Jedro

Stališče pritožbenega sodišča, da je nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja do uveljavitve ZVPSBNO ni pravno priznana oblika škode, materialnopravno napačno. Sodišče prve stopnje je, sicer na drugačni materialno pravni podlagi, kot jo narekuje zgoraj navedena ustavna odločba, kljub obstoječi protiustavni pravni praznini v prehodni ureditvi ZVPSBNO dovolj popolno ugotovilo dejansko stanje tudi v smislu meril za presojo utemeljenosti sodnega varstva iz 4. člena in meril za določitev višine odškodnine tretjega odstavka iz 16. člena ZVPSBNO (zapletenost zadeve, ravnanje države, ravnanje same stranke in pomen zadeve za stranko).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je od toženke zahteval odškodnino za nepremoženjsko škodo za nematerialno škodo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku in zaradi kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Prvostopenjsko sodišče je škodo zaradi kršitve obeh pravic obravnavalo kot enovito škodo. Odločilo je, da je bila tožniku v obravnavanem sodnem postopku kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in da je za prestane duševne bolečine upravičen do denarnega zadoščenja. Tožbenemu zahtevku je delno ugodilo in tožniku prisodilo 3.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2006 dalje, zahtevek za plačilo 5.763,14 EUR pa je zavrnilo. Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo ter potrdilo prvostopenjsko sodbo v zavrnilnem delu. Pritožbo tožnika je zavrnilo. Odločilo je še, da mora tožnik toženki povrniti stroške prvostopenjskega postopka in stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je zavzelo stališče, da nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja do uveljavitve Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - ZVPSBNO ni bila pravno priznana oblika škode.

3. Zoper sodbo sodišče druge stopnje je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče ugodilo in revizijo s sklepom II DoR 143/2010 dopustilo glede vprašanja materialnopravne pravilnosti stališča iz pravnomočne sodbe o neupravičenosti tožnika do odškodnine za nepremoženjsko škodo po merilih ZVPSBNO kot posledico domnevne kršitve te pravice, ki je prenehala pred 1. 1. 2007. Na podlagi omenjenega sklepa (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) je tožnik proti drugostopenjski sodbi vložil pravočasno revizijo. Meni, da sta sodišči zmotno uporabili pravo, saj bi morali uporabiti ZVPSBNO, kar potrjuje tudi ustavna odločba opr. št. U-I-207/08-10, Up-2168/08-12 z dne 18. 3. 2010, v kateri je odločeno, da je 25. člen ZVPSBNO v neskladju z Ustavo RS in da se do odprave tega neskladja v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja glede višine in pravičnega zadoščenja uporabljajo določbe ZVPSBNO. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. 4. Sodišče je revizijo vročilo toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Pravično zadoščenje zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v našem pravnem redu zagotavlja ZVPSBNO. Revident utemeljeno opozarja, da je Ustavno sodišče v odločbi U-I-207/08-10, Up-2168/08-12 z dne 18. 3. 2010 ugotovilo, da je prehodna ureditev po 25. členu ZVPSBNO v neskladju s četrtim odstavkom 15. člena v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave RS, kolikor ne ureja položaja oškodovancev, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007 in do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče. Ustavno sodišče je hkrati določilo način izvršitve te odločbe, tako da morajo sodišča do odprave ugotovljenega neskladja v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja tudi za to skupino oškodovancev glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabljati ustrezne določbe ZVPSBNO.

7. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja: * da je tožnik je 10. 3. 1995 vložil tožbo na Okrajnem sodišču v Murski Soboti, s katero je terjal plačilo kupnine za nepremičnino, ki je bila predmet prodajne pogodbe iz leta 1992, * da je bil prvi narok razpisan 8. 6. 1995 za 21. 6. 1995, vendar se ta ni opravil zaradi bolezni sodnika, * da je bil določen nov datum 6. 9. 1995, a se je narok odložil za nedoločen čas, toženi stranki pa se je določil 15 dnevni rok za odgovor na tožbo, ki je bil sodišču posredovan že naslednji dan (toženka je tožbo prejela 15. 6. 1995), * da je bil naslednji narok za glavno obravnavo odrejen 14. 5. 2002, določen za 24. 6. 2002, vendar je bil ta narok zaradi bolezni sodnice preklican; naslednja obravnava je bila opravljena 26. 8. 2002 in tega dne tudi zaključena, * da ni bilo objektivnih razlogov za odlog nadaljevanja obravnavanja in bi bila obravnava lahko opravljena vsaj do 1. 11. 1995, * da je tožnik osebno in telefonsko sodno osebje spraševal, kdaj bo zadeva obravnavana, * da je pritožbeno sodišče zadevo v reševanje prejelo 10. 12. 2002 in odločilo (v razumnem roku) 25. 2. 2004, * da je bil v novem postopku na prvi stopnji narok za glavno obravnavo določen šele za 2. 12. 2005, ker glede te odločitve ni bilo vložene pritožbe, je ta postala pravnomočna 24. 1. 2006, * da za neaktivnost prvostopenjskega sodišča za čas od 1. 12. 2004 do 2. 12. 2005 ni videti opravičljivega razloga, * da je celoten postopek trajal 10 let in 10 mesecev; nepotrebno odlašanje pa vsaj od 1. 11. 1995 do 26. 8. 2002 (6 let in 7 mesecev) ter od 1. 12. 2004 do 1. 12. 2005 (1 leto), skupaj 7 let in 7 mesecev, * da zaključek na drugem naroku kaže na to, da zadeva ni bila zelo zahtevna, * da je na tožnika dolgotrajnost postopka vplivala tako, da je o njem ves čas premišljeval, moteno je bilo tudi njegovo spanje. Zaradi preklicev narokov je začel premišljevati, da je „ nekaj zadaj“ ter izgubil zaupanje v sodni sistem in odločanje.

8. Glede na navedeno ustavno odločbo, je stališče pritožbenega sodišča, da nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja do uveljavitve ZVPSBNO ni pravno priznana oblika škode, materialnopravno napačno. Sodišče prve stopnje je, sicer na drugačni materialno pravni podlagi(1), kot jo narekuje zgoraj navedena ustavna odločba, kljub obstoječi protiustavni pravni praznini v prehodni ureditvi ZVPSBNO dovolj popolno ugotovilo dejansko stanje(2) tudi v smislu meril za presojo utemeljenosti sodnega varstva iz 4. člena in meril za določitev višine odškodnine tretjega odstavka iz 16. člena ZVPSBNO (zapletenost zadeve, ravnanje države, ravnanje same stranke in pomen zadeve za stranko).

9. Ker se višje sodišče zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča ni opredelilo do vseh pritožbenih trditev tožnika in toženke, je revizijsko sodišče tožnikovi reviziji ugodilo, odločitev razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo višjemu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

10. Odločitev o stroških postopka v zvezi z revizijo je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

Op. št. (1): Zaradi izključitve uporabe določb ZVPSBNO v konkretnem primeru (v skladu s 25. členom ZVPSBNO) je za materialnopravno izhodišče za presojo vzelo 26. člen Ustave RS in splošna pravila odškodninskega prava.

Op. št. (2): Povzeto v točki 7. te odločbe.