Jedro

Sodišče prve stopnje pravilno poudarja, da tožnica - dedinja, ki je v tej pravdi le prevzela oziroma zgolj vstopila v položaj svoje pravne prednice - preživljanke, ne more s tožbo uveljavljati drugačno voljo, kot pa jo je za časa življenja izkazala pokojna pravna prednica, ki se je zadovoljila z načinom izpolnitve pogodbe, ki ga je nudil toženec v skladu z njeno voljo oziroma v okviru njenih potreb in zahtev, in tudi varstva svojega položaja z razvezo pomanjkljivo izpolnjevane pogodbe ni niti omenjala in še manj zahtevala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

S sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek, po katerem naj se pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne 31.8.1994 in aneks k tej pogodbi v notarski obliki z dne 11.1.1996 razveljavita.

Odločilo je še, da je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki

419.040,00 SIT njenih pravdnih stroškov skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prve stopnje sodbe do plačila.

Proti navedeni sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba pa razveljavi in naj pritožbeno sodišče samo odloči. Poudarja, da se je s pogodbo o dosmrtnem preživljanju toženec obvezal, da bo preživljanki materi nudil popolno oskrbo, v primeru bolezni osebno nego, pravočasno zdravniško pomoč ter potrebno finančno pomoč.

toženec pa od tega ni izvrševal ničesar. Mati je za sebe skrbela, ko pa tega ni več zmogla, se je odločila za dom, oskrbo pa v celoti krila sama. Navajanje, da je toženec skrbel za vzdrževanje hiše, ne vpliva na njegovo obvezo osebno skrbeti za mater. Bil je solastnik hiše in jo je v tem obsegu vzdrževal. Arbitrarno je navajanje, da se pogodba ni izvrševala iz razlogov, ki niso na strani toženca. Ni potrebno, da bi se moralo toženca k izpolnitvi celo pozvati. Že pozivanje k izpolnitvi je dejanska kršitev pogodbe in bi bil razlog za izpodbijanje pogodbe. Preživljanka je še toliko bolj potrebovala oskrbo in prisotnost domače osebe, ko je postala onemogla in bolna.

Zato je ugotovitev sodišča, da naj bi toženec skrbel za mater tako, da je bila ta s tem v celoti zadovoljna arbitrarna, ker to ne izhaja ne iz listin ne iz izpovedi prič, ki so v spisu niti ni to življenjsko. Neutemeljena so tudi navajanja, da naj bi tožnica stopila v stik z materjo, ko je le tej že začel pešati spomin, kar naj bi izhajalo iz dopisa z dne 2.10.1996., ki je v spisu 1877/2002. Če je materi začel pešati spomin, je tudi očitno, da ni mogla pozivati sina, da ji nudi pomoč in oskrbo v obsegu in na način, kot se je sam zavezal, ampak bi se tega moral zavedati že kot sin. Mati pa se je očitno zavedala, da ji toženec ni nudil pomoči in je zato pri odvetniku sklenila oporoko z dne 27.09.1996, v kateri je navedla, da je toženec 18 let dobival plačano najemnino za gostinske lokale in da je s tem dedno odpravljen. Mesec dni kasneje - oktobra 1996 pa naj bi navajala, da je prihranila 25.000 DEM in da otrokoma denarja ali komur drugemu ni dajala. To nikakor ni v nasprotju z navedbami v oporoki, ker dejansko ni sama izročala tožencu, ampak je denar toženec prejemal neposredno od najemnika gostinskega lokala, sama pa je prihranila od najemnine. Mati pa je potrebovala vsakodnevno in vsakdanjo skrb, bližino in pomoč bližnjega, kar izhaja iz vsebine in namena pogodbe. Sodišče prezre, da je tudi toženec zoper mater vložil tožbo. Nevzdržna je tudi ugotovitev, da tožnica ni imela stika z materjo, vse do takrat, ko je odšla v dom. Pred odhodom v dom pa je zanjo skrbela, njena sinova pa sta jo obiskovala in ji prinašala hrano iz trgovine, kar izhaja iz izpovedi Roberta G. Sodišče ne bi smelo odločiti le na podlagi izjav in dokazov ene stranke.

Toženec je odgovoril na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec za preživljanko - svojo mater skrbel predvsem v času, ko se je nahajal na dopustu in med prazniki, ko je prišel iz Nemčije, kjer je delal. Peljal jo je k zdravniku, ko je bilo to potrebno, obiskoval v bolnišnici, plačeval stroške hrane v gostinskem lokalu, kjer se je prehranjevala, in vzdrževal hišo, katere solastnica je bila tudi ona, poravnal pa je tudi stroške njenega pogreba. S takšno dokazno oceno pritožbeno sodišče soglaša, saj temelji na skladnih in prepričljivih izpovedbah zaslišanih prič in toženca, in se sodišče druge stopnje, da se izogne nepotrebnemu ponavljanju, le sklicuje na obširno in pravilno oceno izpovedb prič in toženca, vsebovano v izpodbijani sodbi na šesti strani, pri čemer pa sicer pritožbeno sodišče sicer ne soglaša s pravno oceno prvostopnega sodišča, da na opisan način sporna pogodba naj ne bi bila izpolnjevana (glej glede na ugotovljena dejstva materialno pravno zmotne razloge sodišča prve stopnje na strani 6 prvostopne sodbe). Med pogodbene obveznosti namreč spadajo tudi omenjena in v izpodbijani sodbi ugotovljena finančna pomoč, pomoč v primeru bolezni in stroški pogreba (glej člen 3 predmetne pogodbe). Sicer le pavšalno izpodbijana dokazna presoja prvostopnega sodišča pa nadalje izkazuje tudi zaključek, da je bila mati zadovoljna s takšnim - omejenim obsegom izpolnjevanja pogodbenih obveznosti oziroma temu ni nasprotovala. Po neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah prvostopnega sodišča se je v letu 1996 prostovoljno odločila, da oddide v dom starejših občanov, kjer je imela vso potrebno pomoč in postrežbo, nikoli pa ni od toženca zahtevala večjega obsega izpolnjevanja predmetne pogodbe. Ob takšni dejanski podlagi pa je pravilna materialnopravna presoja prvostopnega sodišča, da ne obstajajo pogoji za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju v smislu določbe 3. odstavka 120. člena Zakona o dedovanju (v nadaljnjem besedilu ZD), ki je veljala v času nastanka spornega razmerja. Preživljanka je namreč opisani ožji obseg izvrševanja obveznosti toženca sprejela oziroma z njim soglašala. Tožencu zato ni mogoče na pravno upošteven način očitati, da svojih obveznosti ni izpolnjeval oziroma le delno izpolnjevanje pogodbenih obveznosti ne more biti posledično sankcionirano z razvezo pogodbe. Sodišče prve stopnje pravilno poudarja, da tožnica - dedinja, ki je v tej pravdi le prevzela oziroma zgolj vstopila v položaj svoje pravne prednice - preživljanke, ne more s tožbo uveljavljati drugačno voljo, kot pa jo je za časa življenja izkazala pokojna pravna prednica, ki se je zadovoljila z načinom izpolnitve pogodbe, ki ga je nudil toženec v skladu z njeno voljo oziroma v okviru njenih potreb in zahtev, in tudi varstva svojega položaja z razvezo pomanjkljivo izpolnjevane pogodbe ni niti omenjala in še manj zahtevala. Sporno situacijo je potrebno razlikovati od situacij, ko že med strankama pogodbe o dosmrtnem preživljanju obstaja dejanski spor o obsegu in načinu izpolnjevanju pogodbenih obveznosti, le da se ena od pogodbenih strank ne odloči za sodno varstvo oziroma še ne sproži sodnega postopka. Sklenjena pogodba je bila v spornem primeru izpolnjevana v sporazumnem obsegu, ki so ga narekovale oziroma opredelile dejanske okoliščine, predvsem že zgoraj izpostavljena volja pokojne preživljanke, ki večjih zahtev tožencu ni postavljala in ki zato tudi sama že za časa svojega življenja niti ne bi imela pravice terjati razveze pogodbe. Več pravic, kot jih je imel zapustnik, pa dedič ne more pridobiti (člen 2 ZD, ki uzakonja načelo univerzalne sukcesije.). Zato zoper toženca v tej pravdi zahtevane pogodbene sankcije ni mogoče uveljaviti.

Ker se pritožnica sklicuje na arbitrarnost zgoraj opisane dokazne presoje sodišča prve stopnje, pa je potrebno še pojasniti, da je dokazno breme glede pravno odločilne trditvene podlage na strani tožnice, kar pomeni, da bi morala ona tudi dokazati, da pokojna preživljanka ni soglašala z dejanskim obsegom izvrševanja pogodbe in ne toženec, ki pa je - kot prav tako izhaja iz dosedaj obrazloženega - v tej smeri ponudil zadostne dokaze (predvsem v razlogih sodbe navedene izpovedbe prič) za diametralno nasproten zaključek, ki jih je sodišče prve stopnje tudi ustrezno pravno ovrednotilo. Iz dejanskih razlogov izpodbijane sodbe tudi ne izhaja utemeljenost sicer nejasnega pritožbenega očitka, da naj bi sodišče prve stopnje nepravilno upoštevalo le trditve in dokazne predloge tožene stranke.

Katerih trditev tožene stranke prvostopno sodišče ni upoštevalo pritožnica tudi ne pojasni, če pa s tem misli, da niso bile upoštevana njena pravna stališča, da je potrebno sporno pogodbo razvezati zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti, pa ji je odgovorjeno z zgoraj povzetimi dejanskimi in pravnimi razlogi prvostopnega sodišča. Pravno nepomembna v tem sporu so končno pritožbena sklicevanje na protislovne izjave pokojne preživljanke o tem ali je toženec prejemal tudi najemnino za gostinski lokal, da je preživljanki zaradi starosti začel pešati spomin in da je enako kot tožnica tudi toženec zoper mater vložil tožbo. Navedene zatrjevane okoliščine za pravno presojo zgoraj nanizanih pravno odločilnih razogov niso relevantne.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno in v zadostnem obsegu ugotovilo dejansko stanje, nanj pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 535 ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka, nastalih v zvezi s pritožbo, temelji na določbi člena 165/1 ZPP.Tožeča stranka s pritožbo ni uspela in mora zato sama nositi stroške v zvezi s pritožbo, toženčev odgovor na pritožbo pa za odločitev o pritožbi ni bil potreben in mora zato tudi on sam nositi stroške pritožbenega postopka (člen 155/1 ZPP).