Jedro

V socialnih sporih je sodišče pri svoji odločitvi vezano na materialno pravo. Datum nastanka invalidnosti je pomemben zaradi pridobitve določenih pravic (npr. pri izpolnjevanju potrebne gostote za priznanje samih pravic iz naslova invalidskega zavarovanja, itd.), zaradi tega stranke v zvezi s tem nimajo razpolagalnih pravic, ki bi nasprotovale prisilnim predpisom (3/3 ZPP). Sodišče prve stopnje je zato tožniku pravilno priznalo pravico do dela v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno od datuma, ki ga je ugotovila invalidska komisija druge stopnje, kljub temu, da je tožnik v tožbi navedel drug datum. Zato sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka ni prekoračilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 19. 3. 2012 in z dne 2. 11. 2012 (I. točka izreka). Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in mu priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami: zmožen za pretežno sedeče, fizično nenaporno delo, z možnostjo, da se lahko razhodi na krajše razdalje po ravnem, kjer ne potrebuje binokularnega vida in kjer ni nevarnosti za poškodbo desnega očesa, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, od 5. 1. 2012 dalje (II. točka izreka). Tožnika je napotilo, da se v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe prijavi pri pristojnem Zavodu RS za zaposlovanje (III. točka izreka) in mu priznalo pravico do delne invalidske pokojnine, o odmeri in izplačevanju pa je dolžan odločiti toženec s posebno upravno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe (IV. točka izreka). Toženko je zavezalo, da tožniku plača stroške postopka v višini 433,20 EUR (V. točka izreka).

Zoper zadnji stavek II. točke izreka, glede odločitve sodišča, glede datuma priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja, se pritožuje toženka. Ne strinja z odločitvijo sodišča, da se tožniku priznajo pravice od 5. 1. 2012 dalje. Meni, da je tožnik v tožbi zahteval priznanje takšnih pravic od pravnomočnosti sodbe. Tako je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, kar vpliva na samo vsebino sodbe.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da je bila tožba vložena zaradi dokončnega upravnega akta toženca, s katerim je bilo napačno odločeno o pravici do invalidnine tožnika, predvsem pa o stopnji invalidnosti in o njegovi preostali delovni zmožnosti. Tožnik je bil prizadet v svojih pravicah in pravnih koristih. Zatrjeval je, da obstoji njegova delovna zmožnost samo za 4 ure dnevno in ne za 6 ur dnevno. Pri tem pa je izhajal iz dejstva, da je invalidnost podana od 5. 1. 2012, kot je to ugotovila invalidska komisija II. stopnje v odločbi z dne 19. 3. 2012. Ni nasprotoval dnevu nastanka invalidnosti in to tekom postopka niti ni bilo sporno. Sodišče je o zadevi odločilo, saj ima pravico do polne jurisdikcije, v skladu z drugim odstavkom 81. člena ZDSS-1. Sodišče, ko je odpravilo izpodbijano odločbo in samo odločilo o invalidnosti tožnika ni v ničemer prekoračilo tožbenega zahtevka. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijanega dela sodbe v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti niti ni sodišče prekoračilo tožbenega zahtevka, kakor zatrjuje toženka v pritožbi.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji - v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke št. ... z dne 2. 11. 2012, s katero se je tožnik razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in se mu je priznala pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami: zmožen je za pretežno sedeče delo, kjer ne potrebuje binokularnega vida in kjer ni nevarnosti za poškodbe desnega očesa, s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno, od 18. 10. 2012 dalje. Z navedeno odločbo je bila pritožba zavrnjena, odločba Območne enote A. z dne 19. 3. 2012 pa spremenjena.

Pritožba se nanaša zgolj na odločitev od kdaj dalje tožniku gredo pravice v posledici razvrstitve v III. kategorijo invalidnosti. Toženka se pri tem sklicuje na to, da je tožnik v tožbi zahteval, da mu naj takšne pravice gredo od pravnomočnosti dalje.

Pritožbene navedbe niso v skladu s samo tožbo in tožbenim zahtevkom. Tožnik je v tožbi z dne 3. 12. 2012 trdil, da je prizadet v svojih pravicah, ker je bilo o stopnji invalidnosti in o preostali delovni zmožnosti napačno odločeno. Menil je, da dokončna odločba neustrezno spreminja odločbo prve stopnje z dne 19. 3. 2012. Pri tem je glede preostale delovne zmožnosti menil, da bi moral biti razvrščen v II. kategorijo invalidnosti, saj je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. V tožbenem zahtevku ni navedel od kdaj dalje naj se mu te pravice priznajo (v točki 1 ni navedeno, da od pravnomočnosti te sodbe dalje). Tekom samega postopka pred sodiščem prve stopnje tudi ni bilo sporno od kdaj dalje je pri tožniku podana invalidnost. Iz dopolnilnega izvedenskega mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 9. 6. 2014 pa izhaja, da je tožnik zmožen za delo 4 ure dnevno z omejitvami. Ker IK II. stopnje v dopolnilnem mnenju ni navedlo, od kdaj dalje je pri tožniku potrebno priznati pravico do dela v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno, jo je sodišče zato še posebej zaprosilo. IK II. stopnje je tako sodišču pisno sporočila, da je ta pravica pri tožniku podana od 5. 1. 2012. Tako je na to sodišče tudi odločilo v izpodbijanem delu sodbe (II. točka izreka).

Jedro odločanja v socialnem sporu je ravno v tem, da v primeru ugoditve tožbenega zahtevka sodišče odpravi izpodbijani upravni akt in v celoti odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi (II. točka 81. člena ZDSS). Sodišče ima torej pravico in dolžnost, da o zadevi meritorno odloči. Pri tem pa mora paziti, da ne odloča v škodo stranke, ki je uveljavljala sodno varstvo. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločilo v skladu s prej navedenim načelom, ko je predhodno ugotovilo dejansko stanje in v zvezi s tem dejanskim stanjem tudi čas nastanka invalidnosti pri tožniku. Pri svoji odločitvi je v socialnih sporih sodišče vezano na materialno pravo, datum nastanka invalidnosti je pomemben zaradi pridobitve določenih pravic (npr. pri izpolnjevanju potrebne gostote za priznanje samih pravic iz naslova invalidskega zavarovanja, itd.) zaradi tega tudi stranke v zvezi s tem nimajo razpolagalnih pravic, ki bi nasprotovale prisilnim predpisom (3/3 ZPP).

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka ni prekoračilo in je v posledici tega pritožbo kot neutemeljeno, v skladu s 353. členom ZPP, zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Glede priglašenih stroškov odgovora na pritožbo je sklenilo, da tožnik krije stroške odgovora na pritožbo sam, saj z njim ni doprinesel k rešitvi zadeve.