Jedro

Pri presoji odškodninske odgovornosti za tožnikovo škodo je treba upoštevati, da je škoda nastala pred 1. 1. 2007, zato se v tem primeru ne uporablja ZVPSBNO, ampak splošna pravila odškodninskega prava. Tako OZ v 179. členu, kot prejšnji ZOR v 200. členu, taksativno naštevata oblike nepremoženjske škode, za katere oškodovancu pripada denarna odškodnina.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.11.2006 dalje.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka potrdi.

III. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki njene stroške prvostopenjskega postopka v znesku 407,13 EUR in njene stroške pritožbenega postopka v znesku 175,57 EUR, oboje v 15 dneh od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Tožniku je prisodilo 3.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.11.2006 dalje, zahtevek za plačilo preostalih 5.763,14 EUR pa je zavrnilo. Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki, ki uveljavljata vse zakonske pritožbene razloge. Tožnik predlaga, naj sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da mu prisodi še preostalo zahtevano odškodnino z zamudnimi obrestmi in stroški vred, medtem ko toženka predlaga, naj tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik meni, da je prisojena odškodnina prenizka. Sklicuje se na judikaturo Evropskega sodišča, ki bi jo moralo upoštevati tudi sodišče prve stopnje. Tudi po slovenski sodni praksi je tožnik upravičen do celotne zahtevane odškodnine. Opozarja na stališče Evropskega sodišča za človekove pravice, po katerem je razumna in primerna pred nacionalnim sodiščem prisojena tista odškodnina v primeru kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, ki dosega vsaj 45 % odškodnine, ki bi jo prisodilo ESČP. V tožnikovem primeru je to vsaj 5.000,00 do 8.000,00 EUR. Sodišče je v celoti spregledalo tožnikov zahtevek iz naslova kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva, tako da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Napačno je odločilo tudi o stroških postopka. Uspeh pravdnih strank v pravdi nikakor ni bil enak. Tožnik je uspel po temelju v celoti, po višini pa s 34,23 % svojega zahtevka, zato bi mu toženka morala povrniti 67,12 % odvetniških stroškov.

4. Toženka se v svoji pritožbi sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 305/2009 z dne 24.6.2009. Vztraja, da v tožnikovem primeru ne gre za pravno priznano škodo, ker pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja kot tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva nista osebnostni pravici. Izpodbijana sodba nima ugotovitve o tem, kakšen pomen je imela sporna zadeva za tožnika. Le če bi bila zanj življenjskega oziroma bistvenega pomena, bi bil upravičen do denarne odškodnine. Poleg tega tožnikovih trditev o nastali škodi ne podpira noben objektivni dokaz. Tožnik ni niti zatrjeval, da je bilo njegovo duševno ravnovesje porušeno, izpodbijana sodba pa o tem nima nobenih razlogov.

5. Tožnik je odgovoril na toženkino pritožbo, vendar prepozno. Pritožbo je prejel 10.9.2009, svoj odgovor nanjo pa je poslal sodišču 2.10.2009, ko je 15-dnevni zakonski rok za odgovor že potekel. Sodišče druge stopnje ga zato v skladu z 2. odstavkom 344. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. list RS, št. 73/07-UPB-3, 45/08 in 57/09) pri odločanju o pritožbi ni upoštevalo.

6. Utemeljena je toženkina pritožba, ne pa tožnikova pritožba.

7. Tožnik je s tožbo zahteval odškodnino za duševne bolečine zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku in pravice do učinkovitega pravnega sredstva v pravdnem postopku, ki je od marca 1995 do januarja 2006 tekel pred Okrajnim sodiščem v Murski Soboti. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo odškodnino v okviru celotnega zahtevanega zneska. Kot je pojasnilo v izpodbijani sodbi, je škodo, ki naj bi nastala tožniku zaradi kršitve obeh navedenih pravic, obravnavalo enovito. Brez podlage je torej tožnikov pritožbeni očitek, da je sodišče pri odločanju spregledalo njegov zahtevek v zvezi s kršitvijo pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Pač pa je sodišče prve stopnje, kot v svoji pritožbi utemeljeno izpostavlja toženka, materialnopravno zmotno sklepalo, da gre v tožnikovem primeru za pravno priznano škodo.

8. Ni dvoma, da je tožnik, sodeč po njegovi izpovedi, zaradi dolgotrajnega sodnega postopka duševno trpel. Pri presoji odškodninske odgovornosti za tožnikovo škodo pa je treba upoštevati, da je škoda nastala pred 1. 1. 2007, zato se v tem primeru ne uporablja Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO; Ur. list RS, št. 49/06 do 58/09), ampak splošna pravila odškodninskega prava. Tako Obligacijski zakonik (OZ; Ur. list RS, št. 97/07-UPB1) v 179. členu, kot prejšnji Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89) v 200. členu, taksativno naštevata oblike nepremoženjske škode, za katere oškodovancu pripada denarna odškodnina. Med temi so tudi duševne bolečine zaradi kršitve osebnostne pravice, vendar niti pravica do pravnega sredstva niti pravica do sodnega varstva, katere sestavni del je tudi pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, nista osebnostni pravici. Nista namreč namenjeni varovanju človekove osebnosti in osebnih dobrin, ampak gre za pravico posameznika, da od države zahteva izpolnitev njenih obveznosti, med katere sodita tudi zagotovitev sodnega varstva in zagotovitev učinkovitega pravnega sredstva v sporih o pravicah in obveznostih.

9. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo oprlo na 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) ter 23. in 26. člen Ustave Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 33/91-I do 68/06), vendar je pri tem spregledalo, da navedena določba EKČP, ki sicer zagotavlja pravico do sojenja v razumnem roku, ni neposredno izvršljiva, pač pa narekuje nadaljnje notranje pravno zakonodajno urejanje. Tudi navedena ustavna določba le okvirno opredeljuje odškodninsko odgovornost države, medtem ko je mogoče denarno odškodnino prisoditi samo za tisto obliko povzročene škode, ki jo priznavajo splošna pravila civilnega odškodninskega prava. Sodišče prve stopnje bi torej moralo ob pravilni uporabi materialnega prava tožnikov odškodninski zahtevek že po temelju zavrniti.

10. Po navedenem je sodišče druge stopnje toženkini pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP ustrezno spremenilo, medtem ko je tožnikovo pritožbo zavrnilo. Sodišče prve stopnje namreč pri odločanju ni zagrešilo procesnih kršitev, ki bi terjale drugačno odločitev o pritožbi. Ker za toženkino odškodninsko odgovornost ni podlage, na ostale pritožbene trditve ni bilo treba odgovarjati.

11. Sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico tudi drugačno odločitev o stroških postopka. Ker je tožnik s tožbo v celoti propadel, mora na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP toženki povrniti vse njene potrebne pravdne stroške. Sodišče jih je odmerilo v skladu z Odvetniško in Taksno tarifo. Toženkini stroški prvostopenjskega postopka znašajo skupaj 407,13 EUR, obsegajo pa stroške za sestavo odgovora na tožbo, zastopanje na naroku, obvestilo stranki in 2 % materialnih stroškov. Priglašeni stroški za posvet s stranko niso bili potrebni, ker ne gre za samostojno storitev. Nepotrebni so bili tudi stroški za sestavo pripravljalnega spisa in dodatnega obvestila stranki. Za zastopanje zadošča obvestilo o končnem izidu postopka. Trditve, ki jih je toženka navedla v pripravljalnem spisu, pa bi lahko vključila že v odgovor na tožbo.

12. Tožnik glede na izid pritožbenega postopka ni upravičen do povračila svojih stroškov za pritožbo, povrniti pa mora toženkine pritožbene stroške. Ti znašajo 175,57 EUR, obsegajo pa strošek za sestavo pritožbe in 2 % materialnih stroškov.