Jedro

Za družbeno lastnino se niso uporabljala določila Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR), temveč predpisi, ki so urejali prehod družbene lastnine iz enega nosilca pravice uporabe na drugega. Priposestvovanje družbene lastnine pa ni bilo dovoljeno. Tudi gradnja na tujem svetu se je kot inštitut uporabljal samo za prehod lastninske pravice na zemljišču, ki je bilo v lasti fizične ali pravne osebe. Družbena lastnina tega inštituta ni poznala.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta zahtevala, da se ugotovi, da je lastnica nepremičnine s parc. št. 1667/0 k.o. D. do celote. Zavrnilo je tudi zahtevek po nasprotni tožbi, s katero je tožena stranka zahtevala plačilo uporabnine za uporabo sporne parcele za zadnjih pet let pred vložitvijo tožbe in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Zahtevek po tožbi je sodišče zavrnilo, ker je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala pogojev za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja in tudi ne pogojev za pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu. Zahtevek po nasprotni tožbi pa je zavrnilo, ker je ugotovilo, da je tožeča stranka večino stanovanj v stanovanjskem bloku, ki stojijo na navedeni nepremičnin prodala kar pomeni, da zaradi uporabe v zadnjih petih letih ni mogla biti okoriščena, zato tožena stranka uporabnine ne more zahtevati.

2. Zoper tisti del izreka sodbe, ki se nanaša na odločitev po tožbi, se iz vseh pritožbenih razlogov po pooblaščeni odvetniški družbi pritožuje tožeča stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in odloči, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti utemeljen oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov z obrestmi. V pritožbi najprej povzema zakonsko ureditev instituta priposestvovanja od leta 1964 do dneva vložitve tožbe, pri čemer poudarja, da je v obravnavani zadevi potrebno upoštevati najprej ODZ, od leta 1980 pa ZTRL in zaključuje, da se je priposestvovalna doba tožeče stranke iztekla že v času veljavnosti ZTRL. Prvostopenjskemu sodišču očita, da se ni opredelilo, do njenih navedb, da se je pogodba izgubila. Meni pa, da že odločbi SO K. z dne 3.7.1964 in z dne 28.10.1965 nedvomno nakazujeta, da je tožeča stranka lastninsko pravico na sporni nepremičnini pridobila na podlagi ustreznega in poštenega pravnega naslova in bi ob pravilni uporabi materialnega prava prvostopenjsko sodišče moralo ugotoviti, da je pravni prednik tožeče stranke prav gotovo razpolagal z dokazilom o lastništvo sporne nepremičnine in to dokazilo predložil upravnemu organu v postopku odločanja. Njene navedbe naj bi dodatno potrjeval tudi sklep o dedovanju št. D 259/79, z dne 2.2.1981, v katerem je tožena stranka sama priznala, da sporna nepremičnina ne spada v zapuščino, ter da bo izposlovala ustrezno vknjižbo na pravnega prednika tožeče stranke. To, da je tožena stranka sama navedla (v kolikor temu ne bi bilo tako, zapuščinsko sodišče tega prav gotovo ne bi zapisalo v sklep o dedovanju, ki nenazadnje predstavlja javno listino), da do zemljiškoknjižne realizacije oz. vknjižbe sporne nepremičnine v korist tožeče stranke še ni prišlo ter, da bo poskrbela za ustrezno preknjižbo dokazuje ravno to, kar zatrjuje tožeča stranka, torej, da je v soglasju s pravnim prednikom tožene stranke pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini ter, da sta bila tako tožena stranka, kot tudi njen pravni prednik s tem ves čas seznanjena. Sicer pa bi moralo sodišče, tudi kolikor je smatralo, da tožeča stranka ni imela zakonite posesti, ustrezno presoditi ali je imela dobroverno posest, ki prav tako zadostuje za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. Sicer pa sodišče tudi ne pojasni, zakaj bi tožeča stranka ob prodaji stanovanj morala preveriti, kako je z lastništvom sporne nepremičnine. Nenazadnje je bilo znano tako tožeči stranki, kot tudi kupcem stanovanj, kdo je zgradil učiteljski blok ter kdo je lastnik stanovanj v učiteljskem bloku, ki jih je do prodaje tožeča stranka tudi sicer oddajala v najem. Vse navedeno kvečjemu kaže na dobrovernost in ne na nedobrovernost tožeče stranke. Po izjavi M.F., ene izmed kupcev stanovanj v učiteljskem bloku, pa so se kupci stanovanj šele v letih 2006 do 2008 obrnili na Javni stanovanjski sklad MOK in na Urad za nepremičnine pri tožeči stranki ter skušali urediti vpis v zemljiško knjigo. Glede na navedeno je torej povsem razumljivo, da je bila tožeča stranka vse do takrat v dobri veri, da je sama lastnica sporne nepremičnine, o tem pa so bili prepričani tudi stanovalci učiteljskega bloka. Sicer pa je lastninsko pravico tožeča stranka pridobila tudi z gradnjo na tujem svetu, saj določilo 418. člena ODZ določa, da lastninsko pravico na zemljišču in zgradbi pridobi pošteni graditelj, v kolikor je lastnik zemljišča vedel za gradnjo in je poštenemu (dobrovernemu) graditelju ni takoj prepovedal. Pravni prednik tožeče stranke je bil prav gotovo dobroverni graditelj, saj je gradil na podlagi odločbe. Da tožena stranka gradnje ni prepovedala, pa izhaja tudi iz upravnega spisa, saj bi sicer pričela s postopkom izpodbijanja navedene pravne odločbe, tega pa očitno ni storila. Do navedenega pa se sodišče v izpodbijani sodbi niti ni opredelilo, kaj šele ustrezno presodilo. Ob tem sodišče zgolj na podlagi izjav tožene stranke in njenih sester, ki imajo sicer vse interese za uspeh v predmetni pravdi, presoja dobrovernost tožeče stranke in povsem nekritično sledi njihovim izpovedbam, da oče ni želel dovoli izgradnje bloka, da mu je tožeča stranka obljubila dve parceli, ki jih ni nikoli dobil, prav tako, da mu ni bilo nič plačano na račun sporne nepremičnine. Tožena stranka tudi ni predložila prav nobenega listinskega dokaza, ki bi dokazoval resničnost njenih navedb, J.P. tako očitno nikoli ni nasprotoval gradnji, prav tako ni nikakršnega dokaza, da bi se večkrat skušal pogovoriti in dogovoriti s tožečo stranko. Po mnenju pritožnice sta objektivni priči v tem postopku zgolj prič M.F. in D.F., ki sta obe skladno izpovedali, da se je tožeča stranka ves čas smatrala za lastnico sporne nepremičnine in učiteljskega bloka, tako pa so domnevali tudi vsi stanovalci, najemniki in večinoma tudi kasnejši kupci stanovanj v učiteljskem bloku, kar jasno nakazuje na dobrovernost tožeče stranke oz. njenega pravnega prednika. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Na pritožbo je po pooblaščenki odgovorila toženka, predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe in uveljavljala plačilo pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je najprej preizkusilo, ali je prišlo v postopku na prvi stopnji do kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj pritožba med drugim uveljavlja tudi ta pritožbeni razlog. Ker v tem delu pritožba ni obrazložena, je pritožbeno sodišče preizkusilo samo, ali je prišlo do kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere mora v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Ker takšnih kršitev ni ugotovilo, je zaključilo, da ta pritožbeni razlog ni utemeljen. Pritožba prvostopenjskemu sodišču tudi neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do njenih trditev, da se je pogodba – listina, na podlagi kateri naj bi tožeča stranka pridobila lastninsko pravico izgubila. V 14. točki razlogov izpodbijane sodbe je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala, da je sporno nepremičnino pridobila na podlagi pravnega posla. Glede na to, da tožeča stranka ni ničesar konkretnega povedala o vsebini zatrjevanega pravnega posla, se prvostopenjskemu sodišču tudi ni bilo treba opredeljevati do njenih trditev, da se listina o tem pravnem poslu izgubila. V 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pa je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev v zvezi z odločbami SO K. z dne 3.7.1964 in 28.10.1965, ki naj bi posredno dokazovali pridobitni naslov, tudi argumentirano obrazložilo.

6. V obravnavani zadevi pa je odločilno predvsem naslednje: Tudi v primeru, če bi tožeča stranka izkazala, da je leta 1964 s pravnim prednikom tožene stranke sklenila pravni posel, bi s takim pravnim poslom lahko pridobila le pravico uporabe na zemljišču v družbeni lastnini. Za družbeno lastnino pa se niso uporabljala določila Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 60 in 36/90, v nadaljevanju: ZTLR), temveč predpisi, ki so urejali prehod družbene lastnine iz enega nosilca pravice uporabe na drugega. Priposestvovanje družbene lastnine pa ni bilo dovoljeno. Tudi gradnja na tujem svetu se je kot inštitut uporabljal samo za prehod lastninske pravice na zemljišču, ki je bilo v lasti fizične ali pravne osebe. Družbena lastnina tega inštituta ni poznala. Drugega pravnega naslova za prehod lastninske pravice na sporni nepremičnini tožeča stranka ni zatrjevala in ga ne zatrjuje niti v pritožbi.

7. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve pritožnika za povrnitev pritožbenih stroškov. Te stroške na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP nosi tožeča stranka sama, saj s pritožbo ni uspela. Ker tožena stranka z navedbami v odgovoru na pritožbo ni prispevala k razjasnitvi zadeve, ne gre za potrebne stroške, zato trpi stroške odgovora na pritožbo sama (154., 155. in 156. člen ZPP).