Jedro

Pristojni organ v enotnem postopku najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele potem, če ti niso izpolnjeni, še pogoje za priznanje subsidiarne zaščite. Tožena stranka je v konkretnem postopku ugotovila, da tožnik izpolnjuje vse pogoje po 3. odstavku 21. člena ZMZ, svojo odločitev pa je oprla na določbo 2. alinee 28. člena ZMZ, ne da bi kakorkoli obrazložila, zakaj tožnik kot mladoletnik kljub izpolnjevanju pogojev po 3. odstavku 21. člena ZMZ ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca glede na svojo narodno pripadnost oziroma pripadnost k določeni družbeni skupini. Izpodbijana odločba v tem delu nima nobene obrazložitve.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-216/08/25 (1232-12) z dne 13. 1. 2011 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pod 1. točko izreka prošnji za priznanje mednarodne zaščite prosilcu, ki je navedel naslednje osebne podatke: A.A., rojen ... 8. 1993, v kraju Dah Mordah, Islamska republika Afganistan, ugodila in mu priznala status subsidiarne oblike zaščite in pod 2. točko izreka odločila, da ta odločba z dnem vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za obdobje treh let. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožnik že 22. 8. 2008 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji. Ker je tedaj samovoljno zapustil azilni dom in se vanj v roku 3 dni ni vrnil, je bil postopek ustavljen. Tožnik je bil dne 7. 6. 2010 s strani Kraljevine Danske vrnjen v Slovenijo. Dne 11. 6. 2010 je vložil svojo drugo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji, ki jo je podal s pomočjo prevajalca za perzijski (farsi) jezik. Ob podaji prošnje svoje istovetnosti ni izkazal. V prošnji je navedel, da pripada etnični oziroma plemenski skupini Hazara in da je po veroizpovedi musliman-šiit. Matično državo je zapustil leta 2008 in potem prebival v Iranu, Turčiji, Grčiji, Sloveniji, Italiji, Norveški, Danski in Sloveniji. V Slovenijo je vstopil legalno na Brniku. Pred podajo prošnje v Sloveniji je zaprosil za mednarodno zaščito tudi na Norveškem in Danskem, in sicer je na Norveškem dobil sklep, da mora zapustiti državo, Danska pa ga je vrnila v Slovenijo. V zvezi s svojimi bližnjimi družinskimi člani v izvorni državi je navedel, da nima informacij, ali so sorodniki še živi in od takrat, ko je šel prvič na pot, z njimi ni imel nikakršnih stikov. Prvič je bil v Sloveniji približno en mesec in pol; najprej v Centru za tujce v Postojni, nato v Azilnem domu, od koder je z vlakom odšel v Italijo, iz Italije pa ga je sprevajalec v kombiju odpeljal na Norveško. Nekaj več kot leto dni je bil na Norveškem, vendar je dobil odločbo, da mora državo zapustiti, zato je odšel na Dansko, od koder ga je danska policija predala slovenski. Ko je zapustil Afganistan, ni imel neke določene ciljne države in se je z ilegalnimi sprevajalci o vsem dogovoril njegov stric. Že prvič je v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito, vendar ga je tedaj ilegalni sprevajalec ustrahoval, da obstaja verjetnost, da ga Slovenija vrne nazaj v Afganistan, kar zanj ni bilo sprejemljivo, saj mu tam grozi smrt in zato je Slovenijo zapustil. Matično državo je zapustil zato, ker mu v Afganistanu grozi smrt, in bi rad živel nekje, kjer bi mu bila zagotovljena varnost. Razlogi, zaradi katerih sedaj prosi za mednarodno zaščito, so enaki razlogom, kot jih je navedel že v svoji prvi prošnji, vendar želi dodati še nekaj, česar v prvi prošnji ni povedal. V zvezi s tem je dejal, da Talibani potrebujejo vedno nove vojake in zato novačijo nove borce. Iščejo moške-očete; če pa njih ne morejo rekrutirati, pa novačijo njihove starejše sinove oziroma mlajše moške. Ob prihodu Talibanov v vas je mama ponavadi odprla okno na zadnji strani hiše, da je lahko skočil čezenj in zbežal v hrib, kamor mu je mati potem prinašala hrano. Ker se je to večkrat dogajalo, se je njegov oče zaupal svojemu dolgoletnemu prijatelju Šavaliju, ki je Paštun in ga prosil za pomoč. Šavali ga je v prtljažniku avtomobila odpeljal v oskrbo v neko kasarno, ki je bila ograjena in strogo varovana. V tej kasarni so jih učili o koranu in jih pričeli uvajati v borilne veščine, kot tudi veščine pri samomorilskih napadih in sicer, kako naj si pripnejo bombe ob telesu s pasovi in kako naj aktivirajo različne vrste eksploziva. Govorili so jim, da bo samomorilski napad za njih sicer pomenil smrt, vendar bo to njihov prehod v raj. Na drugi strani kasarne pa so bili strogo varovani zapori, v katerih je srečeval ljudi brez nohtov na rokah in nogah, brez enega ali obeh ušes, izmučene in iznakažane od pretepanja, in sicer so to bili ljudje, ki so se hoteli izogniti izvršbi dejanj, na katera so jih pripravljali. Po enem mesecu bivanja v kasarni so ga pripravili na prvo akcijo izven kasarne, a je prej zaprosil za slovo od staršev in tako ga je Šavali pripeljal domov. Dali so mu 30.000 afganov, da jih da očetu. Ko je oče zagledal toliko denarja, je takoj dojel za kaj gre, zato je prosil strica naj ga reši in pošlje iz Afganistana. Zbežal je k stricu in se tam skril. Drugi dan so Talibani obiskali njihovo hišo in pretepli starše, ker njega niso našli. Potem je stric organiziral njegov odhod iz Afganistana. V prvi prošnji tega ni povedal, ker se je bal, da bi te informacije prišle do Talibanov, ki bi lahko škodili njemu in njegovi družini in tudi stric mu je dejal, naj o tem ne govori. Če bi se vrnil v matično državo, ga čaka zanesljiva smrt s strani Talibanov. Poleg tega je pripadnik etnične skupine Hazara, ki živi v predelu, kjer živijo pretežno Paštuni, ki jih želijo etnično očistiti. Ko je bil še doma, mu je oče povedal, da je že več kot 60% hazarskega prebivalstva zapustilo kraj, bili so ubiti ali pregnani iz tega okolja.

Ko je bil nato tožnik povabljen na osebni razgovor, je povedal smiselno isto. Povedal je, da je hazarske narodnosti in da so ga urili Talibani. Šolal se je samo do 5. razreda, ker so potem prišli Talibani in šolo zaprli. Razlogi za zaprtje šole so bili, da so učile tudi ženske in da so šolo obiskovala tudi dekleta, česar Talibani niso dovolili. V zvezi s svojo hazarsko narodnostjo je povedal, da med bivanjem v Afganistanu zaradi svoje starosti niti ni dojel vseh nevarnosti, ki so mu grozile, danes pa jih dojema in se zaveda vsega, kar bi se mu lahko zgodilo, če bi bil še tam. Če bi bil še tam, bi bil namreč s strani Talibanov prisiljen v samomorilske napade in fantov njegove starosti v teh krajih verjetno ni več, ker so ali zbežali ali pa so jih Talibani odpeljali v svoje kasarne na urjenje. Opisal je, kako je izgledala kasarna, kjer so ga urili Talibani. Podrobno je obrazložil, kako so jih pripravljali na izvedbo samomorilskega napada in tudi, kako je bilo ugotovljeno, kdo je zrel za izvedbo le-tega. Običajno je bil za izvedbo napada izbran tisti, ki se je najbolje naučil koran in ki se je najbolj izuril za izvedbo napada. Konkretno naj bi bili odpeljani na mesto dogodka, s katerim bi se seznanili šele takrat in takrat bi jim bila dana konkretna naloga. Na vprašanje zakonite zastopnice, ali bi v primeru, da bi lahko vzpostavil stike s starši, pridobil tudi kakšne osebne dokumente, je odgovoril, da dokumentov ne bi mogel pridobiti, ker jih enostavno nima. Edina pisana beseda o njem je zapis o datumu njegovega rojstva na zadnji strani korana, kamor ga je zapisal njegov oče. Tožena stranka v nadaljevanju ugotavlja, da iz tožnikovih izjav izhaja, da prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s svojo hazarsko narodnostjo in strahom pred Talibani. V zvezi s tem iz razpoložljive dokumentacije ugotavlja, da tožnik za svoje trditve v zvezi z razlogi, zaradi katerih je zapustil Afganistan, ni predložil nobenih dokazov. Ker tožnik tega ni storil, je tožena stranka kriterije za izpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito ugotavljala v skladu z 21. členom Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 11/07 in 99/10, v nadaljevanju ZMZ). Ugotavlja, da se je tožnik potrudil za utemeljitev svoje prošnje, da predložitve dokazov glede na navedbe tožnika niti ni bilo pričakovati in da je njegove izjave smiselno mogoče oceniti kot skladne in verjetne ter to tudi podrobno opredeljuje in pojasnjuje. V zvezi s 4. kriterijem po 3. odstavku 21. člena ZMZ tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času, saj tega ni storil v postopku s policijo, temveč šele po nekaj dneh v Centru za tujce. Na podlagi vseh ocenjenih kriterijev iz 3. odstavka 21. člena ZMZ tožena stranka zaključuje, da je tožnikova splošna verodostojnost podana.

Ker je ocenila, da je ugotovljena tožnikova splošna verodostojnost, je v nadaljevanju preverila informacije o tožnikovi izvorni državi. V zvezi s tem tudi navaja vire informacij in same informacije, ki se nanašajo na leto 2007, čeprav je tožnik opisani dogodek s Talibani doživel leta 2008. Vendar meni, da tudi te informacije zadoščajo za ugotovitev, da se je na območju Ghanzi, iz katere tožnik izhaja, dejansko dogajalo, da so Talibani novačili nepolnoletne fante in celo otroke za izvedbo samomorilskih napadov. Preden pa se posveti informacijam o aktualnih razmerah v tožnikovi izvorni državi, je treba ugotoviti, kako, glede na določbo 10. alinee 23. člena ZMZ, kvalificirati pretekle izkušnje tožnika, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. V zvezi s tem tožena stranka, glede na tožnikove izkušnje s Talibani, ugotavlja, da tožnikovo urjenje s strani Talibanov ni mogoče pripisati njegovi hazarski narodnosti, ampak temu, da Talibani potrebujejo ljudi, ki bi jim pomagali izvrševati različna dejanja za uresničitev njihovih ciljev in je glede na tožnikove prepričljive izjave mogoče reči, da je tožniku neposredno grozila resna škoda v smislu usmrtitve, saj bi tožnik, v kolikor ne bi zbežal, zelo verjetno izvedel samomorilski napad, katerega žrtev bi bil tudi sam. Res je sicer, da tožnik takrat izvedbi samomorilskega napada ni nasprotoval, vendar pa ni mogoče reči, da je bila to njegova svobodna volja, ampak je bil z razkošnim načinom življenja v času bivanja v kasarni in prepričevanjem o tem, kakšne koristi ga od tega čakajo v posmrtnem življenju, zaveden, česar se tožnik sedaj tudi zaveda. Subjekt resne škode v konkretnem primeru so Talibani, torej gre za nedržavni subjekt. Nato je tožena stranka pridobila tudi dostopne informacije o aktualnem stanju v izvorni državi tožnika, ki jih tudi navaja in opredeljuje. Navaja, da je iz navedenih informacij mogoče povzeti, da so območja, na katerih je novačenje otrok najbolj pogost pojav, območja južne, jugovzhodne in vzhodne province, kamor spada tudi provinca Ghazni, iz katere prihaja tožnik, in da iz teh informacij izhaja tudi, da so v tej provinci Talibani prisotni in v njej tudi lansirajo svoje napade ter da se njihova moč očitno še krepi. V predstavljenih informacijah je naveden tudi tožnikov domači okraj (Jaghori), kjer Talibani sicer niso sposobni izvesti večjih napadov, vendar pa prihajajo poročila o njihovih napadih tudi v tem okraju, ki postaja vedno bolj izoliran, ker so vpadne poti pod nadzorom Talibanov. Tožena stranka tako sprejema, da je bil tožnik v preteklosti v domačem okolju, v provinci Ghazni, izpostavljen situaciji, v kateri mu je neposredno grozila resna škoda in ocenjuje, da se v to provinco ne more vrniti, saj iz aktualnih informacij ne izhaja, da bi se situacija v tej provinci od tožnikovega odhoda dalje spremenila do te mere, da bi obstajali utemeljeni razlogi za prepričanje, da se resna škoda ne bo ponovila. K temu tožena stranka dodaja, da v konkretnem primeru ne bi šlo za ponovitev neposredne grožnje enake oblike resne škode, ampak bi, ob upoštevanju tožnikovih navedb, da se sedaj, ko je dojel, kaj bi se z njim zgodilo in se nikakor ne bi želel vrniti tja, šlo prvenstveno za resno škodo v smislu mučenja, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, ki bi najverjetneje sledilo tožnikovemu upiranju sodelovanja s Talibani. Glede na navedeno ocenjuje, da ga država pred ravnanjem Talibanov ne more zaščititi. Ker tožnik od zapustitve izvorne države dalje tudi ni več v kontaktu s svojimi starši in drugimi sorodniki, tožena stranka meni tudi, da ne pride v poštev možnost tožnikove razselitve ob eventuelni vrnitvi v izvorno državo. Po proučitvi relevantnih informacij o izgledih mladoletnih otrok v tožnikovi izvorni državi (ki jih tudi navaja) tožena stranka zaključuje, da bi bil tožnik kot mladoletnik brez podpore ožje ali širše družine v Kabulu (kamor bi bil najverjetneje vrnjen), poleg težav pri zagotovitvi najosnovnejših življenjskih potreb, kot so prenočišče in hrana, zlahka tarča ravnanj, kot so spolne zlorabe, trgovina z ljudmi, novačenje s strani protivladnih upornikov, fizično nasilje, delo v nehumanih razmerah in podobno in ga matična država pred takšnimi ravnanji ne bi bila sposobna zaščititi. Glede na navedeno in glede na to, da toženi stranki ni znano, da bi na strani tožnika obstajali razlogi, ki bi ga izključevali od priznanja statusa subsidiarne oblike zaščite, je odločila, da tožnikovi prošnji ugodi na podlagi 1. alinee 1. odstavka 52. člena v povezavi s 3. odstavkom 2. člena in v povezavi z 2. alineo 28. člena ZMZ in se mu prizna status subsidiarne oblike zaščite. V skladu s 2. odstavkom 91. člena ZMZ ta odločba z dnevom vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za dobo treh let. Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Ne strinja se z delom odločbe, kjer tožena stranka ugotavlja, da je upravičen le do subsidiarne oblike zaščite in ne do statusa begunca, saj naj ne bi bilo nobene povezave med preganjanjem, ki ga zatrjuje tožnik in eno izmed podlag Ženevske konvencije. Ker tožena stranka v odločbi ugotavlja, da ne obstaja povezava med novačenjem s strani Talibanov in hazarsko narodnostjo ter meni, da Talibani novačijo ljudi v svoje vrste ne glede na njihovo narodno pripadnost, ker potrebujejo okrepitve, tožnik meni, da je veliko bolj verjetno, da bodo Talibani pri novačenju posegli po Hazarih kot pa po drugih narodnostih. To je mogoče sklepati na podlagi dejstva, da so Talibani v večini Paštuni, sunitske veroizpovedi, kar pomeni, da je veliko bolj verjetno, da bodo za samomorilske napade izbrali pripadnika druge narodnosti, in dejstva, da je pri presojanju potrebno upoštevati zgodovino in sicer da so Talibani v preteklosti izvajali masovne poboje Hazarov. Res je sicer, da so danes v Afganistanu t.i. neo-Talibani, ki se v nekaterih pogledih razlikujejo od Talibanov iz prejšnjega režima, vendar pa je glede na številna mednarodna poročila mogoče trditi, da so Hazari še vedno posebna tarča Talibanov. Tožnik se pri tem sklicuje na članek (v angleščini) „Afgan Election : Conflict between Democracy and Terorism in Ghazni“, iz katerega izhaja, da je življenje v provinci Ghazni najbolj nevarno ravno za Hazare, na poročilo prof. Maleya (v angleščini) „On the Position of Hazary Minority in Afganistan“, ki ga navaja tudi UNHCR v svojih kvalifikacijskih smernicah za oceno potreb po mednarodni zaščiti prosilcev za azil iz Afganistana, v katerem poudarja, da Talibani izrabljajo konflikt med Hazari in Paštuni zato, da bi si pridobili nazaj naklonjenost slednjih ter je mnenja, da noben predel Ghaznija ni varen za Hazare. Tožnik se tudi ne strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da svojih težav zaradi hazarske narodnosti ni z ničemer konkretiziral in da so le-te zgolj splošne in neprepričljive. Natančno je opisal, da so Talibani zaprli njegovo šolo, ker so bili proti temu, da jih učijo ženske. Ker je splošno znano, da so Hazari manj konzervativni in da dovoljujejo šolanje tudi deklicam, s čemer se strinja tudi tožena stranka, je mogoče sklepati, da Talibani zapirajo predvsem hazarske šole. Kljub temu, da tožena stranka prekinitev šolanja ne šteje za preganjanje v smislu ZMZ, je ta dogodek pomemben pri presojanju, ali je preganjanje, ki ga zatrjuje tožnik, pogojeno z njegovo narodno pripadnostjo, saj kaže na to, da je položaj Hazarov v provinci Ghazni, slab. Tudi mednarodna poročila potrjujejo, da so Hazari še vedno diskriminirani in da so med Paštuni in Hazari številni konflikti. Tudi UNHCR v svojih smernicah potrjuje, da se Hazari še vedno soočajo z določeno stopnjo diskriminacije. Poleg tega UNHCR navaja, da je okraj Jaghori (okraj, iz katerega prihaja tožnik in kjer Hazara predstavlja večino) pogosto tarča talibanskih napadov in da je ta okraj vedno bolj izoliran, saj je dostop po določenih cestah nadzorovan s strani Talibanov. In ne nazadnje, poročila tudi poročajo o pobojih Hazarov s strani Talibanov v provinci Ghazni. Ker tožena stranka nadalje navaja, da iz druge tožnikove prošnje izhaja, da je bila oseba, ki je tožnika odpeljala k Talibanom, očetov dober prijatelj paštunske narodnosti, kar pomeni, da nič ne kaže na kakšne resne pritiske ali nadlegovanje s strani pripadnikov paštunske narodnosti, tožnik meni, da je takšno sklepanje tožene stranke pomanjkljivo, saj je ravno očetov prijatelj paštunske narodnosti odpeljal tožnika na urjenje za samomorilske napade k Talibanom in ga torej zavestno poslal v smrt. Seveda se ne da vedeti, s kakšnimi nameni je prijatelj to storil, vendar ni mogoče izključiti, da pri tem ni šlo za narodnostno pogojeno dejanje. Ker je tožnik rekel, da mu je oče dejal, da se je že več kot 60% Hazara družin odselilo iz njihovega kraja, tožena stranka to dejstvo smatra kot preveč splošno. Tožnik bi zato želel opozoriti na poročilo generalnega sekretarja ZN, katerega navaja tudi tožena stranka, v katerem je zapisano, da je novačenje otrok prisotno zlasti na jugu, jugovzhodu in vzhodu Afganistana in da je novačenje otrok ali nevarnost pred tem pojavom eden izmed razlogov za razselitev. To poročilo torej potrjuje tožnikove navedbe, da se je veliko hazarskih družin že odselilo iz njihovega kraja in zopet kaže na težak položaj Hazarov, ki so tarča Talibanov. Iz vsega navedenega izhaja, da obstaja vez med preganjanem, ki ga je utrpel tožnik in njegovo hazarsko narodnostjo. Tožnik je mnenja, da je upravičen do statusa begunca še na eni podlagi, in sicer na podlagi pripadnosti posebni družbeni skupini, ki jo v tem konkretnem primeru tvori specifični profil otrok iz Afganistana, ki so rekrutirani s strani Talibanov za izvajanje samomorilskih napadov. Glede na številna poročila, ki jih navaja tožena stranka, so otroci še posebej ranljivi in še posebej tarča Talibanov. Kot izhaja iz poročil, ki jih navaja tožena stranka, je v Afganistanu pogost pojav, da se sovražni borci krepijo tako, da uporabljajo otroke in najstnike v navalu samomorilskih bombnih napadov. Iz UNHCR kvalifikacijskih smernic prav tako izhaja, da so otroci ena izmed najbolj ranljivih skupin v Afganistanu in da so Talibani odgovorni za veliko večino kršitev človekovih pravic. UNHCR je mnenja, da so otroci vojaki lahko preganjani na podlagi pripadnosti posebni družbeni skupini. Tožnik iz vseh zgoraj navedenih razlogov sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in jo nadomesti s svojo odločbo, v kateri se mu prizna status begunca; podrejeno pa, da odpravi odločbo tožene stranke v delu, kjer tožeči stranki ne priznava statusa begunca in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks, ker je brez premoženja in brez zaposlitve.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet presoje odločitev tožene stranke, s katero je le-ta tožniku podelila status subsidiarne zaščite.

Tožena stranka je v postopku za priznanje mednarodne zaščite ugotavljala tako izpolnjevanje pogojev za priznanje statusa begunca po kriterijih iz 2. odstavka 2. člena v povezavi s 3. odstavkom 21. člena ZMZ, kakor tudi obstoj resne škode, v smislu 3. alinee 28. člena ZMZ za priznanje statusa subsidiarne zaščite.

To pomeni, da je tožena stranka vodila enotni postopek za priznanje mednarodne zaščite, kot ga ureja 34. člen ZMZ. Iz navedenega zakonskega določila izhaja, da pristojni organ v enotnem postopku najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele potem, če ti niso izpolnjeni, presoja pogoje za priznanje subsidiarne zaščite. Tožena stranka je v postopku ugotovila, da tožnik izpolnjuje vse pogoje po 3. odstavku 21. člena ZMZ, svojo odločitev pa je oprla na določbo 2. alinee 28. člena ZMZ, ne da bi kakorkoli obrazložila, zakaj tožnik kot mladoletnik kljub izpolnjevanju pogojev po 3. odstavku 21. člena ZMZ ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca glede na svojo narodno pripadnost oziroma pripadnost k določeni družbeni skupini. Izpodbijana odločba v tem delu nima nobene obrazložitve, to pa pomeni, da nima vseh sestavin obrazložitve, saj obrazložitev ne obsega razlogov po 6. točki 1. odstavka 214. člena ZUP, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki 2. odstavka 237. člena ZUP.

Ker je sodišče ugotovilo, da v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka in posledično tudi materialno pravo (ZMZ) ni bilo pravilno uporabljeno, je tožbi ugodilo na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) in se zaradi tega do ostalih tožbenih navedb ni posebej opredeljevalo. Tožena stranka bo morala v ponovljenem postopku nakazane pomanjkljivosti ustrezno odpraviti oziroma popraviti. Ker je tožnik smiselno predlagal tudi, da sodišče opravi glavno obravnavo, sodišče pojasnjuje, da le-te ni opravilo, temveč je odločilo na nejavni seji senata, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je bilo potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti (1. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

Sodišče tožniku še pojasnjuje, da se na podlagi 4. odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08 in 97/10) v postopku za odločanje o dodelitvi za priznanje mednarodne zaščite sodna taksa ne plača, kar pomeni, da je tožnik v obravnavani zadevi oproščen plačila sodnih taks že po samem zakonu in zato sodišče o njegovem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni posebej odločalo.