Jedro

Vložitev zahtevka za revizijo neizbranega ponudnika v postopkih javnega naročanja ni procesna predpostavka odškodninskega zahtevka po 49. členu Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (ZPVPJN). Vendar pa se neizbrani ponudnik, v kolikor lahko v revizijskem postopku doseže poln učinek tega pravnega sredstva, z vložitvijo zahtevka za revizijo izogne učinku pretrganja vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem v postopku oddaje javnega naročila in zatrjevano škodo. Neizbrani ponudnik z odškodninskim zahtevkom po 49. členu ZPVPJN zasleduje svoj zasebni interes, zato se opustitve vložitve zahtevka za revizijo ne more razbremeniti s tem, da je zahtevek za revizijo vložil zagovornik javnega interesa. ZPVPJN obema potencialnima vložnikoma določa različne vloge, temu ustrezno so tudi posebej urejena nekatera procesna vprašanja.

Izrek

I.Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo sojenje.

II.Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Odločitev in nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje

1.Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo 332.543,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 13.217,81 EUR. V delu, relevantnem za odločanje o reviziji, je zavzelo stališče, da je tožba dopustna. Dejstvo, da tožeča stranka pred vložitvijo odškodninskega zahtevka ni vložila zahtevka za revizijo pred Državno revizijsko komisijo (v nadaljevanju DKOM), ne utemeljuje nedopustnosti tožbe, saj iz določbe 49. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (v nadaljevanju ZPVPJN) to ne izhaja. Po omenjenem členu lahko tožbo vloži vsakdo, ki meni, da je bil zaradi nezakonitega ravnanja naročnika oškodovan. Dodatne procesne predpostavke v tem členu niso določene. Za razliko od 42. člena ZPVPJN, ki je bil predmet presoje v odločbi Višjega sodišča v Ljubljani V Cpg 163/2016 z dne 13. 4. 2016, 49. člen ZPVPJN ne vsebuje dikcije "pod pogoji iz tega zakona", zato ni mogoče izpeljati zaključka, da za vložitev odškodninske tožbe zakon predvideva dodatni pogoj. Posebne procesne predpostavke ne ureja niti drugi odstavek 3. člena ZPVPJN. Procesne predpostavke morajo iz zakona izhajati dovolj jasno in nedvoumno; ni dopustno, da bi bila zaradi ne dovolj jasne zakonske norme stranki dokončno odvzeta pravica do sodnega varstva. Tožeči stranki je bilo dejansko onemogočeno vložiti zahtevek, ker je bila iz postopka oddaje javnega naročila izločena in ji ni bilo omogočeno vpogledati v spis. Zaradi tega razlogov za izločitev ni poznala, a je kljub temu storila vse, da bi bil zahtevek vložen, saj je s kršitvami seznanila Ministrstvo za javno upravo (v nadaljevanju MJU) kot organ, pristojen za vlaganje zahtevka za revizijo v javnem interesu, in s tem skušala zmanjšati nastalo škodo.

2.Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritrdilo je nosilnim stališčem sodišča prve stopnje, dodatno pa pojasnilo še, da je MJU kot zagovornik javnega interesa uspelo doseči odločitev DKOM, da je bil zahtevek za revizijo utemeljen, pri čemer pa sam postopek oddaje javnega naročila ni bil razveljavljen, ker je bila pogodba z izbranim ponudnikom že sklenjena. Četudi bi odločitev DKOM oziroma zahtevek za revizijo predstavljal procesno predpostavko za vložitev odškodninskega zahtevka, v tem primeru ni mogoč sklep, da ta predpostavka ni bila izpolnjena. Posledično navedbe tožeče stranke oziroma razlogi sodišča prve stopnje v zvezi s tem, ali je tožeča stranka mogla vložiti revizijski zahtevek, niso pravno odločilne.

Dopuščeni revizijski vprašanji

3. Na predlog tožene stranke je Vrhovno sodišče s sklepom III DoR 88/2023 z dne 22. 8. 2023 dopustilo revizijo glede vprašanj:

‒ Ali lahko tožbo za plačilo odškodnine zaradi kršitev v postopku oddaje javnega naročila vloži ponudnik, ki predhodno ni izkoristil postopkov pravnega varstva v predrevizijskem in revizijskem postopku po ZPVPJN?

‒ Ali dolžnost oškodovanca zmanjševati škodo zaradi kršitve pravil postopka oddaje javnega naročila obsega tudi vložitev zahtevka za revizijo po ZPVPJN?

Povzetek navedb in odgovora na revizijo

4.Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo. Vztraja, da je vložitev zahtevka za revizijo pred DKOM procesna predpostavka za vložitev odškodninskega zahtevka po 49. členu ZPVPJN. Stališče pravne teorije o tem vprašanju je enotno. Takšno stališče pa izhaja tudi iz odločbe Višjega sodišča v Ljubljani V Cpg 163/2016 z dne 13. 4. 2016, iz katere izrecno izhaja, da je vložitev revizije procesna predpostavka za dopustnost uveljavljanja sodnega varstva po celotnem petem poglavju ZPVPJN, katerega del je tudi 49. člen ZPVPJN. To stališče potrjuje tudi prvi odstavek 60. člena ZPVPJN, ki DKOM opredeljuje kot poseben, neodvisen in samostojen organ, ki odloča o zakonitosti oddaje javnega naročila in je po svoji vlogi na področju javnih naročil dejansko sodišče v smislu člena 267 Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU). Da je zakonodajalec izhajal iz vložitve revizije kot predpostavke za vložitev odškodninskega zahtevka, izhaja tudi iz ureditve instituta izpodbojnosti pogodbe, ki je omejena na subjektivni rok 6 mesecev in objektivni rok 12 mesecev. Glede dolžnosti zmanjševanja škode pa navaja, da je tožeča stranka zahtevo za vpogled v ponudbo izbranega ponudnika podala po roku treh delovnih dni za vložitev take zahteve iz 35. člena ZJN-3, kar pomeni, da je bila tožeča stranka že v tem delu neskrbna in ji ni mogoče slediti, da zahtevka pred DKOM ni mogla vložiti že zato, ker sploh ni mogla vpogledati v ponudbo izbranega ponudnika. Četudi pa tožeči stranki ni bil dovoljen vpogled, to ni nepremostljiva ovira za vložitev zahtevka za revizijo, saj je tak zahtevek mogoče vložiti zaradi vsake kršitve naročnika, tudi zaradi kršitve pravice do vpogleda. Priglasila je stroške revizijskega postopka.

5.Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo soglašala s stališčem sodišč prve in druge stopnje, da vložitev predrevizijskega in revizijskega postopka po ZPVPJN ni procesna predpostavka. Stališča pravnih teoretikov ne morejo izpodbiti dejstva, da ZPVPJN ne določa procesnih predpostavk za vložitev odškodninskih zahtevkov. Stališče v odločbi V Cpg 163/2016 temelji na določbi drugega odstavka 3. člena ZPVPJN, ki pa je bila z novelo iz leta 2017 spremenjena. Ker je odškodninski zahtevek možen tudi zaradi protipravnega ravnanja, do katerega je prišlo šele v fazi med pravnomočno izbiro ponudnika in sklenitvijo pogodbe, ter v primeru, ko naročnik po pravnomočnosti odločitve o oddaji javnega naročila, a pred sklenitvijo pogodbe, odstopi od javnega naročila, ne more držati, da je vložitev zahtevka pred DKOM procesna predpostavka. Glede obveznosti zmanjševanja škode navaja, da je izvedla vse razumne ukrepe za zmanjšanje škode; v okoliščinah obravnavane zadeve bi vložitev zahtevka za revizijo pred DKOM pomenila nesorazmerno breme. Stališče, po katerem bi breme nezakonitih odločitev javnega naročnika prevalili na opustitev zmanjševanja škode z vlaganjem revizijskih postopkov, vzpostavlja nepošteno zaščito javnih naročnikov, ki so v postopku oddaje javnega naročila ravnali nezakonito. Priglasila je stroške odgovora na revizijo.

6. Revizija je utemeljena.

Relevantno dejansko stanje

7. Bistvene dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), so naslednje:

‒ Tožeča stranka je vložila ponudbo v postopku oddaje javnega naročila za podelitev koncesije Urejanje in čiščenje javnih zelenih površin na območju tožene stranke.

‒ Ponudba tožeče stranke je bila izločena kot nedopustna, ker naj ne bi izpolnjevala zahtevanih referenčnih pogojev.

‒ Tožena stranka je z odločitvijo o oddaji javnega naročila z dne 7. 11. 2018, ki je bila objavljena 12. 11. 2018, naročilo oddala izbrani ponudnici.

‒ Tožeča stranka zoper odločitev o oddaji naročila ni vložila zahteve za revizijo, ampak je 15. 3. 2019 vložila pobudo na MJU, ki je 17. 5. 2019 vložilo zahtevo za revizijo postopka javnega naročila kot zagovornik javnega interesa.

‒ DKOM je s sklepom 10. 7. 2019 ugodila zahtevku za revizijo, ker je ugotovila več kršitev v postopku oddaje javnega naročila, vendar postopka oddaje javnega naročila ni razveljavila, ker je bila pogodba z izbranim ponudnikom že sklenjena.

Presoja utemeljenosti revizije

Obseg revizijskega preizkusa

8. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

Glede prvega dopuščenega vprašanja

Materialnopravna izhodišča

9. Procesne predpostavke so okoliščine, od (ne)obstoja katerih je odvisno, ali bo sodišče v postopku meritorno odločilo, kar je bistvo pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Zakonodajalec pri določitvi procesnih predpostavk ni neomejen. Možnost, da sodišče tožbo zavrže brez vsebinske odločitve, lahko pomeni omejitev pravice do sodnega varstva, lahko pa pomeni način izvrševanja pravice do sodnega varstva. Ta presoja je odvisna od narave konkretno presojane zakonske ureditve. Ustavno sodišče je že pojasnilo, da je dopustna zakonska ureditev, ki predpisuje obveznost, da mora stranka najprej poskusiti spor rešiti izvensodno. Možnost dostopa do sodišča je namreč v takšnih primerih le (za krajši čas) odložena, ne izključena.

10. Direktiva 2014/23/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o podeljevanju koncesijskih pogodb v 81. točki preambule določa, da je treba tudi v postopkih podelitve koncesij zagotoviti ustrezno sodno varstvo kandidatov in ponudnikov ter učinkovito uveljavljanje te direktive in načel PDEU, zato bi bilo treba Direktivo Sveta 89/665/EGS (v nadaljevanju Direktiva 89/665) z dne 21. decembra 1989 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o uporabi revizijskih postopkov oddaje javnih naročil za preskrbo in javnih naročil za gradnje ter Direktivo Sveta 92/13/EGS z dne 25. februarja 1992 o uskladitvi zakonov in drugih predpisov o uporabi pravil Skupnosti za oddajo javnih naročil podjetij na vodnem, energetskem, transportnem in telekomunikacijskem področju uporabljati tudi za koncesije za storitve in koncesije za gradnje, ki jih podelijo javni naročniki in naročniki. Direktiva 89/665 z dopolnitvami, ki so bile vanjo vključene z Direktivo Sveta 92/50/EGS z dne 18. junija 1992 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil storitev in Direktivo 2007/66/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2007 o spremembi direktiv Sveta 89/665/EGS in 92/13/EGS glede izboljšanja učinkovitosti revizijskih postopkov oddaje javnih naročil, v šesti uvodni izjavi navaja, da je treba zagotoviti, da v vseh državah članicah obstajajo ustrezni postopki, ki omogočajo, da se lahko nezakonito sprejete odločbe razveljavijo in da osebe, ki so bile oškodovane, dobijo odškodnino.

Opozarjanje na zatrjevano (delno) vračilo tožencev 1. 3. 2000 ni (bilo) relevantno. Pretrganje zastaranja namreč po nastopu tega ni (več) mogoče. Tudi če bi to zatrjevano (delno) plačilo tožencev lahko šteli za odpoved zastaranju, pa je tožnikova terjatev do vložitve tožbe ponovno zastarala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 13.706,42 EUR (prej 3,284.607,60 SIT) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, sodišče druge stopnje pa pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijano sodbo.

2.Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da ugodi njegovi pritožbi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in temu vrne zadevo v novo sojenje. Opozarja, da iz predloženih potrdil izhaja, da je tožencema v različnih časovnih obdobjih posojal različne zneske, pri čemer je rok vračila določen le v enem izmed teh potrdil. V nadaljevanju pa pravdni stranki nista določali rokov vračila, tako tudi ne v potrdilu z dne 16. 1. 1995, ko sta ugotovili, da na ta dan toženca tožniku dolgujeta 27.900 DEM. Ker torej rok vračila v tem potrdilu ni bil določen, je tožnik toženca skladno z določbo drugega odstavka 562. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) pisno pozval, naj mu posojilo vrneta 2. 8. 2005. Ta poziv ni bil uspešen, zato ju je 19. 10. 2005 pozval še enkrat in pri tem določil osemdnevni rok za vračilo posojila. Navedeno pomeni, da je petletni zastaralni rok začel teči 19. 10. 2005. Sodišči določbe 562. člena ZOR nista upoštevali in tega tudi nista obrazložili, uporabili pa sta določbo 371. člena ZOR, ki določa splošni petletni zastaralni rok. Izpodbijana odločitev je napačna; prav tako je obremenjena z bistveno kršitvijo določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kar izhaja tudi iz listin, ki so v spisu. Sodišče je sprejelo potrdilo o stanju dolga na dan 16. 1. 1995 in ta datum štelo kot začetek teka petletnega zastaralnega roka. Takšen zaključek pa je napačen, saj je tožnik že v tožbi navedel, da sta toženca po podpisu tega potrdila 1. 3. 2000 vrnila še 9.000 DEM, kar pomeni, da je treba tudi v primeru uporabe 371. člena ZPP kot začetek teka zastaranja šteti 2. 3. 2000. Glede tega sodišče ni zavzelo stališča. Tudi iz navedb tožencev izhaja, da sta svojo obveznost dokončno in v celoti poplačala 1. 3. 2000. To sicer ne drži, sta pa s tem plačilom pretrgala zastaranje.

3.Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

4.Revizija ni utemeljena.

5.Revizijski očitek nezadostne obrazloženosti izpodbijane odločbe je neutemeljen. Vrhovno sodišče poudarja, da sodbi sodišč nižjih stopenj, ki tvorita logično celoto, celovito obravnavata vsa sporna vprašanja. V stališčih, ki jih izražata, so povzeti tudi odgovori na bistvene navedbe tožnika. Ni nujno, da sodba odgovarja na vsako posamično navedbo oziroma pravni argument stranke posebej. Sodišče se je dolžno opredeliti le do tistih strankinih navedb, ki so dopustne in – po njegovi presoji – za odločitev bistvenega pomena.

Sodišči prve in druge stopnje sta zelo jasno obrazložili, zakaj toženca nista zavezana k plačilu v tem postopku uveljavljane terjatve, s čimer sta se tudi opredelili do stališč tožnika (da jih torej ne sprejemata).

6.Po dejanskih ugotovitvah sodišč nižjih stopenj, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP),(1) tožnik 16. 1. 1995 tožencema ni posodil nobenega denarja; tega dne so zgolj ugotovili skupno višino njunega dolga do tožnika. Takrat je bilo torej pretrgano zastaranje terjatev za vračilo prej posojenih zneskov (primerjaj 387. člen ZOR) in je to začelo teči znova (prvi in drugi odstavek 392. člena ZOR). V zvezi s temi terjatvami sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je bil rok njihove dospelosti določen (oziroma vsaj določljiv),(2) zaradi česar je (bilo) neutemeljeno tožnikovo sklicevanje na določbo drugega odstavka 562. člena ZOR; poleg tega ta določa (zgolj) zapadlost dolžnikove obveznosti iz naslova posojila, ko rok za njegovo vrnitev ni določen, ne pa posebnega zastaralnega roka, na kar zmotno nakazuje v reviziji. P resoja sodišč nižjih stopenj, da je v tej pravdi uveljavljana terjatev zastarala, je pravilna; obravnavana tožba je bila namreč vložena šele 21. 11. 2005, torej precej po preteku (splošnega petletnega) zastaralnega roka (371. člen in šesti odstavek 392. člena ZOR).

Pojasniti je treba, da opozarjanje na zatrjevano (delno) vračilo tožencev 1. 3. 2000 ni (bilo) relevantno. Pretrganje zastaranja namreč po nastopu tega ni (več) mogoče; nasprotne revizijske navedbe so zgrešene. Tudi če bi to zatrjevano (delno) plačilo tožencev lahko šteli za odpoved zastaranju (366. člen ZOR), po kateri upnik znova pridobi pravico zahtevati izpolnitev obveznosti, pa je tožnikova terjatev do vložitve tožbe ponovno zastarala.

Glede na (nepravilno) revizijsko stališče o začetku teka zastaranja velja dodati, da zastaranje tistih terjatev, pri katerih je pogoj za njihovo dospelost upnikov opomin, a ta ni dan, začne teči takrat, ko bi opomin moral biti dan.

7.Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo in z njo priglašene stroške zavrnilo.

---.---

Op. št. (1)Vse revizijske navedbe, ki te presegajo oziroma jim nasprotujejo, so zato neupoštevne.

Op. št. (2)Nekaj mesecev oziroma ko bo začel delovati lokal tožencev na Selanovem trgu, kar se je zgodilo v letu 1993; poleg tega je tožnik že pred zapisom potrdila z dne 16. 1. 1995 od tožencev večkrat zahteval vrnitev posojila.

Različen cilj varstva neizbranega ponudnika na eni strani in zagovornika javnega interesa na drugi strani se odraža tudi v različnih rokih, v katerih morata revizijo vložiti. Ta razlika ima lahko za posledico različne učinke začetega revizijskega postopka. Ker odškodninski zahtevek neizbranega ponudnika zasleduje izključno njegov zasebni interes, je pri presoji upravičenosti do odškodnine treba upoštevati, ali je domnevni oškodovanec izrabil pravna sredstva, ki so mu bila na voljo, preden je vložil odškodninski zahtevek, saj je ta, skladno s stališčem SEU v odločbi C-547/22, <em>ultima ratio</em> v primeru, ko je neizbranim ponudnikom dejansko odvzeta možnost, da bi jim koristil polni učinek drugih pravnih sredstev.

Tožeča stranka, ki ne bi izkoristila možnosti vložitve zahtevka za revizijo, bi s to opustitvijo pretrgala vzročno zvezo med očitanim protipravnim ravnanjem in zatrjevano škodo, kar pomeni, da škode, ki jo zatrjuje, ne bi bilo mogoče pripisati očitanemu protipravnemu ravnanju naročnika v postopku oddaje javnega naročila.

<em>Odgovor na dopuščeno vprašanje</em>

Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje se glasi, da dolžnost oškodovanca zmanjševati škodo zaradi kršitve pravil postopka oddaje javnega naročila lahko obsega tudi vložitev zahtevka za revizijo po ZPVPJN, saj se na ta način oškodovanec izogne učinku pretrganja vzročne zveze med očitanim protipravnim ravnanjem in zatrjevano škodo.

<strong>Odločitev o reviziji</strong>

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišča druge stopnje glede pravnega vprašanja vpliva (ne)vložitve zahtevka za revizijo neizbranega ponudnika na presojo odškodninske odgovornosti javnega naročnika so ostale neizčrpane pritožbene navedbe tožene stranke, s katerimi je nasprotovala presoji sodišča prve stopnje, da je bila tožeča stranka dejansko onemogočena pri vložitvi zahtevka za revizijo. Sodišče druge stopnje je na podlagi stališča - da vložitev zahtevka za revizijo ni procesna predpostavka dopustnosti odškodninskega zahtevka oziroma da je bila ta predpostavka izpolnjena s tem, ko je MJU kot zagovornik javnega interesa vložilo zahtevek za revizijo - kot pravno neodločilne opredelilo razloge sodišča prve stopnje in pritožbene navedbe v zvezi z vprašanjem, ali je bila tožeča stranka dejansko onemogočena pri vložitvi zahtevka v zvezi z revizijo. Zato je Vrhovno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). V novem sojenju naj sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke obravnava še z vidika neizčrpanih pritožbenih navedb, pri čemer naj upošteva celovito ureditev revizijskega postopka po ZPVPJN in na podlagi tega vnovič odloči o pritožbi.

<strong>Odločitev o revizijskih stroških</strong>

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP. Ker je Vrhovno sodišče razveljavilo odločbo sodišča druge stopnje, je odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo.

Senat je odločitev sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------<br>¹ Galič A., e-Komentar Ustave RS, 2011, e-kurs.si/komentar/procesne-predpostavke-omejitev-ali-nacin-izvrsevanja-pravice-do-sodnega-varstva/.<br>² Sklep Ustavnega sodišča Up-2635/07 z dne 4. 7. 2008.<br>³ Galič A., nav. delo.<br>⁴ Gre za zahtevo po sprejemu potrebnih ukrepov za učinkovito in hitro revizijo odločitev, ki so jih sprejeli naročniki, pri čemer se zagotavlja enaka obravnava ponudnikov.<br>⁵ Bukovec Marovt M. v: Zakon o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (ZPVPJN) s komentarjem in stvarnim kazalom, Uradni list RS, 2012, str. 147; Kranjc V., Odškodninska odgovornost naročnikov za kršitve pravil o javnem naročanju, v: Novosti pri javnih naročilih, Zbornik 3. strokovnega srečanja, GV Založba, 2012, str. 11-12; Samec N., Meje odškodninske odgovornosti javnega naročnika za ravnanja v postopku javnega naročanja - kaj lahko zahteva ponudnik in za kaj odgovarja javni naročnik, v: Kongres javnega naročanja, 2. strokovno srečanje naročnikov in ponudnikov v postopkih javnega naročanja, Uradni list RS, 2013, str. 31-32; Možina D., Odškodninska odgovornost v zvezi s postopki javnega naročanja, Podjetje in delo, št. 1/2018, str. 12; Prebil M. v: Zakon o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (ZPVPJN) s komentarjem, Uradni list RS, 2018, str. 227-228; Štemberger K., Sodno varstvo v sporih iz koncesijskih pogodb, Javna uprava, št. 1-2, 2023, str. 14.<br>⁶ Kranjc V., nav. delo, str. 11; Samec N., nav. delo, str. 31; Možina D., nav. delo, str. 12.<br>⁷ Bukovec Marovt M., nav. delo, str. 147.<br>⁸ Predlog zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja, EVA 2011-1611-0100, Poročevalec DZ, št. 239 z dne 16. 3. 2011, str. 31.<br>⁹ Odločba SEU C-547-22,<em> INGSTEEL spol. s r. o. proti Úrad pre verejné obstarávanie</em> z dne 6. 6. 2024; 47. točka obrazložitve in tam navedena sodna praksa SEU.<br>¹⁰ Možina D., Odškodninska odgovornost države, Pravni letopis, št. 1, 2013, str. 149.<br>¹¹ Sodba Vrhovnega sodišča III Ips 1014/2007 z dne 13. 1. 2011; sodba Vrhovnega sodišča III Ips 80/2017-3 z dne 19. 3. 2019; sodba Vrhovnega sodišča II Ips 117/2021 z dne 4. 7. 2022.<br>¹² Matas S. v: Zakon o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (ZPVPJN) s komentarjem, Uradni list RS, 2018, str. 45.<br>¹³ Ibid.

<strong>Zveza:</strong>

<div id="doc-connection"><div class="connection-category-wrapper"><span class="connection-category1"><strong>RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe</strong></span></div><div class="connection-detail1"> Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 23, 23/1<br> Zakon o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (2011) - ZPVPJN - člen 49<br></div></div>

<strong>Pridruženi dokumenti:*</strong>

<div class="disclaimer">*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih. </div>