Jedro

Škodo mora povrniti tisti, ki jo je povzročil, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde (1. odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). V citirani določbi je uzakonjeno pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu. Povzročitelj škode je tisti, ki mora dokazati, da ni kriv oziroma da je škoda nastala brez njegove krivde. V obravnavani zadevi sta bila tožnik in toženec hkrati povzročitelja in oškodovanca. Kot je bilo že obrazloženo, nobeni pravdni stranki ni uspelo dokazati, da je ravnala v mejah dovoljenega silobrana (1. odstavek 161. člena ZOR), zato je bilo ravnanje nedopustno.

Po pravilu o domnevni krivdi bi vsak udeleženec odgovarjal drug drugemu za celotno povzročeno škodo; oba udeleženca bi tako bila hkrati izključno odgovorna, kar pa je popoln logični nesmisel. Namen uzakonitve načela o domnevni krivdi je v olajšanju oškodovančevega položaja in je uresničljiv, kjer je položaj povzročitelja in oškodovanca jasno razmejen. Kadar pa sta oba udeleženca hkrati povzročitelj in oškodovanec, kot je bilo v pretepu 20.9.1998, ni več razlogov za varstvo oškodovanca v obliki domnevne krivde povzročitelja.

Nobena pravdna stranka v situaciji, v kateri o poteku dogodka vsaka izpoveduje drugače, zaslišane priče pa enako kot stranka, ki jih je predlagala, je najbolj logična in pravična rešitev, da udeleženca pretepa za medsebojno povzročeno škodo odgovarjata po enakih delih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Tožeča stranka oziroma tožena stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožeča stranka) je s tožbo zahtevala, da mu tožena stranka oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi (tožena stranka) za nastalo nepremoženjsko škodo plača 3.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje in 48.501,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.6.1999 dalje za nastalo premoženjsko škodo, tožena stranka pa je z nasprotno tožbo vtoževala, da ji tožeča stranka plača 3.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje kot denarno odškodnino za natalo nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo o pravnem temelju tožbenih zahtevkov, in sicer, da pravdni stranki za škodo, ki izvira iz dogodka 20.9.1998, odgovarjata druga drugi do 1/2, za škodo tožeče stranke, ki izvira iz dogodka 21.3.1999, v celoti odgovarja toženec, tožnik pa za škodo toženca v tem dogodku ne odgovarja.

Tožena stranka izpodbija sodbo v delu, v katerem mu je sodišče prve stopnje naložilo odgovornost za škodo tožeče stranke. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da so toženec in njegova družina v obeh škodnih dogodkih branili svojo lastnino, telo in življenje. Toženec je že v odgovoru na tožbo poudaril, da je v obeh primerih ravnal v silobranu, saj ga je bilo strah za ženo, otroka in zase. Tožnik in njegov oče sta v prvem dogodku 20.9.1998 uporabila hokejsko palico in železen kol, ki sta nevarni stvari, s katerima se lahko telo hudo poškoduje. V drugem dogodku je toženec branil svojo ženo, ki je bila napadena. Sodišče prve stopnje je podrobno raziskalo dogajanje 20.9.1998 in 21.3.1999 pred nastankom poškodb pravdnih strank, ne pa samega načina nastanka poškodb, kar bi bilo bistvenega pomena za odločitev, saj pravdni stranki krivdo za škodo zvračata druga na drugo, priče pa zaradi neprijateljskih odnosov s tožencem izpovedujejo v korist tožniku in so pristranske.

Sodišče prve stopnje bi moralo angažirati izvedenca medicinske stroke, ki bi podal mnenje o mehanizmu poškodb tožeče stranke. Tožnik ni dokazal, da bi mu toženec povzročil poškodbe, ki naj bi jih utrpel v prvem dogodku (modrice in odrgnine na levi rami in levi ličnici, raztrganine na kazalcu in mezincu leve roke ter odrgnine na podlahti desne roke tožeče stranke). Po besedah toženca, I., G. in P. L., je te poškodbe zadobil, ko je s hokejsko palico tolkel po plastičnih stolih. Nobena priča ni videla, da bi toženec s stoli mahal po tožniku. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da je toženec napadel tožnika ali njegove sorodnike, ker je z lopato udaril po balkonski ograji s takšno močjo, da ju je presekal. Res je sicer, da je to storil, vendar je ob tem stal pod od tal vsaj 2 m dvignjenim balkonom, zato je popolnoma nemogoče, da bi z udarcem lopate dosegel in poškodoval tožnikovega očeta. Tožnik je bil v kazenskem postopku opr. št. I K 1248/99 pred Okrajnim sodiščem v L. spoznan za krivega, da je tega dne s hokejsko palico udaril toženca po zapestju, nato pa večkrat udaril v fizičnem obračunu, zaradi česar je toženec utrpel poškodbe obeh rok in veke. Glede drugega dogodka 21.3.1999 se trditve stranke in izpovedi prič povsem razlikujejo. Nerazumljivo je, zakaj je sodišče prve stopnje verjelo za lase privlečenim izjavam tožeče stranke in prič, ki jih je predlagal. Ni res, da je bila priča M. S. nepristranska, saj je imela pred pretepom verbalni konflikt s tožencem, poleg tega pa je mož Š. S.. Nobena od prič ni mogla z gotovostjo potrditi, na kakšen način naj bi tožena stranka tožeči stranki zlomila roko. Toženec bi moral zelo dobro nameriti, da bi tožnika brcnil direktno v hrbtišče dlani. Bolj verjetna in logična je razlaga, da je v toženca, ko je hotel pomagati svoji ženi, priletel J. L., nato pa je tožnik toženca s pestjo desne roke tako nerodno udaril v glavo, da si je zlomil kosti v dlani. Na prvi pogled je jasno, da človek pretresa možganov, modric in odrgnin na glavi ne dobi pri padcu po tleh oziroma udarcu v kombi, temveč je za takšne poškodbe potrebna večja sila.

Pritožba ni utemeljena.

O dogodku 20.9.1998: Pritožbeno sodišče nima prav nobenih pomislekov v s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje o protipravnem ravnanju obeh pravdnih strank in škodi, ki sta jo s svojim nedopustnim ravnanjem druga drugi povzročili. Dejstvo, da sta bili v škodnem dogodku

20.9.1998 poškodovani obe pravdni stranki, med njima sploh ni sporno.

Kar pa zadeva protipravnost njunega ravnanja, pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno, da se pravdni stranki nista branili, ampak napadali druga drugo; pri obrambi sorodnikov pa sta uporabljali neprimerne predmete, s katerimi se lahko ljudi hudo poškoduje (tožnik hokejsko palico, toženec pa lopato in PVC stole), in na silovit način. Pretep je življenjski dogodek, ki ga je zaradi njegove kompleksnosti nemogoče "razstaviti" na posamezne udarce, da bi se ugotovilo, kateri od njih je povzročil posamezno poškodbo. Takšna analiza pa bi bila v konkretnem primeru tudi povsem nepotrebna, saj nobena od pravdnih strank nikoli ni trdila, da je treba vzrok za poškodbo nasprotne stranke iskati drugje, ne pa v medsebojnem pretepu. Vzročna vzeza med protipravnim ravnanjem (udarjanjem s hokejsko palico oziroma lopato in PVC stoli) in škodo (poškodbami obeh pravdnih strank) torej nedvomno obstaja.

Škodo mora povrniti tisti, ki jo je povzročil, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde (1. odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). V citirani določbi je uzakonjeno pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu. Povzročitelj škode je tisti, ki mora dokazati, da ni kriv oziroma da je škoda nastala brez njegove krivde. V obravnavani zadevi sta bila tožnik in toženec hkrati povzročitelja in oškodovanca. Kot je bilo že obrazloženo, nobeni pravdni stranki ni uspelo dokazati, da je ravnala v mejah dovoljenega silobrana (1. odstavek 161. člena ZOR), zato je bilo ravnanje nedopustno. V nadaljevanju je bilo zato treba raziskati vprašanje medsebojne odškodninske odgovornosti udeležencev pretepa. Po pravilu o domnevni krivdi bi vsak udeleženec odgovarjal drug drugemu za celotno povzročeno škodo; oba udeleženca bi tako bila hkrati izključno odgovorna, kar pa je popoln logični nesmisel. Namen uzakonitve načela o domnevni krivdi je v olajšanju oškodovančevega položaja in je uresničljiv, kjer je položaj povzročitelja in oškodovanca jasno razmejen. Kadar pa sta oba udeleženca hkrati povzročitelj in oškodovanec, kot je bilo v pretepu 20.9.1998, ni več razlogov za varstvo oškodovanca v obliki domnevne krivde povzročitelja. Specifičnost škodnega dogodka, ki ga predstavlja pretep, je v tem, da gre za vzajemno povzročeno škodo in zato za medsebojne odškodninske zahtevke. To terja drugačno pojmovanje načela domnevne krivde. Nobena pravdna stranka v situaciji, v kateri o poteku dogodka vsaka izpoveduje drugače, zaslišane priče pa enako kot stranka, ki jih je predlagala, je najbolj logična in pravična rešitev, da udeleženca pretepa za medsebojno povzročeno škodo odgovarjata po enakih delih. Odločitev sodišča prve stopnje o polovični odgovornosti toženca za škodo, ki jo je utrpel tožnik, je zato pravilna.

O dogodku 21.3.1999: Pritožbeno sodišče ne dvomi v dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tisti, ki je najprej fizično napadel svojega brata oziroma tožnikovega strica J. L., nato se je lotil še tožnika, ga napadel in mu zlomil roko, pri čemer pa mu je spodrsnilo in je priletel v kombi, toženec. Rezultat dokazne ocene sodišča prve stopnje, da je bil toženec napadalec, tožnik pa se je le branil, temelji prvenstveno na prepričanju, ki si ga je sodišče prve stopnje v skladu z načelom neposrednosti ustvarilo glede na stanje na glavni obravnavi, ko je lahko najbolj kompetentno sklepalo o tem, katera dejstva so resnična in katera ne. Tožena stranka s pritožbenimi navedbami ne more omajati vrednostne ocene sodišča prve stopnje o nekredibilnosti same tožene stranke in prič I., P. in G. L.. Svoj zaključek o njihovi neverodostojnosti je prepričljivo podkrepilo z analizo konfliktnega razmerja med družinama tožeče in tožene stranke pred 21.3.1999. Uspeh dokaznega postopka je pokazal, da je bila tista oseba, ki je ob več priložnostih sprožila očetovo (toženčevo) reakcijo, hčerka P. (zatožila je materi - toženčevi ženi, da si Š. S. lasti del njihove zemlje in da jo je F. M. močno prijela nad komolcem in uščipnila, toženca pa je tudi obvestila, da tepejo mater - toženčevo ženo). Glede na to je logično in razumno zaključilo, da je bil toženec tisti, ki je napadel tožnika, ne pa obratno. Toženi stranki ni uspelo ovreči dejanske ugotovitve, da so bile poškodbe, ki jih je utrpel (pretres možganov, modrice in odrgnine na glavi), posledica padca po tleh oziroma udarca v kombi. Očitki o (ne)pristranskosti in (ne)prizadetosti priče M. S. so neutemeljeni.

Tudi pri ocenjevanju te priče je sodišče prve stopnje postopalo v skladu z metodo ugotavljanja spodnje premise sodniškega silogizma, ki jo sodišče zapoveduje zakonu (8. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Potem ko je analiziralo izpoved te priče kot posameznega dokaznega sredstva, jo primerjalo z drugimi posameznimi dokazi (z izpovedbami obeh pravdnih strank in ostalih prič), je v celoto združilo vse dokaze, ki govorijo za resničnost tožnikovih trditev o poteku škodnega dogodka. Okoliščina, da je tožnik odlašal z obiskom pri zdravniku, sama po sebi ne more pripeljati do drugačne odločitve o pravno relevantnem dejanskem stanju. Sklicevanje na okoliščine (vremenske razmere v mesecu marcu), ki naj bi potrjevale toženčevo trditev, da je bil zaradi zdravstvenega stanja nezmožen za brcanje, pa je nedopustna novota, saj toženec v pritožbi ni izkazal, da je brez svoje krivde ni mogel navesti do zaključka postopka na prvi stopnji (1. odstavek 337. člena ZPP).

Ker je sodišče prve stopnje glede obeh škodnih dogodkov na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo (pravila o odškodninski odgovornosti), pri čemer ni storilo nobene po uradni dolžnosti upoštevne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.