Jedro

Za presojo, ali je sodišče nek dokazni predlog (ne)utemeljeno zavrnilo, je ključna obrazložitev tega dokaznega predloga.

Rezultati, pridobljeni s pomočjo poligrafiranja, niso pridobljeni v skladu z določbami ZKP, saj oseba nima nadzora nad rezultati izpovedovanja, zaradi česar tudi z vidika načelno sistemske rešitve poligrafiranje v kazenskem pravu ne sme biti dovoljeno kot dokaz, četudi bi obdolženi želel to vrsto zasliševanja.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo I K 12986/2010 z dne 19. 4. 2011 obsojenega S. C. spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po prvem in četrtem odstavku 302. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi z 22. členom KZ ter mu izreklo kazen eno leto in dva meseca zapora. Obsojencu je v izrečeno kazen vštelo čas prebit v priporu ter ga oprostilo plačilo stroškov postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 12986/2010 z dne 9. 2. 2012 pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo ter obsojenca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti obsojeni C. in njegov zagovornik. Obsojeni v zahtevi ter njeni dopolnitvi uveljavlja kršitev 22., 23. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Navaja tudi, da obravnavanega kaznivega dejanja ni storil, da ni zadostnih neposrednih materialnih dokazov za obsodilno sodbo ter da sodba temelji zgolj na njegovi predkaznovanosti. Zagovornik obsojenca v zahtevi uveljavlja kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca obtožbe oprosti oziroma da sodbo razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3.

Vrhovni državni tožilec je v odgovorih, ki sta bila podana v skladu z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zahtevi za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeni ter predlagal njuno zavrnitev. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca je sodišče dokazne predloge obrambe utemeljeno in argumentirano zavrnilo. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje vse potrebne razloge o odločilnih dejstvih, vključno z obrazložitvijo subjektivnega odnosa storilca do dejanja. Tudi pritožbeno sodišče je odgovorilo na vse pritožbene navedbe ter sodbo sodišča prve stopnje proučilo glede kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

4.

Odgovora vrhovnega državnega tožilca sta bila vročena obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njiju nista izjavila.

B.

5. V okviru uveljavljanja bistvenih kršitev določb kazenskega postopka zagovornik navaja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku najprej izvedlo dokaz z izvedencem medicinske stroke, ki je dejstva črpal iz spisovnega gradiva po stanju predhodnega, razveljavljenega postopka. V ponovljenem postopku so bili nato izvedeni še drugi dokazi, ki bi mogli bistveno vplivati na ugotovitve izvedenca, in sicer je priča R. pri ponovnem zaslišanju podala veliko podrobnejši opis dogodka v zvezi s svojim in obsojenčevim položajem ter načinom, kako je obsojenca udarila. Ker je sodišče zavrnilo predlog obrambe za postavitev novega izvedenca, dokaza z dopolnitvijo izvedenskega mnenja pa tudi ni izvedlo po uradni dolžnosti, se izvedenec do teh, novih okoliščin ni opredelil. 6. V zvezi z navedenimi očitki Vrhovno sodišče poudarja, da je za presojo, ali je sodišče nek dokazni predlog (ne)utemeljeno zavrnilo, ključna obrazložitev tega dokaznega predloga. Za uspešno uveljavljanje pravice do izvajanja dokazov namreč ne zadostuje, da stranka navede dokaz, ki naj se izvede, temveč mora hkrati navesti tudi, katera dejstva naj bi se s tem dokazala (prvi odstavek 289. člena ZKP). Le na tej podlagi sodišče presoja pravno relevantnost predlaganega dokaza ter verjetnost za njegov uspeh. Kadar iz obrazložitve dokaznega predloga ne izhaja, da bi se z izvedbo tega dokaza lahko razjasnila pravno pomembna dejstva oziroma kadar je očitno, da dokaz ne more biti uspešen, sodišče tak dokazni predlog zavrne.

7. V obravnavani zadevi je zagovornik na glavni obravnavi dne 18. 4. 2011 kot razlog za postavitev novega izvedenca medicinske stroke oziroma komisije pri Medicinski fakulteti v Ljubljani navedel zgolj, da postavljeni izvedenec ni točno vedel, kaj je tonfa, ter da obsojenčeve poškodbe niso mogle nastati tako, kot je izpovedala priča R. (list. št. 469). Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog utemeljeno zavrnilo ter obrazložilo, da si je postavljeni izvedenec na glavni obravnavi tonfo ogledal ter se opredelil do vseh vprašanj, ki so s stališča njegove stroke pomembna za ta kazenski postopek. Ker torej obramba v postopku pred sodiščem prve stopnje potrebe po postavitvi novega izvedenca ni utemeljevala z okoliščino, da so bili po izdelavi izvedenskega mnenja izvedeni dokazi, ki bi mogli bistveno vplivati na ugotovitve izvedenca, na tak način tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti ne more utemeljevati relevantnosti tega dokaznega predloga ter posledično kršitve pravice do izvajanja dokazov v njeno korist. Z navedbo, da sodišče tudi po uradni dolžnosti ni izvedlo dokaza z dopolnitvijo izvedenskega mnenja, pa zagovornik ne uveljavlja kršitve pravic obrambe, temveč nakazuje na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Pravice obrambe niso bile kršene niti z zavrnitvijo dokaznega predloga za opravo rekonstrukcije dogodka, ki jo je na glavni obravnavi dne 18. 4. 2011 predlagal obsojenec in ki naj bi pokazala, da poškodb ni mogoče prizadejati na način, kot ga je opisala priča R. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je bil izveden izčrpni dokazni postopek z zaslišanjem prič ter izvedenca, ob tem pa je tudi obsojeni pokazal položaj, v katerem naj bi se nahajal. S predlagano rekonstrukcijo bi se lahko ugotavljalo le, ali je objektivno mogoče, da je praznik z eno roko držal dvignjen stol in z drugo roko udarjal obsojenca, kot je izpovedal. Ker pa je takšna situacija izkustveno povsem verjetna, obramba pa ni ponudila nobene okoliščine, ki bi kazala na to, da se dogodek na tak način sploh ne bi mogel odviti (npr. občutna razlika v višini oziroma moči obsojenca in paznika, velikost in položaj dvignjenega stola ipd.), gre tudi po presoji Vrhovnega sodišča za dokaz, ki za obrambo očitno ne bi mogel biti uspešen. Ocena sodišča prve stopnje, da je rekonstrukcija dogodka nepotrebna, zato ne pomeni nedovoljene anticipacije izida dokazovanja.

9. Pravilno pa je sodišče zavrnilo tudi dokazni predlog obrambe za poligrafsko testiranje obremenilnih prič in obsojenca. Vrhovno sodišče je v odločbi I Ips 447/2006 z dne 7. 9. 2007 (glej tudi odločbo Ustavnega sodišča Up-3367/07 z dne 2. 7. 2009), še jasneje pa v odločbi I Ips 185/2009 z dne 29. 10. 2009 zavzelo stališče, da so rezultati poligrafske preiskave do te mere nezanesljivi, da v kazenskem postopku ne morejo biti dovoljen dokaz, ter da sodišče z zavrnitvijo nedovoljenega dokaza ne krši pravice do obrambe. V odločbah Kp 5/2005 z dne 2. 11. 2005 ter I Ips 262/2007 z dne 14. 2. 2008 je Vrhovno sodišče pojasnilo tudi, da rezultati, ki so pridobljeni s pomočjo poligrafiranja, niso pridobljeni v skladu z določbami ZKP, saj oseba nima nadzora nad rezultati izpovedovanja, zaradi česar tudi z vidika načelno sistemske rešitve poligrafiranje v kazenskem pravu ne sme biti dovoljeno kot dokaz, četudi bi obdolženi želel to vrsto zasliševanja.

10. Vrhovno sodišče nadalje zavrača tudi očitke obsojenca in zagovornika, da se sodišče druge stopnje ni argumentirano opredelilo do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na zavrnitev dokaznih predlogov obrambe. Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da je pritožbeno sodišče te pritožbene navedbe obravnavalo, vendar je kot zadostne in utemeljene sprejelo razloge sodišča prve stopnje (list. št. 554). V povezavi z razlogi prvostopenjske sodbe, s katerimi je pritožbeno sodišče v celoti soglašalo, so bile pritožbene navedbe tako zadovoljivo presojene.

11. Zagovornik sodišču prve in druge stopnje nadalje očita, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, katero konkretno zakonito uradno dejanje paznika R. je obsojenec poskušal preprečiti, zaradi česar sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišči sta po oceni zagovornika kršili tudi materialno prvo, saj neizpolnitev ukaza še ne predstavlja preprečitve uradnega dejanja v smislu določbe prvega in četrtega odstavka 302. člena KZ, pač pa gre za disciplinski prestopek. Navaja, da obsojenec z očitanim ravnanjem ne bi mogel doseči nikakršnega učinka v smislu prepovedane posledice oziroma pazniku ne bi mogel preprečiti zakonitega uradnega dejanja. Obsojenec ni imel kam pobegniti, zato v obravnavanem primeru nikdar ne bi moglo priti do dokončanja kaznivega dejanja. Preprečitev uradnega dejanja bi bila podana le v primeru, če bi uradna oseba z namenom, da obsojenca odstrani iz prostora, že pričela zakonito uporabljati prisilna sredstva, do česar v obravnavanem primeru ni prišlo. V zvezi z zakonitostjo uradnega dejanja zagovornik še navaja, da je nesprejemljivo utemeljevanje zakonitosti postopanja paznika R. s sklicevanjem na vsebino poročila A. K. in izpovedbe prič R. in Š., saj je le sodišče pristojno presoditi, ali je bilo neko postopanje zakonito ali ne.

12. Vrhovno sodišče sicer soglaša s stališčem zagovornika, da zgolj neizvršitev ukaza še ne predstavlja kaznivega dejanja po prvem in četrtem odstavku 302. člena KZ, saj se to kaznivo dejanje lahko stori le v aktivni obliki, torej s silo ali grožnjo, ki je usmerjena na uradno osebo. Vendar se v obravnavanem primeru obsojencu ne očita, da ni izvršil ukaza, naj preneha s pljuvanjem in vpitjem ter naj zapusti prostor za rekreacijo. Očitek obsojencu je, da je na izrečen ukaz reagiral tako, da je prijel stol, ga dvignil nad svojo glavo in poskušal z njim zamahniti proti R. Gre torej za aktivno ravnanje obsojenca, usmerjeno proti pazniku R. Zagovornik neutemeljeno trdi tudi, da v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje ni navedeno, katero zakonito uradno dejanje je obsojenec poskušal preprečiti. Tako iz izreka kot iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da gre za ravnanje, ki je bilo potrebno za zagotovitev reda in discipline v zavodu, skladno z določbami 235. in 239. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS) ter 18. in 55. členom Pravilnika o izvrševanju nalog paznikov (v nadaljevanju Pravilnik), po katerih so pazniki pooblaščeni, da skrbijo za red, varnost in disciplino v zavodu ter lahko med drugim uporabijo telesno silo, če drugače ni mogoče zagotoviti izvršitve ukaza, izjemoma pa smejo uporabiti tudi prisilna sredstva. V konkretnem primeru so bili torej pazniki upravičeni uporabiti telesno silo, da bi obsojenca odvedli iz prostora za rekreacijo, kjer je kršil red in mir (14. stran sodbe sodišča prve stopnje), pri čemer za izpolnitev zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja ni potrebno, da bi pazniki to uradno dejanje že pričeli izvrševati, kot zmotno meni zagovornik. Z vidika pravilne uporabe materialnega prava pa je irelevantno tudi vprašanje zakonitosti ravnanja paznika R. po tem, ko je obsojeni stol že dvignil in z njim poskušal zamahniti (torej vprašanje, ali je paznik R. na to ravnanje upravičeno reagiral tako, da je zoper obdolženca uporabil gumijevko), saj nadaljnji razvoj dogodka (obsojenčeva reakcija na uporabo gumijevke) v obtožbenem očitku ni zajet. 13. Zagovornik neutemeljeno uveljavlja kršitev materialnega prava tudi z navedbami, da dejanje obsojenca ni bilo usmerjeno zoper uradno osebo, ko je ta pazila na obdolženca. Ni mogoče pritrditi stališču, da R. kot vodja paznikov oddelka pripora pri zagotavljanju reda in discipline ni imel pristojnosti nad obsojencem, ker je slednji tedaj prestajal kazen zapora in naj bi bil torej pod pristojnostjo vodje paznikov zapora. Sistemizacija delovnih mest oziroma notranja organizacija dela v zavodu namreč nima nikakršnega vpliva na pristojnosti, ki jih imajo pravosodni policisti na podlagi citiranih določb ZIKS in Pravilnika, ter posledično na vprašanje, ali gre za uradno osebo v smislu četrtega odstavka 302. člena KZ.

14. Zagovornik nadalje uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da sodba ne vsebuje razlogov o obstoju obsojenčevega naklepa, temveč le ugotovitev, da se je obsojenec dejanja zavedal in ga hotel storiti. Po oceni zagovornika se pritožbeno sodišče neutemeljeno sklicuje na predhodne razloge sodbe, iz katerih naj bi smiselno izhajal direktni naklep. Izvedeni postopek ni potrdil obtožnega očitka, da je obsojenec poskušal s stolom zamahniti proti R., zato tudi obsojenčev naklep ni dokazan. Po oceni zagovornika že sam opis dogajanja izključuje vsakršno možnost, da je imel obsojenec konkretni namen v smeri preprečitve uradnega dejanja.

15. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni podalo zgolj abstraktne zakonske definicije direktnega naklepa, torej da se je obsojenec zavedal dejanja in ga hotel storiti (15. stran sodbe), temveč je obsojenčev naklep opredelilo tudi na konkretni ravni. Ugotovilo je namreč, da je obsojenec „prijel stol in ga dvignil nad svojo glavo in poskušal z njim zamahniti proti R., da bi mu preprečil zakonito uradno dejanje, potrebno za zagotovitev reda in discipline v zavodu“ (14. stran sodbe), iz česar določno izhaja, da je po oceni sodišča obsojenčev naklep zajemal tako njegovo ravnanje kot tudi prepovedano posledico, do katere sicer ni prišlo. Vrhovno sodišče pritrjuje razlogom drugostopne sodbe, da podrobnejša obrazložitev vsebine obsojenčeve zavesti in volje v obravnavanem primeru ni potrebna, saj že narava očitanega dejanja ter okoliščine, v katerih je bilo storjeno (in ki so podrobno pojasnjene v predhodnih delih sodbe sodišča prve stopnje) ne dopuščajo razlage, da bi obsojenec dvignil stol in z njim zamahnil proti pazniku iz malomarnosti ali celo po naključju. Z navedbami, da obsojenčev naklep ni dokazan, ker izvedeni postopek ni potrdil obtožnega očitka, da je obsojenec s stolom poskušal zamahniti proti pazniku, pa zagovornik ponovno uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče prav tako zavrača tiste navedbe zahteve v zvezi z odsotnostjo obsojenčevega naklepa, ki jih zagovornik uveljavlja v okviru nepravilne uporabe materialnega prava. Dejstvo, da obsojenec ni imel kam pobegniti ter da je dejanje ostalo pri poskusu namreč obsojenčevega naklepa do nastanka prepovedane posledice po pravilih materialnega prava ne izključuje.

16. Kot neutemeljene Vrhovno sodišče ocenjuje tudi navedbe obsojenca, ki se nanašajo na pristranskost predsednika senata sodišča prve stopnje, s čimer nakazuje na izločitveni razlog sodnika po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, kar predstavlja relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Ker lahko stranka ta izločitveni razlog uveljavlja najkasneje do konca glavne obravnave, česar obramba ni storila, se tudi v postopku z izrednim pravnim sredstvom nanj ne more sklicevati (drugi odstavek 41. člena ZKP).

17. Vrhovno sodišče ne soglaša niti s stališčem obsojenca, da zaključki sodišča prve stopnje glede storitve kaznivega dejanja in obsojenčeve krivde temeljijo zgolj na predkaznovanosti. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku zaslišalo več prič in izvedlo dokaz z izvedencem medicinske stroke, v obrazložitvi sodbe pa je obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je sklepalo o obstoju posameznih pravno relevantnih dejstev. Zaradi že navedene omejitve razlogov, zaradi katerih je dovoljeno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP), Vrhovno sodišče ni presojalo preostalih navedb obsojenčeve zahteve. Z navedbami, da ni izkazana njegova krivda, da je paznik R. zoper njega podal krivo kazensko ovadbo, da je sodišče kazenski postopek speljalo brez kakršnihkoli neposrednih materialnih dokazov, da je pritožbeno sodišče nekritično potrdilo nepravilne ugotovitve sodišča prve stopnje ter podobnimi navedbami namreč obsojenec izpodbija izključno dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi. Zatrjevane kršitve 22., 23. in 29. člena Ustave pa so do te mere nekonkretizirane, da jih ni mogoče preizkusiti (glej sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008).

C.

18. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, delno pa sta zahtevi vloženi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato ju je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

19. Upoštevaje premoženjsko stanje obsojenca, ki izhaja iz podatkov spisa, je Vrhovno sodišče na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP obsojenca oprostilo plačila sodne takse za obravnavo tega izrednega pravnega sredstva.