Jedro

Tožečima strankama z dvema sicer konkretnima primeroma ni uspelo dokazati obstoja lojalnosti AA (izjava priče, da ji je AA pomagal, da se je dvakrat izognila vpoklicu oziroma odhodu na nemško fronto, ter pomoč staršem EE), saj gre (le) za dva posamična primera, po mnenju sodišča pa lojalnost predstavlja trajnejši odnos oziroma ravnanje. Domneva nelojalnosti bi se lahko izpodbila s konkretnimi navedbami in dokazi o ravnanju, ki izpričuje lojalnost, torej okoliščinami (dejanji), ki bi kazale na kontinuirano lojalno ravnanje oziroma ki prepričljivo nasprotuje domnevi nelojalnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožečih strank za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožečih strank proti odločbi Upravne enote A, št. 201-659/92 z dne 24. 2. 2005, s katero je bilo ugotovljeno, da AA, rojen .... 1905 v B, umrl ... 1995, ni državljan RS in se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju RS veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS, ni štel za jugoslovanskega državljana. V obrazložiti izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je bilo v ponovnem in dopolnjenem postopku ugotovljeno, da je bil AA državljan Kraljevine Jugoslavije, da pa na dan 28. 8. 1945 na podlagi 2. odstavka 35. člena ZDrž ni postal državljan FLRJ. Tožena stranka zavrača pritožbene navedbe glede retroaktivne uporabe določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž ter pojasnjuje, da se je do tega opredelilo tudi Ustavno sodišče RS in ugotovilo, da taka uporaba oziroma razlaga ni v neskladju z Ustavo. Dalje tožena stranka ugotavlja, da za tožeči stranki ni sporno, da je AA že pred 4. 12. 1948 živel v tujini. Glede tega tožena stranka pojasnjuje, da ni relevantno, ali je oseba bila prisiljena oditi, ali je pobegnila oziroma odšla prostovoljno, saj ni pomembno, na kakšen način je zapustila takratno Jugoslavijo, pomembno je le, da je do 4. 12. 1948 že živela v tujini. Ta okoliščina pa v konkretnem primeru sploh ni sporna. Za tožeči stranka ostajata sporna druga dva pogoja, navedena v 2. odstavku 35. člena ZDrž, in sicer nemška narodnost ter nelojalnost. Glede ugotavljanja nemške narodnosti tožena stranka ugotavlja, da je prvostopenjski organ na podlagi arhivskega gradiva ugotovil, da je bil AA član Kulturbunda. Tožeči stranki sicer oporekata sami naravi Kulturbunda, češ da je šlo za legalno in registrirano društvo in da pripadnost Kulturbundu še ne pomeni nemške narodnosti. V zvezi s temi navedbami tožena stranka pojasnjuje, da iz zgodovinskih virov izhaja, da je bil Kulturbund politična organizacija, katere temeljni program je bila pomoč pri pripravi podlage za izvajanje nemške raznarodovalne politike in so vanjo kot člani lahko vstopile le osebe, ki so v pristopni izjavi podpisale, da se prištevajo k nemški narodnosti. Člani te organizacije so bile lahko le osebe nemške narodnosti. Tožeči stranki sta v zvezi z ugotovitvijo glede nemške narodnosti še navajali, da so pri AA doma govorili slovensko, da je obiskoval slovenske šole, služil tedanji jugoslovanski vojski in se čutil Slovenca. V zvezi s tem je že prvostopenjski organ navedel in obrazložil, da je soočil arhivske podatke o članstvu v Kulturbundu in na drugi strani navedbe strank in prič o slovenskem pogovornem jeziku ter pri presoji dal pravilno težo članstvu v nacistični organizaciji Kulturbund, saj se je z včlanitvijo v Kulturbund AA, ne glede na pogovorni jezik in šole, zavestno odločil za nemško narodnost, kar je podpisal v pristopni izjavi. Tožena stranka smatra lastno opredelitev AA za nemško narodnost kot najbolj tehten dokaz, dokaz, ki ima največjo težo. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede arhivskega gradiva, na katerega je prvostopenjski organ oprl svojo odločitev, tožena stranka odgovarja, da ni našla podlage za dvom v vrednost navedenega arhivskega gradiva. Arhivske podatke je prvostopenjski organ lahko uporabil kot dokaz in jih ni bil dolžan posebej preizkušati. Glede izpolnjevanja tretjega pogoja za uporabo novele, to je nelojalnega ravnanja, tožena stranka navaja, da sta stranki v postopku imeli možnost izpodbijanja zakonske domneve nelojalnosti. Tako iz izjave strank kot iz izjav treh zaslišanih prič izhaja, da je AA med vojno pomagal mnogim Slovencem, da so prišli iz nemškega zapora. Stranka je povedala, da to ve iz pripovedovanja svojega odvetnika, medtem ko sta priči BB in CC izjavili, da to vesta iz pripovedovanja drugih ljudi. Priča DD pa je sama doživela, da ji je AA osebno pomagal, da se je izognila nemški vojski. Prvostopenjskemu organu je bil predložen tudi članek iz Večera z dne ... 1971 z naslovom "Stric pripoveduje", ki med drugim opisuje, kako je AA pomagal oziroma posredoval pri nemških oblasteh za izpustitev očeta in matere znanega partizana EE ter članek zgodovinarja FF, v katerem piše tudi, da je AA uradoval v slovenskem jeziku in pomagal mnogim prebivalcev B, kar je v tistem obdobju pomenilo preživetje. Dalje iz izjav prič in strank izhaja, da je bil pogovorni jezik AA slovenščina in da je med vojno pomagal mnogim Slovencem iz zaporov. V tem smislu so vse izjave med seboj skladne. Dve priči in stranka so tako izjavo podale na podlagi pripovedovanja drugih ljudi, ena priča pa je potrdila, da ji je osebno pomagal, da ji ni bilo treba oditi na nemško fronto, kar predstavlja konkretni primer, kakor tudi pomoč staršem EE, kar je opisano v članku. Iz članka zgodovinarja FF pa ne izhaja komu konkretno je AA pomagal. Glede ocene izjav prič in listinske dokumentacije tožena stranka ugotavlja, da so navedeni dokazi pavšalni in nekonkretizirani, saj se nanašajo na splošno na to, da naj bi AA pomagal mnogim iz B, ne da bi stranke te navedbe podkrepile s konkretnimi dokazi oziroma primeri. Konkreten dokaz oziroma primer predstavljata le izjava priče DD o pomoči, ki jo je bila sama deležna, in pomoč staršem EE, ostali dokazi so nekonkretizirani. Na podlagi izvedenega ugotovitvenega postopka tožena stranka ugotavlja, da je bila strankama dana možnost dokazovanja lojalnega ravnanja AA, da sta predložili zgoraj navedene dokaze, da je prvostopenjski organ le te soočil z nasprotnim dokazom, to je članstvom v nacistični organizaciji Kulturbund ter svojo odločitev oprl na domnevo nelojalnosti. S tako odločitvijo se tožena stranka strinja in meni, da so bili dokazi skrbno presojeni, vendar niso prepričali o ravnanju, ki bi izpričevalo lojalnost AA, saj ne gre za takšne konkretne okoliščine, ki bi kazale na kontinuirano lojalno ravnanje, ki bi dejansko izničilo negativni pomen članstva v nacistični organizaciji Kulturbund. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je bil AA državljan Kraljevine Jugoslavije, tožena stranka pojasnjuje, da je ZDrž določil krog oseb, nekdanjih državljanov Kraljevine Jugoslavije, ki državljanstva novo nastale države niso pridobile. Pri tem ni šlo za odvzem državljanstva, pač pa je AA spadal v kategorijo oseb, ki po izrecni zakonski določbi pod določenimi pogoji niso postali državljani novo nastale države FLRJ.

Tožeči stranki vlagata tožbo zaradi kršitve pravil upravnega postopka, napačno uporabljenega materialnega predpisa in napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Navajata, da je bilo o zadevi že večkrat odločeno, da v obeh izpodbijanih odločbah upravni organ ugotavlja, da je bil AA državljan Kraljevine Jugoslavije ter domovinsko pristojen v takratno občino B, vendar ni postal državljan nove Jugoslavije zaradi uporabe 2. odstavka 35. člena ZDrž. Na podlagi podatkov iz arhiva pa je bilo ugotovljeno, da je bil pokojni AA član nemške organizacije Kulturbund ter se je pred 4. 12. 1948 nahajal v tujini. Glede ugotovitve državljanstva bi se po mnenju tožečih strank morala upoštevati veljavna zakonodaja in sicer Zakon o državljanstvu DFJ z dne 28. 8. 1945, ki je v 35. členu v 1. odstavku določal, da bodo na dan, ko stopi ta zakon v veljavo, obravnavani kot jugoslovanski državljani vsi tisti, ki so bili na ta dan po veljavnih predpisih jugoslovanski državljani. Nadalje je Zakon o državljanstvu FLRJ, ki je pričel veljati 5. 7. 1946, v 1. odstavku 35. člena določal, da kot državljani FLRJ veljajo vse tiste osebe, ki so bile na dan 28. 8. 1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. Šele novela z dne 4. 12. 1948 je prinesla novi 2. odstavek 35. člena in tožeči stranki opozarjata, da zakoni ne morejo veljati za nazaj, torej zakonsko dopolnilo z dne 4. 12. 1948 ne more veljati oziroma biti uporabljeno za leto 1945. Pri tem je po njunem mnenju treba upoštevati še specialna določila Zakona o denacionalizaciji iz 9. člena, ki določa, da so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena tega zakona upravičenci, če so v času, ko jim je bilo odvzeto premoženje, bili jugoslovanski državljani. Pokojnemu AA je bilo premoženje odvzeto pred 4. 12. 1948, takrat pa je bil jugoslovanski državljan in bi zato na podlagi 9. člena ZDen moral spadati med upravičence po ZDen. Teh dejstev upravni organ ni upošteval in je le na podlagi tega, da je bil AA po arhivskih podatkih vpisan v organizacijo Kulturbund ugotavljal lojalnost. Ni pa upošteval, da je bil v času, ko mu je bilo premoženje odvzeto, jugoslovanski državljan. Nadalje tožeči stranki poudarjata, da AA ni bil oseba nemške narodnosti. Vpis v Kulturbund je nejasen in v kolikor je bil vanj vpisan, je bil vpisan pod prisilo, glede na dejstvo, da je plačeval prispevek. Članstvo v Kulturbundu še ne pomeni, da se je AA dejansko imel za Nemca. Pri Kulturbundu ni vedno pomenilo, da so se tisti, ki so se vanj vpisali, tudi šteli za osebe nemške narodnosti, saj je bila ta organizacija pred drugo svetovno vojno legalna in registrirana in kot taka dovoljeno društvo. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da naj bi se AA zavestno odločil za nemško narodnost z vstopom v Kulturbund, kar pa ne drži. Zaslišana priča DD se je izrecno spomnil dogodka, ko se je AA v času nemške okupacije kot župan proglasil za Slovenca. V tistih časih je bilo nevarno biti Slovenec in ko je priča vstopila v njegov urad, ga je po nemško pozdravila, ko pa ga je AA po slovensko ogovoril, naj sede, ga je priča vprašala, ali lahko govori slovensko in župan AA je odgovoril, da seveda, saj smo vsi Slovenci. V kolikor bi se AA dejansko imel za Nemca, se v času okupacije kot župan zagotovo pred strankami ne bi deklariral za Slovenca. Pri tem tožeči stranki poudarjata, da so se v času vojne Slovenci „znašli“ na takšen ali drugačen način, tudi z vpisom v kakšno društvo, da bi lažje pomagali Slovencem. Poudarjata, da AA ni deloval v nacističnih organizacijah, da so doma govorili slovensko, da je obiskoval slovenske šole, služil tedanjo jugoslovansko vojsko, se čutil Slovenca, pomagal prebivalcem B, kje je le mogel, reševal Slovence iz zaporov in postal državljan Republike Avstrije šele 7. 7. 1950. Da so ga imeli občani B za svojega, izpričuje tudi dejstvo, da so mu ob 90. obletnici njegova rojstva čestitali iz Gasilskega društva B, kjer je bil pred vojno njihov predsednik in kasneje častni član. AA je bil gotovo državljan takratne Kraljevine Jugoslavije, saj drugače ne bi služil vojaškega roka. Dalje tožeči stranki navajata, da je B majhno mesto, kjer se o meščanih ve skoraj vse, še posebej o mestnih veljakih. Za Kulturbund je bila značilna raznarodovalna politika, množično izganjanje Slovencev in naseljevanje Nemcev in v kolikor bi župan AA takrat to počel, bi zagotovo to vedeli številni meščani. Iz članka zgodovinarja FF izhaja, da se je AA zavzemal za izpustitev prenekaterega domačina. Prav tako ni zapiral Slovencev, čeprav so k njemu hodili tožit nemški kmetje. Tudi njegova hči, ki praktično od rojstva živi v Avstriji, govori slovensko. Vse to po mnenju tožečih strank kaže, da je bil Slovenec. Tudi priča BB je izjavila, da je župan AA pomagal Slovencem, da so jih med vojno spravili iz zapora, kar je potrdila tudi njegova mati. Ne glede na vse pa upravni organ prve stopnje nenehno poudarja, da pravne naslednice ne navajajo nobene konkretne osebe, kateri bi pomagal med vojno in da jima ni uspelo izpodbiti zakonite domneve ter dokazati lojalnosti. Po mnenju tožečih strank se je upravni organ vnaprej odločil, da AA ni šteti za jugoslovanskega državljana ter išče le dokaze v prid taki odločitvi. Zaradi velike časovne oddaljenosti je danes zelo težko najti osebo, ki je prebivala v vojnem obdobju v B in ki ji je AA pomagal, ko ni bila več otrok in še ni umrla. Pa vendar je bil priča DD takrat odrasla oseba, ko mu je AA osebno pomagal, upravni organ prve stopnje pa njegovega pričanja ni štel za tako, da bi tožečima strankama uspelo potrditi lojalnost. Tožeči stranki sta lojalnost dokazovali tudi s pričama, ki sta bili v vojnem obdobju še otroka (CC in BB), vendar je znano, da si prav otroci najbolj vtisnejo v spomin stvari, ki so jih doživeli v otroštvu. Upravni organ navaja, da gre zgolj za pavšalne navedbe, ki so nekonkretizirane. To je skrajno zavajajoče, saj so vse priče konkretno izpovedale ter opisale AA kot človeka, ki nikakor ni poveličeval nemškega naroda. Priče so izpovedale za konkretna dejstva in konkretna dejanja. Nobena od teh prič pa ni ne opazila ne slišala, da bi AA poveličeval nemški narod kot tudi ne, da bi kdaj deloval raznarodovalno. Priča CC je celo izpovedala, da je žena od AA bila celo prisotna na tajnem komunističnem sestanku, kjer je spoznala GG. V kolikor AA ne bi bil lojalen, tudi njegova žena ne bi imela tovrstnih stikov. Tožeči stranki opozarjata na članek FF, iz katerega izhaja, da so se za AA ugrabitev odločili posamezniki iz sestava OZNE in v kolikor bi bil vojni zločinec, kar se mu očita, bi ga zanesljivo obsodili po hitrem postopku, ne pa izpustili. Upravni organ tudi ni podelil nobene dokazne moči članku z naslovom “Stric pripoveduje” o EE, ki opisuje, kako je AA pomagal rešiti oziroma je pri okupatorju posredoval za izpustitev očeta in matere znanega partizana EE. Tudi listinski dokaz o posojilu, ki ga je dal med vojno članom OF njegov tast HH, je organ prve stopnje zavrnil z utemeljitvijo, da se dokazuje lojalnost AA, ne pa njegovega tasta. Tožeči stranki pa sta s tem hoteli utemeljiti privrženost Slovencem celotne družine. Upravni organ tudi ugotavlja, da je AA pred koncem vojne pobegnil v Avstrijo, kar pa ni resnično. V Avstrijo je odpeljal stare ljudi in se tam ni skrival. Če bi se česarkoli bal, bi se gotovo skrival tudi pred OZNO. Ko je ta prišla ponj je šel z njimi. Hoteli so ga zapreti, mu soditi in ga tudi ubiti, vendar se to ni zgodilo. Iz članka zgodovinarja FF izhaja, da so ga posamezniki samo sramotili in nato izpustili, niso mu sodili pred sodiščem, ampak so ga samo izgnali iz države. Tako mu ni preostalo drugega, kot da si v izgnanstvu ustvari nov dom, saj so mu nove oblasti zaplenile vse premoženje. Po mnenju tožečih strank ostaja neizpodbitno dejstvo, da je AA požrtvovalno pomagal Slovencem, upravni organi pa so mu prilepili etiketo nelojalnega le zaradi odvzema premoženja. Tožeči stranki sodišču predlagata, da odločbo Upravne enote A in izpodbijano odločbo razveljavi ter ugotovi, da je bil AA v času, ko mu je bilo odvzeto premoženje jugoslovanski državljan, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla le, da vztraja pri zavrnilni odločbi in ocenjuje, da je ta pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije, zato sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da gre v tem upravnem sporu za ugotavljanje državljanstva AA, roj. ... 1905 v B, umrlega ... 1995, kot predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije.

Iz tožbenih navedb je razvidno, da tožeči stranki najprej ugovarjata napačno uporabo materialnega prava oziroma ugovarjata retroaktivni uporabi zakona. Po mnenju sodišča je ta tožbeni ugovor neutemeljen. Po drugi svetovni vojni je bilo vprašanje državljanstva najprej urejeno z Zakonom o državljanstvu DFJ (Uradni list DFJ, št. 64/45), ki je začel veljati dne 28. 8. 1945, to je z dnem objave v Uradnem listu, kar pravilno navajata tožeči stranki. V 35. členu je določal, da se z dnem uveljavitve tega zakona smatrajo za jugoslovanske državljane vsi tisti, ki so bili tega dne jugoslovanski državljani po veljavnih predpisih. Z Zakonom o potrditvi in spremembah zakona o državljanstvu DFJ je bilo spremenjeno tudi ime zakona v Zakon o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ št. 54/46 z dne 5. 7. 1946, v nadaljevanju ZDrž). V ZDrž je bilo v 35. členu določeno, da za državljane FLRJ veljajo vse osebe, ki so bile na dan 28. 8. 1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 105/48 z dne 4. 12. 1948) pa je uveljavil nov 2. odstavek 35. člena, ki je določal, da se za državljane FLRJ ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. S takšno ureditvijo so povojne jugoslovanske oblasti odrekle osebam nemške narodnosti, ki so bile v času okupacije lojalne nemškemu Reichu, pridobitev jugoslovanskega državljanstva. Novela zakona je po svoji vsebini res imela retroaktivni učinek, to je bila odločitev suverene države in odraz tedanje mednarodne situacije. Taka ureditev ni nasprotovala splošnim pravnim načelom, ki so jih že tedaj priznavali civilizirani narodi, ki so bili v drugi svetovni vojni žrtve nacionalsocialističnega totalitarnega režima. Zato je tudi po mnenju Ustavnega sodišča RS uporaba teh določb z vidika pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva dopustna (odločba US št. U-I-23/93). Tako je glede uporabe materialnega prava po mnenju sodišča tožena stranka uporabila pravilno materialno pravo in nanj oprla svoj odločitev.

V nadaljevanju tožeči stranki ugovarjata ugotovitvi, da je bil AA nemške narodnosti. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da je iz arhivskega gradiva, ki se nahaja med upravnimi spisi in na katerega sta se oprla tudi upravna organa pri odločanju, razvidno, da je AA vpisan v seznam nemških zaupnikov, ki so ga sestavili nemški uradi pred okupacijo Slovenije, prav tako je vpisan v seznam Kulturbundovcev, ki ga je sestavila Anketna komisija za ugotavljanje nasilnega preseljevanja Slovencev (nemški arhiv). V pritožbi z dne 1. 3. 1944 je med drugim sam navedel, da je bil nemške narodnosti. V tožbi z dne 16. 11. 1995, ki se je pri Upravnem sodišču RS obravnavala pod opr. št. U 1694/95, je med drugim navedel, da je otrok nemških staršev ter da je bil res vpisan v Kulturbund, ni pa sodeloval z gestapovskimi in SS formacijami in ni izdajal. Po mnenju sodišča vsi navedeni podatki dajejo zadostno podlago za zaključek, da je bil AA nemške narodnosti in so tožbeni ugovori glede tega neutemeljeni, poleg tega je šteti lastno odločitev za najbolj tehten dokaz, kot je v izpodbijani odločbi pojasnila že tožena stranka.

Sodišče zavrača tudi navedbe tožečih strank glede same organizacije Kulturbund, ki naj bi bila legalna in registrirana in kot taka dovoljeno društvo. Iz zgodovinskih dejstev je jasno, kakšen je bil položaj te organizacije, kdo so bili člani in kakšni so bili njeni cilji. Članstvo je bilo pogojeno z opredelitvijo za nemško narodnost, saj je bil osnovni program te organizacije pomoč pri pripravi podlage za izvajanje nemške raznarodovalne politike.

Glede bivanja v tujini tožeči stranki ugovarjata, da AA ni pobegnil v tujino in se tam ni skrival, ne ugovarjata pa ugotovitvi, da je v relevantnem času že bil v tujini, kar izhaja tudi iz listin v upravnih spisih. V zvezi s tem tožbenim ugovorom sodišče pojasnjuje, da je bilo v zakonu bivanje v tujini določeno kot objektivni pogoj (“...osebe..., ki živijo v tujini...”), zato subjektivni namen v zvezi s tem pogojem ni pravno pomemben in ga upravni organ ni dolžan ugotavljati ne upoštevati. Zato na odločitev ne vpliva, s kakšnim namenom je AA odšel v tujino.

Tožeči stranki ugovarjata tudi izpolnjevanju tretjega pogoja za uporabo novele, to je domnevi nelojalnosti in menita, da je bil AA lojalen do slovenskega naroda, kar naj bi izhajalo iz izvedenega dokaznega postopka, saj vsi dokazi govorijo v prid ugotovitvi lojalnosti.

Po presoji sodišča je tožena stranka glede tega vprašanja pravilno ocenila predložene dokaze oziroma se do njih pravilno opredelila. Tudi po mnenju sodišča tožečima strankama z dvema sicer konkretnima primeroma (izjava priče, da ji je AA pomagal, da se je dvakrat izognila vpoklicu oziroma odhodu na nemško fronto, ter pomoč staršem EE) ni uspelo dokazati obstoja lojalnosti AA, saj gre (le) za dva posamična primera, po mnenju sodišča pa lojalnost predstavlja trajnejši odnos oziroma ravnanje. Glede na stališče Ustavnega sodišča RS ter stališče upravno-sodne prakse bi se lahko domneva nelojalnosti izpodbila s konkretnimi navedbami in dokazi o ravnanju, ki izpričuje lojalnost, torej okoliščinami (dejanji), ki bi kazale na kontinuirano lojalno ravnanje oziroma ki prepričljivo nasprotujejo domnevi nelojalnosti. Tega pa tudi po mnenju sodišča tožeči stranki nista uspeli izkazati in je pritrditi stališču tožene stranke, da so ostale navedbe o lojalnosti v tolikšni meri pavšalne in nekonkretizirane, da jih ni mogoče šteti za relevanten dokaz lojalnosti AA, po mnenju sodišča še zlasti, ker je AA kot župan B očitno ves čas vojne užival nemško zaupanje. Iz odločb Ustavnega sodišča RS še izhaja, da mora organ tudi v primeru, če glede tega dejstva ostane v dvomu, za podlago svoje odločitve vzeti domnevano nelojalnost. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakon utemeljena, zato je s sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K 2. točki izreka: Tožeči stranki sta s tožbo zahtevali tudi povrnitev stroškov tega postopka. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je zavrnilo tudi zahtevo za povrnitev stroškov postopka zavrnilo (ob uporabi določb 23. člena ZUS ter 163. in 154. člena Zakona o pravdnem postopku).