Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V konkretni zadevi odškodnina po 73. členu ZDen obsega vrednost nepremičnine glede na njeno dejansko rabo.
Izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje v stroškovnem delu ni mogoče preizkusiti, saj ne vsebuje nobenih razlogov na katerih bi temeljila sprejeta odločitev.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
Pritožbi zoper stroškovni del se ugodi in se izpodbijani sklep v tem delu razve ljavi in vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da je nasprotna udeleženka dolžna plačati predlagatelju odškodnino v višini 25.675,20 EUR v skladu z Uredbo o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad ( točka 1). V točki 2 izreka citiranega sklepa je nasprotni udeleženki naložilo v plačilo stroške postopka v višini 3.842,28 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa dalje, predlagatelju pa takso po tar. št. 11a ZST v višini 256,75 EUR v roku 15 dni po prejemu sklepa, sicer bo zaračunana 50% kazenska taksa (točka 3 izreka).
Zoper navedeni sklep je vložila nasprotna udeleženka pravočasno pritožbo. V njej je navedla, da ga izpodbija zaradi napačne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je predlagateljevemu zahtevku ugodilo in mu določilo odškodnino za izdelano podstrešno stanovanje, po stanju v katerem ga je predlagatelj kupil, ne pa zgolj za neizdelano podstrešje, ki je bilo denacionalizacijskemu upravičencu dejansko podržavljeno. S tem pa ni upoštevalo pripomb nasprotne udeleženke, da predmet odškodnine ne more biti vrednost dvo- in pol-sobnega stanovanja, saj le-to upravičencu ni bilo podržavljeno oziroma ob podržavljenju še ni obstajalo. Podržavljeno je bilo le 85,62 m2 neizdelanega podstrešnega prostora in le zanj predlagatelju pripada odškodnina po 73. členu ZDen. Poleg tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotil Višjega sodišča v Celju, da se določilo člena 73 ZDen nanaša zgolj na podržavljeno premoženje. Vrednost morebitnih investicij pa je ob pogojih člena 25 ZDen zavezancu dolžan povrniti upravičenec, ki je po svoji izbiri privolil v to, da bo v razliko zaradi povečanja investicij plačal odškodnino. Prav tako Vrhovno sodišče v svoji odločbi z dne 15.12.1999 ni nikjer zapisalo, da se odškodnina odmerja po stanju v času odplačne pridobitve nepremičnine. Napačno je tudi sklicevanje prvostopnega sodišča na sklep Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 294/2002, da je potrebno v členu 73 ZDen določeno odplačnost pridobitve podržavljenega premoženja tolmačiti po načelih civilnega prava. V navedeni odločbi se Vrhovno sodišče opredeljuje zgolj do tega ali je bilo premoženje za katerega se zahteva odškodnina pridobljeno odplačno ali ne. Pred stališčem zavzetim v tej odločbi je bila odplačnost tolmačena v smislu 72. člena Zden, torej se je kot odplačana štela le pridobitev premoženja, kjer je vrednost kupnine presegla 30% vrednosti premoženja ob podržavljenju. Z navedeno odločbo se je kot odplačna pridobitev štela pridobitev po načelih civilnega prava, ne glede na dejstvo ali je kupnina dejansko presegla 30% vrednosti podržavljenega premoženja ali ne. Sklicevanje prvostopnega sodišča na navedeno odločitev Vrhovnega sodišča je torej nepravilno. Glede pripomb predlagatelja, da do povrnitve vlaganj ni upravičen, ker jih ni opravil on, temveč občina, pa nasprotna udeleženka zopet napotuje na sklep Višjega sodišča v Celju, ki je v isti zadevi sklenilo, da je predlagatelj kot zavezanec za vrnitev upravičen do povrnitve vlaganj, saj je tako izboljšano premoženje dejansko plačal. Ker je bila z sklepom Višjega sodišča v Celju predlagatelju pravnomočno določena odškodnina v znesku 5.206.122,00 SIT za golo podstrešje, ki je bilo upravičencu dejansko podržavljeno, nasprotna udeleženka meni, da predlagatelju iz naslova 73. člena ZDen ne pripada nobena odškodnina več oziroma je potrebno zahtevek nad navedenim zavrniti kot neutemeljen. Pritožba pa je napadla tudi stroškovni del izpodbijanega sklepa s katerim ji je bilo naloženo v plačilo 3.842,28 EUR. Nasprotna udeleženka ugotavlja, da stroškov sodišče v obrazložitvi ni specificiralo, zato njihov preizkus ni možen. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sklepa sklicevalo na dopolnilni stroškovnik, ki ga je predlagatelj predložil v spis na naroku dne 27.2.2007, vendar pa stroški prijavljeni v njem ne predstavljajo zneska 3.842,28 EUR, ampak bi, če bi bili v celoti utemeljeni, znašali le 1.329,27 EUR. Ker so v stroškovniku prijavljene tudi sodne takse, ni pa iz obrazložitve razvidno ali je v znesku stroškov postopka sodišče upoštevalo tudi te, nasprotna udeleženka iz previdnosti prereka tudi zneske sodnih taks in opozarja, da se v postopku določanja odškodnine po 73. členu ZDen takse ne plačujejo. Tako 71. člen ZDen določa, da stranke v postopku denacionalizacije ne plačujejo taks. Iz določbe 73. člena ZDen izhaja, da se določi odškodnina po predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini. V času vložitve predloga za denacionalizacijo dne 25.2.2003 je že veljal zakon o urejanju prostora, ki o taksah ne govori. Glede na dejstvo, da je bivši zakon o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini, ki je veljal vse do 25.7.1997 v členu 11 določal, da se za spise in dejanja v zvezi z razlastitvenim postopkom ne plačujejo takse, nasprotna udeleženka meni, da je smiselno enako ravnati v predmetni zadevi. V nasprotju z načelom enakosti bi bilo, da bi stranke, ki so predlog za odškodnino vložile po 73. členu ZDen do 25.7.1997 bile oproščene plačila taks, med tem ko bi stranke, ki so predlog za odškodnino vložile po tem datumu, morale takse plačati. Glede na načelno pravno mnenje z občne seje Vrhovnega sodišča z dne 12.12.2006 začnejo zamudne obresti teči šele prvi dan po poteku roka za plačilo le-teh, torej po preteku 15 dni v katerih mora izpolniti obveznost plačila stroškov, ne pa od dneva izdaje sklepa dalje kot je določilo sodišče v izpodbijanem sklepu.
Pritožba ni utemeljena glede meritornega dela, glede stroškovnega dela pa je utemeljena.
O pritožbi zoper meritorni del izpodbijanega sklepa: V 1. odst. 73. člena ZDen je določeno, da gre zavezancem, iz katerih sredstev se po določbah tega zakona vrne nepremičnina, ki so jo dobili odplačno, odškodnina po predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini. Prav tako je v 2. odst. 73. člena ZDen določeno, da se odškodnina dodeli v obliki obveznic v breme Slovenskega odškodninskega sklada. Po presoji pritožbenega sodišča pritožba neutemeljeno izpodbija ugotovitev o višini odškodnine. Slednja se v skladu s 1. odst. 73. člena ZDen določa v skladu s predpisi o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini. Zakonodajalec je s to določbo želel ohraniti produkcijske sposobnosti zavezancev in v skladu s tem namenom tudi napotil na uporabo predpisov o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini. V konkretni zadevi je to v skladu s 3. odst. 177. člena Zakona o urejanju prostora ( v nadaljevanju ZUreP-1) ZUreP-1. Po določbah tega zakona pa se vrednoti nepremičnina sama glede na njeno dejansko rabo ( 2. odst. 105. člena ZUreP-1), zato je predlagatelj upravičen do po izvedencu ocenjene vrednosti nepremičnine, ki jo je bil zavezan vrniti denacionalizacijski upravičenki. Dejstvo tudi je, da nasprotna udeleženka cenitvi niti njeni revalorizaciji ni nasprotovala. Glede na navedeno je odločitev prvostopnega sodišča, kljub napačni uporabi materialnega prava, pravilna.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu napačno tolmačilo sklep Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 294/2002. V njem je, kot pravilno ugotavlja že pritožba, Vrhovno sodišče zgolj zavzelo stališče o pomenu besede odplačno, ki jo določa 73. člen ZDen. Odplačnost pridobljenega premoženja po 73. členu ZDen je po tem stališču potrebno tolmačiti po načelih civilnega prava, saj določbi prvega odstavka 72. člena ZDen in drugega odstavka 90. člena ZDen vzpostavljata fikcijo neodplačnosti izključno glede odškodnin, plačanih upravičencem pri podržavljanju premoženja.
Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbo v tem delu zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep v točki 1 ( 2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku ( v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 366. členom ZPP in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku ( v nadaljevanju ZNP).
O pritožbi zoper stroškovni del izpodbijanega sklepa: Določba 73. člena ZDen ureja razmerje med zavezancem za vrnitev denacionaliziranega premoženja in zavezancem za plačilo odškodnine, ki je postopkovno urejeno v 9. poglavju ZNP, in sicer v členih od 97 do 104. V tem postopku je potrebno povrnitev stroškov postopka odmeriti po členu 104 ZNP, ki določa, da stroške postopka trpi udeleženec, ki mu je naloženo plačilo odškodnine. V skladu z določilom člena 151 ZPP v zvezi z določilom člena 37 ZNP, ki predvideva subsidiarno uporabo določb pravdnega postopka v nepravdnem postopku, so izdatki za sodne takse tudi stroški postopka, saj nastanejo med postopkom in tudi zanje velja določba 104. člena ZNP. Vendar pa je pritrditi navedbam pritožbe, da se sklep v stroškovnem delu ne more preizkusiti, saj ne vsebuje nobenih razlogov na katerih temelji sprejeta odločitev sodišča prve stopnje, da mora nasprotna udeleženka povrniti predlagatelju 3.842,28 EUR stroškov postopka s pripadki. Pritrditi je tudi pritožbi v delu, da bi priglašeni stroški predlagatelja v dopolnilnem stroškovniku v primeru, da bi jim bilo v celoti ugodeno, ( kot je tudi navedeno v razlogih izpodbijanega sklepa) kvečjemu znašali 1.329,27 EUR. V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje moralo konkretno navest katera dejanja s strani predlagatelja so bila za postopek potrebna in je zaradi tega upravičen do povrnitve stroškov. Poleg tega bo moralo upoštevat tudi znesek 543.100,00 SIT, ki je bil pravnomočno dosojen že v sklepu z dne 14.10.2003 in jih je nasprotna udeleženka po lastnih navedbah tudi plačala ter načelno pravno mnenje z občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13.12.2006 glede teka zamudnih obresti.
Glede na navedeno je podana kršitev po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, zato je sodišče druge stopnje v stroškovnem delu izpodbijani sklep razveljavilo in ga z navedenimi napotili vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ( 3. točka člena 365 ZPP v zvezi z členoma 366 ZPP in 37 ZNP).
Pritožbeno sodišče o stroških tega postopka ni odločalo, ker jih pritožnica v pritožbi ni priglasila.