Jedro

Obstoj dobrovernosti je nujni pogoj tako za priposestvovanje lastninske pravice kot tudi za pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem, kar sta načina pridobitve lastninske pravice na sporni nepremičnini, ki ju zatrjuje tožeča stranka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 2.647,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev obstoja lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 1667 k. o. D., kakor tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi na plačilo uporabnine. Tožeča stranka se je zoper zavrnilno sodbo pritožila, pritožbeno sodišče pa je njeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Zavrnitev zahtevka po nasprotni tožbi pa je ostala neizpodbijana in tako pravnomočna z iztekom pritožbenega roka.

2. Tožeča stranka vlaga revizijo zoper zavrnitev ugotovitvenega tožbenega zahtevka. V njej uveljavlja vse revizijske razloge, predlaga razveljavitev sodbe pritožbenega sodišča in vrnitev zadeve slednjemu v novo sojenje. Revidentka pritožbenemu sodišču očita, da je ugotovilo drugačno dejansko stanje, ne da bi opravilo glavno obravnavo, saj je ugotovilo, da gre pri sporni parceli za družbeno lastnino, na kateri pa prisostvovanje ni bilo mogoče. Opozarja, da je bilo priposestvovanje izključeno le med veljavnostjo Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ne pa tudi pred letom 1980 in tudi ne po prenehanju družbene lastnine. Trdi, da bi sodišče moralo po uradni dolžnosti upoštevati transformacijo pravice uporabe v lastninsko pravico po ZLNDL. Revidentka nadalje očita pritožbenemu sodišču, da se ni opredelilo do vseh njenih bistvenih pritožbenih navedb, da za uspešno priposestvovanje ob dvajsetletni priposestvovalni dobi zadošča obstoj dobrovernosti, ni pa potrebno izkazati zakonitosti posesti. Uveljavlja kršitev pravice do sodnega varstva, saj meni, da pritožbeno sodišče ni presojalo kritike dokazne ocene o neobstoju listine. Zavzema se za dokazno sklepanje, da je bil pravni posel o pridobitvi parcele sklenjen, sicer za objekt ne bi bilo izdano gradbeno dovoljenje. Pritožbeno sodišče naj tudi ne bi obravnavalo pritožbene graje glede ugotovitve dejstva, da je toženkin oče nasprotoval gradnji.

3. Toženka je na revizijo pravočasno odgovorila in predlaga njeno zavrnitev ter zahteva povrnitev stroškov.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Ključna dejanska ugotovitev, na katero je revizijsko sodišče vezano, je, da tožeča stranka oziroma njena pravna prednica nista (bili) dobroverni. Obstoj te predpostavke pa je nujni pogoj tako za priposestvovanje lastninske pravice kot tudi za pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem, kar sta načina pridobitve lastninske pravice na sporni nepremičnini, ki ju zatrjuje tožeča stranka.

6. Institut priposestvovanja je na nepremičninskem področju namenjen odpravi pomanjkljivosti, ki nastanejo pri pravnoposlovnih prenosih lastninske pravice na nepremičninah. V letu 1964, ko je toženkin oče izgubil posest nad sporno parcelo, saj se je na njej pričela gradnja bloka, je Ustava SFRJ v prvem odstavku 25. člena določala, da je ob pogoju izkazanega javnega interesa, ki temelji na zveznem predpisu, in proti plačilu pravične odmere, dopustna razlastitev nepremičnin, na katerih imajo fizične in pravne osebe lastninsko pravico. Prav zaradi take ureditve, ki je prepovedovala dejansko razlastitev brez ustreznega postopka in brez plačila pravičnega nadomestila, je tudi Zakon o denacionalizaciji iz obsega svojega učinkovanja izključil predpise in pravne posle, ki so veljali oziroma bili sklenjeni po uveljavitvi ustavno sprejemljive ureditve razlastitve v letu 1963(1). Dejanska razlastitev, ki je je bil deležen toženkin oče, je bila torej že v svojem izvoru protipravna celo po tedanji ureditvi.

7. Tožeča stranka namreč ni uspela dokazati, da bi na katerekoli način pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini. Obstoja pogodbe(2) ni dokazala, prav tako pa ne elementov, ki so bili po zakonu potrebni za pridobitev lastninske pravice na enega od zatrjevanih drugih načinov: bodisi priposestvovanja bodisi z gradnjo na tujem. Za oba ta načina je namreč potrebna posestnikova dobrovernost, torej prepričanje, da s svojimi ravnanji na nepremičnini ne posega v pravico tretjih(3). Glede elementa dobrovernosti je pritožbeno sodišče v 5. točki svoje sodbe potrdilo dokazno oceno sodišča prve stopnje in njegovo argumentacijo (16. točka sodbe sodišča prve stopnje), in kadar drugostopenjsko sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in iz nje izpeljane ugotovitve o odločilnih dejstvih, potem ni nujna ponovitev vseh dokaznih argumentov sodišča prve stopnje. Dovolj je, da iz razlogov pritožbene odločbe izhaja, da se je pritožbeno sodišče seznanilo s pritožbenimi razlogi in jih ni enostavno prezrlo. Prepovedi revizijskega izpodbijanja pravilno ugotovljenega dejanskega stanja na pritožbeni ravni pa ni mogoče zaobiti s konstruiranjem navideznih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Ob ugotavljanju ključnega elementa, ki je bil pravno pomemben za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, torej ni prišlo do nobenih od očitanih procesnih kršitev s strani pritožbenega sodišča. 8. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo po določbi 378. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

9. Tožeča stranka, ki z izrednim pravnim sredstvom ni uspela, je dolžna po določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP toženki povrniti njene stroške, nastale z vložitvijo odgovora na revizijo, ki jih je sodišče odmerilo v višini 2.647,20 EUR. Revizijske stroške je sodišče odmerilo v skladu s stroškovnikom in Zakonom o odvetniški tarifi za postopek z revizijo (tar. št. 3300; 2.186,00 EUR), za materialne stroške (tar. št. 6002; 20,00 EUR) in za 20 % DDV (tar. št. 6007; 441,20 EUR). Odmerjene stroške je tožeča stranka dolžna toženki plačati v petnajstdnevnem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe. Če v danem roku svoje obveznosti plačila pravdnih stroškov ne bo izpolnila, bo prišla v zamudo (299. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) in bo od zamude dalje dolžni tožnici plačati še zakonske zamudne obresti (378. člen OZ).

Op. št. (1): Sklep VSRS II Ips 380/2006. Op. št. (2): Promet s kmetijskimi zemljišči je v spornem obdobju urejal Zakon o prometu z zemljišči in stavbami (Ur. l. FLRJ 26/54).

Op. št. (3): Par. 418. Občnega državljanskega zakonika je uporabljal pojem poštenega graditelja. Ta izraz je bil po drugi svetovni vojni nadomeščen s pojmom dobroverni graditelj (odločbi VSRS II Ips 216/2005, II Ips 584/2006). Enako velja za določbo par. 1460 ODZ, ki zahteva „pravično, pošteno in pristno“ posest, torej posest, ki je dobroverna, zakonita in neviciozna.