Jedro

Utemeljeno je pritožbeno izpodbijanje odločitve sodišča prve stopnje, da se tožniku prizna en dodatni plačni razred iz naslova napredovanja v obdobju od 1. 10. 2017 na podlagi tretjega odstavka 16. člena ZSPJS. Ker sta pogoja za napredovanje v višji plačni razred tako potek določenega časa (triletno napredovalno obdobje) kot delovna uspešnost javnega uslužbenca, izkazana z ocenami v napredovalnem obdobju, je sodišče prve stopnje zmotno zgolj na podlagi triletnega napredovalnega obdobja, ki ga je štelo od 1. 10. 2014 dalje, ko je tožnik dejansko pričel opravljati višje vrednoteno delo, presodilo, da bi tožnik v tem napredovalnem obdobju napredoval za vsaj en plačni razred. Ocen delovne uspešnosti ne morejo nadomestiti pohvale tožnikovega dela s strani njegovih sodelavcev.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se delno spremenita: - izpodbijana sodba v I. točki izreka tako, da se zavrne del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na štiri plačne razrede iz naslova večopravilnosti in na en plačni razred od 1. 10. 2017 iz naslova napredovanja, - ter izpodbijani sklep v 2. točki izreka tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka na prvi stopnji.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, toženi stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške pritožbe v višini 163,55 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da tožniku od 1. 10. 2014 obračuna razliko med dejansko prejeto plačo na delovnem mestu "asistent TV in filmskega snemalca" in plačo obračunano v višini 70 % za delo "snemalec VII/1" in v višini 30 % za delo "TV in filmski snemalec", vse povišano zaradi štiri plačne razrede iz naslova večopravilnosti in zmanjšano za dva plačna razreda zaradi nižje strokovne izobrazbe od zahtevane, in dodatno iz naslova napredovanja v plačnih razredih v obdobju od 1. 10. 2017 povečano za en plačni razred, od bruto zneskov obračuna dodatke v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo in nato od bruto zneskov odvede davke in prispevke, neto zneske pa plača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek za plačilo razlike med dejansko prejeto plačo na delovnem mestu asistenta TV in filmskega snemalca in 100 % plačo TV in filmskega snemalca ter tožbeni zahtevek na obračun in izplačilo dodatka za dvojezičnost. Sklenilo je, da se zavrže del tožbe z zahtevkom na ugotovitev obstoja delovnega razmerja med strankama za nedoločen čas na delovnem mestu "TV in filmski snemalec", podrejeno na delovnem mestu "kamerman specialist", ter z zahtevkom, ki se nanaša na toženkino dolžnost s tožnikom skleniti pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela TV in filmskega snemalca, oziroma podrejeno za opravljanje dela kamerman specialist. Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.577,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del sodbe in sklep o stroških se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik že od 1. 10. 2014 dalje opravljal drugo, višje vrednoteno delo. Priča A. A. je izpovedal, da je predlog za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi s tožnikom podal vodstvu toženke nekje januarja, februarja 2020. Iz njegove izpovedi tako ne izhaja, da so potrebe po tem, da je tožnik opravljal tovrstna dela, obstajale že leta 2014. Pri toženki je šlo za proces prehoda od asistenta TV in filmskega snemalca do snemalca ter TV in filmskega snemalca, potrebno pa je bilo daljše časovno obdobje, da je tožnik to delo osvojil. To obdobje je bilo zaključeno v letu 2020, ko je vodja regijskega centra A. A. podal predlog za ureditev razmerja. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik opravljal delo snemalca VII/1 v obsegu 70 % in delo TV in filmskega snemalca v obsegu 30 % že od 1. 10. 2014 dalje, zlasti ker je bil tožnik predvsem večopravilna oseba. Sodišče prve stopnje je v tem delu napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, izpodbijana sodba pa je obremenjena s procesno kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da se v tožnikovo napredovalno obdobje šteje celotno obdobje od 1. 10. 2014 dalje. Čeprav so priče tožnikovo delo pohvalile, to še ne pomeni, da je tožnik dejansko izpolnil pogoje za višje napredovanje, kot ga je bil deležen in za katero sta stranki sklenili aneks k pogodbi o zaposlitvi. Izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik od 1. 10. 2014 dalje upravičen tudi do dodatka za večopravilnost v višini štirih plačnih razredov. Meni, da je dodelitev dodatka za večopravilnost v diskrecijski pravici toženke oziroma delodajalca, v zvezi s tem se sklicuje na stališče v zadevi Pdp 654/2015. S tem, ko je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožnik opravljal dela na delovnem mestu snemalec VII/1 v obsegu 70 % in dela na delovnem mestu TV in filmski snemalec v obsegu 30 %, je že korigiralo plačo in obseg del in nalog, ki jih je tožnik dolžan opravljati na podlagi teh dveh delovnih mest, kar pomeni, da ni upravičen do dodatnih plačnih razredov iz naslova večopravilnosti, še posebej ne v višini 4 plačnih razredov. Napačna je tudi odločitev v stroškovnem delu, tožnik bi bil upravičen kvečjemu do ene tretjine odmerjenih stroškov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zavrne pritožbeni zahtevek, podredno da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijanega dela. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe ter sklepa preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, kot tudi ne v pritožbi uveljavljane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba ustrezno obrazložena in jo je mogoče preizkusiti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede plačila po dejanskem delu oziroma razlike v plači ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, razen v delu glede povišanja za štiri plačne razrede iz naslova večopravilnosti in za en plačni razred iz naslova napredovanja v obdobju od 1. 10. 2017, pri katerem je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

6. V izpodbijani sodbi ni podano nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje namreč ni protispisno povzemalo in ugotavljalo dejstev. Toženka očitek te kršitve navezuje na pritožbeno navedbo, da iz izpovedi priče A. A. ne izhaja, da so potrebe po tovrstnem delu tožnika obstajale že pred letom 2020, sicer bi vodja regionalnega centra predlog za ureditev podal že prej, s čimer uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Z navedenim namreč po vsebini ne nasprotuje povzetku izpovedi priče v obrazložitvi sodbe, temveč dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje o tem, da tožnik od 1. 10. 2014 dalje ni več opravljal dela po pogodbi o zaposlitvi, temveč večinoma delo snemalca, v manjšem obsegu pa delo TV in filmskega snemalca.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik v prvem letu dela res opravljal dela in naloge svojega delovnega mesta asistent TV in filmskega snemalca, po pridobitvi dodatnih izkušenj in znanj pa je dejansko opravljal le še dela in naloge zahtevnejših delovnih mest, in sicer predvsem snemalca, v manjši meri pa tudi TV in filmskega snemalca, za katera sicer ni izpolnjeval pogoja zahtevane izobrazbe. Na tej podlagi mu je utemeljeno prisodilo razliko v plači za dejansko delo zahtevnejših delovnih mest, pri čemer je glede deljenega delokroga sledilo oceni priče A. A., vodje regionalnega centra, ki je vodstvu toženke podal predlog za ureditev tožnikovega delovnega mesta z dejanskim delom v 70 % obsegu snemalca VII/1 ter v 30 % obsegu TV in filmskega snemalca. Čeprav je A. A., kot izpostavlja toženka v pritožbi, izpovedal, da je takšen predlog za ureditev delokrogov oziroma tožnikovega delovnega mesta dal januarja, februarja 2020, pri tem pa je izhajal iz tega kar Regionalni center B. potrebuje v prihodnje, to ne omaje pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik po letu in pol od sklenitve pogodbe o zaposlitvi, tj. od 1. 10. 2014 dalje v celoti in samostojno pričel z dejanskim opravljanjem zahtevnejšega dela kot snemalec lažjih vrsti, v manjšem obsegu pa tudi zahtevnejših televizijskih in filmskih žanrov.

8. Neutemeljene so pritožbene trditve toženke, da je bilo časovno obdobje, v katerem je tožnik osvojil znanje in izkušnje za vključitev v delo snemalca, daljše in zaključeno šele v letu 2020, ko je bil podan predlog za ureditev razmerja. Pri tem izpovedbo priče A. A. iztrga iz konteksta, saj iz nadaljevanja njegove izpovedi izhaja, da je opisoval tožnikov položaj glede na stanje, kakršno je bilo pred podajo tovrstnega predloga. Glede na to, da je izpovedal, da je bilo pravilno, da se delovno mesto tožnika uredi v tem smislu, ker tožnik na terenu snema zahtevnejše zvrsti, ki ne sodijo v delo asistenta snemalca, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je predlog predstavljal uskladitev s tožnikovim dejanskim delom do tedaj, zlasti ob upoštevanju izpovedi A. A. kot vsebinske celote ter skladne izpovedi C. C., vodje televizijske produkcije, da je tožnik sčasoma prevzel zahtevnejše naloge. Navedeno potrjuje tudi tožnikova lastnost večopravilne osebe, pri čemer mu dodatek dveh plačnih razredov za večopravilnost ni bil priznan le zaradi dela snemalca, temveč tudi zaradi vožnje službenega vozila, dela z novo tehnologijo za javljanje iz terena (Aviwest) in dela kamermana v studiu.

9. Toženka pa v pritožbi utemeljeno nasprotuje zvišanju razlike v plači med tožnikovo dejansko plačo in plačo višje vrednotenih delovnih mest za 4 plačne razrede iz naslova večopravilnosti. Po določbi 2. člena toženkinega Pravilnika o večopravilnosti in združevanju dela mora zaposleni za pridobitev 4 plačnih razredov iz naslova večopravilnosti dejansko opravljati do 40 % opravil, ki po opisu del in nalog ne sodijo v dela in naloge delovnega mesta, na katerega je razporejen. Glede na to določbo zgolj dejstvo, da je tožnik dodatno opravljal dela kamermana, operaterja Aviwesta in voznika, ki niso sestavni del bodisi snemalca VII/1 bodisi TV in filmskega snemalca, ne zadošča za zaključek, da obseg navedenih dodatnih opravil dosega predpisan odstotek, torej 40 %. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je tožnik dejansko opravljal 70 % delo snemalca VII/1 in 30 % delo TV in filmskega snemalca, kar pa ne daje podlage še za prisojo 4 plačnih razredov kot dodatka za večopravilnost. 10. Utemeljeno je tudi pritožbeno izpodbijanje odločitve sodišča prve stopnje, da se tožniku prizna en dodatni plačni razred iz naslova napredovanja v obdobju od 1. 10. 2017 na podlagi tretjega odstavka 16. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 108/09 s spremembami). Ker sta pogoja za napredovanje v višji plačni razred tako potek določenega časa (triletno napredovalno obdobje) kot delovna uspešnost javnega uslužbenca, izkazana z ocenami v napredovalnem obdobju, je sodišče prve stopnje zmotno zgolj na podlagi triletnega napredovalnega obdobja, ki ga je štelo od 1. 10. 2014 dalje, ko je tožnik dejansko pričel opravljati višje vrednoteno delo, presodilo, da bi tožnik v tem napredovalnem obdobju napredoval za vsaj en plačni razred. Ocen delovne uspešnosti namreč ne morejo nadomestiti pohvale tožnikovega dela s strani njegovih sodelavcev, kar pravilno opozarja pritožba, zato tožnik ni mogel izpolniti pogojev za napredovanje.

11. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in spremenilo izpodbijani del sodbe, posledično pa tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, kot izhaja iz izreka (5. alineja 358. člena ZPP, 3. točka 365. člena ZPP). Ob upoštevanju vseh okoliščin primera, in sicer, da je tožnik deloma uspel vsaj z zahtevkom za plačilo razlike v plači med plačo po pogodbi o zaposlitvi in plačo višje vrednotenih delovnih mest ter da je bil torej spor potreben, vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

12. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani del sodbe, saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

13. Ker je toženka delno uspela v pritožbenem postopku, ji je tožnik na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP in drugega odstavka 165. člena ZPP dolžan povrniti sorazmerni del stroškov pritožbe glede na uspeh. Pritožbeno sodišče je upoštevaje OT toženki priznalo nagrado za pritožbo v višini 625 točk, 2 % materialnih stroškov, povečano za 22 % DDV in sodno takso za pritožbo v višini 24,00 EUR. Toženka je s pritožbo uspela v približno v tretjini pritožbenega predmeta, zato ji je tožnik dolžan povrniti pritožbene stroške v znesku 163,55 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka dalje do plačila. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni bistveno prispeval k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (155. člen ZPP).