Jedro

Na drugačno odločitev ne more vplivati ugovor tožnikov, da je sklicevanje upravnih organov na domnevo nelojalnosti v nasprotju z načeli pravne države in da neizkazanost jugoslovanskega državljanstva posledično pomeni nemožnost vračila nacionaliziranega premoženja, kar naj bi bilo v nasprotju z določbo 12. člena PES, ki bi jo bilo treba po 1. 5. 2005 uporabiti pri odločanju. V 12. členu PES je res prepovedano vsakršno razlikovanje oseb glede na državljanstvo. Je pa tudi res, da se ta pogodba nanaša na državljanstvo sedanjih državljanov in na sedanja pravna razmerja. Ugotavljanje jugoslovanskega državljanstva za potrebe denacionalizacije pa se nanaša na stanje ob podržavljenju (obdobje od leta 1945 do 1963), praviloma se tudi nanaša na mrtve osebe, in na pogoje za pridobitev jugoslovanskega državljanstva po ZDrž, in to le za potrebe denacionalizacije kot posebnega ukrepa v Sloveniji, urejenega po ZDen, pri katerem ne gre za promet premoženja v smislu določb PES.

Izrek

Tožba A.A. se zavrne. Tožba B.B. se zavrže.

Obrazložitev

Toženec je z izpodbijano odločbo zavrnil pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote C., št. ... dne 23. 4. 2004, s katero je bilo ugotovljeno, da se D.D. roj. ... v C., po predpisih o državljanstvu, ki so veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, t. j. od 28. 8. 1945 do smrti 30. 4. 1965 ni štel za državljana takratne Slovenije in Jugoslavije. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženec svojo odločitev opira na določbe Zakona o državljanstvu FLRJ (v nadaljevanju ZDrž) in navaja, da v obravnavani zadevi ni sporno, da je za imenovanega izpolnjen pogoj bivanja v tujini iz 2. odstavka 35. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDrž FLRJ (Uradni list 105/48; v nadaljevanju novela ZDrž), kar izkazuje tudi potrdilo Narodnoosvobodilnega odbora C. četrti z dne 4 .10. 1945, ki je priloženo k odločbi Mestne zaplembene komisije z dne 11. 9. 1945 in iz katerega izhaja, da se je D.D. izselil v tujino že maja 1945. Na podlagi tega podatka je organ prve stopnje sklepal, da je imenovani tudi na dan 4. 12. 1948 živel v tujini, pravna naslednika pa tej ugotovitvi nista oporekala. Toženec dalje navaja, da je pravilna presoja organa prve stopnje, ko je štel kot verodostojen dokaz za odločitev v tej zadevi arhivske podatke Ministrstva za kulturo, Arhiva Republike Slovenije, Oddelka za dislocirano arhivsko gradivo III, in Zgodovinskega arhiva Ljubljana, ki se nanašajo na pravnega prednika tožnikov. Ti podatki pa kažejo tudi, da je bil D.D. član Kulturbunda in po lastni opredelitvi tudi oseba nemške narodnosti, kar izhaja iz njegove vloge za izdajo osebne izkaznice in iz njegove opredelitve za nemško narodnost ob popisu prebivalstva dne 31. julija 1941. Isti podatki tudi kažejo, da je bil imenovani zaupnik zveznega vodje Sipo in SD za kraj A. ter agent nemške obveščevalne službe. Iz pridobljenega arhivskega gradiva je razvidno, kdo je podatke sestavil in na podlagi česa so sestavljeni, kar je dovolj natančno označeno. Toženec na podlagi predloženih spisov ugotavlja, da je bila tožnikoma v postopku dana možnost, da neverodostojnost podatkov, ki jo zatrjujeta, dokažeta, torej da predložita nasprotne dokaze, ki bi kazali, da njun pravni prednik ni bil nemške narodnosti. Zgolj pavšalnega zatrjevanja, da gre za neverodostojne dokaze, brez nasprotnih dokazov pa toženec ne more upoštevati. Tožnika tudi sicer ne predlagata nobenih konkretnih dokazov v zvezi z navedenim. Dokazno oceno o nemški narodnosti pravnega prednika tožnikov je organ prve stopnje sprejel na podlagi presoje arhivskega gradiva, ki ga o D.D. hranita Arhiv Republike Slovenije in Zgodovinski arhiv Republike Slovenije. Tožnika sta sicer lojalnost pravnega prednika v postopku dokazovala z izjavama prič, ki pa so si v delu, kjer se opredeljujeta do članstva D.D. v Kulturbundu, kontradiktorni. Priči v prvem delu izjave navajata, da nista seznanjeni, da bi bil D.D. član Kulturbunda, v nadaljevanju pa postavljata tej trditvi nasprotno trditev in sicer: "če pa je bil član Kulturbunda, je bil samo iz poslovnih razlogov". Po mnenju toženca v primeru, če nekomu neko dejstvo ni znano, potem ne more z verodostojnostjo zanikati obstoj tega dejstva. Nenazadnje je odločitev posameznika, da se pridruži k neki organizaciji povsem odvisna od njegove svobodne volje ne glede na razloge, ki so ga vodili k tej odločitvi. Izjave prič, da je bil D.D. s svojo izgubljeno domovino zelo povezan, da je vedno govoril o izgubljeni domovini in si je v Slovenijo želel vrniti ter da se je z ljudmi, ki so prihajali iz okolice mesta E. in z bratom F.F. večkrat pogovarjal po slovensko, potrjujejo oziroma osvetljujejo posamezne osebne okoliščine vezane na pravnega prednika tožnikov, kakor ga iz njima lastnega vedenja opisujeta ti priči, vendar pa iz njunih izpovedi ne izhaja neko njegovo konkretno lojalno ravnanje. Nikakor pa to niso pravno relevantne okoliščine, ki bi izničile pomen članstva imenovanega v Kulturbundu in bi posledično izkazovale takšno stopnjo aktivnega ravnanja D.D., ki bi s prepričljivostjo izpričevalo ravnanje v prid narodnim in državnim koristim slovenskega naroda oziroma narodov FLRJ, torej vrednotam narodnoosvobodilnega boja. Arhivsko gradivo kaže povsem nasprotno in sicer da je D.D. deloval proti interesom države in državljanov Slovenije. Saj arhivsko gradivo tudi kaže, da je bil agent nemške obveščevalne službe, da je bil med okupacijo agent AST in SD in da je bil z bratom G.G. zaupnik gstp. H.H. in je zanj deloval po liniji OF in na zasledovanju protinemško usmerjenih ljudi.

Tožnika se z odločitvijo toženca ne strinjata in med drugim navajata, da toženec svojo odločitev utemeljuje s sklicevanjem na to, da v postopku niso bili predloženi dokazi, na podlagi katerih bi bila izkazana lojalnost D.D. oziroma na podlagi katerih bi bil organ prepričan, da je domneva o njegovi nelojalnosti izpodbita. Ker je kot nesporno ugotovil oziroma štel, da je izkazana njegova nemška narodnost, za kar se je ta odločil po svoji volji, je torej ta predpostavka pomenila, da je izkazana tudi domneva njegove nelojalnosti in bi morala biti ta domneva izpodbita, da bi mu bilo mogoče priznati državljanstvo. Zaradi "nacificiranja" oseb nemške narodnosti tožnika štejeta, da je takšna razlaga predpisov v nasprotju z Mednarodnim paktom o človekovih pravicah. Tudi 12. člen Pogodbe o Evropski skupnosti (dalje PES) naj ne bi bil kršen, saj naj ne bi šlo za uporabo določb Zakona o denacionalizaciji. Po razlagi toženca ne gre za razlikovanje po kriteriju narodnosti, ampak za razlikovanje glede na dejstvo "nacificiranja", torej po kriteriju (ne)lojalnosti. Po mnenju tožnikov je odločitev toženca zato nezakonita. Glavni očitek je diskriminacija glede na narodnost in ne, kot navaja toženec, glede na nelojalnost. Le v primeru, da je za osebo izkazana nemška narodnost, je namreč posledica tega domneva nelojalnosti. Osebe, ki niso bile nemške narodnosti, so bile lahko bistveno bolj nelojalne ali pa so celo storile kazniva dejanja, pa jim kljub temu, oziroma prav zato, ker niso nemške narodnosti nihče ne odreka upravičenja do denacionalizacije, do državljanstva in v primeru kazenskih postopkov tudi do obnove kazenskih postopkov. Nemška narodnost torej sama po sebi predstavlja domnevo nelojalnosti in gre torej za diskriminacijo na podlagi narodnosti. Čeprav je lahko v večini primerov oseb nemške narodnosti res prišlo do "nacificiranja", pa po mnenju tožnikov to dejstvo ne more pomeniti, da je takšna oseba v slabšem oziroma povsem brezupnem položaju glede svojih pravic v primerjavi z drugimi osebami. Nobenega dvoma ni, da je veljavna kazenska zakonodaja v povojnem času omogočala izvedbo ustreznih kazenskih postopkov. Sovražno delovanje zoper slovenski narod in revolucijo je bilo sankcionirano kot kaznivo dejanje, zato bi moral biti zoper D.D. izpeljan kazenski postopek. To bi (kljub njegovi zatrjevani nemški narodnosti) omogočilo izvedbo obnove kazenskega postopka. Ker pa takšnih očitkov zoper njega ni bilo, tudi ni bilo podlage za izpeljavo kazenskega postopka. Sedaj pa se preko pojma lojalnosti, ki je povsem abstrakten in praktično nedokazljiv pojem, povzroči to, da je dokazno breme obrnjeno. Za dejanja, ki niso kazniva dejanja, je namreč izkazana dolžnost dokazovanja nasprotnega temu abstraktnemu pojmu, za razliko od kaznivega dejanja, ki mora biti opredeljeno in ki ga je dolžan dokazati tisti, ki očita, da je bilo storjeno. Iz tega razloga je torej sklicevanje na "nacificiranje" in domnevo nelojalnosti v nasprotovanju z načeli pravne države. Neizkazanost jugoslovanskega državljanstva posledično pomeni nemožnost vračila nacionaliziranega premoženja, to pa je v nasprotju z določbo 12. člena PES, ki jo je po 1. 5. 2005 potrebno uporabiti pri odločanju. Tožnika izrecno izpostavljata, da so evidence, ki jih toženec šteje za verodostojne, po njenem mnenju neverodostojne, saj so bile sestavljene tako, da jih ni bilo mogoče preverjati. Tudi v primeru dejansko deklarirane nemške narodnosti je zaradi vsega navedenega takšno odločanje nepravilno in v nasprotju z načeli pravne države. Kot nesporno je bilo tudi ugotovljeno, da je bil D.D. poročen s Slovenko in v celoti asimiliran, kar pri odločanju toženec niti ni upošteval. Tožnika v zvezi z navedenim sodišču predlagata, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki v upravnih sporih zastopa javni interes, je prijavilo udeležbo v tem postopku z dopisom št. ... z dne 29. 5. 2006, na tožbo pa ni odgovorilo.

Toženec v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K 1. točki izreka Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je toženec v tej zadevi ponovno odločal v izvrševanju sodbe Vrhovnega sodišča RS (opr. št. U ... z dne 9. 5. 1996), ki je v upravnem sporu ugotovilo, da v podatkih iz upravnih spisov, na katere sta oba upravna organa oprla svojo odločitev, ni zanesljivih podatkov o tem, da je bil D.D. član Kulturbunda, ter da se je pri popisu prebivalstva opredelil za nemško narodnost. Nezanesljiv naj bi bil predvsem podatek o njegovem rojstvu, saj se v podatkih enkrat navaja kot datum rojstva ..., drugič pa je naveden datum .... Iz tega razloga je bila zato prvotna odločba toženca z dne 23. 2. 1994 odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek in odločanje. V tej zadevi gre torej za ugotavljanje državljanstva za potrebe denacionalizacije v skladu z določbo 3. odstavka 63. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I in nadalj.). Državljanstvo se po tej določbi ZDen ugotavlja po ZDrž (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48). Kadar pa se državljanstvo ugotavlja za osebo, ki je nemške narodnosti, je treba pogoje za njeno državljanstvo presojati po določbi 2. odstavka 35. člena novele ZDrž, po kateri se te osebe niso štele za državljane FLRJ, če so na dan uveljavitve novele, to je na dan 4. 12. 1948 živele v tujini in ob dodatnem pogoju, da so se med vojno ali pred njo s svojim nelojalnim vedenjem pregrešile zoper koristi narodov in države FLRJ.

Po presoji sodišča sta toženec in pred njim organ prve stopnje v zadevi pravilno odločila in za svojo odločitev navedla pravilne razloge. Sodišče s temi razlogi soglaša in ne dvomi v presojo tega, da so v konkretnem primeru izpolnjeni vsi kumulativni pogoji za zaključek, da se D.D. ne šteje za jugoslovanskega državljana. Pravni prednik tožnikov je bil v tujini pred 4. 12. 1948, in to je relevanten datum. Toženec je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel, zakaj se kot dokaz nemške narodnosti lahko uporabijo arhivske listine, ki jih navajata toženec in organ prve stopnje, zato je ugovor, ki pavšalno izpodbija verodostojnost navedenih listin neutemeljen. Dejansko stanje o nemški narodnosti D.D. sta torej oba upravna organa oprla na arhivsko gradivo, ki ga hrani Arhiv Republike Slovenije. Slednji v dopisu z dne 24. 2. 1993 in v dopisu z dne 7. 8. 1997 (list. št. 60 in 86) navaja, da je imenovani naveden v seznamu kulturbundovcev, ki se hrani v arhivu NOB (fasc. 527 a/III). Člani Kulturbunda pa so lahko bili tudi po mnenju sodišča, kar potrjujejo tudi zgodovinski viri, samo Nemci in tisti, ki so deklarirali svojo pripadnost nemškemu narodu. Da se je D.D. tudi sam štel za osebo nemške narodnosti, poleg tega da je bil član Kulturbunda, je razvidno tudi iz njegove vloge za izdajo osebne izkaznice, v kateri je sam navedel, da je nemške narodnosti (list. št. 117) in iz njegove opredelitve ob popisu prebivalstva z dne 31. julija 1941 (dopis Arhiva RS, list. št. 28). V upravno - sodni praksi pa se je izoblikovalo in ustalilo stališče, da je za osebe nemške narodnosti, ki so se vključile v katero od nemških ali nemškutarskih organizacij, katerih program je temeljil na raznarodovalni politiki (kar je bil tudi Kulturbund), ne da bi morale znotraj take organizacije tudi aktivno delovati, podan tudi tretji pogoj za nepriznanje državljanstva po noveli ZDrž, to je nelojalnost. To domnevo lahko upravičene osebe v upravnem postopku izpodbijajo, kar je bilo omogočeno tudi tožnikoma. Iz podatkov v zadevi je razvidno, da sta bila pozvana, da predložita dodatne dokaze tako o narodnosti njunega pravnega prednika kot o njegovem ravnanju, ki bi izpričevalo njegovo lojalnost. Dokazov, ki bi vplivali na drugačno odločitev o stvari, tožnika tudi po presoji sodišča nista predložila. V primeru, ko pa je ostal dvom o lojalnosti imenovanega, je moral pristojni upravni organ za podlago svoje odločitve vzeti domnevo nelojalnosti D.D.. Da je bilo stališče obeh upravnih organov v zvezi nelojalnostjo imenovanega pravilna, kaže tudi neizpodbijana ugotovitev toženca, pa tudi arhivski podatki to potrjujejo, da je bil D.D. med okupacijo agent nemške obveščevalne službe AST in SD in da je bil s svojim bratom G.G. zaupnik gstp. H.H. in je zanj deloval po liniji OF in na zasledovanju protinemško usmerjenih ljudi.

Na drugačno odločitev o stvari ne more vplivati ugovor tožnikov, da je sklicevanje upravnih organov na "nacificiranje" in domnevo nelojalnosti v nasprotju z načeli pravne države, in da neizkazanost jugoslovanskega državljanstva posledično pomeni nemožnost vračila nacionaliziranega premoženja, kar naj bi bilo v nasprotju z določbo 12. člena PES, ki bi jo bilo treba po 1. 5. 2005 uporabiti pri odločanju. V 12. členu PES je res prepovedano vsakršno razlikovanje oseb glede na državljanstvo. Je pa tudi res, da se ta pogodba nanaša na državljanstvo sedanjih državljanov in na sedanja pravna razmerja. Ugotavljanje jugoslovanskega državljanstva za potrebe denacionalizacije pa se nanaša na stanje ob podržavljenju (obdobje od leta 1945 do 1963), praviloma se tudi nanaša na mrtve osebe, in na pogoje za pridobitev jugoslovanskega državljanstva po ZDrž, in to le za potrebe denacionalizacije kot posebnega ukrepa v Sloveniji, urejenega z ZDen, pri katerem ne gre za promet premoženja v smislu določb PES.

Ker je bila po obrazloženem odločitev toženca pravilna in zakonita, tožnica v tem upravnem sporu ni mogla uspeti, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odločba US; v nadaljevanju ZUS) kot neutemeljeno zavrnilo.

K 2. točki izreka Po določbi 1. odstavka 98. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04 - prečiščeno besedilo), ki se po določbi 1. odstavka 16. člena ZUS primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, mora pooblaščenec, ki zastopa stranko, že pri prvem pravdnem dejanju sodišču predložiti pooblastilo. V obravnavanem primeru pa pooblaščenka ni postopala na navedeni način. Sodišče je namreč ob preizkusu tožbe, ki je bila vložena dne 8. 9. 2005 po odvetnici I.I. zoper odločbo toženca z dne 15. 7. 2005 ugotovilo, da ni bilo priloženo pooblastilo, s katerim naj bi tožnik B.B. pooblastil odvetnico za vložitev tožbe. Pooblaščenki je bilo zato s sklepom št. U 1981/2005-5 z dne 15. 7. 2005, ki ga je prejela dne 4. 10. 2005 naloženo, da v roku 30 dni predloži manjkajoče pooblastilo. Ker pooblaščenka v postavljenem roku pooblastila ni predložila, in tudi ni predlagala podaljšanje roka, je bilo treba tožbo, ki je bila vložena po odvetnici brez pooblastila navedenega tožnika, zavreči iz razloga po določbi 2. odstavka 29. člena ZUS.