Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pri odmeri pravične denarne odškodnine je treba upoštevati tudi starost oškodovanca, še posebej, če škodo utrpi otrok.
Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obe stranki sami trpita vsaka svoje pritožbene stroške.
Z izpodbijano sodbo je sodišče za telesne bolečine in neugodnosti dosodilo odškodnino v znesku 33.000,00 EUR, za strah v znesku 7.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti v znesku 8.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 30.000,00 EUR.
Proti sodbi sta se pritožili tožeča in tožena stranka.
V pritožbi tožeča stranka za telesne bolečine in neugodnosti zahteva vso odškodnino in poudarja starost 10 let. Na intenzivnem oddelku je tožnik jokal, bilo je komplicirano zdravljenje z več anestezijami. Vstavljen je bil urinski kateter, odvisen je bil od tuje pomoči. Skoraj dva meseca se ni smel tuširati. Uživati je moral antibiotike in analgetike, ter nositi zunanji fiksator. Bodoče bolečine se pojavljajo že ob daljši hoji. Tožena stranka priznava odškodnino v višini 30.000,00 EUR in poudarja, da bolečine in neugodnosti niso takšne, da bi opravičevale dosojeno odškodnino. Sklicuje se na podobne primere.
Za strah tožeča stranka zahteva vso odškodnino in poudarja hud primarni in hud dolgotrajen sekundarni strah. Sklicuje se na mnenje psihologa, da se strah pojavlja še sedaj, da podoživlja nesrečo, ne more zaspati, ima nočne more. Štirinajst dni je grozila tudi amputacija noge. Tožena stranka za strah priznava 3.000,00 EUR. Strah je bil res hud, vendar ne izjemen, gre za travmo, ki jo doživljajo vsi poškodovanci.
Za duševne bolečine zaradi skaženosti tožeča stranka zahteva vso odškodnino in poudarja skrajšano nogo, šepanje, občutljivo kožo, luščenje in brazgotine. Tožena stranka ocenjuje odškodnino kot pretirano, saj se spremembe na nogi opazijo le pri kratkih hlačah, ostale posledice pa se ne opazijo. Odškodnino je treba prilagoditi reakciji okolice.
Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožeča stranka zahteva vso odškodnino. Poudarja prikrajšanje na funkcionalnem področju in na psihičnem področju. Tožnik psihično trpi, ker je moral opustiti treniranje košarke, smučanje, odrekel se je tudi športni gimnaziji. Ko se druži s prijatelji, mora pomisliti, ali bo njihova aktivnost zanj primerna. Ima tudi težave pri učenju. Prizadet bo v bodočem poklicu in pri eventualni bodoči družini. Pritožba se v celoti sklicuje na mnenje izvedencev. Tožena stranka priznava 15.000,00 EUR kot primerno odškodnino. Izvedenec je ocenil duševne bolečine kot srednje hude. Druga poškodba je nastala ravno zaradi košarke, sodišče pa tega ni raziskalo. Tožnik je sposoben za večino ostalih aktivnosti, kot so hoja, celo tek ob rahlem šepanju je možen, omejenost ni taka, da bi opravičevala visoko odškodnino.
Glede stroškov tožeča stranka izpodbija povprečen 52 % uspeh in se zavzema za 80 % uspeh, ker je zahtevek zvišala na 150.000,00 EUR na zadnji obravnavi. Sodišče bi moralo šteti v uspeh tudi plačano akontacijo. Tožena stranka izpodbija 52 % uspeh in se zavzema za 35 % uspeh, ker je bila dosojena odškodnina le 39.744,00 EUR.
Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev nasprotne pritožbe.
Pritožbi nista utemeljeni.
Za telesne bolečine in neugodnosti je bila dosojena pravična denarna odškodnina v znesku 33.000,00 EUR. Tožnik je kot 10-letni otrok utrpel dva zloma desne goleni, pri tem pa je bil drugi zlom posledica šibkosti kosti zaradi prvega zloma. Tožnik je prestajal zaradi prvega zloma bolečine v trajanju dveh let, od tega so bile hude bolečine štiri mesece. Pri drugem zlomu je tožnik prestajal bolečine 38 dni, od tega 5 dni hudih bolečin. Zdravljenje je ob prvem zlomu trajalo dve leti in pol, pri drugem zlomu pa štiri mesece. Tožnik bo tudi v bodoče trpel občasne lahke bolečine. Tožnik je bil v bolnišnici slabe tri mesece, prestal je osem operacij, 70-krat je bil RTG slikan, bergle je uporabljal 13 mesecev, mavec je nosil dva meseca. Prestal je številne preglede, imobilizacijo poškodovane noge. Hude težave je imel pri osebni higieni, ker je bil vezan na tujo pomoč, na začetku pa se nekaj časa ni smel kopati. Tožnik je moral uživati številne antibiotike in analgetike.
V konkretnem primeru gre za specifično komplicirano zdravljenje, ki je bilo dolgotrajno tudi zaradi tega, ker so zdravniki preprečili amputacijo noge. Tožnik je trpel dolgotrajne in intenzivne bolečine z nadpovprečnimi neugodnostmi med zdravljenjem. Sodišče je pravilno vrednotilo vse okoliščine primera in zato odškodnino ni bilo mogoče spreminjati (čl. 179 in 182 Obligacijskega zakonika).
Za strah je bila dosojena pravična denarna odškodnina v znesku 7.000,00 EUR. Tožnik je kot 10-letni otrok prestal hud primarni strah ob prometni nesreči. Sekundarni strah je bil hud in dolgotrajen, saj je moral tožnik prestati osem operacij. Psiholog je potrdil hud stres in dolgotrajno trajanje sekundarnega strahu med zdravljenjem. Odškodnina je res nekoliko višja od podobnih primerov, vendar je treba upoštevati, da je dolgotrajen, intenziven strah trpel 10-letni otrok, za katerega je bilo predvsem stresno dolgotrajno zdravljenje z osmimi operacijami in številnimi medicinskimi posegi.
Za duševne bolečine zaradi skaženosti je bila dosojena pravična denarna odškodnina v znesku 8.000,00 EUR. Tožniku je ostala prikrajšana noga, mišična masa na goleni in stegnu pa je trajno zmanjšana. Zelo vidna je sprememba na sprednji strani goleni v obliki brazgotin. Tožnik kratke hlače nosi samo doma. Tožnik med tekom malo šepa in se mu otroci smejijo. Poleti koža pordeči in jo mora mazati, koža pa se tudi hitro lušči. Tožnik tako od desetega leta starosti duševno trpi, saj ga otroci zaradi šepanja zasmehujejo, moteče pa so tudi brazgotine na nogi.
Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je bila dosojena pravična denarna odškodnina v znesku 30.000,00 EUR. Tožniku je ostala prikrajšana noga, ki je manj vredna zaradi trajnega zmanjšanja mišične mase, ostala pa je tudi lažja zavrtost gibljivosti v desnem skočnem sklepu. Klinični psiholog je potrdil hudo prizadetost, ker tožnik ne more igrati košarko, ki jo je prej treniral. Tožnik je moral opustiti smučanje, moral pa je tudi opustiti željo, da bi se šolal na športni gimnaziji. Tožnik ima občutek manjvrednosti, ima depresivne občutke, zapira se vase, manj zbran je tudi v šoli. Izvedenka klinične psihologije je potrdila blažjo travmatsko poškodbo, ki je povzročila posttraumatski stres, ki se kaže v morečih sanjah in v prekomerni vznemirjenosti. Pri tožniku je prizadet delovni spomin, planiranje, predvidevanje, formiranje mentalnih strategij, kontrola čustvenega odzivanja, vsa ta prizadetost pa je nastala pri 10-letnem otroku, kar bo po mnenju izvedenke imelo dolgoročen vpliv na celotno življenje tožnika. Življenjske aktivnosti so torej zmanjšanje na fizičnem in psihičnem nivoju, izboljšanja pa ni mogoče pričakovati.
Tožnik je torej prizadet na fizičnem in na psihičnem področju. Tožnik je prizadet kot otrok, prizadetost pa bo občutil celo življenje. Tožnik je prizadet tudi na področju poklicnih ambicij, saj se je moral odreči šolanju na športni gimnaziji, pri tem pa je moral opustiti treniranje košarke. Izvedenci niso predvideli izboljšanja stanja.
Tudi odškodnina kot celota 78.000,00 EUR (18,691.920,00 SIT) je primerna tožnikovemu specifičnemu primeru, ko je poškodbo utrpel kot 10-letni otrok, nato pa se je poškodba ponovila, zdravljenje pa je bilo nadpovprečno dolgo in zahtevno. Dosojena odškodnina je primerljiva z drugimi podobnimi specifičnimi primeri.
Pritožbi obeh strank glede stroškov nista utemeljeni.
Sodišče je pravilno ugotovilo 52 % uspeh tožnika. Sodišče je upoštevalo v uspeh tožnika tudi plačano akontacijo 35.469,87 EUR, ki je bila posledica vložene tožbe in ni bila plačana prostovoljno pred tožbo. Tožena stranka v pritožbi ne upošteva po vložitvi tožbe plačano akontacijo; tožeča stranka pa mora nositi posledice pretirano zvišanega zahtevka.
Stranki s pritožbama nista uspeli, zato sami trpita vsaka svoje pritožbene stroške, saj tudi odgovor tožeče stranke na pritožbo ni doprinesel do boljše razjasnitve zadeve in ne gre za potreben pritožbeni strošek.