Jedro

V ZSPJS (niti v drugem predpisu) ni podlage za to, da se javnemu uslužbencu, ki dejansko opravlja delo višje vrednotenega delovnega mesta z višjo strokovno izobrazbo, prizna višji plačni razred iz naslova instituta napredovanja po dejanskem delovnem mestu v skladu s 16. členom ZSPJS.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se odločba sodišča druge stopnje razveljavi v delu prve alineje I. točke izreka glede zavrnitve tožbenega zahtevka za štiri plačne razrede iz naslova večopravilnosti, v drugi alineji I. točke izreka glede odločitve, da tožnik sam krije svoje stroške postopka na prvi stopnji in v III. točki izreka (odločitev o pritožbenih stroških) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku razsodilo, da mora toženka tožniku od 1. 10. 2014 obračunati razliko med dejansko prejeto plačo na delovnem mestu „asistent TV in filmskega snemalca“ in plačo, obračunano v višini 70 % za delo „snemalec VII/1“ in v višini 30 % za delo „TV in filmski snemalec“, vse povišano za štiri plačne razrede iz naslova večopravilnosti in zmanjšano za dva plačna razreda zaradi nižje strokovne izobrazbe od zahtevane in dodatno iz naslova napredovanja v plačnih razredih v obdobju od 1. 10. 2017, povečano za en plačni razred, od bruto zneskov obračunati dodatke v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo in nato od bruto zneskov odvesti davke in prispevke, neto zneske pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od petnajstega dne v mesecu za pretekli mesec (prvi odstavek I. točke izreka). Višji zahtevek (za plačilo razlike med dejansko prejet0 plačo na delovnem mestu asistenta TV in filmskega snemalca in 100 % plačo TV in filmskega snemalca) je zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da mora toženka tožniku od 1. 10. 2014 dalje obračunati dodatek za dvojezičnost v višini 6 % osnovne plače, obračunati bruto razlike v plači med prejetim 3 % dodatkom za dvojezičnost in 6 % dodatkom za dvojezičnost, od bruto razlike odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). S sklepom je tožbo v delu, ki se glasi na ugotovitev obstoja delovnega razmerja med strankama za nedoločen čas na delovnem mestu „TV in filmski snemalec“, podrejeno pa na delovnem mestu „kamerman specialist“ in v delu, ki se nanaša na toženkino dolžnost s tožnikom skleniti pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela TV in filmskega snemalca (skupaj z zahtevkom za specifikacijo te pogodbe) ter priznanjem vseh pravic iz dela na tem delovnem mestu, zavrglo (1. točka izreka sklepa). Poleg tega je odločilo, da mora toženka tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.577,27 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka sklepa).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o stroških se je pritožila toženka. Sodišče druge stopnje je njeni pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da je zavrnilo del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na štiri plačne razrede iz naslova večopravilnosti in na en plačni razred od 1. 10. 2017 in naslova napredovanja. Spremenilo je tudi 2. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka na prvi stopnji (I. točka izreka). V preostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka). Odločilo je še, da mora tožnik toženki povrniti stroške pritožbe v višini 163,55 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (III. točka izreka).

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 170/2022 z dne 29. 11. 2022 dopustilo revizijo tožnika glede vprašanj, ali je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka pri odločitvi glede izplačila razlike v plači iz naslova dodatka za večopravilnost in ali je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri odločitvi glede izplačila razlike v plači iz naslova napredovanja.

4. Tožnik v reviziji v zvezi z dodatkom za večopravilnost navaja, da mu je sodišče prve stopnje iz naslova tega dodatka priznalo štiri plačne razrede ob upoštevanju ocene vodje regionalnega centra A. A., ki predstavlja delodajalca in najbolj pozna delo tožnika. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih toženka ni izpodbijala, izhaja, da tožnik opravlja tudi delo kamermana v studiju, operaterja Avivesta in voznika službenega vozila in da ta dela niso sestavni del opravil delovnega mesta snemalec VII/1 oziroma TV in filmski snemalec. Ker ta dodatna dela opravlja v okviru do 40 %, mu glede na 2. člen Pravilnika o večopravilnosti in združevanju dela (v nadaljevanju Pravilnik) po presoji prvostopenjskega sodišča pripada dodatek za večopravilnost v višini štirih plačnih razredov. Sodišče druge stopnje je to odločitev spremenilo z obrazložitvijo, da zgolj dejstvo, da tožnik dodatno opravlja dela kamermana, operaterja Avivesta in voznika, ki niso sestavni del opravil delovnega mesta snemalca VII/1 oziroma TV in filmskega snemalca, ne zadošča za zaključek, da obseg teh dodatnih del presega predpisani odstotek 40%. Brez obrazložitve je v celoti zavrnilo njegov zahtevek za priznanje tega dodatka. Ni obrazložilo, zakaj mu ta dodatek ne pripada niti v manjšem deležu od 40 %, pri čemer se ni opredelilo niti do dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je temeljila zlasti na izpovedbi priče A. A. Ta je izpovedal, da bi tožniku pripadala maksimalna večopravilnost v višini štirih plačnih razredov. Zato je sodba sodišča druge stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.; ZPP), s tem pa je poseženo tudi v tožnikove ustavne pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS. Odločitev sodišča druge stopnje glede dodatka za večopravilnost je sicer glede na 2. člen Pravilnika tudi vsebinsko napačna, saj ni sporno, da opravlja tudi zgoraj navedena dela, ki niso sestavni del opravil delovnega mesta snemalec VII/1 oziroma TV in filmski snemalec. Sodišče druge stopnje je neutemeljeno zavrnilo tudi njegov zahtevek za priznanje enega dodatnega plačnega razreda iz naslova napredovanja, upoštevajoč triletno napredovalno obdobje od 1. 10. 2014 dalje. Obrazložilo je le, da zgolj triletno napredovalno obdobje (ki ga je sodišče štelo od 1. 10. 2014 dalje) in pohvale tožnikovega dela s strani sodelavcev ne morejo nadomestiti ocene delovne uspešnosti. Tudi v tem delu je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršilo tožnikove ustavne pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS. Ta odločitev pa je glede na tretji odstavek 16 člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.; ZSPJS) tudi materialnopravno zmotna. Ni sporno, da je izpolnil pogoj triletnega napredovalnega obdobja in da mu je bil dodatni plačni razred iz naslova napredovanja že priznan glede na oceno, upoštevaje delovno mesto, ki ga je formalno (ne pa tudi dejansko) zasedal. Dejstvo je, da je bil očitno ocenjen tako, da je ta ocena zadostila kriterijem za napredovanje. Glede na delovno mesto, ki ga je dejansko zasedal in ki je višje vrednoteno, pa v spornem obdobju niti ni mogel biti ocenjevan, saj je bilo šele s sodbo prvostopenjskega sodišča vzpostavljeno, da tudi formalno zaseda višje rangirano delovno mesto. Če bi bil pravilno razvrščen na to delovno mesto, bi prav tako napredoval. Sodišče druge stopnje je razsodilo arbitrarno. Ne da bi ugotavljalo dejansko stanje, je zaključilo, da tožnik do plačnega razreda iz naslova napredovanja ni upravičen, čeprav mu je bil dejansko že priznan.

5. Toženka je podala odgovor na revizijo, v katerem prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Glede dodatka za večopravilnost navaja, da je tožnik spregledal 3. člen Pravilnika, ki določa, da mora imeti zaposleni strokovna znanja in sposobnost za opravljanje dodatnih del, kar izkazuje na predpisan način. Tega ni izkazal. Tožnik ni dokazal, da je opravljal dodatna dela, še manj pa, da je ta dela opravljal v obsegu 40 %. Tožnik ni izpolnjeval pogojev za napredovanje po 16. členu ZSPJS, saj delovnega mesta, na katerem želi dodatni plačni razred iz naslova napredovanja, sploh ni zasedal. Zato delodajalec tudi ni mogel oceniti njegove delovne uspešnosti na tem delovnem mestu glede na kriterije iz 17. člena ZSPJS.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

8. Ker je bila revizija v zvezi z dodatkom za večopravilnost dopuščena le glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe postopka, se revizijsko sodišče do revizijskih navedb, ki se nanašajo na materialnopravno pravilnost odločitve sodišča druge stopnje glede tega dodatka ne opredeljuje. Prav tako se ne opredeljuje do revizijskih očitkov glede bistvenih kršitev določb postopka, ki naj bi jih storilo sodišče druge stopnje v zvezi z odločitvijo o dodatnem plačnem razredu od 1. 10. 2017 iz naslova napredovanja, saj je bila v zvezi s tem revizija dopuščena le glede vprašanja zmotne uporabe materialnega prava.

9. V tej zadevi je tožnik med drugim zahteval plačilo razlike med plačo, ki jo je prejemal na svojem delovnem mestu asistent TV in filmskega snemalca in plačo višje vrednotenih delovnih mest, katerih delo je dejansko opravljal (delovnega mesta snemalec VII/1 v obsegu 70 % in delovnega mesta TV in filmski snemalec v obsegu 30 %). Poleg tega je zahteval tudi dodatek za večopravilnost glede na delovni mesti višje vrednotenih delovni mest in razliko v plači iz naslova napredovanje na teh delovnih mestih. Oba zahtevka sta bila pravnomočno zavrnjena.

Glede dodatka za večopravilnost

10. Tožnik zahteva, da se mu pri plači delovnih mest, katerih delo je dejansko opravljal, upoštevajo tudi dodatni štirje plačni razredi iz naslova dodatka za večopravilnost. 11. Pogoje in merila za vrednotenje večopravilnosti ali združevanja dela je toženka določila v Pravilniku. Iz prvega odstavka 2. člena Pravilnika med drugim izhaja, da lahko zaposleni, ki dejansko opravlja dodatna opravila1 v okviru do 40 %, pridobi do največ štiri plačne razrede. Ta akt v drugem odstavku 2. člena določa, da se zaposlenega, ki opravlja do 30 % ali do 20 % ali do 10 % dodatnih opravil, razvrsti za tri, dva ali en plačni razred višje od plačnega razreda osnovnega delovnega mesta. Po prvem odstavku 4. člena Pravilnika se večopravilnost ali združevanje dela določi na podlagi obrazloženega predloga neposrednega vodje zaposlenega in po presoji Kadrovske službe in Službe za organizacijo dela, direktorja PPE in vodij OE.

12. Sodišče prve stopnje je glede dodatka za večopravilnost presodilo, da pripadajo tožniku za obdobje od 1. 10. 2014 iz tega naslova štirje plačni razredi. To presojo je utemeljilo z izpovedbo A. A. (vodja regionalnega centra, ki je predstavljal toženko kot delodajalca in ki je bil tožniku nadrejen), ki je kot priča pojasnil, da je treba tožniku glede na obseg dela kamermana v studiu, operaterja Avivesta in voznika službenega vozila priznati večopravilnost v višini štirih plačnih razredov.2 Poleg tega je ugotovilo, da je že sama toženka tožniku z več aneksi k pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto asistent TV in filmskega snemalca (aneksi z dne 22. 11. 2013, 15. 10. 2014, 3. 2. 2015, 14. 2. 2016, 27. 1. 2017, 4. 5. 2016, 24. 4. 2017, 6. 7. 2017, 26. 9. 2017, 30. 1. 2018, 20. 4. 2018 in 23. 2. 2019) dodelila dva dodatna plačna razreda zaradi večopravilnosti.

13. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo in zavrnilo zahtevek za priznanje štirih plačnih razredov iz naslova večopravilnost. Ob soglašanju z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje in tem, da je tožnik večopravilna oseba, je obrazložilo, da dejstvo, da je dodatno opravljal dela, ki niso spadala v opis del in nalog delovnega mesta snemalca VII/1 oziroma TV in filmskega snemalca, ne zadošča za zaključek, da je obseg teh del dosegal predpisani odstotek 40 %. Tožnik je dejansko opravljal 70 % delo snemalca VII/1 in 30 % delo TV in filmskega snemalca, kar pa po stališču sodišča druge stopnje ne daje podlage še za prisojo štirih plačnih razredov iz naslova dodatka za večopravilnost. Sodišče druge stopnje je zavrnitev zahtevka za priznanje štirih dodatnih razredov iz naslova večopravilnosti torej po eni strani utemeljilo z njegovim delom na višje vrednotenih delovnih mestih, po drugi strani pa je ugotovilo, da je dejansko dodatno opravljal dela, ki niso spadala v opis del in nalog višje vrednotenih delovnih mest.3 Izpodbijana sodba tudi nima razlogov o tem, zakaj tožnik kljub dodatnim delom in ugotovitvi, da ima lastnost večopravilne osebe, ni upravičen do dodatnih plačnih razredov iz naslova večopravilnosti oziroma ali tožniku glede na veljavno ureditev sploh pripadajo plačni razredi iz naslova dodatka za večopravilnost za delo na višje vrednotenih delovnih mestih (za kateri tožnik ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi).4 S tem je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, razlogi, ki so v sodbi navedeni, pa so nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Glede na to tega dela izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti.

Glede izplačila razlike v plači iz naslova napredovanja

14. Tožnik zahteva tudi, da se mu pri plači delovnih mest, katerih delo je dejansko opravljal, upošteva en plačni razred iz naslova napredovanja na teh delovnih mestih.

15. ZSPJS v V. poglavju določa pravila in pogoje za napredovanje javnih uslužbencev na delovnem mestu oziroma in v nazivu. Po prvem odstavku 16. člena ZSPJS javni uslužbenec lahko napreduje na delovnem mestu (oziroma v nazivu). Tretji odstavek 16. člena ZSPJS med drugim določa, da lahko javni uslužbenec na podlagi tega zakona napreduje vsaka tri leta za en ali dva plačna razreda, če izpolnjuje predpisane pogoje. Kot napredovalno obdobje se šteje čas od zadnjega napredovanja v višji plačni razred. Za napredovalno obdobje se upošteva čas, ko je javni uslužbenec delal na delovnih mestih, za katere je predpisana enaka stopnja strokovne izobrazbe. Po prvem odstavku 17. člena ZSPJS je pogoj za napredovanje javnih uslužbencev v višji plačni razred delovna uspešnost, izkazana v napredovalnem obdobju, ki je ocenjena po kriterijih, navedenih v tej določbi.

16. V ZSPJS (niti v drugem predpisu) ni podlage za to, da se javnemu uslužbencu, ki dejansko opravlja delo višje vrednotnega delovnega mesta z višjo strokovno izobrazbo, prizna višji plačni razred iz naslova instituta napredovanja5 po dejanskem delovnem mestu (oziroma mestih). Javni uslužbenec lahko v skladu s sistemom napredovanja, kot je vzpostavljen v ZSPJS, napreduje po 16. členu ZSPJS le na delovnem mestu, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Po ZSPJS sta pogoja za napredovanje javnega uslužbenca na delovnem mestu napredovalno obdobje in delovna uspešnost, izražena z oceno (kriterije za to oceno določa 17. člen ZSPJS), ki se nanaša na to delovno mesto. To pa pomeni, da javni uslužbenec ne more pridobiti ocene delovne uspešnosti ob upoštevanju višje vrednotenega delovnega mesta, katerega delo dejansko opravlja.

17. Glede na navedeno je na tej podlagi (ne pa iz razlogov sodišča druge stopnje) vrhovno sodišče revizijo tožnika v tem delu zavrnilo (378. člen ZPP).

18. Ker je sodišče druge stopnje v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, ki se nanaša na štiri plačne razrede iz naslova večopravilnosti, storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, je vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji delno ugodilo, ta del sodbe sodišča druge stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo obrazložiti in zavzeti jasno stališče, ali obstaja pravna podlaga glede upravičenosti tožnika do dodatka za večopravilnost kljub ugotovitvi, da opravlja delo na drugih, višje vrednotenih delovnih mestih.

19. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

20. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je razviden iz uvoda te odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 To so opravila, ki po opisu del in nalog ne sodijo med dela in naloge osnovnega delovnega mesta, na katerega je zaposleni razporejen, kar je določeno v prvem odstavku 2. člena Pravilnika. 2 Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ta dela niso bila sestavni del nalog višje vrednotenih delovnih mest, torej delovnih mest snemalca VII/1 oziroma TV in filmskega snemalca. 3 Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje ni razvidno, kakšen je bil obseg teh dodatnih del. 4 Sodišče druge stopnje se ni opredelilo niti do izpovedbe vodje regionalnega centra, ki jo je sodišče prve stopnje štelo kot ključen dokaz za to, da je treba tožniku priznati večopravilnost v višini štirih plačnih razredov, niti do tega, da je že toženka sama tožniku priznavala dva plačna razreda iz naslova večopravilnosti, res pa na delovnem mestu, ki ga je formalno zasedal in ne glede del in nalog, za katere je bilo ugotovljeno, da jih je opravljal. 5 Tožnik drugih pravnih podlag oziroma navedb za upoštevanje enega dodatnega plačnega razreda pri plačah višje vrednotenih delovnih mest (razen navedb o napredovanju ob sklicevanju na ZSPJS) ni podal, v skladu s tem pa je postavil tudi tožbeni zahtevek.