Jedro

Revidentki utemeljeno ugovarjata, da prvostopenjsko sodišče ni ocenjevalo vseh izvedenih dokazov, še posebej ne dokazov, ki govorijo v prid A.A.A. in kažejo na njegovo lojalnost do Slovencev med drugo svetovno vojno.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnic zoper odločbo tožene stranke z dne 20.9.2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnic zoper odločbo Upravne enote Velenje z dne 24.2.2005, s katero je bilo ugotovljeno, da A.A.A., roj. 24.10.1905, umrl dne 16.10.1995 v Avstriji, ni državljan RS in se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju RS veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS, ni štel za jugoslovanskega državljana.

Prvostopenjsko sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da gre v tej zadevi za ugotavljanje državljanstva A.A.A., kot predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije. Kot neutemeljen je zavrnilo tožbeni ugovor tožnic, da naj bi tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, določbo 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrž, Uradni list DFJ, št. 64/45, Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48). V zvezi z ugotovitvijo tožene stranke, da je bil A.A.A. nemške narodnosti, prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da je iz arhivskega gradiva razvidno, da je A.A.A. vpisan v seznam nemških zaupnikov, ki so ga sestavili nemški uradi pred okupacijo Slovenije, prav tako je vpisan v seznam Kulturbundovcev, ki ga je sestavila Anketna komisija za ugotavljanja nasilnega preseljevanja Slovencev (nemški arhiv). Po mnenju prvostopenjskega sodišča navedeni podatki dajejo zadostno podlago za zaključek, da je bil A.A.A. nemške narodnosti in so tožbeni ugovori glede tega neutemeljeni. Glede bivanja v tujini tožnici ugovarjata, da A.A.A. ni pobegnil v tujino in se tam ni skrival, ne ugovarjata pa ugotovitvi, da je v relevantnem času že bil v tujini, kar izhaja tudi iz listin v upravnih spisih. Glede izpolnjevanja tretjega pogoja iz 2. odstavka 35. člena ZDrž, to je domneve o nelojalnosti, je po presoji prvostopenjskega sodišča tožena stranka glede tega vprašanja pravilno ocenila predložene dokaze oziroma se je do njih pravilno opredelila. Glede na stališče Ustavnega sodišča RS ter stališče ustavno sodne prakse bi se lahko domneva nelojalnosti izpodbila s konkretnimi navedbami in dokazi in ravnanju, ki izpričuje lojalnost, torej okoliščinami (dejanji), ki bi kazale na kontinuirano lojalno ravnanje oziroma ki prepričljivo nasprotujejo domnevi nelojalnosti. Tega pa po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča tožnici nista uspeli izkazati.

Tožnici vlagata pritožbo zoper sodbo prvostopenjskega sodišča iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. V pritožbi navajata, da je sklicevanje na zgodovinska dejstva in na dokaz nelojalnosti nekoga, ki je bil vključen v Kulturbund, splošna, saj so bili njeni člani posamezniki, katere je potrebno opredeljevati vsakega posamezno. Glede nelojalnosti pa navajata, da če bi bil A.A.A. nelojalen, bi ga partizani takoj po koncu vojne oziroma že med vojno ubili. Med vojno ga niso ubili, saj je naredil marsikaj dobrega za posameznike. Zaključki o nelojalnosti zaradi pomanjkanja listinskih dokazov in članstva v Kulturbundu pa niso utemeljeni glede na nesporna dejstva, katerih ni mogoče listinsko dokazati, ker enostavno po vojni ni bil zaprt in tudi ni bil sojen in obsojen s sodbo sodišča. Nerealna in zelo cinična je zahteva, da bi morale lojalnost A.A.A. izpričati številne priče, saj gre za ljudi, ki so rojeni do približno 1921 leta in so le redki še živi. Dve priči, ki pa sta izpovedali o njegovi lojalnosti, pa naj bi bili po mnenju sodišča osamljeni primer. Prvostopenjsko sodišče ni dokazno ocenjevalo izvedenih dokazov vsakega zase in vseh skupaj. Ni se opredelilo glede zatrjevanih kršitev postopka, niti glede izvedenih dokazov, ki govorijo o lojalnosti A.A.A. Poleg treh zaslišanih prič, ki so skladno izpovedale, da ni deloval raznarodovalno, da je celo med vojno kot župan govoril slovensko, obstajajo še drugi dokazi. Priče so vedele izpovedati in so se kljub svoji starosti spominjale, da je A.A.A. pomagal vaščanom in da jih je med vojno spravljal iz zapora. Govoril je slovensko in je med vojno pomagal Slovencem. Tudi iz članka zgodovinarja izhaja, da je bil A.A.A. izpuščen na podlagi posredovanja angleške misije, ko je bil s strani posameznikov OZNE ugrabljen. Tudi to dejstvo kaže na to, da so govorice o sodelovanju z zavezniki resnične. Treba je poudariti tudi članek o Karlu Destovniku Kajuhu iz leta 1971, iz katerega izhaja, da je njegove starše rešil prav A.A.A. Tožnici predlagata, da Vrhovno sodišče RS po proučitvi vseh listinskih dokazov njuni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da pritožba tožnic ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z navedeno zakonsko določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija je utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

V postopku ugotavljanja državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije, za kar gre v tem primeru, je treba ugotavljati državljanstvo osebe, ki ni bila vpisana v evidenco o državljanstvu (3. odstavek 63. člena ZDen) po predpisih o državljanstvu, ki so veljali od rojstva te osebe pa do dne, ko se ugotavlja njeno državljanstvo oziroma do njene smrti. V obravnavanem primeru to pomeni tudi uporabo določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž. Po določbi 2. odstavka 35. člena ZDrž se niso štele za državljane FLRJ osebe nemške narodnosti, če so na dan uveljavitve novele zakona (Uradni list FLRJ, št. 105/48), to je 4.12.1948, živele v tujini in so se med vojno ali pred njo s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bil A.A.A. nemške narodnosti, da je še pred uveljavitvijo novele ZDrž 4.12.1948 živel v tujini in da je dne 16.10.1995 umrl v Avstriji. Revizijski ugovori, ki se nanašajo na prvi pogoj iz 2. odstavka 35. člena ZDrž, to je nemško narodnost A.A.A., niso utemeljeni. Te ugovore je kot tožbene ugovore pravilno presodilo že prvostopenjsko sodišče. V postopku je bilo ugotovljeno, kar izhaja tudi iz podatkov spisa, da je bil A.A.A. član organizacije Kulturbund. V obravnavanem primeru je izpolnjen tudi drugi pogoj za uporabo 2. odstavka 35. člena ZDrž, saj se je A.A.A. dne 4.12.1948 nahajal v tujini, čemur revidentki niti ne nasprotujeta.

Po presoji revizijskega sodišča pa so utemeljeni revizijski ugovori, ki se nanašajo na tretji pogoj za uporabo 2. odstavka 35. člena ZDrž, to je na zakonsko domnevo o nelojalnosti. Revidentki namreč utemeljeno ugovarjata, da prvostopenjsko sodišče ni ocenjevalo vseh izvedenih dokazov, še posebej ne dokazov, ki govorijo v prid A.A.A. in kažejo na njegovo lojalnost do Slovencev med drugo svetovno vojno. Prvostopenjsko sodišče v tej zadevi ni opravilo glavne obravnave, čeprav bi jo moralo, saj dejstva, ki sta jih revidentki navajali v tožbi, kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijano odločbo (2. odstavek 51. člena ZUS-1), kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. odstavka 75. člena v zvezi z 1. točko 1. odstavka 85. člena ZUS-1. Izpodbijana sodba je pomanjkljiva tudi v smislu 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku, saj je o odločilnih dejstvih (glede domneve nelojalnosti) nasprotje med tem, kar se navaja v njenih razlogih in samo vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah prič, kar je po določbah 3. odstavka 75. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 85. člena ZUS-1 absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu. Revidentki zato v pritožbi, sedaj reviziji, utemeljeno uveljavljata revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu.

Ker je vrhovno sodišče kot revizijsko sodišče ugotovilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, zaradi katerih je revizija dopustna, je na podlagi 1. odstavka 93. člena ZUS-1 izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.