, kaj in koliko je takrat povedal. Dejal je, da o samem dogodku ne želi govoriti. Prav tako je vprašanje, ali je kolegica imela priložnost, da spozna njegovo intrapsihično stanje. V ambulantah je veliko psihotičnih bolnikov akutno poslabšanih, vendar o psihotičnem doživljanju nočejo govoriti. Obtoženčeva psihotična simptomatika je bila zelo ozko vezana na mater. Vseeno ga je nekaj dni za tem pregledal psihiater I. I. in je njegovo stanje prepoznal kot floridno psihozo, tj. kljub temu, da je obtoženec prejemal Apaurin, ki je vendarle pomirjevalo in anksiolitik. Ne zna si predstavljali, kako bi nekdo z organsko okvaro možganov in po takem dogodku lahko simuliral psihotične simptome, kot jih je obtoženec navajal tudi M. M. na forenziki v Mariboru. Psihoza je lahko v intenziteti fluktuirala, odvisno od količine in sestave drog ter od stresorjev, vključno z morebitnimi stiki z materjo. Prav tako je klinična psihologija dr. G. G. v svojem mnenju ugotovila, da obtoženec ne simulira. Kljub temu, da je dr. C. C. vztrajala pri mnenju o amfetaminski psihozi, je povedala, da o slednji ve manj iz kliničnih izkušenj, zato se je o tem pozanimala pri kolegih s Centra za zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog, ki so ji povedali, da lahko psihoza vztraja tudi po odtegnitvi.

21. Izvedenec dr. D. D. je zaslišan na glavni obravnavi vztrajal pri svojem mnenju in dodal, da obstoja psihoze pri obtožencu kritičnega jutra ne potrjuje le osebni pregled, opravljen pri izvedencu (kjer je bil obtoženec pri opisovanju psihotičnih izkušenj nekonsistenten in nekongruenten), temveč niti pregled pri psihiatrinji H. H. neposredno po dogodku, kjer v njenem izvidu ni omenjena kakšna produktivna psihopatološka simptomatika, značilna za psihozo, niti ugotovitve pregleda na internistični prvi pomoči Splošne bolnišnice Celje in niti podatki Enote za forenzično psihiatrijo UKC Maribor, kjer med odpustnimi diagnozami psihoze ni. Pričakovati bi bilo, da bi psihiatrinja, tj. ne glede na to, da je šlo za osebni pregled v dežurni službi, psihozo ugotovila, saj gre za akutno stanje, ki zahteva bolnišnično zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom. Obtožencu pa je bil predpisan zgolj Apaurin, ki je pomirjevalo, ne antipsihotik. Če bi bila hipotetično prisotna akutna psihoza, povzročena ob vnosu psihoaktivne snovi v telo in trajajoča dalj časa, bi bila prisotna že pred kritičnim dogodkom in bi tudi laiki (npr. obtoženčev oče v prejšnjem popoldnevu oziroma večeru) lahko zaznali psihopatološko simptomatiko, vsekakor pa bi jo zaznal specialist psihiater, četudi je opravljal le dežurno službo. Malo verjetno je, da bi se psihoza mogla pojaviti le za čas očitanih kaznivih dejanj, ne pa (neposredno) prej in (neposredno) zatem, ko nihče ni ne poročal ne sumil v tej smeri. Psihoza zaradi zlorabe amfetaminov bi se pojavila ob akutni intoksikaciji; sicer obstaja možnost, da bi še vztrajala, ni pa pričakovati, da bi kar vzniknila izven akutne intoksikacije v času odtegnitve. Prav v teh nedoslednostih se kaže tudi nekonsistentnost obtoženca, ko govori o psihotičnih simptomih, pri čemer pri dežurni psihiatrinji H. H. ni niti v anamnezi poročal o psihotičnem doživljanju, privide in prisluhe je celo zanikal, nato pa čez štiri dni zavodskemu psihiatru spet prezentiral psihotične simptome. Izvedenec je poudaril, da je treba ločiti med tem, kar kdo poroča o domnevnih preteklih psihopatoloških pojavih, ter ugotovitvami, ki jih z osebnim pregledom in celovito študijo primera dožene specialist s področja psihiatrije. Obtoženčeve svojske in bizarne razlage odnosov z drugimi izhajajo že iz njegove osebnostne strukture oziroma osebnostne motenosti, ne iz psihotičnega doživljanja, zaznati pa je tudi manipulativno vedenje. Potek psihotične simptomatike je bil istočasno nekongruenten, tj. nepričakovan glede na dognanja stroke in podobne primere. Dr. D. D. se je opredelil tudi do podatkov iz zdravstvene dokumentacije Enote za forenzično psihiatrijo UKC Maribor, povzetih zgoraj, iz katerih (med drugim) izhaja, da je bilo pri obtožencu ugotovljeno mejno psihotično stanje. Izvedenec je pojasnil, da je bistvena razlika med (mejnim) psihotičnim stanjem in psihotično motnjo, ki ob zaključku bolnišničnega zdravljenja ni bila diagnosticirana, prav tako pa ni bila podana diagnoza morebitne psihoze zaradi zlorabe psihoaktivnih snovi. Pri sindromu odvisnosti in obtoženčevi osebnostni strukturi sicer obstaja verjetnost pojava psihotičnih epizod prehodnega tipa, vendar sklepanja, da je pri obtožencu prišlo do takšne psihoze v času kritičnega dogajanja, ni moč potrditi. Izvedenec ni nikoli zatrjeval, da psihotična motnja ni nekaj časa trajajoče stanje, kot piše pritožba; svoje zaključke je utemeljil prav v nasprotni predpostavki, da ni verjetno, da bi bil obtoženec psihotičen le v kritičnem času, prej in nato pa ne.

22. V luči pritožbenih navedb zagovornice, da je celo dr. D. D. izrazil začudenje, da ima obtoženec glede na svojo starost ugotovljeno zmerno atrofijo možganov, se je izvedenec opredelil, da je ta radiološki rezultat upošteval pri podaji izvedenskega mnenja in ocenil, da bi organski vzrok mogel vplivati na osebnost obtoženca, zato je osebnostno motnjo diagnosticiral kot neopredeljeno. „Začudenje“ izvedenca, o katerem govori pritožnica, torej nima nobenega odločilnega vpliva na zaključke izvedenskega mnenja, da pri obtožencu v kritičnem času ni bila podana psihoza, ki bi vplivala na njegovo sposobnost razumevanja in obvladovanja svojih ravnanj. Težave pri kontroli impulzov, ki jih oškodovana možganska skorja slabše zavira, sodijo v sklop elementov disocialne osebnostne motnje, ki zahteva večji napor pri zaviranju heteroagresivnega vedenja, nima pa relevantnega vpliva na izključitev zavestne in voljne komponente prištevnosti.

23. V soočenju z dr. C. C. je dr. D. D. vztrajal, da je dežurna psihiatrinja H. H. obtoženca usmerjeno pregledovala in relativno obsežno zabeležila svoje ugotovitve. Anamneza je v izvidu zapisana v 14 vrsticah, kar pomeni, da v ustreznost anamneze ne gre dvomiti. Psihiatrinja je imela podatke o tem, kaj se je zgodilo, in ob védenju, da bo njen izvid pomemben, opredelila vse pričakovane psihopatološke pojave. Ni se odločila ne za bolnišnično zdravljenje ne za terapijo z antipsihotikom. V izvidu ni navedla, da bi bil obtoženec disimuliral, tj. prikrival psihopatološke pojave. Malo verjetno je, da bi nekdo uspel prikri(va)ti psihozo psihiatrinji, zlasti pa izvida ni mogoče interpretirati z ugibanjem, česa obtoženec ni povedal. V času kritičnega dogajanja obtoženec ni bil pod akutnim vplivom psihoaktivnih snovi niti pod izrazitim stresom, ki bi bil sprožil psihozo. Tak stres bi lahko predstavljal nastop pripora, do česar pa je prišlo kasneje. Prav tako ni razlogov, da bi obtoženec psihozo sploh prikrival, če bi ta obstajala; na to ne bi mogel vplivati niti „šok“, ki ga omenja dr. C. C. Če je preiskovanec pod stresom, se še toliko težje kontrolira in bi toliko prej iznašal doživljanja v smislu halucinacij ali blodenj. Posameznik v akutni psihozi, ki ne loči med blodnjami in realnostjo, nima zadržkov, da o tem ne bi poročal (tudi psihiatru). Obtoženec bi poročal o izkrivljenih zaznavah realnosti ali pa bi psihiatrinja na to posredno sklepala iz njegovega obnašanja. Obtoženčevo iznašanje psihopatoloških pojavov in nanašalnih idej je po mnenju izvedenca le del paranoidne pozicije v sklopu osebnostne motnje. Te trditve so nastale kasneje tekom odvzema prostosti, ko je imel obtoženec možnost konsolidirati misli in nadgraditi obstoječa prepričanja (o materi kot ogrožajoči demonki, čarovnici ipd.) v sklopu osebnostnih značilnosti. Znova je izvedenec poudaril, da klinična slika domnevne psihoze pri obtožencu ni skladna s potekom amfetaminske psihoze, saj je obtoženec v času neposredno pred in po kritičnem dogodku funkcioniral brez posebnosti. Osebe, ki so v stanju akutne psihoze, imajo pogosto motnje spanja in zaradi ogroženosti ne morejo mirno spati. Če bi bilo obnašanje obtoženca prežeto z nekakšno „mono blodnjo“, usmerjeno proti materi, pa takšna izolirana blodnja ne bi bila povezana z zlorabo amfetaminov, za katero pojav „mono blodenj“ ni značilen, prav tako obtoženec v organizmu ni imel sledi amfetaminov. Dr. D. D. (v nasprotju s pritožbeno tezo) torej morebitnega pojava izolirane blodnje (čeravno bi do nje prišlo v priporu) ni povezal s psihotičnim doživljanjem v posledici uživanja psihoaktivnih snovi, zato vztrajanje pritožbe pri amfetaminski ali sorodni psihozi, s katero je dr. C. C. pojasnjevala obtoženčevo neprištevnost, ne more imeti uspeha. Prav tako izkustveno ni sprejemljivo sklepanje, da bi zgolj šest tablet Apaurina (gre pa za pomirjevalo, ne antipsihotik), ki jih je psihiatrinja H. H. izročila v roke policistoma, pri obtožencu kar za več dni brzdalo pojav psihotične simptomatike, kolikor bi bila ta ves čas latentno prisotna.

24. Razmišljanje izvedenca dr. D. D., da bi se psihiatrinja H. H., kolikor bi pri obtožencu zaznala oziroma diagnosticirala psihotično stanje, vedoč pri tem, kakšni heteroagresivni dejanji proti materi in očetu je obtoženec izvršil le nekaj ur pred pregledom, odločila za varovano bolnišnično zdravljenje pod posebnim nadzorom, gotovo ni neživljenjsko, temveč pričakovano in strokovno utemeljeno. Pritožbene navedbe, da heteroagresivno vedenje „odvrača vsako bolnišnico od hospitalizacije takega pacienta“, so podane na meji resnosti in sprejemljivosti, saj zdravstvenim ustanovam (pa še to pavšalno) pripisujejo postopanje, ki ni zgolj nestrokovno, temveč z vidika varstva zdravja in življenja ljudi celo škandalozno.

25. V luči doslej pojasnjenega pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je izvedenec dr. D. D. s strokovno (bolj) prepričljivimi in izkustveno logičnimi argumenti ovrgel (pritožbeno reproducirano) tezo izvedenke dr. C. C., da je pri obtožencu, ki je bil pred dogodkom užival velike količine amfetaminov, prišlo do amfetaminske psihoze, k psihotičnemu dogajanju pa je doprinesla tudi njegova osebn(ostn)a ranljivost. Prvenstveno je bil obtoženec pri podajanju izjav o preteklem psihotičnem doživljanju nekonsistenten, nekongruenten in brez pristnega izkustva. Toksikološko izvedensko mnenje je razkrilo, da obtoženec v času kritičnega dogajanja ni bil pod akutnim vplivom nobene psihoaktivne snovi, kar velja tako za amfetamine kot navsezadnje za sintetični katinon (t. i. kristale). Toksikološke analize niso potrdile niti uživanja amfetaminov nekaj dni pred tem. Ne glede na to, ali je bil obtoženec v odtegnitvenem stanju zaradi prenehanja uživanja amfetaminov ali „kristalov“ (na kar kažeta tresavica, o kateri je govoril priča J. J., in lakota, o kateri je izpovedal K. K.), pa je dr. D. D. pojasnil, da bi se taka „odtegnitvena“ psihoza pojavila že ob akutni intoksikaciji s psihoaktivnimi substancami, torej vsaj nekaj dni prej, nato pa bi v simptomatiki vztrajala tako pred kritičnim jutrom, tj. v interakcijah z J. J. in očetom, kot po obravnavanem dogajanju, tj. na internistični prvi pomoči in v PB Vojnik. Iz povzetih izpovedb J. J. in A. A. razen rahle tresavice in lakote ni moč sklepati o obnašanju, ki bi bilo kakor koli nenavadno, še manj psihotično. Obtoženec je po prihodu domov ob 18. uri že spal, kar pomeni, da ni izražal niti pričakovanega nemira oziroma psihotično pogojene nespečnosti. Izvedenka dr. C. C. pojasnilom dr. D. D. o pričakovanem poteku (amfetaminske ali z drogo inducirane) psihoze niti ni oporekala, je pa zatrjevala, da bi obtoženec psihotične manifestacije mogel prikri(va)ti. Pri tem je spregledala, da obtoženec v popoldnevu in večeru pred kritičnim jutrom ni izražal nobenega od značilnih simptomov amfetaminske psihoze, ki jih je v prvotnem mnenju navajala sama, in sicer anksioznosti, razdraženosti, agresije (do J. J. ali do očeta), že omenjenih motenj spanja, gibanja, razpoloženja in govora, ob pregledu na internistični prvi pomoči SB Celje pa niti (nevoljnih) fizioloških pokazateljev (npr. aritmija srca), saj so bili vsi parametri, kot povzeto zgoraj, normalni. Dr. C. C. je svoje mnenje v dobršni meri utemeljevala na splošnih statističnih podatkih o 5 – 25 % deležu oseb, pri katerih simptomi amfetaminske psihoze ne izzvenijo, pa še v tem delu je priznala, da ima s tovrstnimi psihozami manj kliničnih izkušenj, zato se je posvetovala s kolegi. Gotovo je takšno (deduktivno) sklepanje manj prepričljivo kot skrbna analiza obtoženčevega primera, ki jo je tehtno obrazložil dr. D. D. Sorodna ugotovitev velja tudi za izvajanja izvedenke za toksikologijo (ki sicer že izhodiščno ni poklicana za psihiatrično vrednotenje), ki zgolj na načelni ravni predstavlja nekatere možne intrapsihične in vedenjske manifestacije tako akutne uporabe drog kot odtegnitve od uživanja, aplikacija na obtoženčev primer (strah, tesnoba, nočne more, paranoja, halucinacija) pa je opravljena le z nekritičnim sledenjem njegovim lastnim izjavam. Slednjim pa izvedenec dr. D. D., po oceni pritožbenega sodišča upravičeno, ni pripisal teže v smislu potrditve psihotičnih epizod v relevantnem času, saj tega druge ugotovljene okoliščine niso verificirale.

26. Pritožbeno reproduciranje obtoženčevih opisov „videnj“, ki naj bi jih doživel v starosti 25 let, in demonov, povezanih s primarno družino, prvenstveno materjo, ki naj bi se ga lotevali vse od 27. leta starosti naprej, nima nobenega vpliva na dokazne sklepe o subjektivnih elementih obtožencu očitanega kaznivega dejanja in poskusa kaznivega dejanja. Za potrebe tega kazenskega postopka ni bilo treba ugotavljati, ali je obtoženec kdaj v preteklosti (medicinske dokumentacije namreč o tem ni) doživljal psihotične preboje, ki bi sicer lahko izvirali iz komorbidnega součinkovanja osebnostne motenosti (paranoidna pozicija v sklopu mešane osebnostne motnje) in odvisnosti od številnih psihoaktivnih drog, ki se jim je nedvomno vdajal od rane mladosti dalje, ali ne. Bistveno je, da psihotična motnja pri njem nikoli ni bila diagnosticirana, zlasti pa ni bila izkazana v kritičnem času zgodnjega jutra 14. 3. 2021. Kvečjemu se iz zdravstvene dokumentacije PB Vojnik (odpustnica iz bolnišnice 23. 3. 2017) nakazuje obtoženčeva nekonsistentnost, saj je v letu 2017 (torej več let po tem, ko naj bi po lastnih navedbah v tem postopku že začel doživljati psihotične vsebine) v anamnezi nasprotno kot sedaj navajal, da prividov, prisluhov ali podobnega nima in tega tudi nikdar prej ni imel. Soglašati je zato s pritožbo, da je povezovanje pokojne matere z magijo in nadnaravnim del obtoženčeve osebnostne patologije (mešane osebnostne motnje), vendar ne del blodnjavega sistema v sklopu psihotične motnje.

27. Iz izpovedb priče N. N., pri katerem je obtoženec bival do 21. 12. 2020, izhaja, da je obtoženec takrat užival „kristale“ (sintetični katinon), alkohol (žgane pijače), amfetamine („speed“), marihuano in pomirjevala. N. N. je povedal tudi o demonih in o grožnjah obtoženca, uperjenih med drugim v obtoženčevo mamo. Iz izpovedb priče O. O., pri katerem je obtoženec bival po odselitvi od N. N. in pred kritičnim dogodkom, prav tako izhaja, da je prepovedane droge (šlo je za „miks“, vključno s „kristali“, metadonom in pomirjevali) užival vsak dan in govoril o mami kot čarovnici, povezani z demoni. Zaradi droge je med rituali (meditacijami), ki jih je izvajal, tudi haluciniral. S povzemanjem izpovedb obeh prič v pritožbi, pospremljenim z navedbo, da sta priči izpovedovali o „psihičnih težavah“ obtoženca, pritožnica ne obrazloži, kakšen vpliv naj bi imeli ti izpovedbi na ugotovitve o odločilnih dejstvih in zakaj naj bi izvedenec dr. D. D. izpovedbi „spregledal“. Prvič je bil izvedenec z izpovedbama, ki sta del procesnega gradiva, seznanjen, drugič pa ugotavljanje, kakšna „psihopatološka doživljanja“ naj bi bila prisotna pri obtožencu pod akutnimi vplivi psihoaktivnih snovi, ni relevantno. Z gotovostjo je bilo namreč dokazano (že na podlagi toksikološkega izvedenskega mnenja), da obtoženec v času kritičnega dogajanja ni bil pod akutnim vplivom nobene (prepovedane) droge, o katerih sta izpovedovali priči N. N. in O. O. Ti izpovedbi ne moreta biti „ključni za ugotovitev psihičnega stanja“ obtoženca. Kot dr. C. C. je tudi dr. D. D. upošteval, da je bil obtoženec kritičnega jutra v odtegnitveni fazi (sintetični katinon v urinu), kar pa ne samo po sebi niti v korelaciji z njegovo osebnostno strukturo ni imelo bistvenega vpliva na zavestno in voljno sestavino prištevnosti.

28. Razumna in sprejemljiva je tudi dokazna ocena, da obtoženec pri pregledu pri dežurni psihiatrinji H. H. neposredno po dogodku očitno ni bil pod vplivom psihotičnega doživljanja, saj prvič ni razloga, da o psihotičnih produktih psihiatrinji ne bi bil poročal (kot je dr. D. D. strokovno prepričljivo utemeljil), drugič pa se psihiatrinja ni odločila ne za antipsihotično terapijo niti za napotitev obtoženca na bolnišnično zdravljenje, kar bi bil strokovno korekten protokol. Že iz izvida H. H. izhaja, da je sam obtoženec zanikal privide in prisluhe, prav tako pa je H. H. kot izkušena psihiatrinja ocenila, da je bil obtoženec brez psihopatoloških produkcij. Po presoji pritožbenega sodišča je iz anamneze, ki se v izvidu razteza skozi 14 vrstic, mogoče pritrditi sklepanju dr. D. D., da vendarle ni šlo za nekakšen mimobežen psihiatrični pregled, kot ga je prikazovala dr. C. C., temveč za (dovolj) dosledno eksploracijo, ki bi razkrila vsaj sum na obstoječe psihotično stanje, tj. če bi bilo slednje res podano. Za opredmetenje tosmernega suma ne bi bila potrebna daljša hospitalizacija, niti z namenom odločanja o nujni (antipsihotični) medikamentozni terapiji, ki pa je H. H. glede na avto- in heteroanamnestične podatke ni uvedla. Zato tudi za pritožbeno sodišče nima posebnega pomena navedba v izvidu, da obtoženec o dogodku ni želel govoriti; posplošena ugibanja dr. C. C., zakaj naj bi temu bilo tako, ki pravzaprav negirajo strokovnost opravljenega psihiatričnega pregleda v dežurni službi, pa ne dosežejo ravni tehtno utemeljene sprejemljivosti. Zagovornica ne more uspeti s kritiko, da izvedenec dr. D. D. v svojo razlago ni vnesel nobenih kliničnih izkušenj, saj je njegovo mnenje prežeto prav s kliničnim izkustvom pričakovanega poteka tovrstne psihiatrične eksploracije in strokovnih protokolov ravnanja dežurnega specialista psihiatrije. Gotovo spregled znakov psihoze v vsakdanji ambulantni praksi ni nemogoč pojav, vendar so pojasnila dr. D. D., iz katerih razlogov ni verjetno, da bi do spregleda prišlo tudi v predmetni situaciji, za pritožbeno sodišče prepričljivejša od (načelnih) izvajanj dr. C. C., da psihoza v ordinacijah ni nujno prepoznana. Dejstvo je, da se pregled pri psihiatrinji H. H. v tej kazenski zadevi kaže kot pomemben in je bil zato upravičeno predmet vseh treh psihiatričnih izvedenskih mnenj. Ne drži pa, da dr. D. D. pri podajanju izvedenskih zaključkov ni upošteval „drugih okoliščin“ ter dogajanja pred in po kritičnem dogodku, kot brez temelja in v osnovi protispisno zatrjuje pritožnica.

29. Dokazno oceno sodišča prve stopnje v tem delu pritožba izpodbija še z omembo izpovedbe priče N. N. v preiskavi, ki naj bi vodila k zaključku, da se je obtoženec namestitve v „Vojnik“ (tamkajšnjo psihiatrično bolnišnico) očitno bal, zato naj bi, kot je razumeti, svoje psihopatološke simptome prikrival. Ne glede na zgoraj pojasnjene razloge, zakaj ni niti zdaleč verjetno, da bi psihiatrinja H. H. psihotično simptomatiko spregledala, tudi podatki spisa pritožbeni tezi ne pritrjujejo. Iz zdravstvene dokumentacije omenjene bolnišnice, datirane v leta 2016 in 2017, ne izhaja, da bi bil obtoženec ambulantno voden ali hospitaliziran proti svoji volji (kar brez ustrezne sodne odločbe ne bi bilo mogoče); iz zapisnika o sprejemu z dne 22. 3. 2017 izhaja celo, da je bil obtoženec tisti, ki „že vsaj teden dni prosi za sprejem na oddelek, ker bi se rad sčistil“ in izraža željo po rešitvi od odvisnosti, zaradi česar je bil (ob lastnem soglasju) sprejet na varovani oddelek. Res je N. N. v preiskavi govoril o obtoženčevem strahu, da bi ga „odpeljali v Vojnik“, vendar je zaslišan na glavni obravnavi pojasnil, da je obtoženec Vojnik omenjal „v smehu“, torej kakršne koli resnosti takim izjavam ni moč pripisovati in še zdaleč nimajo upoštevne teže. 30. Presoja izsledkov dokazovanja, ki se nanašajo na obtoženčev obisk zavodskega psihiatra I. I. in sledečo hospitalizacijo na forenziki v Mariboru, ob skrbni analizi razkrije le dejstvo, da je obtoženec psihiatru prezentiral simptome blodenj in halucinacij, zaradi česar je bil (tj. kot floridno oziroma „suspektno“ psihotičen) napoten v forenzično bolnišnico. Ključno pa je, da obtoženec (ki je ob sprejemu na forenziko poročal le o nekakšni preganjavici, ob odpustu pa podajal svojske religiozne interpretacije preteklih dogodkov, kar je skladno z mnenjem dr. D. D. o paranoidni poziciji v sklopu njegove osebnostne strukture) ni bil prepoznan oziroma diagnosticiran kot psihotičen niti zdravljen v tej smeri. Pri njem je bilo opaženo „le“ mejno psihotično stanje, glede katerega je dr. D. D. pojasnil, da psihotično stanje ni izenačeno s psihotično motnjo, kakršno je kot razlog za izključitev zavestne in voljne komponente prištevnosti poskušala uveljaviti dr. C. C. Opiranje izvedenke le na obtoženčeve prezentacije samega sebe pri psihiatru I. I., ki ne upošteva izsledkov prav diagnosticiranju namenjene sledeče hospitalizacije, ne prepriča niti pritožbenega sodišča, temveč tudi v tem delu sprejemljivejša in scela koherentnejša argumentacija dr. D. D. Vztrajanje pritožbe, da pri obtožencu (v nasprotju z zdravstveno dokumentacijo, pridobljeno od Enote za forenzično psihiatrijo UKC Maribor) ni šlo le za mejno psihotično stanje, temveč za blodnjavo in halucinantno manifestiranje (ves čas trajajoče) akutne psihoze, se zato pokaže kot neutemeljeno.

31. Zagovornica v pritožbi ni konkretizirano utemeljila, zakaj bi ugotovitve izvedenke za klinično psihologijo dr. G. G., tj. da indikatorji pri kliničnopsihološki eksploraciji niso pokazali izkrivljanja načina odgovarjanja in simulacij odgovorov obtoženca, vplivali na problematizirano dokazno oceno izpodbijane sodbe. Zato na takšna nesubstancirana izvajanja ni mogoče še dodatno vsebinsko odgovoriti. Tudi sicer pa je pritrditi stališču dr. D. D., da kliničnopsihološko izvedensko mnenje ne more imeti odločilnega pomena pri razjasnjevanju pravnorelevantnih vprašanj s področja psihiatrije, ki se v tem (pritožbenem) postopku kažejo kot ključna. Drugih (določnejših) navedb pa pritožba v instančno presojo ne ponudi. Povsem nedoločne so tudi trditve, da v „podobnih primerih“ psihološko mnenje pri izvedenskem mnenju psihiatrične stroke „nedvomno pripomore“. Izvedenka dr. G. G. je kliničnopsihološko mnenje izdelala v sodelovanju s psihiatrično izvedenko dr. C. C. Pritožba navaja, da kliničnopsihološke ugotovitve služijo kot orodje pri oceni psihičnega stanja obdolžencev v času storitve kaznivih dejanj, ki je v domeni psihiatrov. Izvedenski mnenji je sodišče prve stopnje zato pravilno vrednotilo kot smiselno povezano celoto ter sledeč analitični in sintezni dokazni oceni argumentirano presodilo, da sta v končnih sklepih neprepričljivi.

32. Poleg dejstva, da se je izvedensko mnenje dr. D. D. v razmerju do mnenja dr. C. C. že samo po sebi izkazalo kot strokovno prepričljivejše in logično sprejemljivejše, je bistvene ugotovitve dr. D. D. potrdilo še izvedensko mnenje dr. E. E. z dne 2. 10. 2022. Ta izvedenka je zapisala, da je obtoženec med pregledom navajal optične halucinacije, ki pa jih je opisal zelo površno (demon v obliki črne kepe) in brez kakršnega koli čustvenega odziva ob tem. Za nazaj je navajal preganjalno – nanašalne blodnje in imperativne slušne halucinacije, toda na način, ki kaže, da sam ni imel tovrstnih avtentičnih izkušenj. Pri obtožencu je izvedenka ugotovila soobstoj duševnih in vedenjskih motenj zaradi uživanja več psihoaktivnih snovi – sindrom odvisnosti ter osebnostne patologije mešanega tipa s poudarjeno egocentričnostjo, nezmožnostjo vživljanja v čustva drugih, nesprejemanjem odgovornosti za lastna ravnanja in odločitve, občutkom ogroženosti s strani drugih, nizko frustracijsko toleranco in sprejemanjem agresivnega vedenja kot načina reševanja konfliktov. Ob tem je bilo prisotno tudi magično razmišljanje in prepričanje v nadnaravne sile v okvirih obtoženčevega svojskega ukvarjanja z duhovnostjo. Pri osebah, ki uživajo različne psihoaktivne snovi, je sicer možen pojav psihotičnih fenomenov, vključno s halucinacijami, zaznavnimi izkrivljanji, blodnjami, psihomotoričnimi motnjami (vzburjenje ali stupor) in čustvenimi motnjami (od hude prestrašenosti do ekstatičnosti). Na podlagi izpovedb J. J. in K. K. o obtoženčevem vedenju 13. 3. 2021, glede katerih se je višje sodišče že opredelilo, pa je tudi dr. E. E. ocenila, da pri obtožencu ni bilo opaziti posebnosti v smislu izrazite abstinenčne krize od opioidov, poživil ali pomirjeval, niti psihotičnega doživljanja, saj v tej smeri ni bilo zaznati fizioloških in/ali psiholoških simptomov. Po dogodku je bil pregledan na internistični prvi pomoči SB Celje, kjer ni bilo odklonov v njegovem somatskem statusu in je bil nevrovegetativno stabilen. Tudi psihiatrinja H. H. v PB Vojnik ni ugotavljala simptomov abstinenčne krize niti psihotične simptomatike. Izvedenka se je opredelila do obtoženčevega vedenja neposredno po usmrtitvi matere in poskusu usmrtitve očeta, kot ga je posnela kamera na zvoncu bližnje stanovanjske hiše v lasti P. P., ki prikazuje oprezanje obtoženca proti vhodu P. P. hiše in skrivanje za gradbenim kontejnerjem, kjer mu je bila nato odvzeta prostost. Iz posnetka po mnenju izvedenke ni videti obnašanja osebe v paničnem strahu (pred nekim R. R.), na kar se je skliceval obtoženec. Posledično je dr. E. E. zaključila, da na podlagi vseh upoštevanih podatkov in toksikološkega mnenja dr. F. F. (da obtoženec ni bil v fazi akutne intoksikacije) ni moč ugotoviti, da je bil obtoženec v kritičnem času pod vplivom psihotičnega doživljanja, ki bi na njegovo delovanje neposredno ali posredno vplivalo. Ob ugotovljeni osebnostni patologiji ob verjetno prisotni blagi abstinenčni krizi je bila zmožnost obtoženca razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje zmanjšana, a ne bistveno. Izvedenka je poudarila še, da med hospitalizacijo v Enoti za forenzično psihiatrijo UKC Maribor niso ugotavljali prisotnosti psihotične simptomatike ali obtoženca v tej smeri zdravili; ob odpustu so svetovali celo postopno ukinitev vseh psihofarmakoloških sredstev (razen metadona zaradi odtegnitvene, ne psihotične simptomatike).

33. Zaslišana na glavni obravnavi je dr. E. E. dodatno pojasnila, da obtoženčevo vedenje dan pred dogodkom (interakciji z J. J. in očetom) izraža smiselno početje in popolno mirnost, brez posebnosti. Njegovo opisovanje psihotičnega doživljanja (blodnjavih vsebin, vezanih na mamo, in imperativnih halucinacij, da jo mora ubiti) po oceni izvedenke ni bilo pristno, obnašanje med skrivanjem pred policijo pa kontrolirano. Utemeljila je, da je (neprijetno) psihotično doživljanje zelo intenzivno, zaradi česar si ga oseba dobro zapomni in ga zelo nazorno opiše, z detajli; obtoženec je govoril le o nekem demonu v obliki črne kepe. Opredelila se je, da je dr. F. F., ki je v svojem mnenju opisovala agresivne in paranoidne manifestacije kot odtegnitvene znake, po poklicu kemik in je navedla splošno teorijo, kaj vse je hipotetično možno pri uporabi psihoaktivnih snovi, psihiatri pa morajo izhajati iz konkretnega primera, kjer vedenje obtoženca ni bilo skladno s potencialno amfetaminsko psihozo ali s psihozo zaradi odtegnitve od sintetičnega katinona, kjer je delovanje podobno, gre pa za poživila s kratko razpolovno dobo in so delujoča krajši čas. Če bi šlo pri obtožencu za tovrstno nevrovegetativno dekompenzacijo, bi jo zaznal zdravnik v SB Celje; obtoženec bi izražal fiziološke simptome, kot so potenje, povišana pulz in pritisk, driska ipd., česar pa ni bilo. Zlasti pa abstinenčna psihoza, najsi gre za amfetaminsko ali v posledici odtegnitve od sintetičnega katinona, ni nekaj, kar se sproži na gumb, torej da je sprva ni (pred kritičnim dogajanjem), nato obstaja (v kritičnem času), potem pa spet ne (pregleda v Celju in v Vojniku). Podatki, s katerimi je izvedenka razpolagala, ne potrjujejo floridne psihoze pri obtožencu; nenavadno je že to, da bi v takem primeru do obiska pri psihiatru I. I. v zavodu več dni funkcioniral brez posebnosti. Antipsihotik je bil na forenziki v Mariboru obtožencu uveden s ciljem umirjanja pacienta, ne urejanja psihotične simptomatike, zaradi česar so ob odpustu tudi svetovali ukinitev vse terapije (z izjemo metadona). Mnenje dr. E. E. torej potrjuje mnenje dr. D. D., tj. da obtoženec ni bil antipsihotično zdravljen, kar negira pritožbene navedbe o „antipsihotični terapiji“. V popolnem logičnem neskladju s diagnozo psihoze bi bila že načrtovana ukinitev vse terapije.

34. Pritožbena graja, da izvedenka dr. E. E. ni upoštevala obtoženčeve „izpovedbe na sodišču“ niti „izpovedb pomembnih prič“, kar vse bi „edino lahko prispevalo k ugotovitvi dejanskega stanja“, je v tolikšni meri nekonkretizirana in nedoločna, da odgovora nanjo ni mogoče podati. Neutemeljena je tudi nadaljnja pritožbena kritika, ki problematizira procesno okoliščino, da se je izvedenka (prek obtožnice, ki ji je bila posredovana skupaj s spisovnim gradivom, potrebnim za izdelavo izvedenskega mnenja) seznanila s predhodnim mnenjem, ki ga je za Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani izdelal dr. D. D. Razlogom, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v odzivu na predlog obrambe za izločitev mnenja izvedenke dr. E. E. z dne 11. 10. 2022 (točke 4 – 6 izpodbijane sodbe), se pritožbeno sodišče pridružuje. Izvedensko mnenje je po svoji vsebini izvedenčeva strokovna interpretacija v izvidu ugotovljenih dejstev. Razlaga mora biti čim bolj objektivna ter oprta le na pravila stroke in izvedenčeve strokovne izkušnje. V izogib kakršnim koli pomislekom v smeri nepristranskosti in neodvisnosti izvedenca je res smotrno, da se izvedenec pred izdelavo mnenja ne seznani z mnenji drugih izvedencev. Vendar procesni zakon takega postopanja sodišču izrecno ne nalaga in dejstvo, da se je dr. E. E. seznanila s povzetki predhodno izdelanih izvedenskih mnenj v obrazložitvi obtožnice z dne 6. 9. 2021, po presoji pritožbenega sodišča ne more pomeniti, da je verodostojnost njenega izvedenskega dela kvarno okrnjena. Ne le, da obrazložitev obtožnice vsebuje zgolj povzetke prvotnih mnenj, kot jih je zapisala državna tožilka; če že, obrazložitev obtožnice vsebuje tudi povzetek mnenja dr. C. C., kar pomeni, da dr. E. E. ni bila seznanjena le z enostranskim vrednotenjem primera, pač pa tudi z nasprotno interpretacijo pravnorelevantnih dejstev s področja psihiatrije, zato o nekakšni „izhodiščni pristranskosti“ ne more biti govora. Neutemeljeno je nadaljnje razlogovanje pritožbe, da mnenje, ki ga v imenu Komisije za fakultetna izvedenska mnenja kot hierarhično najvišjega in avtoritativnega izvedenskega organa izdela imenovani strokovnjak, zgolj zaradi svojega statusa vpliva na vsa kasnejša izdelana mnenja o istem predmetu. V tej sodbi je že bilo poudarjeno, da fakultetno oziroma komisijsko izvedensko mnenje ni hierarhično nadrejeno ali v temelju pomembnejše od drugih pridobljenih mnenj, ki jih sodišče vrednoti v skladu z načelom proste presoje dokazov. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom prvega sodišča, da ni mogoče identificirati niti najmanjšega indica, da bi E. E. svoje mnenje podala pristransko ali pod nedovoljenim vplivom mnenja Komisije. Zlasti na to ne more kazati „uporaba identičnih izrazov“ kot v mnenju dr. D. D., saj je menda razumljivo, da se na določenem strokovnem področju uporablja ustaljena in v poklicni skupnosti sprejeta terminologija. Izvedenka dr. E. E. je mnenje podala po najboljši vednosti in znanju ter po pravilih stroke in znanosti. Svoje zaključke je ustrezno strokovno argumentirala, pri tem je razkrila metode in tehnike izvedenskega dela. Z njenim zaslišanjem na glavni obravnavi so bile ugotovitve in zaključki neposredno preverjeni, tudi s strani obrambe, in utrjeni. Izvedenkina strokovna argumentacija v pisnem mnenju, prav tako pa na glavni obravnavi, je bila prepričljiva, preverjena je bila tudi poklicna usposobljenost in dolgoletne klinične izkušnje izvedenke na področju odvisnikov od prepovedanih drog. Ker niti na pritožbeni ravni ni najti dvomov v neodvisno, nepristransko in strokovno delo dr. E. E., se pritožbene navedbe v tej smeri kažejo kot odraz očitnega nasprotovanja izvedenkinim sklepom. Pritožnica z ničemer ne pojasni, zakaj naj bi bila obtožencu v tej luči kršena pravica do obrambe. Iz pritožbenih izvajanj je kvečjemu razbrati nesprejemljivo stališče, da gre za kršitev pravice do obrambe vselej, kadar je v nekem kazenskem postopku angažirana „izvedenska komisija“, imenovani strokovnjaki pa v njenem imenu izdelajo mnenje, ki je za obtoženca (obrambo) neugodno. Takim naziranjem zato ni moč priznati uspeha.

35. Naposled ne more biti utemeljena niti kritika, da se izvedenka dr. E. E. ni opredelila do vsebine mnenja dr. C. C. Podatki spisa razkrivajo, da je bila glavna obravnava 17. 11. 2022 prekinjena prav z namenom, da se je E. E. s prejšnjim izvedenskim mnenjem seznanila. Po prekinitvi glavne obravnave se je opredelila, da stoji za lastnim mnenjem, pri čemer je že razložila, na podlagi česa je do svojih ugotovitev, ki so v nasprotju z mnenjem dr. E. E., prišla. Navzoče je pozvala, naj v primeru potrebe razjasnitve neskladij zastavijo vprašanja, vendar zagovornica (sedaj pritožnica) ni imela nobenih vprašanj (list. št. 1134 – hrbtna stran), kar pomeni, da so navedbe pritožbe, ki problematizirajo (ne)opredeljevanje izvedenke glede drugega mnenja, v nasprotju s predhodno procesno pasivnostjo pritožnice. Tudi sicer, kot pokaže prepis zvočnega posnetka glavne obravnave, pa je vprašanja izvedenki (nanašajoča se na pregled obtoženca pri psihiatrinji H. H. in v smeri floridne psihoze, skratka v smeri dejstev, ki so se razkrila kot pomembna) postavljala predsednica senata. Dr. E. E. se je jasno opredelila, da obtoženčevo obnašanje v kritičnem obdobju ne odgovarja psihotičnemu doživljanju in da zaključki dr. C. C. njenega mnenja v ničemer ne spreminjajo. Navedeno pa po vsebini ne predstavlja prav nič drugega kot opredelitev glede prejšnjega izvedenskega mnenja. Pritožbeno sodišče ne more pritrditi niti pritožbeni tezi, da se je dr. E. E. izognila opredelitvi glede izvida zavodskega psihiatra I. I. Res je izvedenka v pisnem mnenju navedla, da se do izvida ambulante ZPMZKZ Celje z dne 18. 3. 2021 ni mogoče opredeliti, ker gre za izvid lečečega psihiatra in ne sodnega izvedenca, je pa jasno zapisala in upoštevala, da se je I. I. odločil za napotitev obtoženca v Enoto za forenzično psihiatrijo UKC Maribor, kjer pa, kot že večkrat povedano, psihotična motnja ni bila identificirana. Zato kakršno koli dodatno opredeljevanje izvedenke o I. I. izvidu ni bilo potrebno in ne izkazuje selektivnosti pri njenem delu.

36. Kršitev pravice do obrambe v luči bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v posledici zavrnitve dokaznih predlogov pritožba najprej uveljavlja z grajo zavrnitve predloga za zaslišanje S. S. in Š. Š. Pri odločanju o dokaznih predlogih mora sodišče slediti merilom, oblikovanim v (ustavno)sodni praksi, ki med drugim vsebujejo zahtevo, da mora biti predlagani (domnevno razbremenilni) dokaz pravno upošteven oziroma relevanten, predlagatelj pa mora obstoj in pravno upoštevnost dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Zadostitev trditvenemu bremenu glede obstoja in (materialnopravne) upoštevnosti dokaza predpostavlja ustrezno substanciranost dokaznega predloga v smeri ugotavljanja odločilnih dejstev. Na glavni obravnavi 17. 11. 2022 je obramba dokazni predlog za zaslišanje omenjenih prič utemeljila z navedbami, da sta skupaj z obtožencem v zadnjih dneh pred storitvijo kaznivega dejanja uživali sintetične katinone (t. i. kristale), zaslišani v drugem kazenskem postopku (tj. zaradi omogočanja uživanja mamil) pa sta izpovedali, kako huda je bila njuna izkušnja z drogo takrat, ko jo je skupaj z njima užival tudi obtoženec, močan psihični učinek droge pa je trajal več dni po zaužitju. Zaslišanje teh prič je bilo predlagano predvsem glede na dejstvo, da je izvedenka toksikološke stroke v izvidu navedla, kakšni so učinki alfa-PiHP, katerega vsebnost so pri toksikološki analizi zaznali pri obtožencu. Sodišče prve stopnje (točka 8 izpodbijane sodbe) je dokazni predlog zavrnilo z utemeljitvijo, da obtoženec v času kritičnega dogodka glede na podatke toksikološkega izvida (točka 11 te sodbe) ni bil pod akutnim vplivom psihoaktivnih substanc, njegovo psihofizično stanje (upoštevaje dejstvo, da je prisotnost alfa-PiHP v urinu nakazovala na uživanje sintetičnega katinona več dni pred tem in na odtegnitveno stanje pri obtožencu) pa je bilo predmet treh izvedenskih mnenj psihiatrične stroke. Prav tako je izvedenka dr. E. E. pojasnila (list. št. 1133; točka 58 izpodbijane sodbe), da ima (ista) droga različne učinke na različne osebe, saj je to odvisno od splošnega somatskega stanja uživalca in od številnih drugih dejavnikov, zato izkušnje enega ali dveh uživalcev ne dokazujejo enakega učinkovanja na tretjo osebo, v konkretni zadevi obtoženca. Pritožbeno sodišče takšne razloge sprejema in ugotavlja, da so skladni z merili obravnavanja dokaznih predlogov obrambe. Izpovedbi S. S. in Š. Š. o lastnih izkušnjah z drogo ne moreta biti pravno upoštevni oziroma relevantni za ugotovitev učinkov sintetičnega katinona na obtoženca v kritičnem dogajanju, zlasti ob umeščenosti v celovito dokazno oceno zaključkov psihiatričnih izvedenskih mnenj, temelječih v celostni analizi materialnih izsledkov (toksikološke analize), izjav pomembnih prič in zdravstvene dokumentacije. Izvedenka dr. E. E. je v svojem mnenju, ki ga sprejemata tako pritožbeno sodišče kot sodišče prve stopnje, med drugim ovrgla tudi izvajanja toksikologinje dr. F. F. kot podajanje splošnih teorij v smeri možnih učinkov psihoaktivnih snovi, medtem ko mnenji dr. D. D. in dr. E. E. ne razkrivata obtoženčevega psihotičnega ravnanja zaradi odtegnitve od sintetičnega katinona. Pritožbene navedbe so zato neutemeljene, kar velja tudi za del, da naj bi priči potrdili, da je obtoženec pred dogodkom užival „velike količine amfetaminov“. Dokazni predlog v tej smeri ni bil podan (list. št. 1129), uživanja amfetaminov pred dogodkom pa ni potrdila niti objektivna toksikološka analiza.

37. S pritožnico ni mogoče soglašati, da izvid zavodskega psihiatra I. I. z dne 18. 3. 2021, ko je obtoženca napotil v Enoto za forenzično psihiatrijo UKC Maribor, „ni bil uporabljen kot dokaz“. Sodišče prve stopnje se je z vsebino tega izvida nedvomno seznanilo, saj ga primeroma v pisnem mnenju z dne 2. 10. 2022 povzema izvedenka dr. E. E. Nadalje, kot je že bilo obširno obrazloženo, so se glede I. I. izvida oziroma o napotitvi obtoženca v UKC Maribor kot „floridno psihotičnega“ natančno opredelili vsi trije izvedenci psihiatrične stoke, tako prvo kot pritožbeno sodišče pa sta pomen izpostavljenega izvida v povezavi z drugimi odločilnimi dejstvi tudi dokazno ocenili. Zagovornica je v vlogi z dne 26. 5. 2022, nato pa še na glavni obravnavi 2. 6. 2022, predlagala zaslišanje I. I. z utemeljitvijo, da gre za psihiatra, ki obtoženca „najbolj pozna“, saj ga spremlja od „vsega začetka“, torej daljše časovno obdobje. I. I. je bil tisti, ki je zaznal sum na floridno psihozo in obtoženca poslal na zdravljenje, z njim pa se je tudi največ pogovarjal. Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje (točka 7 izpodbijane sodbe), da zaslišanje I. I. ne bi doprineslo k še dodatni razjasnitvi relevantnega dokaznega stanja. Izvedenci psihiatrične stroke so namreč razpolagali (tudi) z vsemi izvidi tega psihiatra in z vso medicinsko dokumentacijo, ki zadeva obtoženčeve pretekle psihiatrične obravnave. Dokazni predlog za zaslišanje I. I. prvič ni bil ustrezno substanciran (katera odločilna dejstva naj bi izhajala iz okoliščin, da je slednji obtoženca „najbolj poznal“ in se z njim „največ pogovarjal“, zagovornica ni konkretizirala), drugič pa so bila vsa pravnorelevantna dejstva v zvezi s pomenom floridne psihoze, ki je bila v sledeči hospitalizaciji v UKC Maribor izključena, v dokaznem postopku že razjasnjena do stopnje filigranske natančnosti. Zato zaslišanje predlagane priče v ničemer ne bi osvetlilo obtoženčevega psihofizičnega stanja ob kritičnem dogodku, kot pravilno ugotavlja prvo sodišče. Pritožbena kritika zavrnitve dokaznega predloga, ki sicer ostaja na posplošeni ravni in ne ponudi nič novega, na kar v tej sodbi ne bi bilo že odgovorjeno, posledično ne more biti uspešna. V pritožbenih navedbah se zrcali v temelju le drugačna dokazna ocena izvida I. I., ki ji ni moč pritrditi.

38. Na glavni obravnavi 17. 11. 2022 je zagovornica naposled predlagala še določitev novega izvedenca psihiatrične stroke, saj da se obtoženec z mnenjem izvedenke (dr. E. E.) ne strinja in meni, da je nepravilno, vsi zaključki pa temeljijo zgolj na predpostavkah. V točki 7 te sodbe je že bilo poudarjeno, da nestrinjanje ene od strank, v konkretnem primeru obtoženca, z zaključki angažirane izvedenke ali izvedencev (dr. D. D. in dr. E. E.) ne more predstavljati tehtne utemeljitve v smeri postavitve še enega (tj. četrtega) izvedenca. Razlogi sodišča prve stopnje (točka 6 izpodbijane sodbe), s katerimi je bil zavrnjen tudi ta dokazni predlog obrambe, so zato pravilni. Tako izvedenka dr. E. E. kot izvedenec dr. D. D. sta strokovno argumentirano obrazložila, zakaj v času kritičnega dogajanja pri obtožencu nista bili izključeni ne zavestna ne voljna komponenta prištevnosti. Z lastno interpretacijo ugotovljenih dejstev in z vztrajanjem pri zaključkih mnenja dr. C. C., ki sta jih kasneje angažirana izvedenca prepričljivo ovrgla, ni moč izkazati upoštevne podlage za kaskadno odrejanje vedno novih izvedenstev.

39. Ne nazadnje je brez podlage tudi pritožbeno naziranje, da naj bi bilo v konkretni zadevi „kršeno načelo kontradiktornosti“, saj so bili izvedeni le dokazi tožilstva. Sodišče prve stopnje je namreč sledilo dokaznim predlogom oziroma izvajanjem obrambe na predobravnavnem naroku 27. 10. 2021, kasneje podane (pritožbeno problematizirane) dokazne predloge pa je utemeljeno zavrnilo, zato o (pavšalno nakazani) kršitvi ne more biti govora.

40. V točki I/2 izreka izpodbijane sodbe se obtožencu očita, da je poskušal umoriti oziroma vzeti življenje očetu K. K. na grozovit in zahrbten način, s čimer je izpolnil dva kvalifikatorna zakonska znaka (poskusa) kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1. V izreku sodbe se v tem delu obtožencu očita, da je oškodovancu „prizadejal neizmeren strah in hude duševne bolečine v prepričanju, da bo tudi njega (po obtoženčevi materi in oškodovančevi ženi L. L.) umoril lastni sin, in tudi hude telesne bolečine zaradi silovitih (najmanj sedem) vbodov z nožem in prizadejanih ran, ki so postopoma in občutno slabile njegovo telesno moč“. Na ta način je bila konkretizirana objektivna sestavina grozovitosti kot normativnega zakonskega znaka kaznivega dejanja po 1. točki 116. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje (točka 15 izpodbijan sodbe) je korektno ter sledeč kazenskopravni doktrini in sodni praksi pojasnilo, da se objektivna sestavina grozovitega izvršitvenega načina kaže v ravnanju, s katerim storilec pri žrtvi povzroča posebno trpljenje, strah in/ali bolečine, ki po intenziteti presegajo "običajno" trpljenje pri (poskusu) odvzema življenja. Subjektivni element grozovitosti, ki pritožbeno ni problematiziran, je storilčevo kontekstualno brezčutno uživanje ali siceršnje izživljanje. Prvo sodišče (točka 28 izpodbijane sodbe) je obrazložilo, na podlagi katerih dejstev je sklepalo tako o negotovosti in strahu kot telesnih in psihičnih bolečinah pri oškodovancu, ki jih je s substancirano opisanim ravnanjem (interakcija med oškodoa ta način je bila konkretizirana objektivna sestavina grozovitosti kot normativnega zakonskega znaka kaznivega dejanja po 1. točki 116. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje (točka 15 izpodbijane sodbe) je korektno ter sledeč kazenskopravni doktrini in sodni praksi pojasnilo, da se objektivna sestavina grozovitega izvršitvenega načina kaže v ravnanju, s katerim storilec pri žrtvi povzroča posebno trpljenje, strah in/ali bolečine, ki po intenziteti presegajo „običajno“ trpljenje pri (poskusu) odvzemu življenvancem in obtožencem, ki ga je oče zagledal v trenutku, ko je z nožem zabadal na tleh ležečo L. L., nato pa je z rezilom dolžine 21 cm silovito in vztrajno zabadal še oškodovanca, najmanj trikrat v predel hrbta in tudi v druge dele telesa, s čimer mu je povzročil številne vreznine, vključno z globokimi, zaradi katerih je K. K. intenzivno izgubljal kri in fizično slabel, nakar ga je obtoženec poskušal porezati še z delom razbite sklede) povzročil obtoženec. Da ga namerava umoriti lastni sin, je oškodovanec spoznal po tem, ko je videl, kako zabada L. L., nato pa je brutalno in sunkovito napadel še njega (na silovitost vbodov kaže že to, da je rezilo noža v predelu hrbta povzročilo celo odkrhnjenje ene od kosti) ter z napadom z delom razbite sklede vztrajal tudi po tem, ko je oškodovancu uspelo obtožencu nož vendarle odvzeti.

41. K. K. je zaslišan v preiskavi izpovedal, da si je po „prvem šusu, ki ga je čutil od zadaj v rebra“, rekel, da je danes z življenjem zaključil. Po „fajtanju“ z obtožencem je videl, da nima drugega, kot da gre sebe reševat in gre k sosedu, vse je imel prerezano. Takrat je bil v takem šoku, da ni vedel niti za sebe. Videl je ženo, kako leži na tleh, da ji ni pomoči. Niti ne ve, kako je tedaj prišel do soseda. Na glavni obravnavi je izpovedal, da je videl ženo, ki je bila na tleh, v pol metra krvi okoli glave, in je vedel le, da jo je izgubil. Prva dva dni v bolnišnici sploh ni vedel, kaj se je zgodilo, odkar pa se je poslovil od žene v mrtvašnici, je le še jokal. Ponovil je, da si je med interakcijo s sinom rekel, da je z življenjem zaključil, ni pa se zbal, saj ni nič razmišljal in je bil „brez občutkov“, ker je bil v takšnem šoku.

42. Sosed T. T., h kateremu se je oškodovanec zatekel, je v preiskavi izpovedal, da je imel oškodovanec grozne rane, zraven je bil prisoten strah. Bil je povsem izčrpan in okrvavljen, govoril je, da (žena) ne bo preživela in da ne razume, kaj je narobe z njim (obtožencem), nato pa je bil čisto tiho do prihoda rešilca. Na glavni obravnavi je smiselno enako izpovedal, da je bil oškodovanec zelo prestrašen in povsem onemogel. Le sedel je tam, nemo opazoval in „jamral“.

43. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je obtoženec z večkratnimi vbodi in s povzročitvijo poškodb pri oškodovancu, ki so opredeljene v krivdoreku izpodbijane sodbe, očetu (logično) povzročil intenzivne telesne bolečine zaradi ran, povzročenih z globokimi vbodi, pri čemer je oškodovanec zaradi masovnih krvavitev izgubljal telesno moč in življenjske funkcije ter se s praktično skrajnimi napori zatekel k sosedom, kjer mu je bila nudena prva pomoč, po izpovedbah prič T. T. in U. U. pa je bil v zelo slabem fizičnem (bled, pasiven, apatičen, obnemogel) in tudi psihičnem stanju. T. T., ki je kljub lastni vznemirjenosti oškodovančev položaj vendarle (z)mogel objektivno zaznavati, je jasno izpovedal, da je bil K. K. zelo prestrašen. Iz izpovedbe slednjega izhaja opisovanje malodane nepredstavljivega šoka, v katerem je posameznik prisiljen opazovati, kako lastni sin jemlje življenje svoji materi, oškodovančevi življenjski sopotnici, nato pa se v strahu za lastno življenje z napadalcem še fizično spopasti. Takšno stanje šoka, kot ga življenjsko in izkustveno sprejemljivo opisuje K. K., nikakor ne more pomeniti, da v kritičnem dogajanju ni bil pod vplivom intenzivnih čustev, prepojenih z negotovostjo, grozo ob videnem umoru L. L., strahom ob spopadu z (kot je izpovedal K. K., močnejšim in višjim) obtožencem ter očitnim psihičnim trpljenjem ne le zaradi zavedanja, da je izgubil ženo, temveč tudi zaradi pričakovanja, da bo še sam izgubil življenje (misel, da je „danes z življenjem zaključil“). Kako intenzivno, čeravno v funkciji psihološke obrambe trenutno potlačeno, je bilo čustvovanje oškodovanca, evidentno izraža sprostitev akumuliranih emocij po nekaj dneh, natančneje po poslovitvi od žene v mrtvašnici. Pritožbeno sodišče posledično sprejema presojo prvega sodišča, da opredeljene telesne in duševne bolečine ter strah pri oškodovancu konstituirajo objektivni element odvzema življenja, torej umora na grozovit način. Zagovornica zato ne more uspeti s pritožbenimi trditvami, da je opis posledic obtoženčevega ravnanja, kolikor se nanaša na oškodovanca, v vsebinskem neskladju s tem, kar je K. K. izpovedal na glavni obravnavi oziroma v tem postopku, kot se je pritožbeno sodišče opredelilo zgoraj. Ne drži pritožbena teza, da je opredelitev objektivne sestavine grozovitosti v okvirih (poskusa) kaznivega dejanja na škodo K. K. podana brez podlage v izvedenem dokaznem postopku.

**K pritožbi obtoženca:**

44. V laični pritožbi obtoženec trdi, da njegovo „dejanje ni bilo narejeno naklepno in načrtovano“, s čimer pa ne more izpodbiti tehtnih, poglobljenih in prepričljivih razlogov izpodbijane sodbe, ki utemeljujejo nasproten dokazni zaključek. Sodišče prve stopnje je v točkah 68 – 70 obrazložitve strnjeno utemeljilo, da je obtoženec umoril mamo in poskušal umoriti očeta z direktnim naklepom, obrazložilo je motive, ki so ga pri tem vodili, ter se celovito opredelilo do vseh elementov krivde kot subjektivne prvine očitanega kaznivega dejanja in poskusa kaznivega dejanja. Obtoženčeva pritožba teh razlogov z ničemer konkretizirano ne izpodbija, zato dodaten odgovor ni mogoč. Presoje, da je šlo za načrtovano ravnanje obtoženca, ni moč omajati s posplošenim sklicevanjem na „afekt“. Enako velja za nadaljnje navedbe, da je bil pritožnik „pod veliko različnimi drogami in substancami“, ki so privedle do tega, da se popolnoma nič ni zavedal, kaj počne. V tem delu se višje sodišče v celoti sklicuje na argumentacijo, s katero je zavrnilo smiselno sorodne navedbe v pritožbi zagovornice, in opomni, da natančna psihiatrična eksploracija v tem kazenskem postopku ne potrjuje obrambne teze, da naj bi bili zavestna in voljna sestavina prištevnosti pri obtožencu v kritičnem času izključeni. Kateri „psihiater – izvedenec“ naj bi podal mnenje, da je bil ob dogodku neprišteven, obtoženec v pritožbi ne pojasni; kolikor ima v mislih prvotno izvedensko mnenje dr. C. C., je prav tako bilo že večkrat (tudi v tej sodbi) odgovorjeno, da so njeni strokovni zaključki neprepričljivi ter ovrženi z mnenjema dr. D. D. in dr. E. E. Ker je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da obtoženec ob izvršitvi kaznivega dejanja in poskusa kaznivega dejanja ni bil neprišteven niti bistveno zmanjšano prišteven, mu je sodišče prve stopnje upravičeno in zakonito določilo zaporni kazni in izreklo enotno kazen zapora, ne pa varnostni ukrep po prvem odstavku 70.a člena KZ-1, za kar se obtoženec v pritožbi očitno zavzema. Ker tudi njegova pritožba ne vnaša nobenih dvomov v popolnost in pravilnost relevantnega dejanskega stanja, „bistvenih kršitev kazenskega postopka“ pa z ničemer ne substancira, ni podlage za razveljavitev prvostopenjske sodbe in odreditev ponovnega sojenja, v katerem naj bi (po obtoženčevih predstavah) psihiatrično mnenje podal izvedenec dr. V. V. 45. Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in o odvzemu premoženjske koristi (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo še v odločbi o kazenski sankciji. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ob upoštevanju izhodiščnih meril za odmero prostostne kazni kot edine sprejemljive kazenske sankcije, tj. teže izvršenega in poskušenega dejanja ter stopnje krivde, dopolnjenih z ugotovitvijo relevantnih olajševalnih in obteževalnih okoliščin, pravilno in argumentirano ovrednotilo vse navedene dejavnike in obtožencu tudi po presoji pritožbenega sodišča najprej določilo primerni in pravični zaporni kazni, nato pa izreklo prav tako primerno in pravično enotno kazen 30 let zapora. Obtoženec je izvršil najtežje kaznivo dejanje zoper življenje in telo zoper lastno mater, torej osebo, ki mu je dala življenje, nato pa je poskušal umoriti še lastnega očeta. Umor in poskus umora je storil na grozovit in zahrbten način, s čimer je izpolnil kar dva kvalifikatorna zakonska znaka kaznivega dejanja po 1. točki 116. člena KZ-1. Za pravno opredelitev kaznivih dejanj po 1. točki 116. člena KZ-1 (pri oškodovancu K. K. še v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1) bi zadoščala že izpolnitev enega od znakov, zato je sodišče prve stopnje kumulacijo kvalifikatornih okoliščin upravičeno ovrednotilo kot obteževalno okoliščino. Prav tako je kot obteževalno okoliščino upravičeno upoštevalo vztrajnost, odločenost in malodane nepredstavljivo obtoženčevo brezkompromisnost, da bi brutalno pokončal lastna starša, pri čemer je oškodovanko zabodel kar sedemnajstkrat, oškodovanca pa sedemkrat, nakar se ga je lotil še z delom razbite sklede. Prvo sodišče ni spregledalo niti posledic, ki bodo K. K. zaradi strašnega dogodka spremljale vse življenje, ne le na telesni, temveč zlasti na psihični ravni. Prav tako ni spregledalo okoliščine, da je obtoženec obračunal s staršema, ki sta mu kljub osebn(ost)ni in vzgojni problematičnosti vse življenje stala ob strani (zlasti mama) in mu želela pomagati, da bi se osvobodil primeža odvisnosti od psihoaktivnih snovi. V luči olajševalnih okoliščin pa je tehtno vrednotilo dejstva, da obtoženec ni bil kaznovan za kazniva dejanja ali za prekrške, da je dejanje na škodo očeta ostalo pri poskusu (čeprav ne po njegovi volji) ter da so bile njegove sposobnosti razumevanja in obvladovanja ravnanja (kot izhaja iz zaključkov sprejetih psihiatričnih izvedenskih mnenj) vendarle zmanjšane, toda ne bistveno. Po povedanem se pokaže, da je sodišče prve stopnje ob utemeljenem vrednotenju vseh relevantnih zakonskih kriterijev obtožencu določilo kazni zapora (za poskus umora očeta na posebnem zakonskem minimumu), nato pa po pravilih o odmeri kazni za kazniva dejanja v steku izreklo enotno zaporno kazen v trajanjih, ki tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ustrezno odražajo težo kaznivega dejanja in poskusa kaznivega dejanja, stopnjo krivde obtoženca ter ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine. Posledično ni najti prav nobenega temelja za morebitno spremembo odločbe o kazenski sankciji v obtoženčevo korist. 46. Pritožbeni razlogi, ki sta jih uveljavljala zagovornica in obtoženec, niso podani, izpodbijane sodbe pa prav tako ne obremenjujejo kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP). Zato sta bili obe pritožbi na podlagi 391. člena ZKP zavrnjeni kot neutemeljeni in potrjena sodba sodišča prve stopnje.

47. Glede na neuspeh obrambe v pritožbenem postopku bi bil obtoženec dolžan plačati sodno takso kot strošek tega postopka. Vendar ga je pritožbeno sodišče, tj. iz enakih razlogov kot že sodišče prve stopnje (točka 75 izpodbijane sodbe), plačila takse oprostilo, saj je brez dohodkov in premoženja ter se že od 14. 3. 2021 nahaja v priporu, medtem ko ga čaka prestajanje dolgoletne zaporne kazni. Podlaga za taksno oprostitev je v določbah četrtega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP.