Jedro

Tožena stranka je povzročila okoliščine (158. člen ZOR) zaradi katerih je tožniku nastala škoda in zato odgovarja za tožniku nastalo škodo v 80%, tožnik sam pa je odgovoren v 20%. Tožena stranka je postavila tabor v naravi tako, da je tabor stal na ravnem terenu, korito z vodo, pa na pobočju nad taborom. Zaradi neurejenega odvodnjavanja je voda iz korita, pri katerem so morali vojaki pomivati posodo, prosto odtekla in razmočevala teren. Tožniku je zdrsnilo, ko se je po tem razmočenem terenu napotil h koritu pomiti svojo posodo. Dejstvo, da je od sto vojakov zdrnilo le tožniku, je res nesrečno naključje, vendar pa v pretežnem delu zaradi okoliščin, ki jih je povzročila tožena stranka. Ker pa je do nezgode prišlo četrti dan taborjenja, tožniku - vojaku, te okoliščine niso mogle ostati neznane in bi moral svojo hojo po tem terenu še dodatno prilagoditi in hoditi še previdneje, zaradi česar je podana tudi njegova odgovornost.

Izrek

Pritožbi tožnika in tožene stranke se z a v r n e t a kot neutemeljeni in se v celoti potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je prvostopno sodišče pri toženi stranki ugotovilo odgovornost za tožniku nastalo škodo v 80%, tožnik sam pa da je odgovoren za nastali škodek v 20%. Tožnik se je poškodoval 2. 10. 1994, v času služenja vojaškega roka na vajah na Kalu pri Hrastniku, ko je padel in se poškodoval. Po večerji je hotel pomiti posodo, zato se je napotil iz šotora po strmem terenu do korita z vodo, na tej poti pa mu je zaradi strmega in namočenega terena spodrsnilo. Pri padcu si je zlomil desni gleženj in pretrgal ligamente, zaradi česar zahteva odškodnino v skupnem znesku 3,700.000,00 SIT. Po oceni prvostopnega sodišča je toženi stranki očitati opustitev dolžne skrbnosti pri postavitvi tabora, ko je zanemerila vpliv naravnih zakonitosti in je zaradi te njene opustitve postal dostop do korita z vodo spolzek. Tako je podana krivdna odgovornost tožene stranke v 80%, katere se ni uspela rešiti, podana pa je tudi krivdna soodgovornost tožnika in delež tožnika je sodišče ocenilo na 20%. Zoper takšno odločitev prvostopnega sodišča sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožena stranka vmesno sodbo izpodbija iz razloga zmotne uporabe materilnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne v ponovno obravnavanje. Iz sodbe izhaja protislovje, saj sodišče meni, da se je padec tožnika zgodil po nesrečnem naklučju, torej da ni podana krivdna odgovornost tožene stranke, zlasti pa sodišče ne ugotavlja v čem je protipravno ravnanje tožene stranke. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je takšna ureditev tabora brez odvodnavanja že iz fizikalnih razlogov neprimerna ne pa nepravilna. Takšna ugotovitev je sporna. Tožena stranka sodišču ni predložila načrta postavitve, ker načrtov ne hrani, kar pa ne pomeni, da je ravnala nepravilno. Postavitev je potekala po uveljavljanih standardih. Tabor se lahko postavi le na ravni površini, naprave za vodo pa na prostoru zunaj tabora. Če bi bilo korito na ravni površini bi bila še večja možnost zbiranja vode, tako pa se je omogočilo lažje odtekanje. Napačno je sklepanje sodišča, da bi tožena stranka morala poskrbeti za odvodnjavanje, saj ne gre za turistični tabor, pač pa za urjenje vojakov. Prezreti pa tudi ni, da se je v času taborjenja od 100 vojakov poškodoval samo tožnik, kar potrjuje, da je ravnal neskrbno in je kriv izključno sam za nastalo poškodbo, kateri bi se lahko izognil ob običajni skrbnosti. Teren je dobro poznal, saj se je dogodek zgodil po 4 dneh taborjenja. Zmoten pa je tudi sklep sodišča, da je bila obutev primerna. Če je bil teren razmočen, kar je tožnik vedel, bi moral obuti primernejše vojaške čevlje ne pa športnih copat. Teniske na mokrem terenu namreč že po splošno znanem drsijo. Sodišče bi moralo dati izključni pomen neprevidnosti tožnika tudi ob upoštevanju lastnih izkušenj na domači kmetiji. Sicer pa se je vaja izvajala na terenu, ki je zelo hribovito in so se vojaki morali prilagajati terenu. Sodišče ni utemeljilo v čem je podana krivdna odgovornost tožene stranke in katero protipravno razmerje ji gre očitati, zato je po oceni toženke izključno odgovoren za poškodbo tožnik sam, v najslabšem primeru pa, da je delež tožene stranke zanemarljiv. Tožnik sodbo izpodbija iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da ugotovi, da je tožena stranka v celoti odškodninsko odgovorna za škodni dogodek. Z razlogi v sodbi, ki se nanašajo na sokrivdo tožnika se ne strinja. Do nezgode je prišlo v okoliščinah, ki jih je sodišče popolnoma pravilno ugotovilo. Ugotovljene okoliščine, ki so bile vzrok za nesrečo, so takšne, da izključujejo sokrivdo tožnika k nastali nesreči. Sodišče daje tožniku soprispevek, ker je pri hoji opustil potrebno povečano previdnost, kakšna bi ta naj bila, pa iz razlogov v obrazložitvi sodbe ni razvidno. Smiselno izhaja iz obrazložitve le, da bi moral tožnik zato, ker živi na kmetiji vedeti, da mora na mokrem terenu biti previdnejši pri hoji. Takšni zaključki so zmotni. Sodišče ni ocenilo ali se je tožnik kritičnega dne poškodoval, zato ker ni hodil tako kakor vsak vojak. Šele če bi ocenilo, da tožnikova hoja ni bila primerljiva s hojo drugih vojakov, da je bila drugačna, bi bilo mogoče očitati tožniku eventuelno sokrivdo za nastalo nesrečo. Prav tako pa tožniku ni mogoče naprtiti krivde zato, ker je kmet. Tožnik je hodil po razmočenem terenu tako, kakor je hodil vsak prejšnji dan in kakor so hodili vsi vojaki. Prav tako pa je povedal, da ni imel na izbiro nobene druge poti. Nihče ne more od njega zahtevati, da je pri hoji tako previden, da bi vsak korak izvedel skrajno previdno, da bi torej pri vsakem koraku premislil kaj bo storil. Bil bi eventuelno kriv, če bi moral hoditi v vojaških čevljih pa bi to dolžnost opustil. Do poškodbe je prišlo pri povsem normalni hoji, ki bi jo povzel vsak povprečen človek na podobnem terenu. Zaradi navedenega graja razloge sodišča v obrazložitvi sodbe, ki se nanašajo na njegov delež sokrivde in predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe. Odgovorov na pritožbo ni bilo. Pritožbi tožnika in tožene stranke nista utemeljeni. Upoštevaje določbo I. odst. 498. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99, Ur. list RS, št. 26/99) je pritožbeno sodišče izpodbijano vmesno sodbo in pritožbi zoper njo obravnavalo v smislu določb Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP/77). Po uradni dolžnosti upoštevanih (II. odst. 365. čl. ZPP/77) bistvenih kršitev določb postopka iz II. odst. 354. čl. ZPP/77 v pravdi pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Materialnopravno izhodišče za odločanje v predmetni zadevi je podano v določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in sicer, kot je to pravilno zaključilo že prvostopno sodišče, v določbah, ki urejajo splošno odškodninsko odgvornost, to so 154. in 158. člen. Prvostopno sodišče se je ob izdelavi izpodbijane sodbe postavilo na stališče, da je postavitev tabora brez ureditve odvodnjavanja že zaradi fizikalnih zakonov neprimerna vendar pa ni moglo zaključiti, da je le-ta tudi nepravilna in se tako oprlo na določbe Zakona o obligacijskih razmerjih v zvezi s krivdno odgovornostjo tožene stranke. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba tožene stranke v delu, v katerem graja odločitev sodišča, da je tožena stranka odgovorna za tožniku nastalo škodo v 80%, neutemeljena. Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da je tožena stranka, glede na to, da gre za vojaške starešine, ki so ne le ustrezno usposobljeni ampak tudi z znanjem in večletnimi izkušnjami, pri postavitvi tabora ravnali malomarno. Glede na to, da tovrstni tabor ni bil postavljen prvič in glede na to, da tožena stranka pripravo taborov načrtuje vnaprej oziroma pripravi načrt vojaškega tabora, bi lahko tudi predvidela (ob upoštevanju izkušenj in vsakoletnih zapažanj) takšne okoliščine in temu primerno tabor tudi postavila. Tako je pravno povsem utemeljen zaključek, da tožena stranka dejansko ni poskrbela za odvodnjavanje, pa bi lahko in je že iz fizikalnih razlogov ureditev tabora na način kot ga je uredila tožena stranka neprimerna. Tožena stranka pritožbeno izpostavlja, da se lahko tabor postavi le na ravni površini, naprave za vodo pa na prostoru zunaj tabora. Takšnemu stališču se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje, vendar pa je pri tem gotovo potrebno upoštevati tudi fizikalne lastnosti terena in po potrebi vodovodno korito postaviti zunaj tabora na nižjem terenu, ne pa na vzpetini nad taborom, da se voda ne bi odtekala v tabor. Res je, da v našem primeru nimamo opravka s turističnim taborom, pač pa s taborom namenjenim izključno za urjenje vojakov, ki da se morajo po oceni tožene stranke prilagoditi različnim težavnostnim situacijam. Vendar pa je pri tem bistvenega pomena ravno dejstvo, da je tožena stranka postavitev tabora načrtovala vnaprej, da ne gre za ad hoc postavitev, in da bi lahko razmočenost terena zaradi takšne postavitve predvidela. Dejstvo, da se je v času taborjenja od stotih vojakov poškodoval samo tožnik, je sicer res nesrečno naključje, vendar pa je pritrditi zaključkom prvostopnega sodišča, da je tožena stranka povzročila okoliščine zaradi katerih je do poškodb prišlo. Pritožbeno uveljavljeni očitek, katerega izpostavljata obe pravdni stranki, da je tožnik teren, glede na to, da je bil takrat že 4 dni na taborjenju, dobro poznal, govori v škodo tožniku. Ne glede na obstoječe okoliščine, katere je dejansko povzročila tožena stranka, je tožnik teren res lahko poznal (pa tudi sicer v postopku to sam zatrjuje, s tem ko navaja, da je bil teren zaradi neurejenega odvodnjavanja razmočen) in bi lahko svojo previdnost pri hoji po tem terenu temu primerno prilagodil. Ne glede na navedeno, pa odgovornost, ki se očita tožniku predstavlja v razmerju do odgovornosti tožene stranke le majhen delež in je tako, po oceni pritožbenega sodišča, potrebno pritožbi obeh pravdnih strank tudi v tem delu kot neutemeljeni zavrniti. Tožnik je odrasla oseba in poleg tega, kot je to ugotovilo že prvostopno sodišče, iz lastnih izkušenj pozna razmere hoje po strmem-pobočnem, pa tudi spolzkem terenu in bi torej tudi v tem primeru, ko je vedel, da se zaradi neurejenega odvodnjavanja tla močijo, lahko ravnal previdneje in hojo temu primerno prilagodil. Vendar pa je odgovornost tožnika v primerjavi z odgovornostjo tožene stranke v procentu (20%), kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče, na ugotovljeno dejansko stanje, povsem primerna. Upoštevaje navedeno je bilo tako pritožbi obeh pravdnih strank zavrniti kot neutemeljeni in potrditi vmesno sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP/77). Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 166. čl. ZPP/77.