Jedro

Osnovo za odmero dodatka za ure obvezne prisotnosti v okviru dežurstva, ki so bile opravljene ponoči, v nedeljo ali na praznik, predstavlja 90 % urne vrednosti osnovne plače delovnega mesta, za katero se dežurstvo opravlja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna po predhodnem plačilu davkov in prispevkov plačati tožnici iz naslova premalo izplačanih plač neto zneske od bruto zneskov, ki so navedeni v 1. točki izreka sodbe, za obdobje od 15. 5. 2005 do 15. 9. 2006 pa neto zneske od bruto zneskov, ki so navedeni v 2. točki izreka sodbe, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožnici 749,80 EUR stroškov postopka. Na podlagi izvedenih dokazov je presodilo, da dežurnemu zdravniku za obvezno prisotnost na delu v nočnem času, na praznik in v nedeljo pripadajo dodatki v višini in po osnovi, ki sta določeni v 66. členu Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji, KP, Ur. l. RS, št. 14/1994 in nadaljnji (osnovo predstavlja osnovna plača zdravnika).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani (ugodilni) del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnici je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki 52,84 EUR stroškov postopka, svoje stroške pa krije sama. Obrazložilo je, da osnovo za odmero dodatkov za nočno delo, ter delo ob nedeljah in praznikih predstavlja osnovna plača zdravnika le v primeru, ko je zdravnik opravljal delo v teh posebnih pogojih, medtem ko je za čas zgolj obvezne prisotnosti osnova urna vrednost osnovne plače delovnega mesta, za katero se dežurstvo opravlja (tretji odstavek 69. člena KP).

3. Vrhovno sodišče je tožničinemu predlogu za dopustitev revizije ugodilo (VIII DoR 70/2010-6 z dne 16. 7. 2010) in le-to dopustilo glede vprašanja osnove za izračun dodatkov iz drugega odstavka 66. člena KP.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da predmet tožbenega zahtevka ni dodatek za čas obvezne prisotnosti, kot je sodišče druge stopnje napačno ugotovilo, temveč plačilo dela v posebnih delovnih pogojih, ki izvirajo iz razporeditve delovnega časa. Obširno utemeljuje, da bi ji tožena stranka morala obračunati dodatke za nočno delo, delo ob nedeljah in praznikih od osnove iz drugega odstavka 66. člena KP, ne pa od osnovne plače delovnega mesta, za katero se je dežurstvo opravljalo. Izpodbijana odločitev je v nasprotju s sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča (Pdp 1096/2005 z dne 23. 2. 2007). Razlaga Odbora za razlago KP (Ur. l. RS, št. 87/2003) se nanaša na plačilo dodatka za stalno pripravljenost in je ni mogoče širiti na 66. člen KP. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje.

5. Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da ta ni utemeljena in Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj jo zavrne.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Ker v primeru dopuščene revizije Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 121/2008), se ni moglo in ni smelo opredeliti do revizijskih očitkov o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka in o tem, da naj bi sodišče druge stopnje zmotno ugotovilo predmet tožbenega zahtevka.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Na podlagi tretjega odstavka 69. člena KP pripada zdravniku za vsako uro obvezne prisotnosti ob delavniku plačilo v višini 90 % urne vrednosti osnovne plače delovnega mesta, za katero se dežurstvo opravlja; če ure obvezne prisotnosti sovpadajo z nedeljo, praznikom ali nočnim časom, pripadajo zdravniku tudi dodatki v višini, kot so določeni v 66. členu KP. V prvem odstavku 66. člena KP je določeno, da pripadajo zdravniku za delo v posebnih delovnih pogojih, ki izvirajo iz razporeditve delovnega časa, dodatek za nočno delo v višini 30 %, dodatek za delo na praznik in v nedeljo pa v višini 100 %, pri čemer je osnova za izračun teh dodatkov osnovna plača zdravnika, preračunana na urno postavko (drugi odstavek 66. člena KP).

9. Med strankama je spor o tem, kaj predstavlja osnovo za odmero dodatka za ure obvezne prisotnosti v okviru dežurstva, ki so bile opravljene ponoči, v nedeljo ali na praznik. Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da je kot to osnovo treba šteti 90 % urne vrednosti osnovne plače delovnega mesta, za katero se opravlja dežurstvo (tretji odstavek 69. člena KP), in ne osnovno plačo zdravnika, preračunano na urno postavko (drugi odstavek 66. člena KP). V zvezi z urami obvezne prisotnosti v nedeljo, na praznik ali v nočnem času namreč tretji odstavek 69. člena KP napotuje na uporabo 66. člena KP le glede vrste in višine dodatkov, ki za to delo pripadajo zdravniku (torej 30 % dodatek za nočno delo in 100 % dodatek za delo na praznik in v nedeljo). Ker glede osnove za izračun dodatkov takšnega napotila ni, le-te ne more predstavljati osnovna plača zdravnika iz drugega odstavka 66. člena KP. Določilo tretjega odstavka 69. člena KP je zato pravilno razlagati tako, da 90 % urna vrednost osnovne plače delovnega mesta, za katero se opravlja dežurstvo, predstavlja tako osnovo za plačilo ur obvezne prisotnosti kot tudi osnovo za plačilo dodatka za tiste ure obvezne prisotnosti, ki sovpadajo z nedeljo, praznikom ali nočnim časom. Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je tožena stranka izplačala tožnici dodatek ob upoštevanju osnove iz tretjega odstavka 69. člena KP, je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

10. Revizija zmotno navaja, da je uporabo razlage, ki jo je o dodatku za stalno pripravljenost sprejel Odbor za razlago KP, drugostopenjsko sodišče nedopustno razširilo na dodatek za obvezno prisotnost. Sklicevanje na razlago Odbora ne predstavlja odločilnega razloga izpodbijane sodbe, temveč je pritožbeno sodišče s tem zgolj dodatno podkrepilo pravilnost razlage, ki jo je zavzelo glede tretjega odstavka 69. člena v zvezi s 66. členom KP. Pri tem je ustrezno obrazložilo, da se tako četrti odstavek 69. člena KP, ki ureja stalno pripravljenost, kot tudi tretji odstavek 69. člena KP, ki ureja obvezno prisotnost, glede dodatka za delo v nedeljo, na praznik ali v nočnem času na vsebinsko enak način, torej glede določitve vrste in odstotka dodatka, sklicujeta na uporabo 66. člena KP.

11. Na sprejem drugačne odločitve ne vpliva revizijski očitek, da izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse Višjega delovnega in socialnega sodišča (kot primer navaja zadevo Pdp 1096/2005, v kateri je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo in kot osnovo za plačilo dodatka iz tretjega odstavka 69. člena KP upoštevalo osnovno plačo tožnika-zdravnika). Vrhovno sodišče ni vezano na sodno prakso sodišča druge stopnje. Sicer pa iz obrazložitve sklepa VIII DoR 70/2010-6 izhaja, da je bilo predlogu za dopustitev revizije ugodeno prav zaradi neenotne sodne prakse sodišča druge stopnje glede osnove za izračun dodatka za dežurstvo v nedeljo, na praznik ali v nočnem času. Kakšna je pravilna uporaba prava glede tega pravnega vprašanja, je Vrhovno sodišče obrazložilo v 9. točki te sodbe. Poleg tega je pritožbeno sodišče v odločbah Pdp 1438/2008 z dne 24. 4. 2009, Pdp 153/2009 z dne 11. 11. 2009 in Pdp 391/2009 z dne 11. 11. 2009 o tretjem odstavku 69. člena v zvezi z drugim odstavkom 66. člena KP glede obravnavnega pravnega vprašanja zavzelo enako stališče kot v tožničinem sporu.

12. Z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

13. Odgovor na revizijo ni bistveno pripomogel k sprejemu odločitve, zato tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).