Jedro

V primerih, ko se vrednost nepremičnine bistveno poveča zaradi vlaganj zavezanca za denacionalizacijo, mora zavezanec povrnitev vlaganj oziroma razliko, ki se kaže v bistveno večji vrednosti nepremičnine, zahtevati od denacionalizacijskega upravičenca v postopku denacionalizacije po 25. členu ZDen. Enako velja, kadar je zavezanec odplačno pridobil nepremičnino že potem, ko se je njena vrednost bistveno spremenila: ker je pri odplačni pridobitvi nepremičnine plačal za bistveno več vredno nepremičnino, je nanj prešla tudi pravica terjati razliko vrednosti v postopku denacionalizacije od upravičenca.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je nasprotna udeleženka dolžna plačati predlagatelju odškodnino v višini 25.675,20 EUR v skladu z Uredbo o izdaji obveznic in izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec slovenski odškodninski sklad, obenem pa odločilo o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo nasprotnega udeleženca zavrnilo in potrdilo sklep prve stopnje, v odločitvi o stroških postopka pa je sklep razveljavilo.

3. Zoper sklep, izdan na drugi stopnji, je nasprotni udeleženec pravočasno vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da 73. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) res napotuje na predpise o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini, v konkretnem primeru Zakon o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1). Vendar pa določila 73. člena ZDen ni mogoče razlagati širše od okvira, ki ga s svojo vsebino in namenom začrtujejo določbe ZDen. Pri določanju odškodnine po 73. členu ZDen je treba določbo drugega odstavka 105. člena ZUreP-1 tolmačiti upoštevaje namen ZDen, torej da se vrača premoženje v obsegu, kot je bilo podržavljeno. Če se obseg in s tem vrednost tega premoženja po podržavljenju poveča, ZDen to ureja v 25. členu, po katerem ima, kadar se vrača nepremičnina, katere vrednost je bistveno povečana, zavezanec za vrnitev pravico do odškodnine od upravičenca za razliko med vrednostjo ob podržavljenju in vrednostjo ob vračanju. To razliko lahko zavezanec uveljavlja v postopku denacionalizacije in ne v postopku po 73. členu ZDen. Nasprotni udeleženec se zavzema za takšno interpretacijo določb ZDen, kot jo je višje sodišče zavzelo ob prejšnjih odločanjih, torej da se zavezancu za vrnitev premoženja plača odškodnina po 73. členu ZDen za podržavljeno nepremičnino po stanju v času podržavljenja, vrednost investicij pa je v skladu s 25. členom ZDen dolžan zavezancu povrniti upravičenec, ki je po svoji izbiri privolil v to, da bo za razliko zaradi povečanja vrednosti zaradi investicij, plačal odškodnino. Za razlago 25. člena ZDen ni odločilno, ali je zavezanec sam dejansko opravil in financiral investicije, ali je investicije zanj in na njegov račun opravil kdo drug, ali pa je investicije opravil pravni prednik, od katerega je zavezanec odplačno pridobil premoženje in tako oplemeniteno premoženje prav tako plačal, ko ga je odkupil. Predlagatelj kot zavezanec za vrnitev je upravičen do povrnitve vlaganj, saj je tako izboljšano premoženje dejansko plačal, vendar ne v postopku po 73. členu ZDen. Ker je bila predlagatelju že priznana odškodnina za podstrešje, ki je bilo dejansko podržavljeno, nasprotni udeleženec meni, da predlagatelju po 73. členu ZDen ne pripada nobena odškodnina več. Predlaga ugoditev reviziji.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-D) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) vročena predlagatelju in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Predlagatelj je v odgovoru na revizijo predlagal, da vrhovno sodišče revizijo zavrne.

5. Revizija je utemeljena.

6. Eden temeljnih namenov ZDen je (bil) politični, to je poprava krivic, ki so bile storjene nekdanjim lastnikom premoženja, odvzetega s prisilnimi predpisi oziroma na prisilen način med drugo svetovno vojno in v določenem obdobju po njej. Iz tega namena pa izhaja pomembna omejitev, naj zakon ne bi bil podlaga za povzročanje novih krivic.(1) Zakon je zato (in zaradi upoštevanja gospodarskega namena zakona, ki se kaže v lastninjenju premoženja nekdanjih razlaščencev) rezultat kompromisa političnih strank ter zakonodajalčevega tehtanja ustavno varovanih pravic pravnih subjektov in je pravice denacionalizacijskih upravičencev uredil v sorazmerju s temi pravicami. Zakon ni zasnovan na institutih civilnega prava – vzpostavitvi prejšnjega stanja in ne razveljavlja predpisov, ki so bili podlaga za nacionalizacijo, ter ne posega v veljavnost pravnih poslov, katerih predmet je bilo nacionalizirano premoženje, pač pa zakon na novo ureja lastninska razmerja z učinkom za naprej. Na podlagi denacionalizacije ni mogoče uveljavljati odškodninskih zahtevkov po splošnih pravilih civilnega prava, saj denacionalizacija nima elementov, ki so temelj odškodninske odgovornosti po Zakonu o obligacijskih razmerjih. ZDen je zasnovan na načelu pravičnosti kot izrazu pravne države, zato poleg varovanja pravic in pravnih interesov denacionalizacijskih upravičencev varuje tudi določene pravne koristi in interese upravljalcev družbene lastnine kot denacionalizacijskih zavezancev, s tem pa posredno tudi interese upravičencev do lastninjenja.(2)

7. Tudi določbi 25. in 73. člena ZDen sta tako izraz temeljnega načela, da se s popravljanjem krivic ne sme delati novih. Njun namen je v skladu z namenom ZDen: upravičencem naj se (po njihovi izbiri) vrne podržavljeno premoženje v naravi, če je to mogoče, tudi v primeru bistveno povečane vrednosti nepremičnine; tistim, ki so vrednost nepremičnine bistveno povečali, je zagotovljena odškodnina za povečano vrednost; zavezancem za vrnitev nepremičnine, ki so jo pridobili na odplačen način, pa je zagotovljena odškodnina po predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini – slednje je posledica izhodišča, da se tudi uporabnikov družbenih sredstev z zakonskimi rešitvami ne sme spraviti v tak položaj, ki bi bil vzrok za prenehanje njihove dejavnosti oziroma likvidacije pravne osebe.(3)

8. Dejanska podlaga odločitve v obravnavni zadevi je naslednja: Stanovanjska stavba ... je bila nacionalizirana. Po nacionalizaciji je Samoupravna stanovanjska skupnost Občine ... v tej stanovanjski stavbi neizdelano podstrešje preuredila tako, da je v njem izdelala 4 stanovanja in eno od teh stanovanj (dvoinpolsobno stanovanje v izmeri 85,62 m²) je od nje odkupil pravni prednik predlagatelja s pogodbo 3. 10. 1984. Pravni prednik predlagatelja je bil zavezanec v denacionalizacijskem postopku, v katerem je upravičenka zahtevala vrnitev nepremičnine (stanovanjske stavbe) v naravi in upravni organ ji je z odločbo 9. 3. 2001 nepremičnino (stanovanjsko stavbo vključno z na novo izdelanimi stanovanji na podstrešju stavbe) tudi vrnil v last. Ker pa je bilo ugotovljeno, da se je vrednost nepremičnine zaradi izdelave stanovanj bistveno spremenila, je bilo z delno odločbo odločeno le o vrnitvi v naravi, o investicijskih vlaganjih, ki bi lahko vplivala na povečanje vrednosti nepremičnine, pa bo odločeno v nadaljevanju postopka z dopolnilno odločbo. Kot izhaja iz podatkov spisa, ta odločba še ni bila izdana, v postopku pa investitor oziroma sedaj njegov pravni naslednik (Mestna občina ...) ne uveljavlja odškodnine za razliko v vrednosti nepremičnine. Predlagatelj kot zavezanec, ki je odplačno pridobil nepremičnino, ki je bila predmet vračanja v denacionalizacijskem postopku, od nasprotnega udeleženca v tem postopku zahteva odškodnino po 73. členu ZDen, sporno pa je vprašanje, na kakšen način se določi ta odškodnina: ali po stanju nepremičnine ob podržavljenju (neizdelano podstrešje) ali po stanju ob vračanju (dvoinpolsobno stanovanje 85,62 m²). O tem vprašanju vrhovno sodišče še ni zavzelo stališča. Odločba II Ips 294/2002, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje v prid svoje odločitve, namreč, kar je pravilno pojasnilo sodišče druge stopnje, tega vprašanja ne rešuje, temveč le pojasnjuje pojem „odplačnosti“ po 73. členu ZDen, ki ga je treba presojati po splošnih načelih civilnega prava in ne v smislu 72. in 90. člena Zden.

9. Izhajajoč iz prej opredeljenega namena ZDen vrhovno sodišče pritrjuje stališču revidenta. Po 73. členu ZDen gre zavezancem, iz katerih sredstev se vrne po določbah ZDen nepremičnina, ki so jo pridobili odplačno, odškodnina po predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini. V povsem „čisti“ situaciji (ko vrednost nepremičnine ob vračanju ni bistveno spremenjena) tako zavezanec dobi odškodnino, ki obsega vrednost nepremičnine glede na njeno dejansko rabo (sedanji drugi odstavek 105. člena ZureP-1), kar ob nespremenjeni rabi v času po podržavljenju in bistveno nespremenjeni vrednosti nepremičnine dejansko predstavlja odmeno za tisto (tako) nepremičnino, kot jo je zavezanec tudi (odplačno) pridobil. V primeru, ko je vrednost nepremičnine zaradi novih investicij (zavezanca ali koga drugega) bistveno povečana, pa bi odmera odškodnine na tak način zajemala tudi vrednost investicij oziroma pravilneje povečano vrednost zaradi investicij (bistveno povečanje vrednosti nepremičnine namreč ni nujno enako vloženim sredstvom). Razlika med vrednostjo nepremičnine ob podržavljenju in bistveno povečano vrednostjo po podržavljenju pa gre po 25. členu ZDen v breme denacionalizacijskega upravičenca in je predmet obravnavanja v postopku denacionalizacije, saj se v (naknadni dopolnilni) odločbi o denacionalizaciji odloči (tudi) o višini odškodnine, ki se plača za razliko v vrednosti (šesti odstavek 25. člena ZDen).

10. V primerih, ko se vrednost nepremičnine bistveno poveča zaradi vlaganj zavezanca, mora torej zavezanec povrnitev vlaganj oziroma razliko, ki se kaže v bistveno večji vrednosti nepremičnine, zahtevati od denacionalizacijskega upravičenca v postopku denacionalizacije po 25. členu ZDen. Če je nepremičnino pridobil odplačno, pa je upravičen (tudi) do odškodnine po 73. členu ZDen od SOD d.d. – to pa le za tisto, kar je odplačno pridobil, torej za nepremičnino po stanju pred opravljenimi investicijami. V nasprotnem primeru bi zavezanec dobil investicije povrnjene dvakrat, enkrat od upravičenca, drugič od SOD d.d. Gre tudi za dva različna postopka, prvi je postopek denacionalizacije, v katerem se ugotavlja pravica do vrnitve nepremičnine v naravi, višina povečane vrednosti nepremičnine in odškodnina za razliko v vrednosti, drugi pa je poseben (samostojni) nepravdni postopek, v katerem se ugotavlja, ali je zavezanec nepremičnino pridobil odplačno in odškodnina. Zavezanec torej lahko razliko v vrednosti nepremičnine zahteva le od upravičenca po 25. členu ZDen in ne more te razlike vključevati v odškodnino po 73. členu ZDen ter uveljavljati odškodnino za sedaj večvredno nepremičnino od SOD d.d. Slednji namreč ni v nikakršnem razmerju z upravičencem, da bi lahko od njega nadalje izterjal razliko, ki po 25. členu ZDen bremeni upravičenca, ker je od možnih upravičenj po drugem odstavku tega določila izbral vrnitev nepremičnine v last in posest. Četudi je bil namen zakonodajalca ob sprejemu 73. člena ZDen v ohranitvi produkcijskih sposobnosti zavezancev, gre vendarle tudi tu le za poseben način odškodovanja zavezancev, zato naj zavezanec dobi odškodnino (le) za tisto, kar je odplačno pridobil. Predpisi o razlastitvi so le kriterij za določanje višine odškodnine, ne vplivajo pa na presojo, po katerem stanju naj se nepremičnina vrednoti.

11. V tej zadevi obravnavana situacija je drugačna v tem, da je predlagatelj (zavezanec v postopku denacionalizacije) odplačno pridobil nepremičnino že potem, ko se je njena vrednost bistveno spremenila. Investicije vanjo je namreč opravil tretji(4) in nato nepremičnino odplačno prenesel na zavezanca. Vendar pa zato odgovor na vprašanje, kdo mora povrniti razliko v vrednosti nepremičnine (25. člen ZDen) in za kakšno nepremičnino gre zavezancu odškodnina (73. člen ZDen), ni nič drugačen. Ker je zavezanec pri odplačni pridobitvi nepremičnine plačal za bistveno več vredno nepremičnino, je nanj prešla tudi pravica terjati razliko vrednosti v postopku denacionalizacije od upravičenca, kar pa pomeni, da je po 73. členu ZDen upravičen le do odškodnine za nepremičnino po prvotnem stanju.

12. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da je revizija tožene stranke utemeljena. Ker sodišči prve in druge stopnje zaradi drugačnega materialnopravnega stališča nista ugotavljali višine odškodnine za nacionalizirano nepremičnino (torej neupoštevajoč njeno bistveno povečanje vrednosti), je moralo vrhovno sodišče sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (četrti odstavek 384. člena v zvezi z drugim odstavkom 380. člena ZPP in 37. členom ZNP).

13. V nadaljevanju bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti višino odškodnine v skladu s 73. členom ZDen in predpisi o razlastitvi za nepremičnino po stanju, kot je bila podržavljena. Dejstvo, da sedanja lastnica stanovanja izvedencu ni dopustila ogleda stanovanja, za odločitev o zahtevku ne bo smelo biti ovira, saj ni odločilno sedanje stanje, pač pa stanje ob podržavljanju. To pa je bilo, kot izhaja iz dosedanjih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, podstrešje.

Op. št. (1): Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, stran 10. Op. št. (2): Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-323/94, Uradni list RS, št. 42/95. Op. št. (3): Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-129/95, Uradni list RS, št. 44/96. Op. št. (4): Po določilu drugega odstavka 60. člena ZDen je stranka v postopku denacionalizacije tudi pravna ali fizična oseba, ki je do uveljavitve ZDen dne 7. 12. 1991 vlagala v podržavljeno nepremičnino, kadar in kolikor se v postopku odloča o njenih pravicah, ki izvirajo iz teh vlaganj. Vendar pa po podatkih spisa v obravnavanem primeru investitor ne uveljavlja odškodnine za razliko v vrednosti nepremičnine.