Jedro

Potem ko je začel veljati ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja v višini regresa za letni dopust za delavce tožene stranke (javnega zavoda), se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v kolektivni pogodbi tožene stranke, ki je bila sklenjena 18. 3. 1993 in se je začela uporabljati 19. 3. 1993, torej po uveljavitvi ZNOIP, je nična.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tretjetožeče stranke, da je tožena stranka dolžna tretjetožeči stranki A.A. obračunati naslednje zneske regresov: za leto 2003 v višini 804,33 EUR bruto, od njega odvesti davek, nato pa ji izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2003 dalje, do plačila; za leto 2004 v višini 784,15 EUR bruto, od njega odvesti davek, nato pa ji izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2004 dalje do plačila; za leto 2005 v višini 801,29 EUR bruto, od njega odvesti davek, nato pa ji izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2005 dalje do plačila; za leto 2006 v višini 960,10 EUR bruto, od njega odvesti davek, nato pa ji izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2006 dalje do plačila; za leto 2007 v višini 961,75 EUR bruto, od njega odvesti davek, nato pa ji izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2007 dalje do plačila, vse v roku osmih dni, pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da tretjetožeča stranka sama krije svoje stroške postopka in je dolžna toženi stranki v roku osmih dni povrniti stroške postopka v višini 134,13 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila. (II. točka izreka).

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi kršitev določb postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo s tem, da je določba 30. člena KP zapis na podlagi katere tožnik zahteva višji regres za letni dopust, nična. Sodišče zaključuje, da je ZNOIP začel veljati dne 13. 3. 1993, za pravne osebe iz področja negospodarstva pa se je uporabljal do podpisane nove splošne kolektivne pogodbe. Pri tem se sodišče sklicuje na odločitev Ustavnega sodišča RS U-I-54/93 z dne 4. 4. 1996, ki je zaključilo, da je bilo vsebinsko učinkovanje ZNOIP prekinjeno s sklenitvijo kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti za leto 1993, ki je določala enak regres za letni dopust v višini takratnih 30.000,00 SIT. Veljavna zakonodaja, ki je urejala sistem kolektivnih pogodb ni izločila možnosti kolektivnega pogajanja, tudi ne na ravni javnega sektorja. Iz Zakona o kolektivnih pogodbah (ZKolP) ne izhaja, da bi le-ta določal obvezne ravni kolektivnega pogajanja za urejanje posameznih pravic in obveznosti delavcev, zato se pravica do regresa za letni dopust lahko ureja s kolektivnimi pogodbami tudi na ravni zavoda oziroma tožene stranke. Iz zakonske ureditve v spornem obdobju ne izhaja, da je zakonodajalec s kakršnimkoli kogentnim predpisom določil zgornje višine regresa za letni dopust, niti za zasebni niti za javni sektor. Iz določbe 34. člena ZDR izhaja, da je zakonodajalec uredil regres na dopusten način, ki je določil le minimalni znesek regresa, ki ne sme biti nižji od minimalne plače. Določba 30. člena kolektivne pogodbe ZPIZ, ki je veljala v spornem obdobju, ni bila v nasprotju z ZKolP, ZDR, ZJU, niti ZSPJS, zato je bila za ZPIZ - toženo stranko zavezujoča. Zakon o delovnih razmerjih - ZDR v drugem odstavku 7. člena določa, da se lahko s pogodbo o zaposlitvi oziroma kolektivno pogodbo določijo pravice, ki so za delavce ugodnejše, kot jih določa zakon. ZJU ne omejuje višine pravic, določenih s kolektivnimi pogodbami, temveč kolektivne pogodbe opredeljuje kot eno od podlag za zakonito priznavanje in zagotavljanje pravic. ZSPJS ne ureja pravice do regresa za letni dopust. ZDR v 131. členu pa določa le izplačilo regresa najmanj v višini minimalne plače. ZDR ne prepoveduje različnih višin regresa za letni dopust pri delodajalcu. V spornem obdobju veljavna zakonodaja ni prepovedovala kolektivnega pogajanja o višini regresa na ravni organizacije, to je javnega zavoda, niti ni kogentno z navzgor omejujočim zneskom določila višine regresa za letni dopust, zato je treba v zadevnem primeru delavcem zagotoviti le-tega na podlagi sedmega odstavka v zvezi s 131. členom ZFR ter 16. členom ZJU pravico do regresa za letni dopust po določbi 30. člena veljavne KP ZPIZ. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, kot mu nalaga drugi odstavek 350. člena ZPP. Na podlagi tega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja tožeča stranka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožeča stranka je v tem individualnem delovnem sporu s tožbenim zahtevkom zahtevala plačilo razlike med že izplačanim regresom za letni dopust in zneskom regresa za letni dopust, ki ga določa Kolektivna pogodba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (KPZPIZ), za leta od 2004 do 2007. Ta kolektivna pogodba v 30. členu določa, da delavcu pripada enkrat letno regres za letni dopust (13. plača) v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je bila KPZPIZ sprejeta dne 18. 3. 1993, kar je po uveljavitvi Zakona o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (ZNOIP, Uradni list RS, št. 13/93 in nadalj.), ki je bil prisilen predpis. Ker je bila določba, ki se nanaša na regres v KPZPIZ v nasprotju z določbami ZNOIP je takšna določba KPZPIZ že od samega začetka nična. Določba, ki je nična kasneje ne začne veljati, četudi je razlog za ničnost kasneje odpadel, kar se je zgodilo tudi v konkretnem primeru. ZNOIP je namreč veljal le do podpisa Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti oz. do sprejema sporazuma o zagotavljanju socialne stabilnosti, najdalje pa do izplačil plač za december 1993. Konvalidacijska izjema je določena v 2. odst. 107. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nadalj.), vendar pa v konkretnem primeru ni možno govoriti o kršitvi manjšega pomena, hkrati pa tudi ni prišlo do realizacije. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje štelo, da je določba 30. čl. KPZPIZ nična in to tudi, če bi šteli KPZPIZ, kljub izostanku objave, za veljavno. Ker nične določbe ni dopustno uporabiti, je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

V istovrstnem sporu je že odločalo Ustavno sodišče RS (opr. št. Up-388/10, Up-539/10, Up-459/11, Up-477/11, Up-498/11, Up-499/11, Up-500/11, Up-501/11, Up-502/11, Up-503/11, Up-504/11, Up-505/11 z dne 8. 11. 2012).

Tožeča stranka neutemeljeno izpostavlja, da sodišče prve stopnje pri presoji konkretnega primera ne bi smelo uporabiti splošnih pravil civilnega prava. Tudi Ustavno sodišče RS je v obrazložitvi zgoraj citirane določbe izhajalo iz pravila, da tudi pri sklepanju kolektivnih pogodb velja prepoved urejanja obligacijskih razmerij v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli iz 3. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Uradni list RS, št. 83/01 in nadalj.) oziroma 10. člena ZOR. Gre za temeljno načelo obligacijskega prava, ki se smiselno uporablja za vprašanja v zvezi s kolektivnimi pogodbami, ki niso urejena v Zakonu o kolektivnih pogodbah (ZKolP; Uradni list RS, št. 43/06) ali v drugem zakonu (drugi odstavek 1. člena ZKoIP). Zato je za odgovor na vprašanje, ali je določba kolektivne pogodbe tožene stranke lahko veljavna pravna podlaga za nastanek iztožljive obveznosti, treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali sodi njena vsebina v času, relevantnem za nastanek pogodbenega razmerja, na področje, na katerem je v času sklepanja obstajala avtonomija volje pogodbenih strank. Če je namreč avtonomijo volje pogodbenih strank omejeval (na primer) prisilni predpis, je sporna določba kolektivne pogodbe nična (prvi odstavek 88. člena OZ, prvi odstavek 105. člena ZOR).

ZNOIP je prisilni predpis, ki je uredil način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih (1. člen ZNOIP). Določil je najvišji znesek regresa za letni dopust za leto 1993 (prvi in drugi odstavek 13. člena ZNOIP), sankcioniral je izplačilo višjega zneska od zakonsko dovoljenega (9. alineja 18. člena ZNOIP) in prepovedal uporabo določb kolektivnih pogodb, nasprotnih ZNOIP. Po prvem in drugem odstavku 13. člena ZNOIP se je v letu 1993 lahko izplačal znesek največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu oziroma največ v višini 100 % za delavce, ki so prejemali plačo pod republiškim povprečjem.

Za pravne osebe, ki so bile na področju negospodarstva zavezane omejitvam, je ZNOIP opredelil tudi javne zavode in pravne osebe, ki so po zadnjem letnem obračunu dosegli 60 % ali več prihodkov iz javnih sredstev (3. alineja 2. člena ZNOIP). Glede na to, da je tožena stranka javni zavod, ki je v obveznem delu pokojninskega in invalidskega zavarovanja vključen v sistem javnih financ (1. člen ZJF), od ustanovitve dalje pa se financira iz sredstev obveznega zavarovanja in iz drugih javnih virov, je nedvomno, da so omejitve iz ZNOIP veljale tudi zanjo. Tožeča stranka kaj drugega ne dokaže, njene navedbe v tej smeri so zgolj pavšalne, zato je zavrniti njeno pritožbeno navedbo, da za toženo stranko ZNOIP ne velja.

ZNOIP je začel veljati 13. 3. 1993, za pravne osebe s področja negospodarstva pa se je uporabljal do podpisa nove splošne kolektivne pogodbe (2. alineja 1. odstavka 27. člena ZNOIP). V sklepu št. U-I-54/93 z dne 4. 4. 1996 je Ustavno sodišče RS razložilo, da je bilo vsebinsko učinkovanje ZNOIP prekinjeno s sklenitvijo (spremembe) Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPND/93; Uradni list RS, št. 34/93), ki je kot splošna kolektivna pogodba na ravni države za leto 1993 za vse negospodarske dejavnosti določila enak znesek regresa za letni dopust v višini 30.000,00 SIT (23. člen KPND/93).

Po tem, ko je začel veljati ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja o višini regresa za letni dopust tudi za delavce tožene stranke, se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v kolektivni pogodbi tožene stranke, ki je bila sklenjena dne 18. 3. 1993 in se je začela uporabljati dne 19. 3. 1993, torej po uveljavitvi ZNOIP, je nična, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožeča stranka zgolj pavšalno navaja, da se ne strinja z ugotovijo, da je bila KPZPIZ sklenjena dne 18. 3. 1993, konkretnih navedb o tem, kdaj torej meni, da je bila ta pogodba sklenjena, pa ne navede, zato je tudi v tem delu njeno pritožbo potrebno zavrniti.

Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je bil namen ZNOIP določiti enaka izhodišča, ki bodo veljala za vse sindikate in vse delodajalce, ne glede na dejavnost oz. panogo. Ker sta stranki KPZPIZ z dogovorom v 30. čl. KPZPIZ prekršili navedena skupna izhodišča za vse dejavnosti in panoge, je pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru ne gre za kršitev manjšega pomena, zaradi česar tudi ni mogoče uporabiti določbe 107. čl. ZOR. Glede na vse obrazloženo je pravilno tožbeni zahtevek zavrnilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).