Jedro

Osnovna plača zdravnika je osnova za izračun dodatkov za nočno delo in delo ob nedeljah in praznikih le v primeru, ko je zdravnik opravljal delo v teh posebnih pogojih. Kadar pa gre za dodatek za čas obvezne prisotnosti, ob praznikih, nedeljah in ponoči, pa je osnova za izračun teh dodatkov (v odstotku) uran vrednost plače delovnega mesta, za katero se dežurstvo opravlja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišče prve stopnje (prvi odstavek in tretji odstavek izreka) spremeni tako, da se v tem delu glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki iz naslova premalo izplačanih plač izplačati

1. neto zneske od naslednjih bruto zneskov: - 15,68 EUR - 26,02 EUR - 32,91 EUR - 15,68 EUR - 32,91 EUR - 15,68 EUR - 32,91 EUR - 15,68 EUR - 34,97 EUR - 28,08 EUR - 8,68 EUR - 25,22 EUR - 25,22 EUR - 23,05 EUR - 16,95 EUR - 23,05 EUR - 66,15 EUR - 32,58 EUR - 10,57 EUR - 27,52 EUR - 50,85 EUR - 37,43 EUR - 4,03 EUR - 67,30 EUR - 33,90 EUR - 24,00 EUR

2. - neto znesek od bruto zneska 20,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2005 do plačila, - neto znesek od bruto zneska 37,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2005 do plačila, - neto znesek od bruto zneska 24,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2005 do plačila, - neto znesek od bruto zneska 38,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2005 do plačila, - neto znesek od bruto zneska 55,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2005 do plačila, - neto znesek od bruto zneska 35,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2005 do plačila, - neto znesek od bruto zneska 54,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2005 do plačila, - neto znesek od bruto zneska 38,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2005 do plačila, - neto znesek od bruto zneska 10,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2006 do plačila, - neto znesek od bruto zneska 38,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2006 do plačila, - neto znesek od bruto zneska 20,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2006 do plačila, - neto znesek od bruto zneska 34,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2006 do plačila, - neto znesek od bruto zneska 51,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2006 do plačila, - neto znesek od bruto zneska 51,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2006 do plačila, - neto znesek od bruto zneska 38,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2006 do plačila, - neto znesek od bruto zneska 7,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2006 do plačila, - neto znesek od bruto zneska 73,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2006 do plačila ter od navedenih bruto zneskov poravnati pripadajoče davke in prispevke, vse v 8 dneh, pod izvršbo.“ „ Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopa v višini 52,84 EUR v v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do plačila. Svoje stroške postopka tožeča stranka krije sama.

Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki izplačati iz naslova premalo izplačanih plač od v točki 1 navedenih bruto zneskov neto zneske in neto zneske od bruto zneskov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot izhaja iz točke 2 ter od navedenih bruto zneskov poravnati pripadajoče davke in prispevke, vse v 8 dneh pod izvršbo (prvi odstavek izreka). Višji zahtevek je zavrnilo (drugi odstavek izreka), odločilo pa je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 749,80 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva odločitve sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (tretji odstavek izreka).

Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pravočasno pritožuje tožena stranka. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistvene navedbe tožene stranke v obrazložitvi sodbe sicer smiselno povzelo, vendar se do teh pravno relevantnih navedb ni opredelilo. Ker sodba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so ti pomanjkljivi, je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa je tudi napačno uporabilo materialno pravo in sicer določbi 66. in 69. člena Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v povezavi z določbo takrat veljavnega 3. odstavka 42. člena Zakona o zdravniški službi. Navaja, da iz tožbe in prilog izhaja, da je tožnica dejansko zneskovno vtoževala razliko v plači za čas neefektivnih ur v dežurstvu ponoči, na nedelje in praznike v obdobju od januarja 2003 do avgusta 2006, čeprav je ves čas v pravdi zatrjevala, da terja plačilo za delo. Tožena stranka pa je zatrjevala in s plačilnimi listi tudi dokazala, da je efektivno delo tožeči stranki plačala tako, da je upoštevala njen količnik tudi pri obračunu dodatkov, obvezno prisotnost v dežurstvu, t.j. neefektivno delo, vključno z dodatki, ko to sovpada z nočnim časom, nedeljo ali praznikom, pa plačala z upoštevanjem količnika delovnega mesta, za katero se dežurstvo opravlja. Tako plačilo je bilo v skladu z 69. členom Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike ter Navodili za izračun osebnih dohodkov in povračil v K.. Sodišče prve stopnje je najprej ugotovilo specifično ureditev v 69. členu Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike glede dežurstva, vendar je v nadaljevanju obrazložitve nerazumljivo sprejelo zaključek, da so dodatki za obvezno prisotnost v nočnem času, na praznik in nedeljo v celoti urejeni v 66. členu in sicer tako glede višine dodatkov, kakor tudi glede osnove, od katere se dodatki obračunavajo, ki naj bi bila določena v 2. odstavku 66. člena Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike. Tako je sodišče odločilo, kot da 3. odstavek 69. člena te kolektivne pogodbe sploh ne bi obstajal ali kot da bi navedena določba v celoti napotila na uporabo 66. člena glede dodatkov, kar pa ne drži. Po stališču tožene stranke je razlikovanje med efektivnimi in neefektivnimi urami bistveno za uporabo določb Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike in za izvedbo plačila, saj je bilo v skladu z Zakonom o zdravniški službi plačilo za efektivne in neefektivne ure različno. Takšno plačilo pa se razteza tudi na izplačilo dodatkov k efektivnim ali neefektivnim uram, vključno s plačilom dodatkov iz razloga, ker te ure sovpadajo z nedeljo, praznikom ali nočnim časom. S takšno odločitvijo pa je sodišče prve stopnje izenačilo plačilo dodatka za čas obvezne prisotnosti t.j. neefektive v nočnem času, na dan praznika in nedelje z dodatkom, ki ga zdravnik dobi za efektivne ure, s čimer je kršilo določbo takrat veljavnega 3. odstavka 42. člena Zakona o zdravniški službi, saj bi moralo ob pravilni uporabi 69. člena kolektivne pogodbe in 3. odstavka 42. člena Zakona o zdravniški službi zahtevek zavrniti. Tožena stranka poudarja, da je pomembna tudi logična razlaga določb Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike. Po 69. členu je bilo plačilo za obvezno prisotnost odvisno od vrednotenja delovnega mesta, na katerem se dežurstvo opravlja. Tako sta bila dva zdravnika z različnima količnikoma delovnih mest v času obvezne prisotnosti v dežurstvu plačana enako, v skladu s količnikom delovnega mesta, za katero se dežurstvo opravlja in tako ni logično, da bi bila na račun dodatka različno plačana v času, ko je njuna obvezna prisotnost sovpadala z nedeljo, praznikom ali nočnim časom, kar bi bilo v nasprotju z 69. členom kolektivne pogodbe, pa tudi z določbo 3. odstavka 42. člena Zakona o zdravniški službi, saj bi bilo plačilo posameznega zdravnika enako, ne glede na to, ali se je dodatek nanašal na čas efektivnih ur ali na čas neefektivnih ur. Po pritožbenem stališču je sodišče prve stopnje kot pravno podlago napačno uporabilo 141. člen Zakona o delovnih razmerjih, saj je bil namen te določbe definirati, kaj sodi v delovni čas. Ta določba definira delovni čas drugače kot Direktiva 93/104/EC in je po mnenju tožene stranke v tem konkretnem primeru ni mogoče uporabiti, saj je specialna določba, ki je podlaga za uporabo določb Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike in različno plačilo efektivnih in neefektivnih ur v 3. odstavku 42. člena Zakona o zdravniški službi, ki je veljal v spornem obdobju. Sodišče prve stopnje pa se tudi ni opredelilo do dejstva, da so bila Navodila za izračun osebnih prejemkov in povračil v K. izdelana v sodelovanju z vsemi reprezentativnimi sindikati. Navodila so jasna in je način obračunavanja določen nedvoumno. Niti predstavniki zaposlenih, ki so ta navodila sprejeli, niti zaposleni, ki so bili z njimi seznanjeni, pa tudi ne Sindikat ... in tožnica do vložitve te tožbe niso izrazili pomislekov glede načina obračunavanja dežurstva. Tožena stranka še navaja, da je izrek sodbe v nasprotju z razlogi sodbe, saj je sodišče v obrazložitvi navedlo, da je upoštevalo tudi ugovor zastaranja za terjatve tožeče stranke iz naslova razlik v plači za mesec januar, februar in marec 2003, vendar pa je te tri zastarane zneske vključilo v dajatveni izrek sodbe. Sodišče je sicer izrek sodbe oblikovalo drugače kot je bil postavljen tožbeni zahtevek, vendar bi moralo kljub temu po mnenju tožene stranke obresti od bruto zneskov v tem delu zavrniti.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno ter toženi stranki naloži v plačilo nadaljnje pravdne stroške. Navaja, da je pravno naziranje tožene stranke napačno, saj tožeča stranka ne zahteva plačila za dežurstvo in stalno pripravljenost, ampak plačilo za delo v posebnih delovnih pogojih, ki izvirajo iz razporeditve delovnega časa.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila v tem, da je sodišče prve stopnje sicer bistvene navedbe tožene stranke v obrazložitvi smiselno povzelo, ker pa se do njih ni opredelilo, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so ti pomanjkljivi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodba primerno obrazložena, saj vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in se da preizkusiti.

Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče ni zavrnilo tožbenega zahtevka v obrestnem delu in sicer za zakonske zamudne obresti, kar bi moralo storiti kljub temu, da je samo drugače oblikovalo izrek sodbe. Iz tožbenega zahtevka ne izhaja, da bi tožeča stranka zakonske zamudne obresti zahtevala od bruto zneskov, saj je iz zahtevka jasno razvidno, da obresti zahteva od neto zneskov. Ker pa zahtevek v tem delu ni najbolje oblikovan, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je izrek oblikovalo tako, da so vse dosojene razlike v plači navedene v bruto zneskih, da pa je tožeča stranka upravičena do izplačila neto zneskov in da tudi zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih od v izreku navedenih bruto zneskov. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje kljub temu, da iz obrazložitve izhaja, da je upoštevalo ugovor tožene stranke glede zastaranja terjatve tožeče stranke iz naslova razlik v plači za mesec januar, februar in marec 2003, te tri zneske vključilo v dajatveni izrek sodbe. Sodišče prve stopnje bi moralo tožbeni zahtevek, ki se nanaša na te tri zneske zavrniti.

Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni pravilno uporabilo materialnega prava. Iz tožbe, ki temelji na evidenci opravljenih neefektivnih ur dežurstva z izračunom premalo izplačanih plač (A1) in plačilnih list za sporno obdobje (B4-B7), izhaja, da tožeča stranka za sporno obdobje zahteva plačilo razlike med dodatki, ki so ji bili za nočne, nedeljske in praznične neefektivne ure dežurstva obračunani od 90 % količnika osnovne plače delovnega mesta, za katero se dežurstvo opravlja (4,7) in temi dodatki glede na količnik delovnega mesta tožeče stranke (5,6 do aprila 2004 in 6,4 od aprila 2004 do konca vtoževanega obdobja), čeprav v tožbi in tekom postopka na prvi stopnji ne govori o neefektivnih urah dežurstva, ampak o razliki v plači za delo v manj ugodnem delovnem času. Tako je v vtoževanem obdobju od 1. januarja 2003 do 30. septembra 2006 opravila skupno 614,2 nočnih, 341,6 nedeljskih in 48 prazničnih neefektivnih ur dežurstva, ki naj bi ji bile plačane v nasprotju z 2. dostavkom 66. člena Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike, zaradi česar vtožuje bruto znesek 1.382,89 EUR, kot je razviden iz izračuna v prilogah pod A1. Kolektivna pogodba za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: panožna kolektivna pogodba, Ur. l. RS, št. 14/94, 15/94, 22/96, 23/96, 39/98, 46/98, 97/2000) v 3. odstavku 69. člena določa, da pripada zdravniku ob delavniku plačilo v višini 90 % urne vrednosti osnovne plače delovnega mesta, za katero se dežurstvo opravlja, če pa ure obvezne prisotnosti sovpadajo z nedeljo, praznikom ali nočnim časom, pripadajo zdravniku tudi dodatki v višini, kot so določeni v 66. členu te kolektivne pogodbe. Po 1. odstavku 66. člena pripadajo zdravniku za delo v posebnih delovnih pogojih, ki izvirajo iz razporeditve delovnega časa, tudi dodatek za nočno delo v višini 30 % in dodatka za delo na praznik in nedeljo v višini 100 %. Ta člen v 2. odstavku določa, da je osnova za izračun dodatkov osnovna plača zdravnika, preračunana na urno postavko in v 3. odstavku, da se dodatki iz 1. odstavka med seboj ne izključujejo, razen dodatka za delo na praznik in dodatka za delo v nedeljo. Iz takšne ureditve je kot logičen možen le sklep, da je osnovna plača zdravnika osnova za izračun dodatkov za nočno delo in delo ob nedeljah in praznikih le v primeru, ko je zdravnik opravljal delo v teh posebnih pogojih, kadar pa gre za dodatek za čas obvezne prisotnosti, kot je to v primeru tožeče stranke, ob praznikih, nedeljah in ponoči, pa je osnova za izračun teh dodatkov (v odstotku) urna vrednost osnovne plače delovnega mesta, za katero se dežurstvo opravlja.

Da je to tako, izhaja tudi iz razlage Odbora za razlago panožne kolektivne pogodbe (Ur. l. RS, št. 87/2003), ki se sicer nanaša na plačilo dodatkov za stalno pripravljenost, vendar pa so določbe, ki se nanašajo na plačilo za vsako uro stalne pripravljenosti in na plačilo dodatkov za pripravljenost ob nedeljah, praznikih ali nočnem času med seboj v popolnoma enakem razmerju kot citirane določbe, ki se nanašajo na obvezno prisotnost – dežurstvo. Tako 4. odstavek 69. člena panožne kolektivne pogodbe določa, da zdravniku za vsako uro stalne pripravljenosti pripada plačilo v višini 30 % urne vrednosti osnovne plače delovnega mesta, za katero se stanje pripravljenosti opravlja in da se ob nedeljah, praznikih in nočnem času dodatek poveča za ustrezne dodatke iz 66. člena te pogodbe. Komisija za razlago kolektivne pogodbe je sprejela razlago, ki je bila objavljana v Ur. l. RS, št. 87/2003, po kateri se plačilu za stalno pripravljenost v višini 30 % od osnove, ki jo predstavlja osnovna plača delovnega mesta, na katerem se stalna pripravljenost opravlja, dodajo dodatki po 66. členu panožne kolektivne pogodbe, izračunani iz količnika delovnega mesta, za katerega se stalna pripravljenost opravlja. Določbi 3. in 4. odstavka 69. člena se na vsebinsko enak način sklicujeta na dodatke iz 66. člena panožne kolektivne pogodbe, obenem pa se plačilo tako obvezne prisotnosti kot stalne pripravljenosti odmerja od vrednosti osnovne plače delovnega mesta, za katero se dežurstvo oziroma stalna pripravljenost opravlja. Navedeno pomeni, da je v obeh primerih dodatke za delo v posebnih delovnih pogojih (nočno delo, delo na praznik in nedeljo) možno odmeriti le od iste osnove, to pa je osnovna plača delovnega mesta, za katero se dežurstvo opravlja.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz plačilnih list v prilogah pod B izhaja, da je tožena stranka tožeči stranki obračunala dodatke za obvezno prisotnost, kadar je ta sovpadala z nočnim delom, delom na praznik ali na nedeljo ob upoštevanju količnika določenega za osnovno plačo delovnega mesta, za katero se je obvezna prisotnost opravljala. Na podlagi tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tožnici neefektivne ure v času dežurstva ponoči, na nedeljo ali praznik obračunavala skladno z določili panožne kolektivne pogodbe, saj je dodatke obračunala od osnovne plače delovnega mesta, na katerem je tožeča stranka dežurala. Zaradi tega je izpodbijana odločitev sodišče prve stopnje napačna, saj je tožbeni zahtevek neutemeljen in ga je potrebno zavrniti.

Ker je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, za kar je imelo podlago v 5. alinei 358. člena ZPP ter 1. odstavku 351. člena ZPP.

Tožeča stranka mora toženi stranki skladno z načelom odgovornosti za uspeh po 154. členu ZPP povrniti njene pravdne stroške in sicer stroške sodne takse za odgovor na tožbo v višini 32,84 EUR in stroške fotokopiranja v višini 20,00 EUR.

Tožena stranka je za pritožbo priglasila stroške sodnih taks, ki pa se glede na določilo Zakona o sodnih taksah ne plačujejo in ji stroški tako niso nastali. Pritožbene stroške je priglasila tudi tožeča stranka, ker pa je s pritožbo uspela nasprotna stranka, tožeča stranka skladno s 154. členom ZPP, sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.