Jedro

Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da ZUS-1 sicer govori o dovoljeni reviziji, vendar gre po vsebini za kombinacijo z zakonom dovoljene revizije in t. i. dopuščene revizije, tj. revizije, ki jo dopusti sodišče, pri čemer je poudarilo, da so bili namen in cilji zakonodajalca pri uvajanju novega sistema izrednih pravnih sredstev pred Vrhovnim sodiščem po ZUS-1 enaki kot po ZPP, zato Vrhovnemu sodišču ni mogoče očitati arbitrarnosti, če je pri presoji uveljavljanega pogoja iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 glede standarda natančne in konkretne opredelitve pomembnega pravnega vprašanja uporabilo enake kriterije, kot so določeni v četrtem odstavku 367. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2140-472/2013/17 (1322-12) z dne 4. 4. 2016. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da tožnica ni bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, zaradi česar niso izpolnjeni pogoji za izdajo posebne odločbe po drugem in tretjem odstavku 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD).1

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je tožnica (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-12 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Stranka, ki vloži to izredno pravno sredstvo, mora namreč izkazati, da so za njeno vsebinsko obravnavo izpolnjene procesne predpostavke, konkretno njena dovoljenost. Ker Vrhovno sodišče glede na značilnosti tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015), v nadaljevanju zaradi pojasnila revidenki navaja le bistvene preudarke, zaradi katerih revizije ni vsebinsko obravnavalo.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Kakšne so zahteve za to, da je mogoče revizijo dovoliti zaradi odgovora na pomembno pravno vprašanje, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.3 Revidentka tem zahtevam ni zadostila.

7. Revidentka v uvodnem delu revizije (v zvezi z njeno dovoljenostjo) navaja, da je nedopustno ravnanje Vrhovnega sodišča, ki dovoljenost revizije po 83. členu ZUS-1 obravnava po enakih kriterijih kot dopuščenost revizije po bistveno drugačni zakonski ureditvi revizije v Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da pri reviziji dovoljenosti ni treba dokazovati posebej (kot je to treba pri reviziji po ZPP, kjer se o tem odloča v posebnem ločenem postopku), ampak mora Vrhovno sodišče o tem odločiti na podlagi vsebine revizije kot celote. Navaja, da gre v obravnavani zadevi za odločitev o več pomembnih pravnih vprašanjih, naštetih v nadaljevanju revizije, in sicer: "nedopustnost odločanja (upravnega in nato še sodnega) ob nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju - in ob nespoštovanju prve (prejšnje) sodbe Upravnega sodišča", "grobo napačna uporaba materialnega prava (1. člena ZUSDDD)" in "ignoriranje predloga za izvedbo sojenja polne jurisdikcije".

8. Na enake očitke revidentke v zvezi z uporabo kriterijev dopustitve revizije po ZPP pri razlagi določb ZUS-1 o dovoljenosti revizije, je Ustavno sodišče odgovorilo v zadevah Up-80/16 z dne 25. 10. 2016 in Up-936/16 z dne 19. 1. 2017. Pojasnilo je, da že iz narave pravnega sredstva, še posebej izrednega, izhaja, da mora vlagatelj tega sredstva izkazati obstoj predpisanih pogojev za njegovo obravnavo. To pomeni, da sta tako trditveno in dokazno breme dokazovanja izpolnjenosti pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta. ZUS-1 sicer govori o dovoljeni reviziji, vendar gre po vsebini za kombinacijo z zakonom dovoljene revizije in t. i. dopuščene revizije, tj. revizije, ki jo dopusti sodišče.4 Med drugim je poudarilo, da so bili namen in cilji zakonodajalca pri uvajanju novega sistema izrednih pravnih sredstev pred Vrhovnim sodiščem po ZUS-1 enaki kot po ZPP,5 zato je presodilo, da Vrhovnemu sodišču ni mogoče očitati arbitrarnosti, če je pri presoji uveljavljanega pogoja iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 glede standarda natančne in konkretne opredelitve pomembnega pravnega vprašanja uporabilo enake kriterije, kot so določeni v četrtem odstavku 367. člena ZPP.6

9. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentkine navedbe o obstoju več pomembnih pravnih vprašanj ne ustrezajo zahtevi po natančni in konkretni navedbi spornih pravnih vprašanj (torej vprašanj, ki so odločilna v konkretni zadevi), saj vprašanja, ki bi lahko bilo pomembno v konkretni zadevi, revidentka sploh ne postavi. Zato ni mogoče ugotoviti, na katero vprašanje materialnega prava, ki bi bilo pomembno v smislu razvoja prava oziroma poenotenja sodne prakse, bi bilo treba odgovoriti. Tako splošno zastavljene trditve, v zvezi s katerimi vprašanja niso oblikovana, zato niso pomembna pravna vprašanja, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče revizijo lahko vsebinsko obravnavalo. Revidentkino nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki ga izraža v revizijskih razlogih, pa za dovoljenost revizije ne zadošča.7

10. Revidentka tudi v zvezi z zatrjevanimi procesnimi kršitvami ni postavila nobenega pomembnega pravnega vprašanja, zaradi česar so revizijske trditve v tej smeri nebistvene (pogoj pomembnosti pravnega vprašanja za dovoljenost revizije ni izpolnjen).

11. Ker revidentka ni izkazala izpolnjevanja zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, jo je Vrhovno sodišče zavrglo (89. člen ZUS-1).

1 ZUSDDD ureja poseben pravni položaj določene skupine tujcev kot _lex specialis_ v razmerju do Zakona o tujcih (ZTuj-2), ki na sistemski ravni ureja pravni položaj tujcev. Gre za posebno ureditev, ki omogoča pridobitev dovoljenja za prebivanje pod ugodnejšimi pogoji, kot to velja za ostale tujce po ZTuj-2. 2 V obravnavani zadevi je bila sodba sodišča prve stopnje, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E). Zato se v postopku pred Vrhovnim sodiščem določbe tega zakona ne uporabljajo (tretji odstavek 125. člena ZPP-E). 3 Npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 3. 2014. 4 Odločba Ustavnega sodišča št. Up-1782/08, U-I-166/08 z dne 18. 6. 2009 (12. točka obrazložitve). 5 Prav tam, 13. in 14. točka obrazložitve. 6 V zvezi z navedenim glej tudi sklep Vrhovnega sodišča X Ips 224/2017 z dne 4. 10. 2017 (8. točka obrazložitve). 7 Iz dejanskega stanja zadeve, na katero bi bilo Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 vezano tudi v postopku revizije, izhaja, da je bila za odločitev sodišča prve stopnje ključna dejanska ugotovitev, da revidentka ni bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, kar je skladno z drugim in tretjim odstavkom 1. člena ZUSDDD pogoj za izdajo posebne odločbe o obstoju dovoljenja za stalno prebivanje v času od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje.