Jedro

Če sodišče prve stopnje meni, da je izpodbijana odločba materialnopravno nezakonita zato, ker so pogoji za priznanje statusa begunca podani že s tem, da so po njegovi oceni pri prosilcu izpolnjeni vsi elementi iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ, je po presoji Vrhovnega sodišča v zmoti. Določbe tretjega odstavka 21. člena ZMZ namreč opredeljujejo elemente, po katerih je treba presojati prosilčeve navedbe, kadar prosilec zanje ne more predložiti nobenih dokazov. Ne predstavljajo pa ti elementi že sami po sebi pogojev za podelitev statusa begunca, kajti materialnopravni pogoji za podelitev tega statusa se nahajajo v drugih določbah ZMZ.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 214/2011-5 z dne 23. 2. 2011 se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določb 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 13. 1. 2011 in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi prve alineje prvega odstavka 52. člena v povezavi s tretjim odstavkom 2. člena in drugo alinejo 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ tožniku priznala status subsidiarne oblike zaščite (1. točka izreka odločbe) in odločila, da odločba z dnem vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje tožnika v Republiki Sloveniji za dobo treh let (2. točka izreka odločbe). Ugotovitev tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, temelji predvsem na oceni, da ni bil ogrožen od Talibanov zato, ker pripada plemenski skupnosti Hazara, ampak zato, ker Talibani rekrutirajo otroke zaradi usposabljanja za samomorilske napade ne glede na njihovo etnično oziroma plemensko pripadnost; odločitev o tem, da tožniku podeli status subsidiarne oblike zaščite, pa tožena stranka utemeljuje z ugotovitvijo, da je bil tožnik v preteklosti v domačem okolju v provinci Ghanzi izpostavljen situaciji, v kateri mu je neposredno grozila resna škoda, in z oceno, da se v to provinco ne more vrniti, kot mladoletna oseba pa bi bil tudi v Kabulu, kamor bi bil najverjetneje vrnjen, izpostavljen ravnanjem, kot so spolne zlorabe, trgovina z ljudmi, novačenje s strani protivladnih upornikov in podobno in ga izvorna država pred takimi ravnanji ne bi bila sposobna zaščititi.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navaja, da je tožena stranka v postopku ugotovila, da tožnik izpolnjuje vse pogoje po tretjem odstavku 21. člena ZMZ, svojo odločitev pa je oprla na določbo druge alineje 28. člena ZMZ, ne da bi kakorkoli obrazložila, zakaj tožnik kot mladoletnik kljub izpolnjevanju pogojev iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca glede na svojo narodno pripadnost oziroma pripadnost določeni družbeni skupini. Izpodbijana odločba v tem delu nima nobene obrazložitve, kar pa pomeni, da nima vseh sestavin obrazložitve, ker ne obsega razlogov po 6. točki prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP, kar pa pomeni bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka in posledično tudi materialno pravo (ZMZ) ni bilo pravilno uporabljeno, je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. in 4. točke prvega ostavka 64. člena ZUS-1, ne da bi se do tožbenih navedb posebej opredeljevalo. V tožbi predlagane glavne obravnave ni opravilo, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnega spisa razvidno, da je bilo treba tožbi ugoditi (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

3. Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta ter predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožba zavrne, oziroma podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Med drugim navaja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je v odločbi ugotovila, da so pri tožniku podani vsi elementi iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ, nepravilna, saj tožena stranka v odločbi izrecno navaja, da je manjši del tožnikovih izjav neprepričljiv in preveč pavšalen ter da je ugotovila, da tožnik ni zaprosil za zaščito kakor hitro je bilo to mogoče in tudi ni izkazal utemeljenega razloga, zakaj tega ni storil. Nadalje s sklicevanjem na posamezne dele obrazložitve izpodbijane odločbe navaja, zakaj je prišla do ocene, da pogoji za podelitev statusa begunca pri tožniku niso podani. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odločba v tem pogledu neobrazložena, je nepravilna, ker ne ustreza dejanskemu stanju. Izpodbijana odločba je utemeljena in zakonita.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo vztraja pri tožbenih navedbah, da obrazložitev izpodbijane odločbe glede neizpolnjevanja pogojev za pridobitev statusa begunca ni pravilna in ni skladna z ZMZ, in podrobneje utemeljuje, zakaj meni, da pritožbeni ugovori tožene stranke niso utemeljeni.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Tožena stranka je svojo ugotovitev, da pri tožniku niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa begunca, obrazložila s tem, da je tožnik svojo prošnjo za podelitev mednarodne zaščite utemeljeval s svojo hazarsko narodnostjo ter s strahom pred Talibani. Slednji, ki izvirajo iz večinske etnične skupnosti Paštunov (sunitska skupnost) naj bi pripadnike Hazarov (šiitska skupnost) prisilno novačili za sodelovanje v vojni prav zato, ker so Hazari, ki jih Paštuni želijo izničiti ter etnično očistiti okolje, v katerem živijo. Tožena stranka meni, da v obravnavani odločbi navedene okoliščine kažejo na to, da Talibani za boj zmožne moške novačijo z namenom, da bi okrepili svoje vrste, ne pa zaradi hazarske narodnosti posameznih nabornikov, saj narodnostna pripadnost po mnenju tožene stranke ni merilo za nabor. Tožena stranka v razlogih odločbe tudi navaja, zakaj ne more sprejeti tožnikovih navedb o tem, zakaj ni prošnje za mednarodno zaščito vložil takoj, ko je bilo mogoče, torej ko je bil pripeljan v Republiko Slovenijo, temveč šele po treh dneh bivanja v centru za tujce, kamor je bil pripeljan iz Danske.

7. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi očita izpodbijani odločbi, da nima razlogov o tem, zakaj ni bil tožniku podeljen status begunca. Na ta očitek, ki je po presoji Vrhovnega sodišča vsebinsko deloma protispisen, kajti tožena stranka je svoja stališča do posameznih okoliščin, na katere je tožnik opiral svojo prošnjo za mednarodno zaščito, sproti pojasnjevala, res pa jih ni na koncu ugotovitvenega postopka oziroma ugotovitvenega dela, ki se nanaša na pogoje za podelitev statusa begunca, sumirala, sodišče prve stopnje navezuje presojo, da je bila s tem podana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Bistvena kršitev je glede na zakonsko besedilo navedene točke podana, kadar izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Vrhovno sodišče se s presojo sodišča prve stopnje, da odločbe ni mogoče preskusiti, ne strinja. Njena obrazložitev je sicer preobširna, zaradi česar nosilni razlogi odločitve ne izstopajo, kot bi bilo koristno, vendar to še ne pomeni, da jih odločba ne vsebuje.

8. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi poleg navedenega ugotavlja tudi, da je izpodbijana odločba materialnopravno nezakonita. Zakaj je izpodbijana sodba materialnopravno nezakonita, ne pove in tudi ne obrazloži, zakaj meni, da je odločbo, za katero ugotavlja, da je ni mogoče preizkusiti, vendarle mogoče materialnopravno presoditi. Če sodišče prve stopnje meni, da je izpodbijana odločba materialnopravno nezakonita zato, ker so pogoji za priznanje statusa begunca podani že s tem, da so po njegovi oceni pri prosilcu izpolnjeni vsi elementi iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ, je po presoji Vrhovnega sodišča v zmoti. Določbe tretjega odstavka 21. člena ZMZ namreč opredeljujejo elemente, po katerih je treba presojati prosilčeve navedbe, kadar prosilec zanje ne more predložiti nobenih dokazov. Ne predstavljajo pa ti elementi že sami po sebi pogojev za podelitev statusa begunca, kajti materialnopravni pogoji za podelitev tega statusa se nahajajo v drugih določbah ZMZ.

9. Razlogi izpodbijane sodbe so glede na navedeno deloma protispisni, deloma pa med seboj v nasprotju. Ker sodišče prve stopnje tudi do tožbenih ugovorov ni zavzelo nikakršnega argumentiranega stališča, izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Po presoji Vrhovnega sodišča je zato podana absolutno bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP.

10. Ker je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, je Vrhovno sodišče prvostopenjsko sodbo razveljavilo na podlagi 77. člena ZUS-1. V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje za svoja stališča o pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega akta navesti jasne in utemeljene razloge ter se pri tem opredeliti tudi do postopkovne ali vsebinske sprejemljivosti tožbenih navedb.