Jedro

Ne glede na to, kdaj je odšla iz Slovenije, to ne more vplivati na dejstvo, da ni nobenega dokaza, da bi bila tožnica izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, saj uradne evidence tega ne potrjujejo, sama pa tudi ni dokazala drugače.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku zavrnila prošnjo tožnice za izdajo posebne odločbe po Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: ZUSDDD). V obrazložitvi odločbe opisuje potek dosedanjih postopkov in navaja, da je v ponovljenem postopku vpogledala podatke registra stalnega prebivalstva, podatke registra tujcev in spis upravne zadeve. Podatki registra izkazujejo odjavo stalnega prebivališča iz Republike Slovenije dne 7. 2. 1992 ter prijavo stalnega prebivališča v tujini dne 30. 4. 2008 na naslovu ... ter nato prijavo začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji 14. 8. 2008, ki ga je tožnica obnavljala vse do 20. 4. 2011, ko je na tem naslovu prijavila stalno prebivališče. Tožena stranka ugotavlja, da obrazec odjave stalnega prebivališča z dne 7. 2. 1992 in podatki kartona gospodinjstev na naslovu ..., ki jo v svoji ročno vodeni evidenci registra stalnega prebivalstva hrani Upravna enota Ljubljana, izkazujeta odjavo stalnega prebivališča iz naslova ..., vendar v spisu upravne zadeve ni dokazila o pisnem pooblastilu tožničinega očeta za odjavo stalnega prebivališča. Tožena stranka v ponovljenem postopku tako ugotavlja, da je iz upravnega spisa razvidno, da tožničin oče ni imel pooblastila, da jo odjavi, glede na stališče upravnega sodišča pa je odjava stalnega prebivališča pomembno procesno dejanje, ki ni mogoče brez pooblastila.

2. V nadaljevanju obrazložitve se tožena stranka sklicuje na določilo 1. člena ZUSDDD, ki med drugim tudi določa, da če se po tem zakonu dovoljenje za stalno prebivanje izda tujcu, ki mu je dne 26. 6. 1992 oziroma dne, ko so zanj začele veljati določbe Zakona o tujcih, v Republiki Sloveniji v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča (izbris iz registra stalnega prebivalstva), se šteje, da je imel v Republiki Sloveniji stalno prebivanje in prijavljeno stalno prebivališče na naslovu, na katerem je bil prijavljen ob izbrisu iz registra stalnega prebivalstva, tudi v času od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pridobitve dovoljenje za stalno prebivanje, o čemer se tujcu hkrati z dovoljenjem za stalno prebivanje po uradni dolžnosti izda posebna odločba. Če pa se po Zakonu o tujcih izda dovoljenje za stalno prebivanje tistemu, ki je bil dne 26. 2. 1992 oziroma dne, ko so zanj začele veljati določbe Zakona o tujcih, izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, se tujcu izda posebna odločba na njegovo prošnjo in se tudi v tem primeru šteje, da je imel v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje in prijavljeno stalno prebivališče na naslovu, na katerem je bil prijavljen ob izbrisu iz registra stalnega prebivalstva. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnica 13. 4. 2011 pridobila dovoljenje za stalno prebivanje po določbah ZUSDDD, ko pa je pridobila državljanstvo Republike Slovenije, ji je zaradi tega dovoljenje za stalno prebivanje dne 10. 2. 2015 prenehalo. Tako je izpolnjevala pogoj dovoljenja za stalno prebivanje po določbah ZUSDDD, vendar pa ni izpolnjevala in tudi ne izpolnjuje kumulativnega pogoja za izdajo posebne odločbe, ta pa je, da je bila iz registra stalnega prebivalstva izbrisana. Podatki uradnih evidenc izkazujejo, da iz registra stalnega prebivalstva ni bila izbrisana oziroma ji prijava stalnega prebivališča ni prenehala zaradi uveljavitve določb Zakona o tujcih. Tožena stranka še pojasnjuje, da izdaja dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi določb ZUSDDD ni pogojevana z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva, kot to meni tožnica. Posebna odločba po drugem in tretjem odstavku 1. člena ZUSDDD se izda tistim, ki so bili izbrisani iz registra stalnega prebivalstva. Ker pa je tožena stranka ugotovila, da tožnica ni bila izbrisana, niso izpolnjeni pogoji za izdajo posebne odločbe.

3. Tožnica v tožbi navaja, da bi morala tožena stranka v ponovljenem postopku šteti prejšnjo odjavo prebivališča, ki jo je naredil njen oče brez pooblastila, za neveljavno. Tožena stranka nikjer ne pojasni, kakšno pravno stanje je v tem neobičajnem primeru nastalo. Trdi le, da tožnica ni bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Če je očetova odjava spoznana za neveljavno, bi iz tega res lahko sledilo, da takrat ni bila izbrisana, a glede na takratno dejansko stanje je zunaj vsakega dvoma, da pa bi bila potem izbrisana glede na njeno zapustitev Slovenije malo kasneje, v jeseni 1992. Treba jo je šteti za izbrisano od dne 26. 2. 1992, enako kot vse druge v enakem položaju, njeno odsotnost iz Slovenije pa računati od jeseni 1992. Takšni primeri v ZUSDDD sicer niso predvideni, zato je treba o njih odločati ne po črki zakona, ampak s smiselno uporabo njegovih določb in njegovega namena. V nadaljevanju tožnica ponavlja tožbene ugovore iz prvega upravnega spora. Navaja, da je napačno ugotovljeno, kdaj je tožnica sploh odšla iz Slovenije. Oče je 17. 4. 1992 sklenil najemno pogodbo, v njej pa je kot uporabnica stanovanja navedena tudi tožnica. Slovenijo je zapustila šele jeseni 1992, ko se brez dokumentov ni več mogla vpisati na fakulteto. Vse do jeseni pa je še vedno prebivala v Ljubljani. Nadalje zanika, da bi bila prošnja vložena na podlagi tretjega odstavka 1. člena ZUSDDD, saj je tožnica le zahtevala izdajo posebne odločbe, po katerem odstavku 1. člena, pa njej kot laiku ni znano in razumljivo. Dalje tožnica še citira pritožbo iz nekega drugega delno podobnega primera. Nadalje še navaja, da v obravnavanem primeru sploh ni zanesljivo ugotovljeno, ali je tožnica dobila dovoljenje kot izbrisana ali ne. Iz dopisa upravne enote z dne 7. 3. 2011 je mogoče sklepati, da je šlo za postopek izdaje upravičencu iz "prve kategorije" (torej izbrisanemu) in ne iz "druge kategorije", kot se zatrjuje v izpodbijani odločbi. Dovoljenje je dobila kot izbrisana in zato mora dobiti tudi posebno odločbo. Tožnica predlaga, naj sodišče razpiše glavno obravnavo in odloči v sporu polne jurisdikcije, saj so po njenem mnenju za to izpolnjeni vsi pogoji. Sodišče naj izda posebno odločbo, do katere je upravičena po določbah ZUSDDD.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tako drugi kot tretji odstavek 1. člena ZUSDDD med drugim določata, da se posebna odločba izda tujcu, ki je bil dne 26. 2. 1992 oziroma dne, ko so zanj začele veljati določbe Zakona o tujcih, izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Tožena stranka je na podlagi podatkov uradnih evidenc ugotovila, da tožnica ni bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, tako da zakonski pogoji za izdajo posebne odločbe niso izpolnjeni. Dejanski odhod tožnice iz Republike Slovenije pa ne vpliva na izdajo posebne odločbe, kajti kljub morebitnem ugotavljanju, kdaj je odšla iz Republike Slovenije, iz registra stalnega prebivalstva ni bila izbrisana. Za tožnico so sicer res 26. 2. 1992 pričele veljati določbe Zakona o tujcih, vendar pa iz registra stalnega prebivalstva ni bila izbrisana. Trditev, da bi bila izbrisana, pa je zgolj tožničina domneva. Tožena stranka še poudarja, da tudi nekateri drugi državljani drugih republik nekdanje SFRJ, ki so imeli v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in so za njih začele veljati določbe Zakona o tujcih, niso bili izbrisani iz registra stalnega prebivalstva. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Iz upravnega spisa je razvidno, da je tožnica vložila prošnjo za izdajo posebne odločbe na podlagi tretjega odstavka 1. člena ZUSDDD. To določilo določa, da če se po Zakonu o tujcih dovoljenje za stalno prebivanje izda tujcu, ki je bil dne 26. 2. 1992 oziroma dne, ko so zanj začele veljati določbe Zakona o tujcih, izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, se šteje, da je imel v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje in prijavljeno stalno prebivališče na naslovu, na katerem je bil prijavljen ob izbrisu iz registra stalnega prebivalstva, tudi v času od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje, o čemer se tujcu na prošnjo izda posebna odločba. Iz upravnega spisa je razvidno, da tožnici dovoljenje za stalno prebivanje ni bilo izdano na podlagi Zakona o tujcih, ampak na podlagi ZUSDDD, zato bi bilo zanjo kvečjemu relevantno določilo drugega odstavka 1. člena ZUSDDD, ki določa, da če se po tem zakonu (torej po ZUSDDD) dovoljenje za stalno prebivanje izda tujcu, ki mu je dne 26. 2. 1992 oziroma dne, ko so zanj začele veljati določbe Zakona o tujcih, v Republiki Sloveniji v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča, se šteje, da je imel v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje in prijavljeno stalno prebivališče, na naslovu, na katerem je bil prijavljen ob izbrisu iz registra stalnega prebivalstva, tudi v času od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje, o čemer se tujcu hkrati z dovoljenjem za stalno prebivanje po uradni dolžnosti izda posebna odločba. Ne glede na to, da bi tožnica spadala v kategorijo oseb iz drugega odstavka 1. člena ZUSDDD, pa je pri obeh kategorijah upravičencev za izdajo posebne odločbe določen osnovni pogoj, da se izda posebna odločba, in sicer ta, da je bil upravičenec izbrisan iz registra stalnega prebivalstva.

7. Med strankama v tem postopku je sporno ravno to, ali je bila tožnica izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Tožena stranka se pri tem sklicuje na podatke iz uradnih evidenc. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da je izpisek iz uradne evidence javna listina, skladno s prvim odstavkom 169. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pa listina, ki jo v predpisani obliki izda državni organ, organ samoupravne lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil v mejah svoje pristojnosti, dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa. Vendar pa je v skladu s prvim odstavkom 171. člena ZUP dovoljeno dokazovati, da so v javni listini oziroma kopiji javne listine dejstva neresnično potrjena ali da je javna listina oziroma kopija javne listine nepravilno sestavljena. Sodišče meni, da tožnica ni dokazala, da uradne evidence neresnično potrjujejo, da tožnica ni bila izbrisana. V ponovljenem postopku je tožena stranka tožnico seznanila s tem, da iz podatkov registra izhaja, da iz registra stalnega prebivalstva ni bila izbrisana. Seznanila jo je s tem, da čeprav oporeka veljavnosti odjave dne 7. 2. 1992, pa podatki registra nedvomno izkazujejo, da iz registra ni bila izbrisana in da tako ni izpolnjen bistveni pogoj za izdajo posebne odločbe. Tožena stranka je v ponovljenem postopku tožnici dala možnost, da se izjavi o navedenih dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev upravnega organa. Tožnica pa je na ta dopis preko pooblaščenca odgovorila, da je vsako nadaljnje pojasnjevanje nesmiselno in da tožena stranka ni sledila napotkom iz sodbe upravnega sodišča. Glede na navedeno sodišče meni, da tožnica ni dokazala, da uradne evidence neresnično potrjujejo, da ni bila izbrisana. Iz navedenih razlogov je po mnenju sodišča pravilna ugotovitev tožene stranke, da ni podan osnovni pogoj za izdajo posebne odločbe, to je, da je upravičenec izbrisan iz registra stalnega prebivalstva.

8. V zvezi s tožbeno navedbo, da tožena stranka ne pojasni, kakšno pravno stanje je nastalo v konkretnem primeru, ko tožnica očetu ni dala pooblastila, da jo odjavi iz registra stalnega prebivalstva, sodišče pojasnjuje, da tudi če ta odjava ni bila veljavna, to še ne pomeni, da je bila tožnica izbrisana. Tožnica v tožbi sama navaja, da če je očetova odjava spoznana za neveljavno, da iz tega res lahko sledi, da tožnica ni bila izbrisana. Vendar pa v nadaljevanju tožbe tožnica navaja, da pa je zunaj vsakega dvoma, da pa bi bila izbrisana, če ne bi bila prej odjavljena. Tem tožbenim navedbam pa sodišče ne more slediti, saj gre, kot pravilno ugotavlja tožena stranka v odgovoru na tožbo, le za domnevo, kaj bi se zgodilo, če ne bi bila odjavljena. Ni mogoče hipotetično sklepati, da bi bila v tem primeru izbrisana. Za izdajo posebne odločbe morajo obstajati trdni dokazi za to, da je bil upravičenec izbrisan iz registra stalnega prebivalstva in ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil izbrisan, če se pred tem določena okoliščina ne bi zgodila.

9. V zvezi s tožbeno navedbo, da je napačno ugotovljeno, kdaj je tožnica sploh odšla iz Slovenije, sodišče meni, da to v obravnavani zadevi ni relevantno. Ne glede na to, kdaj je odšla iz Slovenije, to ne more vplivati na dejstvo, da ni nobenega dokaza, da bi bila tožnica izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, saj uradne evidence tega ne potrjujejo, sama pa tudi ni dokazala drugače. 10. Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da v obravnavanem primeru ni zanesljivo ugotovljeno, ali je tožnica dovoljenje dobila kot izbrisana ali ne. Glede na to, da iz uradnih evidenc izhaja, da ni bila izbrisana, iz tega logično izhaja, da čeprav je dobila dovoljenje za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD, to še ne pomeni, da je bila izbrisana, ampak ga je očitno dobila zaradi tega, ker je izpolnjevala pogoje iz prvega odstavka 1. člena ZUSDDD, kjer ni govora o pogoju, da bi moral biti upravičenec nujno izbrisan iz registra stalnega prebivalstva.

11. Ker je odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo. Sodišče ni sledilo tožničinemu predlogu za opravo glavne obravnave, saj glavna obravnava ne bi mogla vplivati na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev glede na to, da iz uradnih evidenc, ki se nahajajo v upravnem spisu in imajo značaj javne listine, izhaja, da tožnica ni mogla biti izbrisana, do zaključka postopka pa tudi ni predložila dokazov o nasprotnem (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).