Jedro

V dobri veri je tisti, ki je kljub ustrezni skrbnosti (še vedno) v zmotnem prepričanju, da je stvar, ki jo ima v posesti, tudi zares njegova. Kljub domnevi dobrovernosti in pravilu, da je dokazno breme nedobrovernosti na stranki, ki temu ugovarja, mora priposestvovalčeva dobrovernost izhajati iz neke konkretne podlage, ki v zavesti priposestvovalca obstaja brez dvoma, to pa mora slednji ob ugovoru, da ni tako, zatrjevati in dokazati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala ugotovitev, da je na podlagi priposestvovanja lastnica garaže na parc. št. 1057, vl. št. 2786, k. o. B. Ocenilo je, da za to ni podanih vseh pogojev, in sicer dobre vere priposestvovalca.

Tožnica se je pravočasno pritožila zaradi zmotne uporabe materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in njenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Opredeljuje svoje pritožbene stroške. Meni, da je sodišče napačno porazdelilo dokazno breme, saj se dobra vera domneva in bi toženci morali dokazati, da njena posest in posest njenega pravnega prednika (očeta) ni bila dobroverna. V prid tega navaja sedem odločb Višjih sodišč v Ljubljani in v Kopru. Poleg tega meni, da je napačno stališče, da obstoj zemljiške knjige dobro vero izključuje. Takšno stališče pomeni tudi odstop od ustaljene sodne prakse, ki jo obširno navaja, odstop pa ni utemeljen z razumnimi razlogi. Če bi to držalo, priposestvovanja sploh ne bi moglo biti, sodna praksa pa ga široko dopušča. Navedba sodišča v razlogih sodbe, češ da je treba staro sodno prakso zanemariti, ne zadošča standardu obrazloženosti sodne odločbe, takšna odločitev je zato tudi arbitrarna in se je ne da preizkusiti. Zmotno je po njenem stališče, da posestnik, ki ne more izkazati pravnega naslova za svojo posest, nedobroveren. Ocena posameznih dokazov, zlasti izpovedb prič in strank, je prilagojena odločitvi, prevelik in napačen pomen pa pripisan listini z besedilom prodajne pogodbe z dne 10. 3. 1993, saj jo je sestavila „laična“ stranka. Pravni prednik tožnice je garažo kupil od pravnega prednika tožencev, o tem sta izpovedala tudi priči P. in G.. Tožnica je res navedla, da garaže ni prijavila v zapuščino po očetu, misleč da se lastnine nevknjiženih nepremičnin ne da formalno prenesti, izpovedala pa je, da je menila, da je garaža del stanovanja, vendar oboje pomeni le, da je prava nevešča in se ni zavedala posledic vpisa v zemljiško knjigo. Sodišču očita, da se ni opredelilo do nespornega dejstva, da sta tožničin pravni prednik, za njim pa tožnica, sporno garažo uporabljala od l. 1980 ne da bi kdorkoli to preprečeval ali zahteval, da se plačuje najemnina. Nihče tudi ni vedel za kakšno najemno razmerje. Sodišče je napačno interpretiralo izpovedbo priče H., saj ta ni povedal, da je imel Ž. garažo v najemu. V obrazložitvi je zapisalo, da ni izključeno, da je šlo za dogovor o kompenzaciji uporabnine in stroškov, kar pa je v nasprotju z zakonskimi določbami, da je treba dobro vero izpodbiti, dvom pa pri tem po njenem ne zadošča. Je pa kaj takega tudi povsem nesmiselno, saj bi bilo to popolnoma nelogično in neracionalno. V letih 1993 in 1994 sta stranki prodajne pogodbe skušali formalno urediti prepis in vsaj takrat bi I. od Ž. lahko zahteval, da mu garažo izroči, pa tega ni storil. Cena tožeči stranki ni znana, je pa splošno znano, da je ta bila 10.000 DEM.

Toženci na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. .l. RS št. 26/99 s kasnejšimi spremembami; ZPP) ni podana. Sodišče prve stopnje je namreč za svojo odločitev navedlo izčrpne, jasne in razumljive razloge, ki omogočajo njen pritožbeni preizkus. Tudi dokazna ocena, ki jo vsebuje izpodbijana sodba, je celovita, logična in prepričljiva. Izpovedi prič, ki jih posebej izpostavlja pritožba, niso bile ne prezrte ne napačno interpretirane, saj je sodišče v obrazložitvi sodbe povzelo njihovo bistveno vsebino, po medsebojni primerjavi vseh izvedenih dokazov pa je nato pravilno ocenilo, da so dokazi tožencev tehtnejši od tožničinih.

Ne drži, da bi Ž. H. ne omenil, da je imel Ž. garažo v najemu, saj je priča to izpovedal („[…] da je prvo leto vzel garažo v najem...“, zapisnik na l. št. 69), interpretacija prvega sodišča pa ni drugačna. Implicite očitek protispisnosti (kršitev po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP) zato ni utemeljen.

Pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do dejstva, da je pravni prednik tožeče stranke, za njim pa tožeča stranka sama, nepremičnino nemoteno uporabljal najmanj od leta 1980, ne da bi pravni prednik tožencev kadarkoli zahteval, da mu plačuje najemnino ali da garažo izroči oziroma izprazni, ne drži. Sodišče je obrazložilo, da nemotena posest pravnega prednika tožeče stranke ni sporna, da pa je sporno, na kakšni podlagi je ta posest obstajala.

V postopku na prvi stopnji so bila vsa odločilna dejstva pravilno ugotovljena in tudi materialno pravo je bilo upoštevaje trditveno gradivo pravdnih strank pravilno uporabljeno.

Pravno pomembna dejstva, ki jih je ugotovilo prvo sodišče v tej zadevi, so sledeča: sporno garažo ob V. v L. je sezidal S. I. v l. 1966-1967, zanjo mu je bilo izdano uporabno dovoljenje; čez nekaj let se je S. I. odselil v drug del mesta, garažo pa je uporabljal za parkiranje manjšega tovornega vozila do l. 1980; od tedaj je garažo uporabljal V. Ž., sprva (prvo leto) jo je imel v najemu; l. 1981 je začel plačevati stroške za elektriko, kasneje je izvedel razna obnovitvena dela; l. 1993 sta S. I. in V. Ž. sestavila listino o prodajni pogodbi za sporno garažo za ceno 220.000 SIT, ki pa je ostala nepodpisana, kot tudi napoved za odmero davka; l. 1998 se je izvedel vpis garaže v zemljiško knjigo in se je S. I. kot lastnik vpisal v zemljiško knjigo; tako S. I. kot V. Ž. sta že pokojna, po prvem so leta 2000 dedovali toženci in se na podlagi sklepa o dedovanju vpisali kot lastniki garaže v zemljiško knjigo, po drugem pa je leta 2002 dedovala tožnica, ki pa med podatki o premoženju zapustnika ni navedla sporne garaže; garažo je po smrti V. Ž. v posesti imela tožnica, temu ni nihče nasprotoval; tožnici ni bilo znano, kdaj naj bi S. I. prodal garažo njenemu očetu in za kakšno ceno; ovir, ki bi V. Ž. in S. I. za časa njunega življenja preprečevale prenos lastništva garaže, prvo sodišče ni ugotovilo, kot tudi ne konkretnega (dalj časa trajajočega) najemnega razmerja med omenjenima.

Prvostopenjsko sodišče je na podlagi ugotovitev in trditev, ki so ostale nedokazane, pravilno ocenilo, da dobrovernost tožnice in njenega pravnega prednika ni podana in tako pogoj za priposestvovanje ni izpolnjen (2. odst. 43. čl. Stvarnopravnega zakonika, UL RS št. 87/2002; SPZ). Ključno vprašanje, ki si ga je bilo treba zastaviti v obravnavani pravdi in na katerega je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno odgovorilo, je, ali sta tožnica in pred njo njen oče izvajala lastniško posest v dobri veri.

Prvo sodišče ni napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu. Res je sicer, kar poudarja pritožnica, da se dobra vera domneva (9. čl. SPZ), zato je bilo dokazno breme glede (ne)dobrovernosti na tožencih. Takšno je res tudi ustaljeno stališče v sodni praksi. Vendar prvo sodišče od nje ni odstopilo, pač pa je obrazloženo in utemeljeno konkretni primer (tim. zunajknjižnega priposestvovanja) obravnavalo nekoliko restriktivnejše, in sicer pri razlagi oziroma napolnitvi pojma dobre vere. Kljub domnevi dobrovernosti in pravilu, da je dokazno breme nedobrovernosti na stranki, ki temu ugovarja, mora priposestvovalčeva dobrovernost izhajati iz neke konkretne podlage, ki v zavesti priposestvovalca obstaja brez dvoma. Za to ne more zadoščati strankina izjava, da je bila v svojo lastninsko pravico prepričana. Pri tem prvo sodišče pravilno, smiselno in korektno povzema komentatorje SPZ(1). Domneva dobrovernosti pomeni, ima priposestvovalec stvarno podlago, iz katere črpa svojo dobrovernost. To mora ob ugovoru, da je ni, ne le zatrjevati, pač pa jo v skladu s povezanostjo trditvenega in dokaznega bremena tudi dokazati (2). Obstoj domneve pomeni zgolj, da mora nasprotna stranka dokazati, da je priposestvovalec glede zatrjevanega pravnega temelja v slabi veri oziroma da glede slednjega obstaja objektivno zaznaven dvom.

V dobri veri je tisti, ki je kljub ustrezni skrbnosti (še vedno) v zmotnem prepričanju, da je stvar, ki jo ima v posesti, tudi zares njegova. Človekova zavest (prepričanje) je zaznavno (dokazno) nedostopna, zato mora verjetnost resničnosti takšne zavesti izhajati iz objektivnih, zaznavnih okoliščin; če so podane okoliščine, ki bi pri povprečno razumnemu človeku porodile dvom v resničnost podlage za dobrovernost, potem dobrovernosti ni.

Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožnici, da obstoj zemljiške knjige eo ipso ne pomeni slabe vere in tedaj ne izključuje priposestvovanja v vsakem primeru. Samo ta del razlogov prvega sodišča nasprotuje sicer uveljavljenemu stališču v sodni praksi, ki jo citira pritožba, ki pa je sicer kritizirana, saj slabi pomen zemljiške knjige (3). V konkretnem primeru ta argument prvega sodišča sicer res ni na mestu, saj je šlo vendarle za poseben primer, ko se je zemljiška knjiga za sporno garažo vzpostavila šele kasneje, po zatrjevani ustni prodaji in po tem, ko je tožničin oče sporno garažo že imel v posesti. V takem primeru od povprečno skrbnega človeka ni mogoče pričakovati, da bodo nenehno preverjal, ali zemljiška knjiga že obstaja in ali je vpis že možen.

Vendar je to samo eden od razlogov, ki utemeljuje sicer pravilno odločitev. Tožene stranke so prepričljivo dokazale obstoj okoliščin, ki dobro vero tako tožnice kot tudi njenega pravnega prednika izključujejo, saj bi ob ustrezni skrbnosti te okoliščine morale zbuditi utemeljen dvom glede prepričanja, da je garaža last tožničinega očeta. Predvsem zapis prodajne pogodbe v l. 1993, ki potem v tej obliki ni bila sklenjena in izvedena v zemljiški knjigi, kaže na to, da zatrjevane prodaje pred tem ni bilo. Ustni dogovor o tem je ostal nedokazan, saj tožnica sploh ni vedela, kdaj naj bi bila prodajna pogodba sklenjena in je o tem tudi bistveno spreminjala svoje trditve. Da bi lahko govorili o realizaciji ustne pogodbe, pa ne zadošča, da je garaža izročena v neposredno posest (zemljiškoknjižno dovolilo kot tipična spolnitev za prodajalca ni moglo biti izdano), pač pa bi morala biti vsaj pretežno plačana tudi kupnina. O tem pa tožnica prav tako ni ponudila nobenega tehtnega in prepričljivega dokaza, še celo konkretne trditve ne. Dokazni listini je prvo sodišče tako pripisalo povsem pravilen pomen, saj tožnica ni razumno utemeljila in podprla z dokazi, zakaj oče lastništva tedaj ni dosegel, če je sporno garažo res kupil. Vse navedeno vsekakor poraja in utemeljuje najmanj močan dvom, da je bila garaža v redu kupljena.

Res je, da tudi toženci niso izkazali, da bi posest temeljila na najemnem razmerju (vsaj ne ves čas), vendar je tu breme na tožnici težje. Ona je tista, ki trdi, da je lastniška posestnica. Gola posest, čeprav nemotena, tega ne dokazuje, čeprav ga - kot tudi možne druge podlage – ne izključuje. Dogovor o kompenzaciji uporabnine in plačevanja stroškov na primer ni, kakor neutemeljeno trdi pritožnica, popolnoma nelogičen in neverjeten, nasprotno. Prodaja torej nikakor ni bila edina možna podlaga dolgoletne posesti. Dejstvo, da toženci po pravnomočnosti sklepa o dedovanju po svojem zapustniku niso zahtevali izročitve nepremičnine v posest, pa ni odločilno. Varstvo lastninske pravice je stvar lastnika; slednjega ni mogoče prisiliti v izvrševanje ali v določen način izvrševanja svojih pravic.

Pritožničino sklicevanje na to, da je prava nevešča stranka (ni vedela, kako je mogoče lastninsko pravico na nepremičnini, ki ni bila vpisana v zemljiško knjigo, prenesti, bila je prepričana, da je garaža le del stanovanja, ni vedela, kakšne so posledice vpisa v zemljiško knjigo), ne more biti uspešno. Kljub temu, da prava ni vešča, bi morala tudi tožnica ravnati kot vsak drug povprečno skrben človek in se ob dedovanju ustrezno pozanimati, kaj je z zapustnikovim premoženjem. Res je, da je dobroverni lastniški lahko tudi tisti, ki je pridobil posest stvari z dedovanjem, zmotno misleč, da je bil njegov posestni prednik, to je zapustnik, lastnik stvari. Vendar mora utemeljeno misliti, da je bil zapustnik lastnik stvari (4).

Ob tem je treba poudariti, da tudi samo dobra vera tožnice v tem primeru ne bi zadoščala, saj po smrti očeta do vložitve tožbe sama posesti niti ni izvajala dovolj dolgo, zato bi bilo nujno potrebno, da bi bila podana tudi dobra vera njenega očeta.

Izpodbijana sodba je torej pravilna in zakonita. Ker pritožbeni razlogi niso podani, v postopku na prvi stopnji pa tudi ni bilo uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev, je sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. čl. ZPP potrdilo prvo sodbo.

Izrek o stroških temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov (1. odst. 154. čl. ZPP).

(1) 4. in 5 str. izpodbijane sodbe, primerjaj M. Tratnik v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 264. (2) V tem smislu celo pritožnica citira sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1851/2009: »Dokazno breme glede trditve, da tožnik ni bil v dobri veri o lastništvu zemljišča, …, je glede na domnevo iz 9. člena SPZ na tožencu. Vendar ko ta zatrjuje okoliščine, ki vzbujajo dvom o dobrovernosti tožnika, je tožnik dolžan pojasniti, na podlagi česa je bil prepričan, da je lastnik zemljišča.«

(3) M. Tratnik v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 266. (4) M. Tratnik v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 263 - 264.