Jedro

Tožnik je pravni interes, izvirajoč iz ponudbe za prodajo parcele 450/3, ki jo je toženka podala 21.6.2002, izčrpal s prej navedeno tožbo in na njeni podlagi ne more več graditi svojega pravnega interesa.

Tožnik ni izkazal, da je bila njegova obligacijska pravica zaradi obravnavane vknjižbe kršena, zato obravnavani tožbeni zahtevek (izbrisna tožba - 243. člen Zakona o zemljiški knjigi) ni utemeljen.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje, pritožbama tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (I. točka izreka) in stroškovni odločbi (III. točka izreka) spremeni tako, da se: - I. točka izreka glasi:„Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:“Aneks k kupoprodajni pogodbi z dne 17.4.2002, sklenjen med prvo in drugo ter tretje toženo stranko dne 18.12.2002 je ničen in nima pravnega učinka. Ugotovi se neveljavnost vknjižbe lastninske pravice drugo in tretje tožene stranke na delu parcele 432 k.o. P., in sicer tistega dela parcele 432 k.o. P., ki predstavlja bivšo parcelo 450/3 k.o. P. in je v elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru (in skici terenske meritve izvedenca M.P. z dne 27.6.2013, katera je sestavni del te sodbe) označen z rezervirano parcelno št. 432/2 k.o. P. in se pri tej parceli vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje na ime prve tožene stranke, sedaj H.B. d.d., do celote.“ - III. točka izreka glasi:„Tožeča stranka je dolžna povrniti prvi toženki 1.203,78 EUR stroškov postopka, drugi toženki in tretje tožencu pa skupaj 1.242,63 EUR stroškov postopka v roku 15 dni.“ Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti pritožbene stroške prvi toženki v višini 379,42 EUR in drugi ter tretje tožencu skupaj 379,42 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo: - da je Aneks k kupoprodajni pogodbi z dne 17.4.2002, sklenjen med prvo in drugo ter tretje toženo stranko dne 18.12.2002 ničen in nima pravnega učinka; - neveljavnost vknjižbe lastninske pravice drugo in tretje tožene stranke na delu parcele 432 k.o. P., in sicer tistega dela parcele 432 k.o. P., ki predstavlja bivšo parcelo 450/3 k.o. P. (1) in je v elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru (in skici terenske meritve izvedenca M.P. z dne 27.6.2013, katera je sestavni del te sodbe) označen z rezervirano parcelno št. 432/2 k.o. P. in se pri tej parceli vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje na ime prve tožene stranke, sedaj H.B. d.d., do celote (I. točka izreka). V preostalem delu, v katerem je tožeče stranka zahtevala vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja bremen prosto, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). O stroških pravdnega postopka je odločilo, da so tožene stranke dolžne solidarno v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 3.024,26 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tako tožeča kot tožena stranka.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (II. točka izreka), in sicer iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni in se ugodi tudi temu delu tožbenega zahtevka ter toženi stranki naloži v plačilo tudi pritožbene stroške postopka, podrejeno, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je iz podatkov spisa razbrati, da je bila vknjižena zaznamba spora pri parceli 450/3 k.o. P. že 19.2.2003 v zadevi P 292/2002. Prva toženka je ravnala v nasprotju s predpisi (ZKZ), ko je dosegla združitev parcele 450/3, ki je bila kmetijsko zemljišče s parcelo 432. Ničnost je torej določena s samim zakonom in se razteza na vsa dejanja, ki so povezana s pravnim poslom prenosa kmetijskega zemljišča v nasprotju z zakonom. Ker je ničnost v ZKZ določena v javnem interesu in se nanjo lahko sklicuje vsaka zainteresirana stranka, je povsem logično, da takšna ničnost posledično pomeni, da se učinki ničnosti raztezajo tudi na kasnejše pridobitelje določenih pravic (hipotek), ne glede na to ali je bila v zemljiški knjigi zabeležena sporna zaznamba spora ali prepoved. Ničnost zahteva vzpostavitev stanja kot je bilo pred pripojitvijo parcele 450/3 k parceli 432 in sklenitvijo aneksa. Nadalje ničnost aneksa pomeni, da druga in tretja tožena stranka nista nikoli pridobila lastninske pravice na parceli 450/3 oz. na ustreznem delu parcele 432, ki obsega površino parcele 450/3. Vprašanje dobre vere in zaupanja v podatke zemljiške knjige upravičencev do vpisanih hipotek pa ni obstajalo že glede na dejstvo, da je bila parcela 450/3 obremenjena z zaznambo spora. Izpostavilo bi se lahko vprašanje nujnosti razširitve tožbe zoper vknjižene upravičence do hipotek, vendar je vprašanje ničnosti vknjiženih hipotek bilo potrebno reševati v okviru predhodnega vprašanja in v tem primeru ni potrebno s tožbo zajeti tudi upravičence do hipotek (primerjaj odločbi VS RS II Ips 612/96 in II Ips 420/2007).

4. Drugo toženka in tretje toženec sta na pritožbo tožnika odgovorila, predlagata zavrnitev pritožbe in v izpodbijanem delu potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

5. Prva toženka (v nadaljevanju: toženka) sodbo izpodbija v ugodilnem delu, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Zahtevek tožnika z dne 25.11.2012 (o katerem je sodišče odločilo z izpodbijano sodbo) - glede na zahtevek postavljen v tožbi z dne 26.4.2004 - ne predstavlja spremembe tožbe v smislu drugega odstavka 184. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), temveč gre za delni umik tožbe po 188. členu ZPP. Tožnik je namreč svoj zahtevek zmanjšal – s tožbo z dne 26.4.2004 je zahteval, da se prejšnje zemljiškoknjižno stanje vzpostavi pri celotni parceli 432 in 450/3, z zahtevkom z dne 25.11.2012 pa zmanjšuje zahtevek tako, da zahteva vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja le na delu parcele 432, ki predstavlja bivšo parcelo 450/3. S tem, ko je sodišče štelo zahtevek postavljen v vlogi z dne 25.11.2012 za spremembo tožbe in ne za delni umik tožbe in ko je dovolilo spremembo tožbe, je bistveno kršilo določbe ZPP, kar pa je imelo za posledico nezakonitost in nepravilnost izpodbijane odločbe. Prva toženka je že z vlogo z dne 17.1.2012 in nato še z vlogo z dne 11.4.2013 nasprotovala delnemu umiku tožbe in vanj ni privolila. Torej bi sodišče moralo odločiti o prvotno postavljenem zahtevku, kot da (delnega) umika tožbe ne bi bilo. Ker je sodišče zmotno štelo, da gre pri zahtevku z dne 25.11.2012 za spremembo tožbe in ne za (delni) umik tožbe, je izvajalo dokaze in upoštevalo navedbe tožnika, ki so bile podane prepozno (glede na določbo 286. člena ZPP). Tako je dopustilo tudi izvedbo dokaza z izvedencem geodetske stroke in dokaz z elaboratom, ki ga je tožnik predlagal šele z vlogo z dne 25.11.2012, s tem da niti ni navedel, zakaj ju do sedaj (v osmih letih pravdanja) ni navedel. Gre namreč za dokaze, ki bi jih tožnik, glede na tožbene navedbe, moral predložiti že do konca prvega naroka. Z navedenimi dokazi tožnik ne utemeljuje spremembe tožbe, temveč utemeljuje zahtevek, ki ga je podal že v tožbi. Glede na sodno prakso je sicer dopustno navajati nova dejstva in dokaze, vendar le v kolikor se ta nova dejstva in dokazi nanašajo na utemeljitev spremembe tožbe, za kar pa ne gre v obravnavanem primeru. Stanje kakršno je danes v zemljiški knjigi, je namreč popolnoma enako stanju, ko je tožnik leta 2004 vlagal tožbo, prav tako se od vložitve tožbe do danes ni spremenilo nobeno dejstvo. Zato ni nikakršnega opravičljivega razloga, da je tožnik šele po osmih letih pravdanja predlagal dokaz z izvedencem geodetom in elaboratom. Te dokaze bi moral tožnik, da bi bila tožba sklepčna, predlagati do zaključka prvega naroka. Tudi materialno pravo in sodna praksa se od vložitve tožbe nista spremenili. Torej, če bi sodišče pravilno uporabilo določbe ZPP in bi ugotovilo, da gre za delni umik tožbe, dokaza z izvedencem geodetske stroke, elaboratom in ostale navedbe in dokaze podane šele v vlogi z dne 25.11.2012, ne bi smelo dopustiti in izvajati. S tem, ko je sodišče dopustilo in izvedlo prepozno predlagane dokaze, je kršilo določbe ZPP, ta kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Podrejeno, v kolikor pritožbeno sodišče ne bi soglašalo z gornjim naziranjem pritožnice, pa je pritožnica mnenja, da bi tožnik najkasneje na naroku dne 27.11.2012 moral spremeniti tožbo, pa je ni. Tožnik je vlogo z dne 25.11.2012 podal prepozno, saj je sodnik pred zaključkom glavne obravnave ni prejel. Tožnik je torej tožbo spremenil po zaključku glavne obravnave, to pa je, glede na določbo prvega odstavka 184. člena ZPP, prepozno. Ker je sodišče prepozno vlogo upoštevalo, je bistveno kršilo določbe postopka, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Tudi sicer dopustitev spremembe tožbe v konkretni zadevi ni bila smotrna, saj dopuščena sprememba tožbe ne bo doprinesla k dokončni ureditvi razmerja med pravdnimi strankami. Tožnik namreč zasleduje cilj, da bo prva toženka del parcele 432 k.o. P. prodala njemu, do česar pa kljub spremenjeni tožbi ne bo prišlo. Ponovna vzpostavitev parcele 450/3 k.o. P. in zk stanja pri njej, bi vzpostavila le stanje lastništva, kakršno je bilo pred devetimi leti, v naravi pa so se okoliščine že tako spremenile (bivša parcela 450/3 se je v celoti združila s parcelo 432, tako da je postala nedeljiva enota s slednjo), da bi bila prodaja navedenega zemljišča tožniku nemogoča in nesmiselna. Poleg tega pa je del zemljišča, ki predstavlja del parcele št. 450/3, obremenjen z več hipotekami in za tožnika tako nakup takega zemljišča nima nobenega smisla. Z izpodbijano sodbo se le dopušča tožniku, da na svoj način „šikanira“ toženke. S tem, ko je sodišče dovolilo spremembo tožbe po tem, ko je sodišče na prvi stopnji odločilo že dvakrat, trikrat je že zaključilo glavno obravnavo, je dodatno zavleklo postopek, kar je v nasprotju s 185. členom ZPP in je tudi zato odločitev sodišča prve stopnje nepravilna - odločitev, da se spremembo tožbe dopusti, ni bila smotrna in je bila kot taka nezakonita. Navedeni kršitvi pravil postopka je pritožnica uveljavljala že v vlogi z dne 11.4.2013, a se sodišče do teh navedbe ni opredelilo, kar pomeni, da je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedbe pritožnice, da je lokacijsko informacijo za parcelo št. 450/2, iz katere izhaja, da gre za stavbno zemljišče, pridobila v okviru rednega pridobivanja lokacijske informacije na Občini, gre torej za javno listino in je zato ravnala v dobri veri, da predstavlja parcela 450/3 stavbno zemljišče. Enako je bila pritožnica dobroverna ob sklenitvi aneksa k pogodbi z dne 17.4.2002, z dne 18.12.2002. Glede na to, da je parcela 450/3 po stanju na dan sklenitve aneksa, upoštevaje lokacijsko informacijo, bila opredeljena kot stavbno zemljišče, prislini predpisi niso bili kršeni. V tem pogledu je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje oz. se o tej relevantni okoliščini ni opredelilo (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), v posledici nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja pa je materialno pravno napačno uporabilo (glede na to, da je šlo za stavbno zemljišče, določbe ZKZ niso bile kršene) in posledično nepravilno odločilo, da je izpodbijani aneks z dne 18.12.2003 ničen. Tožnik po pritožničinem mnenju tudi ni izkazal pravnega interesa. Ni namreč dokazal, da je bil (edini) predkupni upravičenec. Tožnik pravnega interesa nima tudi zato, ker kljub uspehu v tem pravdnem postopku ne bi mogel uveljavljati predkupne pravice, glede na to, da je pravdni postopek P 287/2006 (v katerem je tožnik uveljavljal svojo predkupno pravico in pri tem ni uspel) pravnomočno zaključen, obnovitveni razlogi za obnovo tistega postopka, pa tudi če bi tožnik v tem postopku uspel, ne bodo podani. Tudi sicer tožnik ne more uspešno zahtevati od pritožnice, da sklene pogodbo ravno z njim, saj upravna enota takega posla ni odobrila.

6. Tožnik je na pritožbo prve toženke odgovoril. Navaja, da je za pravilno odločitev povsem nepomembno navajanje pritožbe glede umika dela zahtevka. Prav toženka prezre, da se je najprej spustila v obravnavanje in nato nasprotovala delnemu umiku. Sodišče pa ji je dodelilo potreben čas za obravnavanje po delnem umiku. Seveda pa morebitna procesna napaka sodišča prve stopnje glede izdaje sklepa o ustavitvi postopka v delu umika ne vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe in jo lahko odpravi samo pritožbeno sodišče. Deplasirane so navedbe v zvezi z vlogo tožnika z dne 25.11.2012, ki jo je sodišče prejelo 26.11.2012, zadnja obravnava pa je bila 26.9.2013. V postopku se je tudi izkazalo, da je bila parcele 450/3 kmetijsko zemljišče in da tudi ni pomembno vprašanje dobre vere, ko gre za spoštovanje obveznih predpisov. Da je šlo za izigravanje obveznih predpisov pa je ugotovilo že Vrhovno sodišče (v konkretni zadevi ) s sklepom II Ips 1272/2008. Neutemeljeno je tudi navajanje o neobstoju pravnega interesa. Tožnik je namreč bil edini sprejemnik ponudbe, ki je ostal v postopku in uveljavljal razveljavitev pravnega posla in sklenitev pogodbe z njim. Bil pa je tudi predkupni upravičenec.

7. Druga in tretji toženec (v nadaljevanju: toženca) navajata, da bi imel tožnik pravni interes za ugotovitev ničnosti predmetnega aneksa le, v kolikor bi ugoditev zahtevku zanj pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. V obravnavanem postopku pa je bilo nedvoumno dokazano, da tožnik ni edini predkupni upravičenec, oz. da ni tisti predkupni upravičenec, ki bi mu bila upravna enota dolžna izdati soglasje (odobritev), torej predkupni upravičenec z močnejšo pravico. Ponavljata, da je bil tožbeni zahtevek tožnika v pravdnem postopku P 287/2006, v katerem je tožnik zahteval sklenitev prodajne pogodbe za predmetno parcelo s toženko, pravnomočno zavrnjen, ker tožnik ni podal ustreznih trditev v zvezi s tem, da bi morala toženka izmed več prejemnikov ponudbe skleniti pogodbo prav s tožnikom. Toženca sta namreč kot solastnika zemljišča, ki meji na sporno parcelo, tudi sama predkupna upravičenca. Glede na to, da je ponudbo za prodajo podalo več oseb s predkupno pravico enakega vrstnega reda, izbiro kupca opravi ponudnik, zato tožnik v primeru ugotovitve ničnosti predmetnega aneksa v nobenem primeru ne bi mogel doseči sklenitve prodajne pogodbe s toženko oz. pridobiti soglasja upravne enote. Sodišče je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je dopustilo spremembo tožbe, saj je bila ta vložena prepozno, po koncu glavne obravnave. Tožnik je spremembo tožbe vložil z vlogo z dne 25.11.2012, dejstvo, da je bila glavna obravnava znova začeta zaradi razveljavitve sodbe pa ne more vplivati na podaljšanje roka za spremembo tožbe. V kolikor se pritožbeno sodišče z navedenim stališčem ne bi strinjalo, toženca izpostavljata, da bi moral tožnik tožbo spremeniti najkasneje na naroku dne 27.11.2012, česar pa ni storil, saj sodnika pred zaključkom glavne obravnave ni obvestil, da je tožbo z vlogo z dne 25.11.2012 spremenil, čeprav je vedel, da njegove vloge z dne 25.11.2012 sodnik ni prejel. Zato je tožnik vlogo z dne 25.11.2012 očitno podal prepozno, čeprav je za to imel osem let časa. Tožnik je tožbo torej spremenil tudi po zaključku glavne obravnave z dne 27.11.2012, to pa je glede na določbo 184. člena ZPP prepozno. Prvotni tožbeni zahtevek bi bil v celoti neutemeljen, saj je bil neizvršljiv - sporni aneks se nanaša samo na del sedanje parcele 432, sodišče pa ne more samo posegati v stanje zemljiške knjige na način, da ponovno vzpostavi parcelo št. 450/3, ki ne obstoji več na podlagi pravnomočne odločbe GURS. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je bila storjena tudi s tem, da je sodišče izvedlo dokaz z izvedencem geodetske stroke zaradi izvedbe elaborata, čeprav je bil tožnik s predlogom tega dokaza prekludiran, saj je izvedbo tega dokaza predlagal šele v vlogi z dne 26.11.2012, torej osem let po vložitvi tožbe, čeprav je bilo zemljiškoknjižno stanje pri spornih parcelah 432 in 450/3 v letu 2004 ob vložitvi tožbe enako kot ob vložitvi navedene vloge. Tožnik za podani dokazni predlog ni podal nobenih opravičljivih razlogov. Očitno je s tem želel le popraviti napako, ker dokaza, ki bi ga moral predlagati najkasneje do konca prvega naroka, ni predlagal. Predlagani dokaz se ne nanaša na spremembo tožbe, ki jo je tožnik podal z vlogo z dne 25.11.2012, temveč ta dokaza utemeljuje sam zahtevek, ki ga je tožnik podal že v tožbi z dne 26.4.2004, saj se, kot je bilo že pojasnjeno, zemljiškoknjižno stanje obravnavanih parcel od vložitve tožbe dalje ni spremenilo. Izvedba predlaganega dokaza je bila bistvena za odločitev sodišča o zahtevku po izbrisni tožbi, saj bi sodišče, v kolikor elaborat ne bi bil izveden, moralo zahtevek po izbrisni tožbi zavrniti, saj sodišče samo ne bi bilo upravičeno in pristojno posegati v dokončno in pravnomočno odločbo GURS, s katero je bila parcela 450/3 pripojena parceli 432. Brez izvedenega elaborata sodišče ne bi moglo odločiti, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje na parceli 450/3, saj ta tedaj ni več obstajala. Toženca še poudarjata, da v konkretnem primeru ni šlo za promet gozdnega zemljišča s pravnim poslom, saj je bila parcela 450/3 pripojena k parceli 432 na podlagi pravnomočne odločbe GURS. Ta odločba je zadevano združitev parcel uredila na podlagi drugega odstavka 43. člena ZENDMPE ter v skladu z določili istega zakona. S sklenitvijo spornega aneksa so bile zgolj določene medsebojne obveznosti, lastninsko pravico na parceli št. 450/3 pa sta toženca pridobila s pravnomočno odločbo.

8. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožbi prve toženke in druge toženke ter tretjega toženca sta utemeljeni.

9. Tožnik s tožbenim zahtevkom vtožuje ugotovitev ničnosti aneksa k pogodbi z dne 17.4.2002, sklenjenega med toženci dne 8.12.2002 in neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice drugo in tretje toženca na delu parcele 432, ki predstavlja nekdanjo parcelo 450/3 in je v elaboratu izvedenca označena z rezervirano parcelno št. 432/2 in v posledici navedenega pri tej parceli vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, in sicer iz razloga, ker je parcela 450/3 predstavljala gozd in bi toženci pri sklenitvi aneksa morali spoštovali določbe Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju: ZKZ) o prometu s kmetijskimi zemljišči, česar pa niso storili. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje (in česar noben od pritožnikov ne prereka), je pravna prednica prve toženke (v nadaljevanju: prva toženka) pri UE dne 21.6.2002 podala ponudbo za prodajo tedanje parcele 450/3, katero je sprejelo šest oseb, med njimi tudi tožnik, ki je izjavil, da uveljavlja predkupno pravico. UE je dne 20.8.2002 izvedla ustno obravnavo z vsemi prijavljenimi interesenti in prodajalko, nakar je prva toženka 1.10.2002 umaknila ponudbo za prodajo in kasneje z drugo in tretje tožencem sklenila sporni aneks.

10. Za tožbo s tako oblikovanim tožbenim zahtevkom, ko tožnik nima zahtevka v svojo korist, bi tožnik po oceni pritožbenega sodišča moral izkazati pravni interes zanjo, in sicer, da bi mu uspeh v tej pravdi odprl možnosti, da v nadaljnjem sodnem postopku uveljavi svojo zatrjevano predkupno pravico po določbah ZKZ. Tožnik je tak interes v času vložitve tožbe izkazoval, saj je, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, v rokih, ki jih določa za to ZKZ, vložil tožbo, katera se je vodila pri Okrajnem sodišču v Piranu pod opr.št. P 292/2002 oz. P 287/2006, s katero je zahteval, da prva toženka z njim sklene kupoprodajno pogodbo za parcelo 450/3. Vendar je ta zadeva pravnomočno zaključena (26.5.2009), tožnikov tožbeni zahtevek pa je bil zavrnjen. Tožnik je torej pravni interes, izvirajoč iz ponudbe za prodajo parcele 450/3, ki jo je toženka podala 21.6.2002, izčrpal s prej navedeno tožbo in na njeni podlagi ne more več graditi svojega pravnega interesa. Kot izkazujejo spisovni podatki, pa tožnik po pravnomočnosti sodbe P 287/2006 ni ustrezno utemeljeval svojega pravnega interesa (2).

11. Glede na navedeno, po oceni pritožbenega sodišča, tožnik ni izkazal, da je bila njegova obligacijska pravica zaradi obravnavane vknjižbe kršena, zato obravnavani tožbeni zahtevek (izbrisna tožba - 243. člen Zakona o zemljiški knjigi) ni utemeljen. Že zaradi navedenega je bilo potrebno utemeljenima pritožbama tožencev ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti (peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP) tako, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe, pritožbo tožnika pa zavrniti in v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrditi sodbo sodišča prve stopnje, v posledici česar je odpadla potreba po odgovoru pritožbenega sodišča do ostalih pritožbenih navedb pritožnikov.

12. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje (165. člen ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da stroški prve toženke predstavljajo, upoštevaje doslej veljavno Odvetniško tarifo (20. člen Odvetniške tarife (Ur.l. RS, št. 2/2015), v nadaljevanju: OT) in doslej veljavno taksno tarifo (39. člen Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1)), znesek 1.203,78 EUR stroški druge in tretjega toženca pa znesek 1.242,63 EUR (stroški zastopanja - sestavljanje vlog, zastopanje na naroku; 20 % DDV; potni stroški), kot izhaja iz obračuna stroškovnikov v spisu (listovna št. 182, 122, 52). Upoštevaje navedeno je pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka spremenilo tako, kot izhaja iz drugega odstavka I. točke izreka te sodbe (3).

13. Ker so prva toženka in druga ter tretji toženec s pritožbo v celoti uspeli, so upravičeni do povrnitve svojih pritožbenih stroškov (165., 154. in 155. člen ZPP) , kateri so odmerjeni glede na doslej veljavno Odvetniško tarifo (20. člena OT) in upoštevaje dosedanje predpise in tarife o sodnih taksah (39. člen ZST-1) za prvo toženko na znesek 384,10 EUR, za drugo in tretje toženca skupaj pa tudi na znesek 384,10 EUR, ki predstavlja sodno takso za pritožbo, sestavo pritožbe in administrativne stroške ter 22 % DDV, kot je razvidno iz stroškovnikov v spisu (listovna št. 210 in 219) (4). Pritožbeno sodišče pa drugo in tretje tožencu ni priznalo stroškov za odgovor na pritožbo tožnika, saj z odgovorom na pritožbo nista pripomogla k rešitvi zadeve, zaradi česar ne gre za potrebne pravdne stroške v smislu 155. člena ZPP.

op. št. 1: V nadaljevanju bodo nepremičnine označene brez k.o., saj se vse nahajajo v k.o. P..

op. št. 2: V vlogi z dne 30.6.2012 (l. št. 114) je navajal, da bo na podlagi pravnomočne sodbe o ugotovitvi ničnosti aneksa dosegel obnovo postopka v zadevi P 292/2002 oz. sedaj 876/2006 pri čemer ne navaja obnovitvenih razlogov.

op. št. 3: Toženci zakonskih zamudnih obresti niso zahtevali.

op. št. 4: Toženci zakonskih zamudnih obresti niso uveljavljali.