Jedro

Sodišče ni dolžno poslati listin iz upravnega spisa tožeči stranki v upravnem sporu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo druge tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 15.7.2005. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo A.A. in pravnega prednika druge tožnice zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 23.4.2004, s katero je bilo ugotovljeno, da se B.A., roj. 17.9.1893, po predpisih, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS; Ur. l. RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92) ni štel za jugoslovanskega državljana in državljana SR Slovenije.

Sodišče prve stopnje navaja, da gre v obravnavani zadevi, kolikor se nanaša na tožbo druge tožnice, za ugotavljanje državljanstva za potrebe denacionalizacije v skladu s 3. odstavkom 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen; Uradni list RS, št. 27/1991-I in naslednji). Če se državljanstvo ugotavlja za osebo, ki je nemške narodnosti, se pogoje za njeno državljanstvo presoja po 2. odstavku 35. člena Zakona o državljanstvu (ZDrž; Ur. l. FLRJ, Ur. l. FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48). B.A. je bil v tujini pred 4.12.1948, kar je relevanten datum. Tožena stranka je v obrazložitvi svoje odločbe navedla, zakaj se kot dokaz nemške narodnosti lahko uporabijo arhivske listine. Ugovor, ki pavšalno izpodbija verodostojnost listin, je neutemeljen. Arhiv Republike Slovenije je v dopisu z dne 24.2.1993 in v dopisu z dne 7.8.1997 navedel, da je bil B.A. naveden v seznamu kulturbundovcev, ki se hrani v arhivu NOB. Člani Kulturbunda pa so lahko bili tudi po mnenju sodišča le Nemci. Da se je B.A. sam štel za osebo nemške narodnosti, je razvidno iz njegove vloge za izdajo osebne izkaznice, v kateri je sam navedel, da je nemške narodnosti in iz njegove opredelitve ob popisu prebivalstva z dne 31. julija 1941. V upravno sodni praksi se je izoblikovalo in ustalilo stališče, da je za osebe nemške narodnosti, ki so se vključile v katero od nemških ali nemškutarskih organizacij, katerih program je temeljil na raznarodovalni politiki (kar je bil tudi Kulturbund), podana tudi nelojalnost kot tretji pogoj za nepriznanje državljanstva po noveli ZDrž. Domnevo nelojalnosti lahko upravičene osebe v upravnem postopku izpodbijajo, kar je bilo omogočeno tudi tožnikoma. Tožnika nista predložila dokazov, ki bi dokazovali lojalnost. Da je bilo stališče obeh upravnih organov v zvezi z nelojalnostjo B.A. pravilno, kaže tudi neizpodbijana ugotovitev tožene stranke, da je bil B.A. med okupacijo agent nemške obveščevalne službe AST in SD ter da je bil s svojim bratom C. zaupnik gstp. K. in je zanj deloval po liniji OF in na zasledovanju protinemško usmerjenih ljudi. Po 12. členu Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES; Zakon o ratifikaciji MPPEU - Ur.l. RS, št. 12/04 - Mednarodne pogodbe št. 3/04) je prepovedano vsakršno razlikovanje oseb glede na državljanstvo. Vendar se pogodba nanaša na državljanstvo sedanjih državljanov in na sedanja pravna razmerja. Ugotavljanje jugoslovanskega državljanstva za potrebe denacionalizacije se nanaša na stanje ob podržavljenju (obdobje od leta 1945 do 1963), praviloma na mrtve osebe, in na pogoje za pridobitev jugoslovanskega državljanstva po ZDrž, in to le za potrebe denacionalizacije kot posebnega ukrepa v Sloveniji, urejenega z ZDen, pri katerem ne gre za promet premoženja v smislu določb PES.

Tožbo prvega tožnika je prvostopenjsko sodišče zavrglo, ker pooblaščenka ni predložila njegovega pooblastila.

V pritožbi očita druga tožnica kršitev postopkovnih pravil zato, ker ji niso bile predložene listine, na katere se sodišče sklicuje. S tem naj bi bila izkazana kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Procesna pravila naj bi bila kršena tudi zato, ker se sodišče v sodbi ni opredelilo o očitkih o kršitvah različnih konvencij in protokolov. Druga tožnica obširno napada zaključek, da se je B.A. štel za osebo nemške narodnosti in nekatere okoliščine, na podlagi katerih je prvostopenjsko sodišče prišlo do zaključka o nacionalni pripadnosti, zlasti še glede članstva v Kulturbundu. Domneva nelojalnosti je v nasprotju z Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah (Ur. l. SFRJ, mednarodne pogodbe, št. 7/71). Nemška narodnost je tista, ki povzroči diskriminacijo, kar je v nasprotju z načeli pravne države. Ni pravilno stališče, da 12. člen PES velja le za državljanstvo sedanjih državljanov in sedanja pravna razmerja. Ker o konkretni zadevi 1.5.2005 še ni bilo pravnomočno odločeno, je potrebno uporabiti pravo Evropske skupnosti. Na temelju 12. člena PES pa je prepovedano kakršnokoli razlikovanje glede na državljanstvo. Priglasila je stroške prvo in drugostopenjskega postopka.

Ker je s 1.1.2007 začel veljati in se uporabljati ZUS-1, je bilo treba s pritožbo druge tožnice, ki je bila vložena v letu 2004, ravnati po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Skladno s to določbo se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, in v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče RS obravnavalo kot revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo le v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Revizijo je vložila le druga tožnica, zato je revizijsko sodišče preizkušalo le tisti del prvostopenjske sodbe, ki se nanaša na odločitev o njeni tožbi.

V tej zadevi gre za ugotavljanje državljanstva po 3. odstavku 63. člena ZDen kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije.

K dejanskemu stanju spadajo vse okoliščine zunanjega sveta. To pa so vse različne okoliščine, iz katerih je mogoče sklepati o nacionalni pripadnosti posamezne osebe, in tudi nacionalna pripadnost sama, saj se ta odraža navzven, v ravnanju osebe. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1), revizijsko sodišče ni preizkušalo, ali so različne okoliščine, ki po mnenju prvostopenjskega sodišča kažejo na nacionalno pripadnost B.A., pravilno ugotovljene. Iz istega razloga tudi ni preizkušalo, ali je pravilen zaključek o njegovi nacionalni pripadnosti.

Druga tožnica v reviziji očita nepravilno vodenje upravnega spora zaradi kršitve 22. člena Ustave in zaradi kršitev določb ZUS. Kršitev ustavnih določb ni revizijski razlog (prim. 1. odstavek 85. člena ZUS-1). Očitki o kršitvi 22. člena Ustave so torej neutemeljeni. Presoditi pa je treba, ali očitane kršitve nemara ne pomenijo kršitve določb o upravnem sporu, saj je prvostopenjsko sodišče uporabilo prav ZUS pri izdaji svoje odločbe. Glede na 2. odstavek 1. člena ZUS odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajajo državni organi. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje presojalo odločbo, ki je bila izdana v upravnem postopku. Če se začne upravni spor, mora upravni organ poslati spis sodišču (4. odstavek 36. člena ZUS), kar je upravni organ v tej zadevi tudi storil. ZUS ni določal, da mora sodišče listine iz upravnega spisa drugi tožnici vročiti, ali kako drugače "predložiti", kot se je izrazila druga tožnica. Da takšne določbe v ZUS ni bilo, je razumljivo, saj ima stranka upravnega spora možnost pregleda vsebine spisa in izdelave dvojnikov listin že v upravnem postopku (82. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Ur. l. RS, št. 80/99, 70/2000, 52/2002, 73/2004, 119/2005 in št. 105/2006; ZUP). Da takšne možnosti ni imela, pa druga tožnica niti ne trdi. V upravnem sporu se torej praviloma odloča na podlagi listin, ki so bile predložene že v upravnem postopku, in je bila stranka z njimi lahko seznanjena že v upravnem postopku. Sodišče pa ni dolžno poslati listin iz upravnega spisa tožeči stranki v upravnem sporu. Zato prvostopenjsko sodišče po presoji revizijskega sodišča ni kršilo določb ZUS, ker teh listin ni dostavilo drugi tožnici.

Res je druga tožnica navedla, da se prvostopenjsko sodišče ni izreklo o očitkih kršitve nekaterih mednarodnih pogodb. To velja za tiste mednarodne pogodbe, ki so bile navedene v predzadnjem odstavku njene tožbe. Toda, po presoji revizijskega sodišča, prvostopenjsko sodišče s tem ni kršilo določb procesnega prava, saj ne gre za odločitev o v zadevi pravno pomembnih dejstvih, kar neobrazloženo navajanje posameznih določb mednarodnih pogodb prav gotovo ni. Ustaljena ustavnosodna praksa, ki se ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije pridružuje, je namreč, da mora sodišče obrazložiti svoje odločbe le v primeru, da so pravna naziranja stranke argumentirana, da niso očitno neutemeljena in da za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso nerelevantna (tako odločbe Ustavnega sodišča RS, št. Up-373/97, Up-130/04 in Up-476/03).

Ustavno sodišče RS je že presojalo, ali je 2. odstavek 35. člena ZDrž v skladu z Ustavo RS in s splošnimi načeli mednarodnega prava, ki lahko izvirajo tudi iz Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah. V svoji odločbi z opr. št. U-I-23/93 (Ur. l. RS, št. 23/97) je odločilo, da ne nasprotuje. V isti odločbi je tudi odločilo, da 2. odstavek 35. člena ZDrž načeloma ni diskriminatoren do oseb nemške narodnosti. Tem stališčem se Vrhovno sodišče izrecno pridružuje in se tudi sklicuje na obširno obrazložitev v navedeni odločbi (glej navedeno odločbo, točka 41 in naslednje).

Tožnik se sklicuje na prvi odstavek 12. člena PES. Ta določba sicer prepoveduje razlikovanje glede na državljanstvo, toda le na področjih, na katerih se uporablja ta pogodba. Področja delovanja so našteta zlasti v členu 3, in poleg tega še v številnih drugih določbah.

ZDen pod določenimi pogoji omogoča pridobitev lastninske pravice na nekoč podržavljenem premoženju, ki je kasneje postalo družbeno premoženje. Pravica do denacionalizacije je podeljena le določenemu krogu oseb, razlogi za denacionalizacijo pa so zgodovinske narave. Gre za pravico posebne vrste. Kot takšna, pravica do denacionalizacije ne vpliva niti na prost pretok blaga, niti na prost pretok kapitala, niti ne sega na kakšno drugo področje uporabe PES. Zato se prepoved razlikovanja glede na državljanstvo ne uporablja v denacionalizacijskih postopkih in z njimi povezanih postopkih ugotavljanja državljanstva (ustaljena sodna praksa; glej npr. odločbe z opr. št. I Up 941/2004, I Up 1362/2004 in I Up 821/2004).

Ker je bil B.A. nemške narodnosti in je na dan 4. 12. 1948 živel v tujini, je pravilen tudi materialnopraven sklep, da se po predpisih, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve ZDRS, ni štel za jugoslovanskega državljana.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče zavrnilo neutemeljeno revizijo, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (92. člen ZUS-1).

Ker druga tožnica z revizijo ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov postopka (1. odstavek 165. člena in 1. odstavek 154. člena ZPP ter 1. odstavek 22. člena ZUS-1).