Jedro

Samostojnost in vrstni red izpodbojnih razlogov nista naključna, kajti če je brezhibno izveden kazenski postopek pogoj za preizkus pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, je pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pogoj za preizkus kršitev kazenskega zakona. Posledica takšnega razmerja med izpodbojnimi razlogi je, da naknadno določeni izpodbojni razlog nikoli ne more biti posledica predhodno določenega izpodbojnega razloga, ki če je podan, preizkus naknadnega izpodbojnega razloga izključuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdita sodbi sodišč druge in prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse, nagrada in potrebni izdatki postavljene zagovornice pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo III K 13781/2021 z dne 19. 1. 2023 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) in kaznivega dejanja poskusa umora po 1. točki 116. člena v zvezi s 34. členom KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je določilo kazen 26 let zapora, za drugo kaznivo dejanje pa kazen 15 let zapora, nakar mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen 30 let zapora, v katero mu je po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo čas pridržanja in čas prestan v priporu od 14. 3. 2021 od 6.52 ure dalje. Po 73. členu KZ-1 je bil obdolžencu izrečen še varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer noža, ki je bil uporabljen za izvršitev predmetnih kaznivih dejanj (skupne dolžine 36 cm in z dolžino rezila 21 cm) ter dveh manjših nožev, ki so bili pod številkami 1, 15 in 16 vpisani v seznam zaseženih predmetov št. II Szp 26/2021. Obdolženi je bil po 95. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) oproščen vrnitve stroškov tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačila sodne takse, za nagrado in potrebne izdatke zagovornikov, postavljenih po uradni dolžnosti pa je bilo odločeno, da po odločbah o brezplačni pravni pomoči obremenjujejo proračun.

2. Zoper prvostopenjsko sodbo sta se tedaj pritožila obdolženec in njegova zagovornica. S pritožbama nista uspela, saj je Višje sodišče v Celju s sodbo I Kp 13781/2021 z dne 22. 8. 2023 obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni, napadeno sodbo potrdilo, obdolženega pa oprostilo plačila sodne takse.

3. Obdolženčeva zagovornica se je nato sama pritožila še zoper drugostopenjsko sodbo. Pritožila se je zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da drugostopenjsko sodbo spremeni tako, da prvostopenjsko sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnica se do uveljavljanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ni opredelila, po navajanjih v obrazložitvi pritožbe, da so razlogi (očitno) prvo in drugostopenjske sodbe glede obdolženčeve prištevnosti v nasprotju oziroma, da ne vsebujejo ugotovljenih dejstev glede obdolženčevega psihičnega stanja pred in po storitvi kaznivega dejanja, pa po vsebini zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta ni podana, ker je bilo po obdolženčevem zagovoru ter upoštevaje glavnino obrambnih zatrjevanj in prizadevanj v postopku pred sodiščem prve stopnje in v postopku s pritožbo pred sodiščem druge stopnje, odločilno obdolženčevo zdravstveno stanje v času storitve kaznivih dejanj, kot so bila opisana v izreku prvostopenjske sodbe. Sodišči prve in druge stopnje sta se v tej zvezi v razlogih sodb obširno opredelili, pri čemer sta brez kakršnihkoli nasprotij zajeli tudi dejstva, ki jih pritožnica sedaj pogreša. Gre za tako imenovana pomožna dejstva, ki so bila v obeh sodbah povzeta, zlasti skozi dokazno oceno izvedenskih mnenj izvedenke toksikologinje, klinične psihologinje, treh izvedencev psihiatrov in nato še prič, denimo B. B., C. C., D. D., dr. G. G. ter drugih, ki so o teh dejstvih karkoli vedele. Ker sta dokazni oceni v prvo in drugostopenjski sodbi pregledno, razumljivo in celovito oblikovani, ju Vrhovno sodišče na tem mestu ni dolžno ponavljati na način, da bi pritožnico opozarjalo ali neposredno usmerjalo v dele dokaznih ocen, v katerih sta se nižji sodišči opredeljevali tudi do navedenih pomožnih dejstev, temveč jo je po ugotovljeni netočnosti povzetih navajanj, zavrnilo.

7. Vrhovno sodišče je enako ravnalo še glede uveljavljane kršitve kazenskega zakona, ki jo je pritožnica, namesto s konkretizacijo katere od kršitev iz 372. člena ZKP, zatrjevala kot posledico zmotno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Na takšen način kazenskega zakona ni mogoče kršiti. Gre za dva, po predmetu različna izpodbojna razloga, ki sta po bistvenih kršitvah določb kazenskega postopka, eden za drugim določena v 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP. Samostojnost in vrstni red izpodbojnih razlogov nista naključna, kajti če je brezhibno izveden kazenski postopek pogoj za preizkus pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, je pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pogoj za preizkus kršitev kazenskega zakona. Posledica takšnega razmerja med izpodbojnimi razlogi je, da naknadno določeni izpodbojni razlog nikoli ne more biti posledica predhodno določenega izpodbojnega razloga, ki če je podan, preizkus naknadnega izpodbojnega razloga izključuje. Že tedaj je namreč jasno, da sodna odločba pritožbenega preizkusa ni prestala, da zaradi določenih posledic v prvem odstavku 392. člena ZKP ni veljavna, pa je potem tudi njeno nadaljnje preizkušanje dejansko brezpredmetno.

8. Osrednji del pritožbe je namenjen izpodbijanju dejanskega stanja z obrazložitvijo, ki je brez izjeme usmerjena v grajo ugotovljene prištevnosti pri obdolžencu. Pritožnica se tako najprej sklicuje na ugotovitve izvedenke toksikologinje dr. Majde Zorec Karlovšek, ki je ocenila za možno stanje po uporabi poživila (stimulansa), v tem primeru sintetičnega katinona ali kristalov, ki ga spremljajo želja po ponovni uporabi psihoaktivne snovi, paranoja in nasilje. Prav tako je možno, da je prejšnja intenzivna uporaba poživil prispevala k zagonu že obstoječe psihotične motnje, ki jo je za obdobje okrog 25. leta opisoval obdolženec. Pri uporabnikih katinonov, ki so sprejeti na zdravljenje zaradi akutne uporabe, so pogosto opaženi znaki paranoje, halucinacije, napadi panike, skrajna vznemirjenost, pa tudi nasilno vedenje. Izvedenka je še zapisala, da je obdolženec v noči pred dogodkom opisoval žive sanje, strah, tesnobo in skrajno nerazumno nezaupanje do drugih ter doživljanje občutkov in podob, ki niso resnične. Do njenih ugotovitev se izvedenka psihiatrinja dr. Mirjana Delić ni opredelila, temveč jih je zavrnila zgolj iz formalnih razlogov.

9. Možno psihotičnost pri obdolžencu je bilo mogoče ugotoviti še po izpovedbah prič D. D. in C. C. Podobno je bila ocenjena vsebina, ki jo je obdolženec podajal pri klinični psihologinji mag. H. H. v UKC Maribor. Tedaj je bilo izpostavljeno, da je obdolženec navajal, da ni materin sin, da njegovi starši niso njegovi starši, kar je zelo psihotičen občutek, ki ga psihiatri označujejo kot Kapgrasov sindrom. Razen naštetega je prva izvedenka psihiatrinja dr. Bojana Avguštin Avčin opozorila na pomembno dejstvo, da je bil obdolženec po hospitalizaciji v Mariboru usmerjen nazaj v zapor, kjer pa je redno prejemal antipsihotično terapijo. Pomembno je še, da se je po medicinski dokumentaciji, zapiskih in po obdolženčevih izjavah, njegovo stanje po antipsihotični terapiji med glavno obravnavo izboljšalo. To pa je dodatni diagnostični dokaz, da so mu v resnici antipsihotiki, torej zdravila za zdravljenje psihoz, pomagali, oziroma da se obdolženec psihično bolje počuti. Ista izvedenka psihiatrinja je hkrati opozorila, da je bil obdolženec v priporu še vedno voden pod F.23, kar je po mednarodni kvalifikaciji bolezni, akutna psihotična motnja. Glede obdolženčevega psihiatričnega vodenja v priporu med postopkom, neposredno ni bil izveden noben dokaz, predlagano zaslišanje zavodskega psihiatra dr. I. I. kot lečečega zdravnika je bilo zavrnjeno, medtem ko se o njegovem izvidu izvedenka psihiatrinja dr. Mirjana Delić ni želela izjaviti. Prva izvedenka psihiatrinja dr. Bojana Avguštin Avčin je dodatno opozorila na slikovno diagnostiko, ki je pri obdolžencu pokazala zmerno kortikalno atrofijo, kar je po njeni navedbi za obdolženčevo starost v resnici zelo patološki izvid. Gre za organsko spremembo oziroma propadanje možganovine zaradi propadanja nevronov. Obstaja tudi dokumentacija o obdolženčevih številnih predoziranjih, zaradi katerih je bil obdolženec prvič zdravljen leta 2011 na intenzivni enoti in 2016, ko je bil nekaj časa v komi in ko je prišlo tudi do možganskega edema. Zaradi opisanih dogodkov je lahko prišlo do hipoksije možganov, ki je prav tako povzročila škodo, neodvisno od vseh drugih faktorjev. Ta izvedenka psihiatrinja je v pisno izdelanem mnenju zapisala še, da je bila pri obdolžencu v času obravnavanega dogodka prisotna psihotična motnja, kot najverjetnejša posledica kombinacije dolgoletne odvisnosti od številnih prepovedanih psihoaktivnih snovi, kognitivne oškodovanosti in neugodnih osebnostnih značilnosti v smislu shizotipske osebnostne motnje, pri kateri lahko prihaja do psihotičnih dekompenzacij in da so bile še v času njegovega pregleda pri izvedenki prisotne blodnjave vsebine, vezane na mater. Izvedensko mnenje prve psihiatrinje dr. Bojane Avguštin Avčin je potrjeno z izvedenskim mnenjem klinične psihologinje dr. Sanje Šešok, ki je povedala, da je bil tri dni po dogodku opravljen klinično psihološki pregled obdolženca, po katerem so bili ugotovljeni psihotični simptomi in je zato neverjetno, da bi obdolženi iz nič v treh dneh razvil takšne simptome. Tedaj je bilo v UKC Maribor pri obdolžencu ugotovljeno mejno psihotično stanje, obdolženec je iznašal številne blodnje preganjalno nanašalnega tipa z bizarnimi dodatki za čas kaznivega dejanja pa celo imperativne halucinacije. Glede problematike izkrivljanja odgovorov na vprašanja so bile pri navedeni izvedenki klinični psihologinji uporabljene različne psihološke metode in testi, pri izvedencih psihiatrih prof. dr. Petru Preglju in dr. Mirjani Delić, ki sta v mnenjih podajala nasprotne ugotovitve pa zgolj razgovor z obdolžencem.

10. Pritožnica v nadaljevanju pritožbene obrazložitve vztraja, da obdolženčeva hospitalizacija po pregledu pri zdravnici dr. G. G. ni bila mogoča, glede na položaj v katerem se je obdolženi znašel. Bolnišnica v Vojniku ni ustanova, kjer bi bilo mogoče take bolnike namestiti in predvsem ustrezno varovati, niti nobena druga običajna psihiatrična bolnišnica, čeprav se zdi takšna trditev na prvi pogled škandalozna. Glede na to, da je bil obdolženec že v pridržanju, torej v zaprti instituciji in je bil predstavljen psihiatrinji, ki mu je glede na njegov verjetni odvzem prostosti, dala s seboj najnujnejšo terapijo, to pa je pomirjevalo Apaurin, tudi potrebe po hospitalizaciji v tistem trenutku ni bilo. Dr. G. G. je povedala, da bi morali obdolženca za postavitev diagnoze psihoze hospitalizirati, da bi ostal pri njih vsaj nekaj ur. Po njenem bi bil potreben malo daljši pogovor in da psihiatrija drugih orodij nima. Ima zgolj pogovor in opažanja, nima pa nekih slikovnih metod, ki bi lahko odkrile psihozo. Izpovedbo dr. G. G. o obdolženčevem pregledu je zato treba razumeti v smislu, da obdolženčevo stanje ni bilo nujno, da bi mu bila takoj po pregledu predpisana antipsihotična terapija. Pregled v smislu postavitve diagnoze psihoze bi moral trajati vsaj nekaj ur, takega pregleda pa priča ni opravila, saj je šlo za pregled v dežurni službi. Ko je obdolženec prejel Apaurin, je nanj deloval le do neke mere pomirjevalno, saj je bil že dne 18. 3. 2021, ob rednem obisku psihiatra v zavodu, pri katerem je bil pregledan, napoten na forenzično psihiatrijo UKC Maribor z diagnozo floridna psihoza. V UKC Maribor je bilo pri obdolžencu ugotovljeno mejno psihotično stanje, obdolženec je na psihološkem pregledu pri dr. H. H. iznašal številne blodnje, preganjalno nanašalnega tipa z bizarnimi dodatki, za čas kaznivega dejanja pa celo imperativne halucinacije. Glede tega izvida je prva izvedenka psihiatrinja dr. Bojana Avguštin Avčin navedla, da je šlo pravzaprav za znake akutne psihoze. Izvedenka klinična psihologinja dr. Sanja Šešok je poudarila, da je neverjetno, da bi se psihopatološki simptomi, ki so bili ugotovljeni nekaj dni po dejanju razvili iz nič. Da se simptomi psihoze ne morejo razviti iz nič, je potrdila tudi druga izvedenka psihiatrinja dr. Mirjana Delić. Izvedenka psihiatrinja dr. Bojana Avguštin Avčin je še ocenila, da je bil obdolženec ob pregledu pri dežurni psihiatrinji v šoku, da o samem dogodku ni želel govoriti. V njeni klinični praksi je bilo veliko bolnikov, ki o svojem poslabšanju o tem niso želeli govoriti. Obdolženčeva simptomatika je bila ozko vezana na mater. Zavodski psihiater dr. I. I. ga je pregledal nekaj dni po dogodku in kljub Apaurinu, ki je pomirjevalo in anksiolitik, ugotavljal psihotično simptomatiko. Za prvo izvedenko psihiatrinjo dr. Bojano Avguštin Avčin je bilo nepredstavljivo, da bi kdo s takšno okvaro možganov kot jo ima obdolženec, po takem dogodku simuliral. 11. Pritožnica se tudi ne strinja z nasprotnimi ugotovitvami izvedenca psihiatra, prof. dr. Petra Preglja niso pravilne, saj je o obdolženčevih psihičnih težavah pred dogodkom govorila celo njegova mama, njeni sestri E. E. Podobno velja za priči C. C. in D. D., ki jima izvedenec psihiater prof. dr. Peter Pregelj in izvedenka psihiatrinja dr. Mirjana Delić nista namenila nobene pozornosti. Po izpovedbi obeh navedenih prič je nedvomno, da sta priči izpovedovali o psihopatoloških doživljanjih obdolženca pred storitvijo kaznivih dejanj. Ti izpovedbi dokazujeta, da je imel obdolženec pred dejanjema psihične težave, čemur niti sodišče druge stopnje ni namenilo nobene pozornosti. Glede obdolženčevega psihičnega stanja pred samim dogodkom bi lahko izpovedali tudi priči, ki sta bili predlagani na glavni obravnavi, vendar je sodišče prve stopnje njuno zaslišanje zavrnilo. O obdolženčevih psihičnih težavah pred dejanjem je namreč poročala tudi prva izvedenka psihiatrinja dr. Bojana Avguštin Avčin, ki je pri obdolžencu ugotavljala psihotične preboje že v starosti okoli 25. leta. Obdolženčevo psihično stanje je bilo tako ocenjeno zgolj za čas tik pred in ob dejanju, kar po izpovedbah navedenih prič in izvedenke psihiatrinje ni popolno. Res je sicer, da je za kazenski postopek bistveno psihično stanje obdolženca ob storitvi kaznivega dejanja, ki pa je gotovo rezultat tudi predhodnega oziroma obstoječega psihičnega stanja obdolženca pred tem. Izvedenca psihiatra, ki sta s svojimi mnenji obdolženca obremenjevala, nista upoštevala obdolženčevih okrnjenih sposobnosti, ki so opisane v izvedenskem mnenju izvedenke klinične psihologinje dr. Sanje Sešok, po katerem so preizkusi pokazali izrazit upad kognitivnih sposobnosti v smislu delovanja kognitivnega sistema. Obdolženec se je pokazal kot izrazito upočasnjen, mentalno rigiden, z oškodovanimi sposobnostmi oblikovanja novih strategij, odločanja, načrtovanja, izgubljanja niti. O obdolženčevem simuliranju ni bilo niti najmanjšega sledu. Tej oceni navedena dva izvedenca psihiatra nista namenila nobene pozornosti, temveč sta obdolženčevo verodostojnost ocenjevala zgolj na podlagi lastnih razgovorov z obdolžencem, ki so potekali več mesecev po dejanju, ko je bil obdolženec že na antipsihotiku in ostali obsežni psihiatrični terapiji, ki ima tudi vpliv na miselne sposobnosti posameznika. Nenazadnje pa se izvedenski mnenje psihiatrov prof. dr. Petra Preglja in dr. Mirjane Delić, v pretežnem delu prekrivata, izvedenca sta v mnenjih uporabljala celo podobne izraze ipd., kar vse kaže na določeno povezanost med izvedencema oziroma na medsebojno odvisnost njunih ugotovitev.

12. Z izjemo delov, v katerih se pritožnica ponavlja, je povzeto pritožbeno obrazložitev mogoče strniti v dva sklopa. V prvem pritožnica povezuje del ugotovitev izvedenke toksikologinje z deli izpovedb oškodovanca, prič, potem z medicinskimi podatki po listinah pred in med obdolženčevo hospitalizacijo v UKC Maribor ter na koncu še z delom ugotovitev izvedenke psihiatrinje dr. Bojane Avguštin Avčin in izvedenke klinične psihologinje dr. Sanje Šešok. Drugi sklop je namenjen graji dela ugotovitev izvedencev psihiatrov prof. dr. Petra Preglja in dr. Mirjane Delić, ki da nimajo opore v ugotovitvah izvedenke klinične psihologinje in v ugotovitvah o obdolženčevem duševnem stanju pred in po storjenima dejanjema. Enako ali vsaj podobno je pritožnica ravnala v besedi strank v postopku pred sodiščem prve stopnje in nato po pritožbah še skupaj z obdolžencem v postopku pred sodiščem druge stopnje. Zaznava je umestna, ker sta se nižji sodišči v sodbah do navedb iz obeh sklopov obrazloženo opredelili na način, da sta skladno z zahtevo iz sedmega odstavka 364. člena ZKP protislovne dokaze ocenili celovito. Tega pritožnica ni storila, saj pri izvedenki toksikologinji, ob ugotovljenem možnem stanju po uporabi poživila s spremljajočo željo po uporabi psihoaktivne snovi, paranojo in nasiljem ter o možnem zagonu že obstoječe psihotične motnje zaradi prispevka prejšnje intenzivne uporabe poživil, ni izhajala iz njene temeljne ugotovitve, po kateri obdolženec po toksikoloških preiskavah v času storitve kaznivih dejanj ni bil pod akutnim vplivom psihoaktivnih snovi. Če prvi dve ugotovitvi, po pravilni oceni sodišča druge stopnje nimata opore v izpovedbah oseb, ki so se z obdolžencem neposredno srečale pred in po storjenima kaznivima dejanjema (priča F. F., oškodovani B. B. in priča dr. G. G.), ima temeljna ugotovitev oporo v rezultatih navedenih toksikoloških preiskav, ki jim končno niti pritožnica v pritožbeni obrazložitvi ni nasprotovala. Glede na takšno razliko v opori, prvi dve ugotovitvi tudi po oceni Vrhovnega sodišča ne segata dlje od nakazane možne psihotičnosti pri obdolžencu v času storitve kaznivih dejanj, ki jo je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku podrobno preizkušalo, zlasti s postavljenimi izvedenci in drugimi dokazi, kar vse je nato v prvostopenjski sodbi obširno opisalo in obrazloženo ocenilo, sodišče druge stopnje pa je takšni oceni v drugostopenjski sodbi enako obrazloženo pritrdilo. Dodana navedba v mnenju izvedenke toksikologinje, po kateri je obdolženec v noči pred dogodkom opisoval žive sanje, strah, tesnobo in skrajno nerazumno nezaupanje do drugih ter doživljanje občutkov in podob, manjkajoče opore v drugih dokazih za potrditev nakazane možne psihotičnosti pri obdolžencu v času storitve kaznivih dejanj, ne more nadomestiti, medtem ko je odrekanje pomena dodani navedbi s strani izvedenke psihiatrinje dr. Mirjane Delić iz formalnih razlogov, zgolj del, če že ne drobec iz njenega celotnega mnenja, po katerem ni nobenega dvoma, da je v izvedenskem mnenju izvedenke toksikologinje nakazano možnost vsebinsko zavrnila.

13. Ko se pritožnica v nadaljevanju glede iste možnosti sklicuje na ugotovitve izvedenca psihiatra prof. dr. Petra Preglja, da samo na podlagi obdolženčevega obnašanja pred dejanjem, ki sta ga opisala oškodovanec in priča F. F., ni mogoče potrditi niti zanikati psihoze, sama pove, da gre za ugotovitve znotraj soočenja z izvedenko psihiatrinjo dr. Bojano Avguštin Avčin, kar pomeni, da morajo biti izvedenčeve ugotovitve v takšnem, omejenem obsegu in kontekstu tudi ocenjene. Še zlasti zaradi ostalih ugotovitev iz izvedenskega mnenja navedenega izvedenca psihiatra, po katerih je, enako kot po ugotovitvah izvedenke psihiatrinje dr. Mirjane Delić, jasno, da nakazana možna psihotičnost pri obdolžencu z ničemer odločilnim ni bila podprta. Drugače je pri pritožničinem sklicevanju na izpovedbi prič D. D. in C. C., ter na obdolženčeve navedbe pri psihologinji mag. H. H. v UKC Maribor, ko pritožnica obenem ne pove, da sta prvi dve priči opisovali druženje z obdolžencem, še preden se je ta srečal z oškodovancem in pričo F. F. pred storitvijo kaznivega dejanja ter da je bil obdolženec v UKC Maribor hospitaliziran tri oz. štiri dni po storitvi kaznivih dejanj in po pregledu pri priči dr. G. G.. Glede na krajšo časovno oddaljenost od obdolženčeve storitve kaznivih dejanj, je pomen oškodovančeve izpovedbe in izpovedbe priče F. F. v zvezi z nakazano možnostjo obdolženčeve psihotičnosti neposredno pred dejanjema, večji od pomena izpovedb prič D. D. in C. C., ki sta lahko o tej okoliščini izpovedovala le za čas, preden sta se oškodovanec in priča F. F. z obdolžencem srečala. Podobno velja za razmerje med izpovedbo priče dr. G. G., ki je zaradi krajše časovne oddaljenosti od obdolženčeve storitve kaznivih dejanj, pomembnejša od rezultatov klinično psihološkega pregleda pri mag. H. H. v UKC Maribor, ki pa končno po pravilni ugotovitvi sodišča druge stopnje, zgolj nakazane možnosti psihotičnosti pri obdolžencu v ničemer niso presegli. Res je sicer, da je izvedenka psihiatrinja dr. Bojana Avguštin Avčin po pregledu listin, povezanih z obdolženčevo hospitalizacijo v UKC Maribor in predhodnimi zdravljenji, ugotovila drugače, vendar se je v tem delu njeno izvedensko mnenje razlikovalo od izvedenskega mnenja izvedenca psihiatra prof. dr. Petra Preglja in od izvedenskega mnenja izvedenke psihiatrinje dr. Mirjane Delić, ki sta po vsebini enotno ugotovila, da je bilo pri obdolžencu med hospitalizacijo v UKC Maribor ugotovljeno (zgolj) mejno psihotično stanje kar ni isto kot psihotična motnja, t.i. antipsihotik pa so mu predpisali iz drugih razlogov in ne, ker bi ga v UKC Maribor v tej smeri zdravili. Po takšnih ugotovitvah se razlog za obdolženčevo napotitev v UKC Maribor s strani zavodskega psihiatra dr. I. I. in razlog, zaradi katerega je bil obdolženec v priporu še vedno voden kot oseba z akutno psihotično motnjo, tudi po oceni Vrhovnega sodišča izkažeta za neodločilna in njuno dokazovanje s predlaganim zaslišanjem dr. I. I. ali kako drugače ni bilo potrebno. Enako velja za opredeljevanje izvedenke psihiatrinje dr. Mirjane Delić do izvida zavodskega psihiatra dr. I. I., ki naj bi se mu izvedenka po pritožbeni obrazložitvi izognila. Že izvedenka psihiatrinja je namreč pritožnici na glavni obravnavi 17. 11. 2022 pravilno odgovorila, da je bil navedeni izvid dr. I. I. zgolj del njenega izvida in ne (nasprotno) mnenje drugega izvedenca psihiatra, do katerega bi se morala kot postavljena izvedenka psihiatrinja, zaradi razlik v mnenjih posebej opredeljevati.

14. Izvedenski mnenji izvedencev psihiatrov prof. dr. Petra Preglja in dr. Mirjane Delić se razlikujeta od izvedenskega mnenja izvedenke psihiatrinje dr. Bojane Avguštin Avčin še po pregledu in oceni listin, povezanimi z obdolženčevimi obiski zdravnikov in zdravljenji pred storjenima kaznivima dejanja, ko sta lahko, kljub prizadetosti obdolženčevih možganov, njegovim številnim predoziranjem in možganskemu edemu, pri obdolžencu znova po vsebini enotno ugotovila le osebnostno-vedenjsko motnjo in ne že psihotične motnje, kot jo je po navedenih podatkih ugotovila izvedenka psihiatrinja dr. Bojana Avguštin Avčin. Čeprav se takšna izvedenkina ugotovitev po pravilni pritožničini oceni ujema z ugotovitvami iz izvedenskega mnenja izvedenke klinične psihologinje dr. Sanje Šešok, je treba opozoriti, da je njeno mnenje v razmerju do izvedenskih mnenj vseh treh izvedencev psihiatrov, glede na vprašanja, na katera so morali ti izvedenci odgovoriti, prirejeno in da je izvedenec psihiater prof. dr. Peter Pregelj, podpornim ugotovitvam izvedenke klinične psihologinje nasprotoval v smislu seganja v področje izven njenega predmeta izvedenstva. Še bolj kot to je pomembno dejstvo, da sta navedeni izvedenki njune ugotovitve utemeljevali s poudarki na dokazih, ki so bili časovno bolj oddaljeni od obdolženčeve storitve kaznivih dejanj, od dokazov, na podlagi katerih sta izvedenca psihiatra prof. dr. Peter Pregelj in dr. Mirjana Delić ugotovila, da psihična motnja pri obdolžencu v času storitve kaznivih dejanj ni bila podana ter da niti za čas pred ali po storitvi kaznivih dejanj, ni verjetna.

15. Pritožnica na koncu prvega sklopa pritožbene obrazložitve ne pove, v čem so ugotovitve sodišča druge stopnje v zvezi z i) izpovedbo priče dr. G. G., ki je obdolženca pregledala po storitvi kaznivih dejanj, ii) obdolženčevim naknadnim pregledom pri dr. I. I. in iii) obdolženčevo napotitvijo v UKC Maribor, kjer ga je pregledala še klinična psihologinja mag. H. H., nepopolne ali zmotne. Pričino izpovedbo tako najprej oceni po svoje, nakar jo poveže še z dejstvi, ki so sledila potem, ko je priča obdolženca pregledala in ki po pritožnici potrjujejo nakazano možnost psihotične motnje pri obdolžencu. Pritožnica na takšen način dvomov v navedene ugotovitve sodišča druge stopnje more povzročiti. Ne samo, da je izpovedba priče dr. G. G. določna do mere, da je povsem jasno, da se za antipsihotično terapijo pri obdolžencu in za njegovo napotitev na bolnišnično zdravljenje ni odločila zaradi prostorske neustreznosti bolnišnice v Vojniku, kot to izhaja iz pritožničine ocene v pritožbeni obrazložitvi, ampak zato, ker po pogovoru z obdolžencem za navedeno terapijo in napotitev v bolnišnico ni ugotovila strokovno utemeljenega razloga. Jasno je tudi, da je bilo ravno zato obdolžencu predpisano zgolj pomirjevalo (Apaurin) in ne morebiti zato, da bi zmogel prestati obdobje, potrebno za eventualno postavitev diagnoze in za začetek antipsihotične terapije. Pomeni, da je pričina izpovedba v pritožbeni obrazložitvi postavljena v drug kontekst in s tem po vsebini prilagojena navedeni povezavi z naknadnimi dejstvi, ki po takšnem pritožničinemu ravnanju, psihotične motnje pri obdolžencu med ali vsaj po storitvi kaznivih dejanj, niti na ravni možnosti ne more potrditi. Razen tega so se o obdolženčevem pregledu pri priči dr. G. G. in o njeni izpovedbi opredeljevali vsi trije izvedenci psihiatri in po nobenem priča ni izpovedovala na način, kot ga je pritožnica povzela v pritožbeni obrazložitvi ali tako, da bi bilo treba kontekst pričine izpovedbe še kako drugače razumeti. V ostalem se pritožnica sklicuje na izvedenko psihiatrinjo dr. Bojano Avguštin Avčin, ki je v mnenju obrazložila, čemu psihotična motnja pri obdolžencu po pregledu pri priči dr. G. G. ni bila odkrita ter na samo mnenje in na mnenje izvedenke klinične psihologinje dr. Sanje Šešok, ki temeljita na oceni z naknadnih pregledov obdolženca pri zavodskem psihiatru dr. I. I. in pri klinični psihologinji mag. H. H. v UKC Maribor. Prvo je glede na povzet kontekst pritožničine ocene izpovedbe priče dr. G. G., protislovno ter hkrati, enako kot sklicevanje na ugotovitve izvedenke klinične psihologinje, nepopolno. Do obdolženčevih pregledov pri priči dr. G. G., pri zavodskem psihiatru dr. I. I. ter pri klinični psihologinji mag. H. H. v UKC Maribor sta se opredeljevala tudi preostala dva izvedenca psihiatra, česar pritožnica v njeni oceni ni zajela. Bistvo njunih ugotovitev je, da za odkritje psihotične motnje pri obdolžencu po pregledu pri priči dr. G. G. ni bilo strokovne podlage, da psihotična motnja potem ni mogla biti prezrta in da kasnejša obdolženčeva celostna obravnava med hospitalizacijo v UKC s strani več strokovnjakov izvida zavodskega psihiatra dr. I. I. ter rezultatov obdolženčevega pregleda pri klinični psihologinji mag. H. H. smeri psihotične motnje pri obdolžencu, le-te niti za čas po storitvi kaznivih dejanj ni potrdila.

16. Pritožničine navedbe iz drugega sklopa pritožbene obrazložitve, da izvedenca psihiatra, ki sta obdolženca obremenjevala, v izdelanih izvedenskih mnenjih nista namenila nobene pozornosti izpovedbam prič, ki so opisovale obdolženčeve psihične težave pred storjenima kaznivima dejanjema, so pogojno točne, vendar le v smislu njihovega pomena in ne v smislu, da izvedenca s temi izpovedbami ne bi bila seznanjena. To je po razlogih v 24. in 34. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe jasno, kot je pravilna ocena sodišča druge stopnje, da obdolženčeve psihične težave pred storitvijo kaznivih dejanj niso toliko pomembne, ko pa je bilo že ugotovljeno, da pri obdolžencu v času storitve kaznivih dejanj sposobnost razumevanja njunega pomena in imeti tedaj ravnanje v oblasti, kot sestavini psihološkega pogoja za prištevnost iz prvega odstavka 29. člena KZ-1, nista bili bistveno prizadeti. Skoraj identičen pritožničin očitek sodišču druge stopnje je zato nesmiseln, predlagano dodatno dokazovanje v smeri ugotavljanja obdolženčevih psihičnih težav, kot dejstev pred storjenima kaznivima dejanjema pa niti po oceni Vrhovnega sodišča ni potrebno, saj ta dejstva k že ugotovljenim dejstvom ničesar odločilnega ne prispevajo. Podobno velja še za pritožbene navedbe, po katerih sta izvedenca psihiatra prof. dr. Peter Pregelj in dr. Mirjana Delić obdolženčevo verodostojnost ocenjevala zgolj na podlagi lastnih razgovorov in nista upoštevala posameznih ugotovitev izvedenke klinične psihologinje dr. Sanje Sešok, ko pritožnica v pritožbeni obrazložitvi znova ne loči med seznanitvijo s temi ugotovitvami in oceno njihovega pomena, glede katere pa sta bila navedena izvedenca psihiatra, skladno z njuno procesno vlogo, prosta. Če torej izvedenca psihiatra prof. dr. Peter Pregelj in dr. Mirjana Delić, ugotovitvam izvedenke klinične psihologinje dr. Sanje Sešok nista pripisala tolikšnega pomena, kot jim je pripisala izvedenka psihiatrinja dr. Bojana Avguštin Avčin, je to stvar njune ocene, ki sta ji nižji sodišči v povezavi z drugimi dokazi, utemeljeno dali prednost pred drugačno oceno navedene izvedenke psihiatrinje dr. Bojane Avguštin Ahčin. Končno, pritožničine navedbe, ki gredo v smeri nesamostojnosti izvedenskih mnenj prof. dr. Petra Preglja in dr. Mirjane Delić, so posplošene, saj pritožnica ne navede delov izvedenskih mnenj, v katerih bi se ti mnenji prekrivali in sploh, katero od mnenj je v razmerju do drugega nesamostojno ali od tega odvisno ter kako konkretno so prekrivanja vplivala na popolnost in pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Še zlasti, ker sta bila oba izvedenca psihiatra na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje neposredno zaslišana, pritožnica pa niti tedaj ne pove, kateri od izvedencev psihiatrov ni zmogel samostojno odgovarjati na vprašanja oz. kateri od teh dveh je zgolj povzemal ugotovitve drugega izvedenca psihiatra. Druga stvar je skladnost med ugotovitvami izvedencev psihiatrov prof. dr. Petra Preglja in dr. Mirjane Delić, ki je tudi po oceni Vrhovnega sodišča tako glede odločilnih kot pomožnih dejstev v zvezi z obdolženčevo prištevnostjo nedvomna in so pritožničina prizadevanja še znotraj tega sklopa pritožbene obrazložitve neuspešna.

17. Pritožnica se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožila, vendar jo je Vrhovno sodišče samo preizkusilo glede na uveljavljana pritožbena razloga kršitve kazenskega zakona in zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (386. člena ZKP). Ugotovilo je, da nižji sodišči nista prezrli nobene pomembne okoliščine v zvezi s težo kaznivih dejanj in obdolženčevo krivdo, prav tako pa sta v ustreznem sorazmerju upoštevali obteževalne in olajševalne okoliščine, ki so utemeljevale višino določene kazni za posamezno kaznivo dejanje in na to še višino izrečene enotne kazni. Glede na ugotovljeno, in ker Vrhovno sodišče drugih ali novih okoliščin, povezanih z odmero kazni ni zasledilo, v navedeno odločbo o kazenski sankciji ni posegalo.

18. Po preizkusu sodbe v izpodbijanem delu s pritožbo, je Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti opravilo še preizkus kršitev in 1. in 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP. Kršitev ni ugotovilo in je pritožbo zagovornice obdolženega A. A. po 391. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno, drugostopenjsko sodbo pa potrdilo.

19. Odločba o obsojenčevi oprostitvi dolžnosti plačila sodne takse temelji na 98.a členu in četrtem odstavku 95. člena ZKP, odločba o plačilu nagrade in potrebnih izdatkov postavljene zagovornice pa na prvem odstavku 97. člena ZKP.