Jedro

Vojaške starešine, ki razpolagajo z znanjem in izkušnjami pri postavljanju vojaških naborov, so odredile, da se vodovodno korito za pomivanje in umivanje postavi na vzpetini nad taborom, pri tem pa ob dejstvu, da se je voda prelivala čez rob korita, ni bilo poskrbljeno za odvodnjavanje, kar je imelo za posledico, da je voda tekla proti vojaškemu taboru, zaradi česar je bil travnat teren med koritom in taborom razmočen in blaten. Ravno zardi razmočenega in blatnega travnatega terena pod vodnim koritom je tožniku spodrsnilo. Tako postavitev vojaškega tabora in vodnega korita nad njim sta sodišči druge in prve stopnje opredelili kot krivdno obliko malomarnosti (158. člen ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožena stranka do 80 odstotkov odgovorna tožniku za dne 2.10.1994 nastalo škodo, do 20 odstotkov pa je za nastanek škode odgovoren tožnik sam.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ugotovitev sodišč, da naj bi odgovorne osebe tožene stranke pri postavitvi tabora ravnale malomarno, je pravilna le deloma. Načrt za postavitev tabora je bil namreč narejen šele potem, ko je bil že izdelan načrt vojaške vaje. Zato je bilo treba postavitev tabora prilagoditi načrtovani vojaški vaji. Na hribovitem terenu je težko postaviti tabor. Način odvodnjavanja je bil glede na teren ustrezen. Tožnik je padel pri hoji navzgor proti koritu, obut pa je bil v copate. Teren je poznal. Do padca ne bi prišlo, če bi obul vojaške čevlje. Ker tega ni storil, je sam odgovoren za nastanek škode. Reviziji naj se tako ugodi, da bo tožnikov tožbeni zahtevek zavrnjen. Podrejeno naj se sodbi razveljavita, in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen ZPP iz leta 1977).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 pri odločanju v tej zadevi uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP).

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja.

Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da so vojaške starešine, ki razpolagajo z znanjem in izkušnjami pri postavljanju vojaških taborov, odredile, da se vodovodno korito za pomivanje in umivanje postavi na vzpetini nad taborom, pri tem pa ob dejstvu, da se je voda prelivala čez rob korita, ni bilo poskrbljeno za odvodnjavanje, kar je imelo za posledico, da je voda tekla proti vojaškemu taboru, zaradi česar je bil travnat teren med koritom in taborom razmočen in blaten. Ravno zaradi razmočenega in blatnega travnatega terena pod vodnim koritom je tožniku spodrsnilo. Tako postavitev vojaškega tabora in vodnega korita nad njim sta sodišči druge in prve stopnje opredelili kot krivdno obliko malomarnosti (158. člen ZOR), kar je ob upoštevanju prej navedenih pravnoodločilnih dejstev tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilno. Drugačne revizijske trditve niso utemeljene.

Tožena stranka v reviziji tudi zatrjuje, da bi moral biti tožnikov soprispevek k nastanku škode večji, ker naj ne bi bil primerno obut. Tudi v tem delu revizija ni utemeljena. Iz ugotovitev obeh sodišč namreč izhaja, da je do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo v prostem času, tožnik pa je nosil opremo, ki mu jo je dala tožena stranka za prosti čas. Del opreme za prosti čas pa so bili tudi copati. Ukaza, da morajo vojaki za hojo od vojaškega tabora do vodnega korita nositi le vojaške čevlje, tožena stranka vojakom ni dala. Zato so neutemeljene revizijske trditve tožene stranke, da bi se moral tožnik, predno je odšel iz vojaškega tabora do vodnega korita, preobuti.

Po povedanem se je pokazalo, da revizijske trditve tožene stranke niso utemeljene. Zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (393. člen ZPP).